Dolgo sem blodil, dolgo te iskal – ti pa – tako si blizu.
Sama tkaničim posteljno pregrinjalo v dolgih, mladih dneh.
Detel samotar se je spomladi vrnil na najin oreh.
V kotu pod streho sta si znosili gnezdo pogorelčici.
Smolo puhtijo sveže borove deske, to najin bo kot.
V kleti čaka sod, z verigo umit, zažgan, sladkega mošta.
Kdaj se spet vrneš, da petelin obema zjutraj zapoje?
Pod gorój k tebi vedno znova odtava misel sirota.
Še cvili Dingo, kadar gredo na njivo drugi, brez mene?
Kdaj bo spet curek tropinovca nama pel, tanek, prozoren?
V vrhu drevesa grlica neutrudno ziblje, uspava.
Poglej, plot iz lat najino domačijo obroblja ves zlat.
