KAPELSKA PASTIRJA

»Svinje terajte! ... «

Zvonki glas odmeva v ranem jutru. Pastirčkov glas je zgodnja budnica v kapelski vasi. Še nekajkrat zadoni. Gospodinje hitijo odpirat lese in ograde. Svinje se gnetejo na cesto, glasno krulijo. Ženske so zgodaj pokonci, čaka jih molža, za tem gredo krave na pašo.

Postavna ženska stoji ob lesi z zavitkom v rokah:

»Na, Rade, vzemi!«

»Dobro jutro! Bog plačaj, hvala,« pohiti Rade veselo in spravi malico v svojo pastirsko torbo.

Za pastirjevo malico poskrbi vsak dan gospodinja iz druge hiše, po vrstnem redu, kot stojijo hiše v vasi. Rade dobro ve, pri kateri hiši se peče boljši kruh. A deček je zadovoljen z vsem, kar dobi.

Njegova mati nima dovolj kruha za vse pri hiši. Rade je najstarejši. Ko so iskali pastirja za svinje, se je zdel vsem vaščanom prav on najbolj pripraven za to delo.

Pameten je in vesel, ubogljiv in prijazen, njega bomo izbrali, so sklenili kapelski vaščani.

Tudi njegova mati je imela prav, ko mu je rekla:

»Rade, s svinjami boš imel lažje delo, ubogljivejše so kot krave. Lepo ti bo na dravskem obrežju. Voda je blizu, in mlin. Rad postajaš pri mlinu. Ne bo se ti slabo godilo!«

Rade veselo zavihti z bičem, da zažvižga po zraku. Svinje v strahu zacvilijo in zdirjajo hitreje po cesti. Dobro poznajo ta žvižg. Ob njem se brž umaknejo z njive, kadar jih med potjo zamika koruza.

Rade stopa bosonog po prašni cesti proti dravskemu obrežju. Sončni vzhod naznanja vroč dan.

Svinje se pasejo, v rilcih imajo pritrjene obročke, da ne morejo riti po mili volji. Zato se pa izdatneje valjajo po rečnem produ.

V cerkvi se oglaša opoldanski zvon. To je za oba pastirja čas kosila. Rade zapiska na piščal. Od daleč se oglasi Draškova piščalka. Draško pase krave na višinskem travniku. Skupaj sta hodila v šolo. Zdaj imata šolo zunaj v naravi in pri živini.

Rdečelični deček okroglega obraza priteče s torbo na rami in veselo zlaga hrano iz torbe.

»Rade, beli kruh z rozinami!« se razveseli.

»Jaz pa imam klobaso!« zavpije Rade.

To je prazničen dan za oba! Malice so vsakdanja presenečenja. Bratovsko si jih delita med seboj.

Opoldanska vročina je za živino čas počitka, za pastirja pa čas igre. V plitvem zalivu zaplavata v vodi. Škropita se z vodo in se smejita. Ko se osušita, stečeta proti mlinu. Tam je vedno zanimivo. Melje se žito in koruza. Kmetje pripeljejo na vozovih vreče in zmleto moko spet v vrečah domov. Kmet podari dečkoma žakeljček moke.

Danes je res srečen dan! Mami si bosta moko delili in spekli kruh.

»Rade, ko bom velik, bom mlinar!«

»Jaz ti bom pomagal, Draško!«

»Rade, moram nazaj h kravam.«

»Se vidiva zvečer pri kapelici?«

»Ja, velja.«

Ob poznem popoldanskem dnevu, se Rade vrača z obrežja s svinjami proti kapelski vasi. Ko pridejo v vas, vsaka svinja dobro ve, od kod je prišla. Nastane gneča in vsaka urno steče proti vratom svojega doma.

»Svinje terajte! ... «

Zvonki glas odmeva v ranem jutru. Pastirčkov glas je zgodnja budnica v kapelski vasi. Še nekajkrat zadoni. Gospodinje hitijo odpirat lese in ograde. Svinje se gnetejo na cesto, glasno krulijo. Ženske so zgodaj pokonci, čaka jih molža, za tem gredo krave na pašo.

Postavna ženska stoji ob lesi z zavitkom v rokah:

»Na, Rade, vzemi!«

»Dobro jutro! Bog plačaj, hvala,« pohiti Rade veselo in spravi malico v svojo pastirsko torbo.

Za pastirjevo malico poskrbi vsak dan gospodinja iz druge hiše, po vrstnem redu, kot stojijo hiše v vasi. Rade dobro ve, pri kateri hiši se peče boljši kruh. A deček je zadovoljen z vsem, kar dobi.

Njegova mati nima dovolj kruha za vse pri hiši. Rade je najstarejši. Ko so iskali pastirja za svinje, se je zdel vsem vaščanom prav on najbolj pripraven za to delo.

Pameten je in vesel, ubogljiv in prijazen, njega bomo izbrali, so sklenili kapelski vaščani.

Tudi njegova mati je imela prav, ko mu je rekla:

»Rade, s svinjami boš imel lažje delo, ubogljivejše so kot krave. Lepo ti bo na dravskem obrežju. Voda je blizu, in mlin. Rad postajaš pri mlinu. Ne bo se ti slabo godilo!«

Rade veselo zavihti z bičem, da zažvižga po zraku. Svinje v strahu zacvilijo in zdirjajo hitreje po cesti. Dobro poznajo ta žvižg. Ob njem se brž umaknejo z njive, kadar jih med potjo zamika koruza.

Rade stopa bosonog po prašni cesti proti dravskemu obrežju. Sončni vzhod naznanja vroč dan.

Svinje se pasejo, v rilcih imajo pritrjene obročke, da ne morejo riti po mili volji. Zato se pa izdatneje valjajo po rečnem produ.

V cerkvi se oglaša opoldanski zvon. To je za oba pastirja čas kosila. Rade zapiska na piščal. Od daleč se oglasi Draškova piščalka. Draško pase krave na višinskem travniku. Skupaj sta hodila v šolo. Zdaj imata šolo zunaj v naravi in pri živini.

Rdečelični deček okroglega obraza priteče s torbo na rami in veselo zlaga hrano iz torbe.

»Rade, beli kruh z rozinami!« se razveseli.

»Jaz pa imam klobaso!« zavpije Rade.

To je prazničen dan za oba! Malice so vsakdanja presenečenja. Bratovsko si jih delita med seboj.

Opoldanska vročina je za živino čas počitka, za pastirja pa čas igre. V plitvem zalivu zaplavata v vodi. Škropita se z vodo in se smejita. Ko se osušita, stečeta proti mlinu. Tam je vedno zanimivo. Melje se žito in koruza. Kmetje pripeljejo na vozovih vreče in zmleto moko spet v vrečah domov. Kmet podari dečkoma žakeljček moke.

Danes je res srečen dan! Mami si bosta moko delili in spekli kruh.

»Rade, ko bom velik, bom mlinar!«

»Jaz ti bom pomagal, Draško!«

»Rade, moram nazaj h kravam.«

»Se vidiva zvečer pri kapelici?«

»Ja, velja.«

Ob poznem popoldanskem dnevu, se Rade vrača z obrežja s svinjami proti kapelski vasi. Ko pridejo v vas, vsaka svinja dobro ve, od kod je prišla. Nastane gneča in vsaka urno steče proti vratom svojega doma.