Hvaležno sem nastavila lica vetru, ki je kar od nikoder zavel čez breg, kjer je bilo vaško pokopališče. Kakor sem bila hvaležna tudi klopotcu, ki je s klip, klap, klop do nerazumljivosti razsekal maziljen glas župnika:
»Praa ... h ... s ... i in v pr ... ah se povr ... ne ... š!«
Vsi smo dvignili poglede, ko je jata ščebetajočih škorcev zaokrožila nad nami in za hip zakrila jesensko sonce. Glej jih no, moje črne pernate pogrebce, me je spreletelo. Širok trak črne čipke s pozlačenimi robovi sonca je mehko in sinhrono valoval tam zgoraj. Kaj bi dala, da bi me ponesli s seboj, sem hrepeneče pomislila. Nekako trideset parov oči, ki me je pozorno opazovalo, me je spet prizemljilo.Gotovo so prišli vsi razen tistih, ki so bili na smrt bolni, na smrt pijani ali na smrt pretepeni. V tem, od boga pozabljenem kraju razen nedeljskih maš, tu in tam kakšne poroke, gasilskih veselic in pogrebov, ni bilo omembe vrednega družabnega dogodka. Vendar jim ničesar ni dajalo toliko gradiva za spletanje zgodb, kot ravno pogrebi. O nekaterih so šle pripovedi kar iz roda v rod.
Zagrizla sem se v ustnico, da se ne bi zasmejala. Kar slišala sem jih:
»Še veš, kako je tista Matilda, ki se je primožila na Hrastovo, v petih letih pokopala kar dva moža. In oba v jeseni ...«
Ja, v jeseni. Ko pri nas najlepše cvetijo oleandri.
Najprej nisem bila posebno pozorna na pogovor dveh žensk za seboj. Zagotovo nista hoteli, da ju slišim, pa kaj, ko so domačije tukaj druga od druge oddaljene pol globače in še tričetrt brega in si vse dneve kriče izmenjujejo novice in sporočila – potem je šepet po njihovo povsem razumljivo govorjenje.
»Ko so zagrebli Lojzeta, jih je prišlo več, se ti ne zdi?«
Seveda, sem pritrdila v mislih. Takrat so se privlekli tudi na smrt bolni, na smrt pijani in na smrt pretepeni. Z Lojzetom sva bila par, ki ste ga najpogosteje imeli v zobeh. On šofer, jaz mestna frajla. Nikoli me niste sprejeli, naj sem se še tako trudila in Lojze je seveda krivil mene.
»Ti, za kaj je pravzaprav pobralo Lojzeta?«
»Jetra so ga pobrala, so rekli ... no, saj je pil kot krava,« je bil odgovor.
»... Ja ... in tepel jo je kot vola, he, he ... je povedala sestra pri dohtarju.« Obe sta se pritajeno zahahljali.
Rumeni tisk po rovtarsko, sem ugotovila. Kadar me je tepel, niti glasu nisem izpustila, preveč me je bilo sram. Včasih pa sem vendarle morala v ambulanto po kak šiv ali longeto. Zaradi padca po stopnicah, seveda. Ti pa zavijaš kot cirkularka, ko te mlati tvoj stari, bi ji rada rekla, saj sem vedela, komu pripada glas.
»Moj je rekel, da jih je še premalo dobila. Menda se je na veliko gonila.«
Seveda sem se. Po gorici in njivi. Morda sem bila v prejšnjem življenju kmetica, saj sem Lojzetu sledila zaradi velike želje po kmečki idili. Za kmetico nisem več prepričana, zagotovo pa sem bila v vseh prejšnjih življenjih trapa. Z roko sem segla k čelu. Slišala sem šepet, ki se je širil med gručo.Verjetno so mislili, da bodo vsaj pri pogrebu mojega drugega moža dočakali nekaj teatra. Vdova vendar mora, ne glede na vse, pokazati primerno žalost, morda zavpiti: vode, vode! in omedleti ali pa se skušati vreči v jamo.
»Viiigred see povrrrne, vse se veeeseliii ...«
Spet me je grabil smeh. Pevci v črnih oblekah in belih srajcah so bili kot trop razglašenih pingvinov, ki so se iz petnih žil trudili priklicati vigred sredi jeseni.
»Kaj pa je bilo temu, Viktorju ali kako že? Ta menda ni pil,« se je nadaljeval pogovor za mano.
»Mogoče se mu je vnel žulj na riti – saj je baje vse dneve samo sedel.«
Kakšna obveščenost! Tako je, punci. Sedel, žrl, prav nič delal in živel na moj račun, sem jima pritrdila v mislih.
»A kdo ve, kako sta se spoznala z Matildo?«
»Tu okoli je prodajal nekakšne ortopedske pripomočke.«
Že to bi mi moralo o Viktorju nekaj povedati. V teh bregih so si ravnali kosti predvsem s pretepi, vse ostale tegobe pa je odpravilo ali naredilo žganje in nihče ni potreboval novotarij, katerih imena niti niso znali izgovoriti. Še zdravnika so potrebovali zgolj otroci, ostali le še za mrliške liste. Tudi vaški župnik je rekel, da jih tu ne daje v poslednje olje, ampak v poslednje žganje.
»Potem pa je menda kar ostal. In službo je pustil.«
Ker je čakal na boljše delo, ki bi bilo vredno njegovih sposobnosti, kot mi je govoril. Medtem pa se je redil na mojih plečih.
»Slišala sem, da si je začel sposojati denar ... kar veliko denarja ... zakaj le?«
Tudi to. Nihče pa ne ve, da mi je izmaknil denar od prodaje Lojzetovega kamiona, ki sem ga nujno potrebovala za obnovo hiše. Ko je povedal, da ga je vložil v neko denarno verigo, sem ponorela.
»Liiipa zeeleneela je, tam v dišeečem gaaaju ...«
Pingvini so bili že čisto zaripli in gotovo so si v mislih že gasili žejo z zapitkom, ki sem ga zanje plačala v gostilni. Bog jim požegnaj!
Danes si bom doma pripravila lipov čaj. Uživam ob njegovem vonju in okusu, ki mi lahko kadarkoli prikličeta simfonični orkester čebel, ki se medijo, ko cvetijo lipe. Moja moža nista bila sposobna tolikšne domišljije, zato sta dobivala drugačen čaj. Resda hudo grenak, vendar je Lojzetovemu čaju grenkobo skrila krepka merica žganja, Viktorjevemu pa medu in oba sta bila zadovoljna. Do zadnjega. Jaz še posebej.
»Ali ni čudno, da Matilda nima otrok, kaj praviš?«
»S tako ozko ritjo bi tudi ti težko rodila. Mogoče pa si je pomagala z oleandrovimi listi. Nihče v vasi nima oleandrov, razen nje.«
Čutila sem, kako mi je toplota šinila v lice.
»O čem govoriš?« se je začudil glas.
»Kaj ne veš? O oleandrovem listju je povedala soseda, ki je bila babica. Z njim so si nekoč ženske odpravljale plod. Zelo nevarna rastlina, ti rečem!«
»Le kdo bi danes še to počel, ne nori!«
»Molimo bratje ... oče naš, ki si v nebesih ...«
Oddahnila sem si.
»Amen!«
Le nekaj jih je pristopilo in mi izreklo sožalje. Tudi glasova, zdaj z obrazoma.
»Hvala, da sta prišli,« sem rekla. »Rada bi vaju povabila na čaj. Res. Takšnega čaja še nista pili. Z odlično viljamovko, seveda. Hranim jo za posebne priložnosti. Jutri? Prav. To bi mi veliko pomenilo. Saj razumeta ... tako sama sem in prav bi mi prišla ženska družba.«
Gledala sem, ko sta odhajali. Brez besed in s topoumnima izrazoma na licih sta se izgubili za obronkom.
Seveda bosta prišli. Tega ne bosta za nič na svetu zamudili. Ne onidve.
Moji pernati prijatelji se se spet dvignili pod nebo in njihovo veselje do življenja je bilo nalezljivo.
Počutila sem se prav tako svobodno, le vzleteti nisem mogla.
Hvaležno sem nastavila lica vetru, ki je kar od nikoder zavel čez breg, kjer je bilo vaško pokopališče. Kakor sem bila hvaležna tudi klopotcu, ki je s klip, klap, klop do nerazumljivosti razsekal maziljen glas župnika:
»Praa ... h ... s ... i in v pr ... ah se povr ... ne ... š!«
Vsi smo dvignili poglede, ko je jata ščebetajočih škorcev zaokrožila nad nami in za hip zakrila jesensko sonce. Glej jih no, moje črne pernate pogrebce, me je spreletelo. Širok trak črne čipke s pozlačenimi robovi sonca je mehko in sinhrono valoval tam zgoraj. Kaj bi dala, da bi me ponesli s seboj, sem hrepeneče pomislila. Nekako trideset parov oči, ki me je pozorno opazovalo, me je spet prizemljilo.Gotovo so prišli vsi razen tistih, ki so bili na smrt bolni, na smrt pijani ali na smrt pretepeni. V tem, od boga pozabljenem kraju razen nedeljskih maš, tu in tam kakšne poroke, gasilskih veselic in pogrebov, ni bilo omembe vrednega družabnega dogodka. Vendar jim ničesar ni dajalo toliko gradiva za spletanje zgodb, kot ravno pogrebi. O nekaterih so šle pripovedi kar iz roda v rod.
Zagrizla sem se v ustnico, da se ne bi zasmejala. Kar slišala sem jih:
»Še veš, kako je tista Matilda, ki se je primožila na Hrastovo, v petih letih pokopala kar dva moža. In oba v jeseni ...«
Ja, v jeseni. Ko pri nas najlepše cvetijo oleandri.
Najprej nisem bila posebno pozorna na pogovor dveh žensk za seboj. Zagotovo nista hoteli, da ju slišim, pa kaj, ko so domačije tukaj druga od druge oddaljene pol globače in še tričetrt brega in si vse dneve kriče izmenjujejo novice in sporočila – potem je šepet po njihovo povsem razumljivo govorjenje.
»Ko so zagrebli Lojzeta, jih je prišlo več, se ti ne zdi?«
Seveda, sem pritrdila v mislih. Takrat so se privlekli tudi na smrt bolni, na smrt pijani in na smrt pretepeni. Z Lojzetom sva bila par, ki ste ga najpogosteje imeli v zobeh. On šofer, jaz mestna frajla. Nikoli me niste sprejeli, naj sem se še tako trudila in Lojze je seveda krivil mene.
»Ti, za kaj je pravzaprav pobralo Lojzeta?«
»Jetra so ga pobrala, so rekli ... no, saj je pil kot krava,« je bil odgovor.
»... Ja ... in tepel jo je kot vola, he, he ... je povedala sestra pri dohtarju.« Obe sta se pritajeno zahahljali.
Rumeni tisk po rovtarsko, sem ugotovila. Kadar me je tepel, niti glasu nisem izpustila, preveč me je bilo sram. Včasih pa sem vendarle morala v ambulanto po kak šiv ali longeto. Zaradi padca po stopnicah, seveda. Ti pa zavijaš kot cirkularka, ko te mlati tvoj stari, bi ji rada rekla, saj sem vedela, komu pripada glas.
»Moj je rekel, da jih je še premalo dobila. Menda se je na veliko gonila.«
Seveda sem se. Po gorici in njivi. Morda sem bila v prejšnjem življenju kmetica, saj sem Lojzetu sledila zaradi velike želje po kmečki idili. Za kmetico nisem več prepričana, zagotovo pa sem bila v vseh prejšnjih življenjih trapa. Z roko sem segla k čelu. Slišala sem šepet, ki se je širil med gručo.Verjetno so mislili, da bodo vsaj pri pogrebu mojega drugega moža dočakali nekaj teatra. Vdova vendar mora, ne glede na vse, pokazati primerno žalost, morda zavpiti: vode, vode! in omedleti ali pa se skušati vreči v jamo.
»Viiigred see povrrrne, vse se veeeseliii ...«
Spet me je grabil smeh. Pevci v črnih oblekah in belih srajcah so bili kot trop razglašenih pingvinov, ki so se iz petnih žil trudili priklicati vigred sredi jeseni.
»Kaj pa je bilo temu, Viktorju ali kako že? Ta menda ni pil,« se je nadaljeval pogovor za mano.
»Mogoče se mu je vnel žulj na riti – saj je baje vse dneve samo sedel.«
Kakšna obveščenost! Tako je, punci. Sedel, žrl, prav nič delal in živel na moj račun, sem jima pritrdila v mislih.
»A kdo ve, kako sta se spoznala z Matildo?«
»Tu okoli je prodajal nekakšne ortopedske pripomočke.«
Že to bi mi moralo o Viktorju nekaj povedati. V teh bregih so si ravnali kosti predvsem s pretepi, vse ostale tegobe pa je odpravilo ali naredilo žganje in nihče ni potreboval novotarij, katerih imena niti niso znali izgovoriti. Še zdravnika so potrebovali zgolj otroci, ostali le še za mrliške liste. Tudi vaški župnik je rekel, da jih tu ne daje v poslednje olje, ampak v poslednje žganje.
»Potem pa je menda kar ostal. In službo je pustil.«
Ker je čakal na boljše delo, ki bi bilo vredno njegovih sposobnosti, kot mi je govoril. Medtem pa se je redil na mojih plečih.
»Slišala sem, da si je začel sposojati denar ... kar veliko denarja ... zakaj le?«
Tudi to. Nihče pa ne ve, da mi je izmaknil denar od prodaje Lojzetovega kamiona, ki sem ga nujno potrebovala za obnovo hiše. Ko je povedal, da ga je vložil v neko denarno verigo, sem ponorela.
»Liiipa zeeleneela je, tam v dišeečem gaaaju ...«
Pingvini so bili že čisto zaripli in gotovo so si v mislih že gasili žejo z zapitkom, ki sem ga zanje plačala v gostilni. Bog jim požegnaj!
Danes si bom doma pripravila lipov čaj. Uživam ob njegovem vonju in okusu, ki mi lahko kadarkoli prikličeta simfonični orkester čebel, ki se medijo, ko cvetijo lipe. Moja moža nista bila sposobna tolikšne domišljije, zato sta dobivala drugačen čaj. Resda hudo grenak, vendar je Lojzetovemu čaju grenkobo skrila krepka merica žganja, Viktorjevemu pa medu in oba sta bila zadovoljna. Do zadnjega. Jaz še posebej.
»Ali ni čudno, da Matilda nima otrok, kaj praviš?«
»S tako ozko ritjo bi tudi ti težko rodila. Mogoče pa si je pomagala z oleandrovimi listi. Nihče v vasi nima oleandrov, razen nje.«
Čutila sem, kako mi je toplota šinila v lice.
»O čem govoriš?« se je začudil glas.
»Kaj ne veš? O oleandrovem listju je povedala soseda, ki je bila babica. Z njim so si nekoč ženske odpravljale plod. Zelo nevarna rastlina, ti rečem!«
»Le kdo bi danes še to počel, ne nori!«
»Molimo bratje ... oče naš, ki si v nebesih ...«
Oddahnila sem si.
»Amen!«
Le nekaj jih je pristopilo in mi izreklo sožalje. Tudi glasova, zdaj z obrazoma.
»Hvala, da sta prišli,« sem rekla. »Rada bi vaju povabila na čaj. Res. Takšnega čaja še nista pili. Z odlično viljamovko, seveda. Hranim jo za posebne priložnosti. Jutri? Prav. To bi mi veliko pomenilo. Saj razumeta ... tako sama sem in prav bi mi prišla ženska družba.«
Gledala sem, ko sta odhajali. Brez besed in s topoumnima izrazoma na licih sta se izgubili za obronkom.
Seveda bosta prišli. Tega ne bosta za nič na svetu zamudili. Ne onidve.
Moji pernati prijatelji se se spet dvignili pod nebo in njihovo veselje do življenja je bilo nalezljivo.
Počutila sem se prav tako svobodno, le vzleteti nisem mogla.
