PENZLBLUES

»Pravite, da ste od Vinkeja dobli to številko ... kerega Vinkeja?« je strogo vprašal glas na drugi strani telefona.

Za hipec sem pomislila. Pojma nimam.Vinka sploh ne poznam. Je prijatelj prijateljevega prijatelja. Menda se temu tako reče.

»Vinko je ... prijatelj Satlerjevega Petra.«

»Aha.« Dolg premor. Potem:

»In kaj bi radi?«

»Ja ... hišo bi dala prepleskati. Fasado.«

Spet tišina na oni strani.

»Tak se boma zmenla. Jutri ob petih me čakajte v Lampretovi ulici pri žuti hiši. Pa telefon mejte poleg.«

»Pa saj vas ne poznam ... kako potem ...«

Zveza je bila prekinjena. Jutri. V Lampretovi ulici. Pri žuti hiši. Očitno bom poleg telefona potrebovala tudi načrt mesta. In slovar.

Mar bi poslušala prijatelje!

»Privošči si, Meta. Odpotuj nekam in se imej lepo.« Tako so mi rekli. Priznam. Misel, da bi se pustila razvajati nekje ob morju ali v toplicah, je bila zelo vabljiva. Vendar se vsako potovanje enkrat konča. Vse preostale dni v letu bi potem z obžalovanjem preračunavala, koliko nočitev, ruskih bifejev, kopanj in ogledov znamenitosti bi bilo dovolj za pleskanje fasade in ostalih lepotnih popravkov moje hiške. Obe sva nekako v tretjem življenjskem obdobju. Karkoli že to pomeni. Zagotovo pa je vsaj še njej mogoče povrniti nekaj svežine. Odločitev ni bila pretežka.

Tavala sem po obrobju mesta in iskala Lampretovo ulico. Nič več prepričana, da sem se prav odločila. Zadnji tedni so bili velika preizkušnja za moje telo in duha, predvsem slednjega, saj je bilo iskanje obrtnika za tako preprosto delo, kot je pleskanje fasade, neverjetno zamotano.

»Koliko kvadratnih metrov fasade imate, gospa?«

Torej, Meta, meter v roke in izmeri, preden sploh kličeš.

»Ja, veste, za tako malo površino se nam pa ne splača delat.«

Kaj pa naj naredim? Iz moje hiške pri najboljši volji ne morem narediti stolpnice, da bi se gospodu splačalo.

»Morda bi lahko vskočil nekje vmes. A ne prej, kot naslednje leto.«

Naslednje leto? V tretjem življenjskem obdobju sem. Tako pravijo. Za četrtega še nisem slišala. Torej? Zdaj ali nikoli!

»Potem bo pa več stalo. Od večjega objekta moramo preseliti material in orodje ... to ni poceni, veste.«

Brskam po spominu. Svojem in svojih znancev. Kakšen material? Kakšno orodje? Nekaj kant,

morda dve lestvi, potem še čopiči in valjčki. Za to menda ne potrebuje zapore cest. Ali?

»Koliko bi stalo? Tako na pamet ...«

Povedal je vsoto. Bila je – tako na pamet – za štiri dopuste z nočitvami, ruskimi bifeji, kopanji in ogledi znamenitosti skupaj, pa še z nekaj rožmarinovimi masažami zraven.

Saj ne potrebujem restavratorja, zaboga!

Mar bi poslušala prijatelje!

Našla sem jo! Lampretovo ulico. Zanimivo, kaj se lahko skriva za sosednjim plotom, sosednjo ulico ali mestno četrtjo.

Pretežno pritlične starejše hiške, podobne moji, bohotni vrtovi, ki ne sledijo trendom v revijah Moj vrt in Rože in vrt, kot tudi moj ne. Prav milo se mi je storilo. Skoraj sem pozabila na misijo, zaradi katere sem bila tukaj.

Treba je bilo najti žuto hišo. Misija nemogoče. Naj sem še tako gledala po ulici dol ali navzgor, žute hiše ni bilo. Takrat še nisem vedela, da so pleskarji praviloma skregani z barvami. Nekaj takega, kot bi imel serviser za dvigala klavstrofobijo. Še najboljši približek iskani barvi je bila hiša na koncu Lampretove ulice. Ob vrtnih vratih je imela lok z rumenimi vrtnicami popenjalkami. Saj je rekel: pri hiši. Žuti. Rož zagotovo ni omenjal.

Ura je bila že čez peto. Prestopala sem se z noge na nogo, prekladala torbico iz leve na desno in skušala med mimoidočimi uganiti skrivnostneža, ki me je zvabil sem.

Meta, v kaj si se spustila? Pri teh letih! Občutek, da ljudje buljijo vame, je bil vse močnejši. Kot bi mi na čelu pisalo: IŠČEM PLESKARJA ZA DELO NA ČRNO!

Zadovoljna boš ti in zadovoljen bo mojster, so mi rekli prijatelji. Nič takega. Večina to počne. Saj res, kaj pa je to takega. Tudi frizerka me vedno vpraša, če hočem račun. Seveda ne in mi ga pač ne da. To je to.

Le da moja frizerka ne deluje pod krinko.

Mar bi ne poslušala prijateljev!

Dovolj mi je bilo čakanja. Ne grem se več! V tem je zazvonil telefon. Kar poskočila sem in roke so se mi tresle, ko sem ga poskušala izbezati iz torbice.

»Halo?« Tudi glas se mi je tresel.

Z druge strani pa nič.

Moj zdravnik se moti. Z mojim srcem ni prav nič narobe. Ali pa imam namesto njega duracel baterijo. Kako bi sicer brez infarkta prestala ta dan in moškega, ki se je nenadoma in kot od nikoder pojavil ob meni.

Al Pacino iz Botra. Pljunuti, bi rekel sosed Bosanec. Temna obleka, polizani, nazaj počesani črni lasje, sončna očala.

»Ej, teta Gela, serbus! Kak si?«

Ostala sem brez besed. Govoril je tako glasno, da so zagotovo tudi v sosednji ulici slišali, kako je nekdo srečal svojo teto Gelo.

»To ste se pa zmotili,« sem naposled zmogla.

»Nič se nism zmoto,« je zasikal. »Zdaj naprej bote moja teta Gela ... če bo kdo kaj vprašo. Svoji teti te menda lahko pomagam!«

»Ampak ... jaz sem Meta,« sem poskušala.

»Teta Gela ... pa amen! To si bom zapomno, ker mam eno teto Gelo.«

Takim argumentom se pač ne da ugovarjati. Pa tudi nobene moči več nisem imela.

Samo še dogovor o začetku del in sva šla vsak na svojo stran.

Mar bi ne poslušala prijateljev!

V naslednjih dnevih sem se morala o obrtnikih še veliko naučiti.

Ko ga najdeš, ti obljubi in ne pride.

Ko pride, se odpre nebo in dežuje več dni zapored.

Ko neha deževati, je obljubil že nekomu drugemu.

Ko je vreme in obrtnik, ni materiala.

Ko je vse troje, mu zboli zidar.

Neko sončno jutro je le pozvonil pri mojih vratih. Ves nasmejan, z orodjem, materialom in zdravim zidarjem.

Ni bil več Al Pacino. Samo Fredi. Z zidarjem, Tonijem, sta brez odlašanja iz stare kripe zložila potrebno orodje in material in lahko bi pričela z delom.

»Gospa ... teta Gela ... kako farbo pa hočete?«

»Marelično.«

»Marelično?« Fredi me je gledal, pogledal še Tonija pa v nebo... Prav nič mu ni bilo jasno.

»Marule, Fredi, marule,« je skušal pomagati Toni. Potem je Fredi segel v zadnji žep svojega, nekoč belega, kombinezona in potegnil na plan blok z barvnimi vzorci. Oddahnila sem si. Listala sva po njem, nakar je s prstom pokazal na določeno okence in vprašal:

»Je ta?«

»Ne, to je breskova barva,« sem odgovorila.

»Vete, jaz sn malar. Ne prodajam sadja!« je odgovoril skoraj užaljeno, mi potisnil blok v roke, češ, pa sama izberi!

Tako sva prišla čez prvo oviro.

Delo je potem steklo skoraj brez težav in večjih prekinitev. Na čopiče in zidarske žlice se tako ali tako ne da naslanjati.

Le s sporazumevanjem je bilo nekaj težav.

»Teta Gela ... ste vidli kje oni velki penzl?«

»Penzl?«

Fredi je s palcem, kazalcem in sredincem v zrak nakazal kretnjo, kot bi barval.

»A, čopič?« In vsi smo bili srečni. Morda mi bo pridobljeno znanje še kdaj prav prišlo.

»Pridte gledat, keri pajc bi radi za foršprung?« Ali:

»Kaj naj damo na toti cokl? Čist je vinklvankl.« In:

»Tona, ti butl! Vredi zahaklaj to frdamano lojtro, da neš dol padno. Kak Pišekov Eda!«

»Ja, tak hitro se je zgodlo, da sploh ni vedo, da je vmro!«

In tako naprej in tako dalje. Saj, navsezadnje so narečja tudi narodovo blago. In, prosim lepo, imamo župana, ki govori v narečju. Ljudski župan. Morda je bil to razlog, da je bil tudi drugič izvoljen, kaj se ve.

»Zaj je pa lepa ... kak nova, a ne, gospa?« Fredi je bil resnično ponosen na svoje delo.

Saj ne rečem. Hiša je že bila lepa, jaz pa sem se počutila še bolj staro, bolj sesuto in preščipnjeni živci v hrbtenici so brez prestanka preigravali bolečinsko lestvico – od blage do take za komaj zdržat.

Tudi o plačilu bi se dalo razpravljati. Vsi golaži, paprikaši in kranjske klobase seveda niso bili odšteti. Pa dva kartona pivičk. Ne uniona, teta Gela, samo laško. Smo naši ali nismo? Tudi podatek, da je to menda zdaj ena firma, ni zalegel. Kaj pa cena za prestani strah?

Kdo mi bo poplačal neprespane noči zaradi strahu, da me zalotijo. Kljub teti Geli. Vsak avto, ki se je ustavil na pločniku, me je vrgel s stola, v vsakem pešcu sem videla ovaduha, še poštarja sem sumila, da je preoblečen inšpektor.

Še kdaj delo na črno? NE, HVALA!

Mar bi ne poslušala prijateljev!

Večina prestanega je šele prišla za mano. Komaj sem se premikala, goltala protibolečinske tablete, od katerih sem videla dvojno, bolečine pa nič manjše.

»Meta, poznam zdravilca, ki dela čudeže! Takoj boš na vrsti in ne bo te veliko stalo.«

Dela na črno? Kajpada. Odpade!

V samoplačniških ambulantah so ravnali z menoj kot z angleško kraljico. Oblazinjeni stoli, umetniške slike na stenah, pomirjujoče barve, tiha klasična glasba iz skritih zvočnikov. Sestre, prijazne, da mi je bilo nerodno in preiskave opravljene v nekaj dneh. To, ljudje, to!

Potem je nastopil trenutek resnice.

»Gospa Meta, izvidi ne kažejo lepe slike. Videti je deviacijo lumbalne hrbtenice, na vseh nivojih je pisotna izrazita stenoza zaradi obsežne skolioze in rotacije v levo. Lateralni recesusi so praktično povsem zoženi ... tu ni mogoče veliko storiti. Veste ... vaša leta.«

Prav nič ga nisem razumela, čeprav me ni klical teta Gela. Povsem jasno pa mi je bilo, da niti slučajno ne bom »kak nova«.

In cena? Vredna angleške kraljice.

Mar bi poslušala prijatelje!

»Pravite, da ste od Vinkeja dobli to številko ... kerega Vinkeja?« je strogo vprašal glas na drugi strani telefona.

Za hipec sem pomislila. Pojma nimam.Vinka sploh ne poznam. Je prijatelj prijateljevega prijatelja. Menda se temu tako reče.

»Vinko je ... prijatelj Satlerjevega Petra.«

»Aha.« Dolg premor. Potem:

»In kaj bi radi?«

»Ja ... hišo bi dala prepleskati. Fasado.«

Spet tišina na oni strani.

»Tak se boma zmenla. Jutri ob petih me čakajte v Lampretovi ulici pri žuti hiši. Pa telefon mejte poleg.«

»Pa saj vas ne poznam ... kako potem ...«

Zveza je bila prekinjena. Jutri. V Lampretovi ulici. Pri žuti hiši. Očitno bom poleg telefona potrebovala tudi načrt mesta. In slovar.

Mar bi poslušala prijatelje!

»Privošči si, Meta. Odpotuj nekam in se imej lepo.« Tako so mi rekli. Priznam. Misel, da bi se pustila razvajati nekje ob morju ali v toplicah, je bila zelo vabljiva. Vendar se vsako potovanje enkrat konča. Vse preostale dni v letu bi potem z obžalovanjem preračunavala, koliko nočitev, ruskih bifejev, kopanj in ogledov znamenitosti bi bilo dovolj za pleskanje fasade in ostalih lepotnih popravkov moje hiške. Obe sva nekako v tretjem življenjskem obdobju. Karkoli že to pomeni. Zagotovo pa je vsaj še njej mogoče povrniti nekaj svežine. Odločitev ni bila pretežka.

Tavala sem po obrobju mesta in iskala Lampretovo ulico. Nič več prepričana, da sem se prav odločila. Zadnji tedni so bili velika preizkušnja za moje telo in duha, predvsem slednjega, saj je bilo iskanje obrtnika za tako preprosto delo, kot je pleskanje fasade, neverjetno zamotano.

»Koliko kvadratnih metrov fasade imate, gospa?«

Torej, Meta, meter v roke in izmeri, preden sploh kličeš.

»Ja, veste, za tako malo površino se nam pa ne splača delat.«

Kaj pa naj naredim? Iz moje hiške pri najboljši volji ne morem narediti stolpnice, da bi se gospodu splačalo.

»Morda bi lahko vskočil nekje vmes. A ne prej, kot naslednje leto.«

Naslednje leto? V tretjem življenjskem obdobju sem. Tako pravijo. Za četrtega še nisem slišala. Torej? Zdaj ali nikoli!

»Potem bo pa več stalo. Od večjega objekta moramo preseliti material in orodje ... to ni poceni, veste.«

Brskam po spominu. Svojem in svojih znancev. Kakšen material? Kakšno orodje? Nekaj kant,

morda dve lestvi, potem še čopiči in valjčki. Za to menda ne potrebuje zapore cest. Ali?

»Koliko bi stalo? Tako na pamet ...«

Povedal je vsoto. Bila je – tako na pamet – za štiri dopuste z nočitvami, ruskimi bifeji, kopanji in ogledi znamenitosti skupaj, pa še z nekaj rožmarinovimi masažami zraven.

Saj ne potrebujem restavratorja, zaboga!

Mar bi poslušala prijatelje!

Našla sem jo! Lampretovo ulico. Zanimivo, kaj se lahko skriva za sosednjim plotom, sosednjo ulico ali mestno četrtjo.

Pretežno pritlične starejše hiške, podobne moji, bohotni vrtovi, ki ne sledijo trendom v revijah Moj vrt in Rože in vrt, kot tudi moj ne. Prav milo se mi je storilo. Skoraj sem pozabila na misijo, zaradi katere sem bila tukaj.

Treba je bilo najti žuto hišo. Misija nemogoče. Naj sem še tako gledala po ulici dol ali navzgor, žute hiše ni bilo. Takrat še nisem vedela, da so pleskarji praviloma skregani z barvami. Nekaj takega, kot bi imel serviser za dvigala klavstrofobijo. Še najboljši približek iskani barvi je bila hiša na koncu Lampretove ulice. Ob vrtnih vratih je imela lok z rumenimi vrtnicami popenjalkami. Saj je rekel: pri hiši. Žuti. Rož zagotovo ni omenjal.

Ura je bila že čez peto. Prestopala sem se z noge na nogo, prekladala torbico iz leve na desno in skušala med mimoidočimi uganiti skrivnostneža, ki me je zvabil sem.

Meta, v kaj si se spustila? Pri teh letih! Občutek, da ljudje buljijo vame, je bil vse močnejši. Kot bi mi na čelu pisalo: IŠČEM PLESKARJA ZA DELO NA ČRNO!

Zadovoljna boš ti in zadovoljen bo mojster, so mi rekli prijatelji. Nič takega. Večina to počne. Saj res, kaj pa je to takega. Tudi frizerka me vedno vpraša, če hočem račun. Seveda ne in mi ga pač ne da. To je to.

Le da moja frizerka ne deluje pod krinko.

Mar bi ne poslušala prijateljev!

Dovolj mi je bilo čakanja. Ne grem se več! V tem je zazvonil telefon. Kar poskočila sem in roke so se mi tresle, ko sem ga poskušala izbezati iz torbice.

»Halo?« Tudi glas se mi je tresel.

Z druge strani pa nič.

Moj zdravnik se moti. Z mojim srcem ni prav nič narobe. Ali pa imam namesto njega duracel baterijo. Kako bi sicer brez infarkta prestala ta dan in moškega, ki se je nenadoma in kot od nikoder pojavil ob meni.

Al Pacino iz Botra. Pljunuti, bi rekel sosed Bosanec. Temna obleka, polizani, nazaj počesani črni lasje, sončna očala.

»Ej, teta Gela, serbus! Kak si?«

Ostala sem brez besed. Govoril je tako glasno, da so zagotovo tudi v sosednji ulici slišali, kako je nekdo srečal svojo teto Gelo.

»To ste se pa zmotili,« sem naposled zmogla.

»Nič se nism zmoto,« je zasikal. »Zdaj naprej bote moja teta Gela ... če bo kdo kaj vprašo. Svoji teti te menda lahko pomagam!«

»Ampak ... jaz sem Meta,« sem poskušala.

»Teta Gela ... pa amen! To si bom zapomno, ker mam eno teto Gelo.«

Takim argumentom se pač ne da ugovarjati. Pa tudi nobene moči več nisem imela.

Samo še dogovor o začetku del in sva šla vsak na svojo stran.

Mar bi ne poslušala prijateljev!

V naslednjih dnevih sem se morala o obrtnikih še veliko naučiti.

Ko ga najdeš, ti obljubi in ne pride.

Ko pride, se odpre nebo in dežuje več dni zapored.

Ko neha deževati, je obljubil že nekomu drugemu.

Ko je vreme in obrtnik, ni materiala.

Ko je vse troje, mu zboli zidar.

Neko sončno jutro je le pozvonil pri mojih vratih. Ves nasmejan, z orodjem, materialom in zdravim zidarjem.

Ni bil več Al Pacino. Samo Fredi. Z zidarjem, Tonijem, sta brez odlašanja iz stare kripe zložila potrebno orodje in material in lahko bi pričela z delom.

»Gospa ... teta Gela ... kako farbo pa hočete?«

»Marelično.«

»Marelično?« Fredi me je gledal, pogledal še Tonija pa v nebo... Prav nič mu ni bilo jasno.

»Marule, Fredi, marule,« je skušal pomagati Toni. Potem je Fredi segel v zadnji žep svojega, nekoč belega, kombinezona in potegnil na plan blok z barvnimi vzorci. Oddahnila sem si. Listala sva po njem, nakar je s prstom pokazal na določeno okence in vprašal:

»Je ta?«

»Ne, to je breskova barva,« sem odgovorila.

»Vete, jaz sn malar. Ne prodajam sadja!« je odgovoril skoraj užaljeno, mi potisnil blok v roke, češ, pa sama izberi!

Tako sva prišla čez prvo oviro.

Delo je potem steklo skoraj brez težav in večjih prekinitev. Na čopiče in zidarske žlice se tako ali tako ne da naslanjati.

Le s sporazumevanjem je bilo nekaj težav.

»Teta Gela ... ste vidli kje oni velki penzl?«

»Penzl?«

Fredi je s palcem, kazalcem in sredincem v zrak nakazal kretnjo, kot bi barval.

»A, čopič?« In vsi smo bili srečni. Morda mi bo pridobljeno znanje še kdaj prav prišlo.

»Pridte gledat, keri pajc bi radi za foršprung?« Ali:

»Kaj naj damo na toti cokl? Čist je vinklvankl.« In:

»Tona, ti butl! Vredi zahaklaj to frdamano lojtro, da neš dol padno. Kak Pišekov Eda!«

»Ja, tak hitro se je zgodlo, da sploh ni vedo, da je vmro!«

In tako naprej in tako dalje. Saj, navsezadnje so narečja tudi narodovo blago. In, prosim lepo, imamo župana, ki govori v narečju. Ljudski župan. Morda je bil to razlog, da je bil tudi drugič izvoljen, kaj se ve.

»Zaj je pa lepa ... kak nova, a ne, gospa?« Fredi je bil resnično ponosen na svoje delo.

Saj ne rečem. Hiša je že bila lepa, jaz pa sem se počutila še bolj staro, bolj sesuto in preščipnjeni živci v hrbtenici so brez prestanka preigravali bolečinsko lestvico – od blage do take za komaj zdržat.

Tudi o plačilu bi se dalo razpravljati. Vsi golaži, paprikaši in kranjske klobase seveda niso bili odšteti. Pa dva kartona pivičk. Ne uniona, teta Gela, samo laško. Smo naši ali nismo? Tudi podatek, da je to menda zdaj ena firma, ni zalegel. Kaj pa cena za prestani strah?

Kdo mi bo poplačal neprespane noči zaradi strahu, da me zalotijo. Kljub teti Geli. Vsak avto, ki se je ustavil na pločniku, me je vrgel s stola, v vsakem pešcu sem videla ovaduha, še poštarja sem sumila, da je preoblečen inšpektor.

Še kdaj delo na črno? NE, HVALA!

Mar bi ne poslušala prijateljev!

Večina prestanega je šele prišla za mano. Komaj sem se premikala, goltala protibolečinske tablete, od katerih sem videla dvojno, bolečine pa nič manjše.

»Meta, poznam zdravilca, ki dela čudeže! Takoj boš na vrsti in ne bo te veliko stalo.«

Dela na črno? Kajpada. Odpade!

V samoplačniških ambulantah so ravnali z menoj kot z angleško kraljico. Oblazinjeni stoli, umetniške slike na stenah, pomirjujoče barve, tiha klasična glasba iz skritih zvočnikov. Sestre, prijazne, da mi je bilo nerodno in preiskave opravljene v nekaj dneh. To, ljudje, to!

Potem je nastopil trenutek resnice.

»Gospa Meta, izvidi ne kažejo lepe slike. Videti je deviacijo lumbalne hrbtenice, na vseh nivojih je pisotna izrazita stenoza zaradi obsežne skolioze in rotacije v levo. Lateralni recesusi so praktično povsem zoženi ... tu ni mogoče veliko storiti. Veste ... vaša leta.«

Prav nič ga nisem razumela, čeprav me ni klical teta Gela. Povsem jasno pa mi je bilo, da niti slučajno ne bom »kak nova«.

In cena? Vredna angleške kraljice.

Mar bi poslušala prijatelje!