Tako tiho, kot je v krog delavnice za starejše avtorje pri Mariborski literarni družbi Katica Dajčar prišla, je tudi odšla. V dvajsetih letih, kar je bila članica delavnice, je objavila dve zbirki, Prižgala bom luč in Če ti je hudo, prijatelju povej. Katica je bila preprosta ženska in morda ji je za pesniški poklic manjkala izobrazba, a je svoj talent razvijala tako, kot je lahko – v smer, ki je najbližja naivnemu slikarstvu. V njenih pesmih so zelo žive podobe iz vsakdanjega življenja, naslikane z jezikom, ki ne pozna umetelnih metafor, a pozna primere, je formaliziran v tradiciji naive, kjer se stalen izraz veže na prepoznavno čustvo. Naivo spremlja dobrodušen humor in zdrav razum. Tu ima srce osrednjo vlogo – je sedež veselja in žalosti, hrepenenja in vere. Naslednji izbor je prikaz Katičinega pisanja in naj bo dokaz, da poezija velikokrat najde človeka, ki je je vreden. Kot pravi v svoji kratki zgodbi o dečku, ki je v igri oponašal župnikove obrede – če je Gospod njegov pastir, mu nič ne manjka.
Marjan Pungartnik
SAMA
Ker sama živim in samujem,
se pisanju rada predam,
da vsak dan novo pesem zasnujem
in pišem tako, kakor znam.
To dušo mi hrani in polni srce.
To pisanje moje meni je vse.
ZATIŠJE SRCA
Tečejo leta in vzdihljaji,
misli na preteklost in zbližanje so.
Ali kje živi sorodna duša,
da zagreje srce moje in posluša?
Kako bije in po tihem hrepeni,
kje se nahajaš, sorodna duša ti?
Z dneva v dan vse večja je tišina,
v globini srca ostaja mi praznina.
VODA
Med kamenjem in zelenjem
Voda žubori in kamnu govori.
Glej me, kdo me krasi?
Drevje in zeleni travniki.
Voda o življenju govori,
v soncu se blešči in vzvalovi, .
kot biser čista oko zbistri,
v daljavo teče in lepo žubori.
MISLI
Človek misli z roko piše
za sočloveka jih ustvari
list za listom se množi
tisk iz njih lepo knjigo naredi
ki med ljudstvom zaživi
SPOZNAJMO SE!
Spoznajmo prijatelji se med seboj,
življenje nam bo lepše takoj.
Odprimo svoja srca,
življenje gre naprej.
Če te kaj teži,
prijatelju povej.
On ti bo prisluhnil
in roko podal.
Prijatelj bo srečen,
da je tebe spoznal.
IZREK
Hranim vse moje misli,
ki trkajo mi na srce.
Od Stvarnika mi je dano,
da je v mojem življenju
vse zapisano.
PESEM
Pišem pesmi in uživam,
pred nikomer se ne skrivam.
Glasno berem, da vsi vedo,
če napisano je vse v redu.
Pisavo svojo je treba znati
z dušo in srcem prebrati.
Da odjekne glas v daljavo,
to ljudsko pesništvo je pravo.
PRVENEC V 80. LETU
Končala sem moje pesmi ljubeče,
prižgala luč sem od velike sreče.
Božja sila pokonci me je držala,
ko vse pesmi skupaj sem zbrala.
Potem se knjiga je rodila,
za visoki jubilej sem jo dobila.
Vsa srečna in vesela,
da knjiga je bralcem
v roke prispela.
Za to moč Najvišjemu hvala!
ZATIŠJE SRCA
Tečejo leta in poslednji vzdihljaji,
misliš na preteklost in zbližanja.
Ali kje živi sorodna duša,
da zagreje srce moje in posluša?
Kako bije in po tihem hrepeni,
kje si zame, sorodna duša ti?
Iz dneva v dan vse večja je tišina,
v globini srca ostaja mi praznina.
MALI OGLASI V MESTU IN NA VASI
Odgovor na ponudbo
Kar je za dušo in oko skrito, je v sočloveku globoko.
Prijeten dom, večer življenja, želi si vsak v samoti življenja.
Mnoga srca ste zbudili iz sna, to vam bodo pisma pokazala vsa.
Pisem boste toliko prejeli, da jih prebrati ne boste uspeli.
Sem vedrega lica, za šalo, brez dima, tako kot pesem, pri meni vse štima.
Marsikdo drage osebe pogreša in ne želi, da mu življenje kmalu opeša.
Zato iščemo drug drugega in na tihem si želimo,
da še enkrat v dvoje zaživimo.
Življenje je upanje na lepše dni, to pričakujemo osamljenih src vsi.
Zato, če me želite spoznati, se morate k pisanju podati.
»Rade. Večernice bere in tuje besede uporablja kot pri tem vi!«
»Morda preklinja?«
»Tisto ne. Ampak obrača se pred kapelo kot vi pred oltarjem, blagoslove deli in se križa.«
Rade je ministrant v cerkvi, vaščani radi gledajo okretnega dečka v cerkvi, z veščino se suče tekoče odgovarja, župniku je Rade najljubši strežnik.
»Če je Gospod njegov pastir, dečku zares nič ne manjka!«
Počasi in preudarno izgovarja župnik te besede, medtem ko ženica nerazumno zmajuje z glavo in odhaja iz župnišča.
»Morda bo pa res mašnik, ko bo velik.«
Tako tiho, kot je v krog delavnice za starejše avtorje pri Mariborski literarni družbi Katica Dajčar prišla, je tudi odšla. V dvajsetih letih, kar je bila članica delavnice, je objavila dve zbirki, Prižgala bom luč in Če ti je hudo, prijatelju povej. Katica je bila preprosta ženska in morda ji je za pesniški poklic manjkala izobrazba, a je svoj talent razvijala tako, kot je lahko – v smer, ki je najbližja naivnemu slikarstvu. V njenih pesmih so zelo žive podobe iz vsakdanjega življenja, naslikane z jezikom, ki ne pozna umetelnih metafor, a pozna primere, je formaliziran v tradiciji naive, kjer se stalen izraz veže na prepoznavno čustvo. Naivo spremlja dobrodušen humor in zdrav razum. Tu ima srce osrednjo vlogo – je sedež veselja in žalosti, hrepenenja in vere. Naslednji izbor je prikaz Katičinega pisanja in naj bo dokaz, da poezija velikokrat najde človeka, ki je je vreden. Kot pravi v svoji kratki zgodbi o dečku, ki je v igri oponašal župnikove obrede – če je Gospod njegov pastir, mu nič ne manjka.
Marjan Pungartnik
SAMA
Ker sama živim in samujem,
se pisanju rada predam,
da vsak dan novo pesem zasnujem
in pišem tako, kakor znam.
To dušo mi hrani in polni srce.
To pisanje moje meni je vse.
ZATIŠJE SRCA
Tečejo leta in vzdihljaji,
misli na preteklost in zbližanje so.
Ali kje živi sorodna duša,
da zagreje srce moje in posluša?
Kako bije in po tihem hrepeni,
kje se nahajaš, sorodna duša ti?
Z dneva v dan vse večja je tišina,
v globini srca ostaja mi praznina.
VODA
Med kamenjem in zelenjem
Voda žubori in kamnu govori.
Glej me, kdo me krasi?
Drevje in zeleni travniki.
Voda o življenju govori,
v soncu se blešči in vzvalovi, .
kot biser čista oko zbistri,
v daljavo teče in lepo žubori.
MISLI
Človek misli z roko piše
za sočloveka jih ustvari
list za listom se množi
tisk iz njih lepo knjigo naredi
ki med ljudstvom zaživi
SPOZNAJMO SE!
Spoznajmo prijatelji se med seboj,
življenje nam bo lepše takoj.
Odprimo svoja srca,
življenje gre naprej.
Če te kaj teži,
prijatelju povej.
On ti bo prisluhnil
in roko podal.
Prijatelj bo srečen,
da je tebe spoznal.
IZREK
Hranim vse moje misli,
ki trkajo mi na srce.
Od Stvarnika mi je dano,
da je v mojem življenju
vse zapisano.
PESEM
Pišem pesmi in uživam,
pred nikomer se ne skrivam.
Glasno berem, da vsi vedo,
če napisano je vse v redu.
Pisavo svojo je treba znati
z dušo in srcem prebrati.
Da odjekne glas v daljavo,
to ljudsko pesništvo je pravo.
PRVENEC V 80. LETU
Končala sem moje pesmi ljubeče,
prižgala luč sem od velike sreče.
Božja sila pokonci me je držala,
ko vse pesmi skupaj sem zbrala.
Potem se knjiga je rodila,
za visoki jubilej sem jo dobila.
Vsa srečna in vesela,
da knjiga je bralcem
v roke prispela.
Za to moč Najvišjemu hvala!
ZATIŠJE SRCA
Tečejo leta in poslednji vzdihljaji,
misliš na preteklost in zbližanja.
Ali kje živi sorodna duša,
da zagreje srce moje in posluša?
Kako bije in po tihem hrepeni,
kje si zame, sorodna duša ti?
Iz dneva v dan vse večja je tišina,
v globini srca ostaja mi praznina.
MALI OGLASI V MESTU IN NA VASI
Odgovor na ponudbo
Kar je za dušo in oko skrito, je v sočloveku globoko.
Prijeten dom, večer življenja, želi si vsak v samoti življenja.
Mnoga srca ste zbudili iz sna, to vam bodo pisma pokazala vsa.
Pisem boste toliko prejeli, da jih prebrati ne boste uspeli.
Sem vedrega lica, za šalo, brez dima, tako kot pesem, pri meni vse štima.
Marsikdo drage osebe pogreša in ne želi, da mu življenje kmalu opeša.
Zato iščemo drug drugega in na tihem si želimo,
da še enkrat v dvoje zaživimo.
Življenje je upanje na lepše dni, to pričakujemo osamljenih src vsi.
Zato, če me želite spoznati, se morate k pisanju podati.
