Stenska ura visi v kuhinji,
poročno darilo prababici.
Vnuk jo je navijal vsak večer.
Pravnukinja je dolga leta
s tiho ubranostjo ponavljala obred.
Na lepem so se vmešali uroki.
Utihne v uri bitje kládivca,
ni ga mogoče več ožíviti.
Čas zdaj odteka brez preštevanja.
Uroki uro končno ustavijo.
Nikakor se ne dá pognati v tek.
Nihalo togo vztrepetava,
kazalca se ne premakneta.
Pet minut čez enajsto kažeta.
Je še predpoldan, je že večer?
Ura ur nekdaj, visi na steni zdaj
omrtvičena in brez glasú.
Sredi številčnice se nam smehlja
z dvanajstimi otroki prababica.
V Rušah, 1. – 7. maja 2011
Stenska ura visi v kuhinji,
poročno darilo prababici.
Vnuk jo je navijal vsak večer.
Pravnukinja je dolga leta
s tiho ubranostjo ponavljala obred.
Na lepem so se vmešali uroki.
Utihne v uri bitje kládivca,
ni ga mogoče več ožíviti.
Čas zdaj odteka brez preštevanja.
Uroki uro končno ustavijo.
Nikakor se ne dá pognati v tek.
Nihalo togo vztrepetava,
kazalca se ne premakneta.
Pet minut čez enajsto kažeta.
Je še predpoldan, je že večer?
Ura ur nekdaj, visi na steni zdaj
omrtvičena in brez glasú.
Sredi številčnice se nam smehlja
z dvanajstimi otroki prababica.
