Ženska sem od trenutka, ko je moj oče predal tisto malo celico XY v materino XX jajčece … nekoč … tam v leseni hišici s slamnato streho ob reki Pesnici. To se je zgodilo tisto leto, ko je v mrzlem februarju zbolel in umrl moj bratec Branko, ki smo ga sestre poznale le na slikici z venčkom na glavi … Naslednjo pomlad sem kot zdrava punčka menda potolažila mater in očeta ?
O punčka, je rekel stric, si že zrasla za šolo, ko je moral oditi na vojsko, in se je začela II. Svetovna vojna . Po osvoboditvi pa v Gimnazijo Ptuj, 8 let vsako jutro ob 6 uri z vlakom.. za lepih osem let do mature.
Mlad študent me je na plesu v Ljubljani vprašal: »Bi plesala z mano?« In sem plesala in priplesala očeta svojega sina in hčerke čez pet let. Prelepi spomini!
V srcu še vedno slišim 6 letnega sinka:
Vse mamice sveta .. slavijo dan žena.. in moja mama tudi.. se vsak dan z mano trudi … o, kako lepo je biti mlada mamica!
Ob dečku stoji 3leta mlajša deklica, ki se uči izgovoriti »r« , ko ta ostane »l« in ko se že zasliši »r l rožica«, se punčka veselo nasmeji: r rožica, rožica!
Ko smo dvigovali zastavo Samostojne SLO,mi odrasla hčerka sporoča iz Afrike:
»Mami, nisem več sama postala boš babica … «
Poskočila v najlepšo vlogo svoje ženskosti!
Po rojstvu drugega vnuka sem dočakala upokojitev in svoj čas posvetila vlogi varuške vnukom … dvema fantoma spočetima v Afriki in vnukinji, ki se je rodila po očetovem bivanju pri nas dve leti in vrnitvi nazaj v Afriko.
Tri mesece po njegovem odhodu mi je hčerka zaupala: »Spet bom rodila … «
»Upam da bo punčka!« sem rekla … In res se je rodila punčka, ki mi je že napovedala vlogo prababice, ko bo sama dozorela za mamico.
NAJLEPŠA VLOGA MOJE ŽENSKOSTI
Kot mala punčka sem čutila, da naša mati zelo trpi z otroki in delom na kmečki domačiji. Sklenila sem, da se ne bom poročila in ne rodila otrok. Videla sem našo učiteljico, kako mirno in zadovoljno živi sama v svoji sobici blizu šole in nas rada uči nemščino. Tudi »tovarišica« po osvoboditvi živi sama v svoji sobici in se tudi sama sprehaja po trgu okrog šole in cerkve. Da, postala bom učiteljica in bom živela v svoji sobici z oknom na jug in bom na polici gojila rože v lončkih …
Ko je on požvižgal pod oknom dvoposteljne sobice v Študentskem naselju, je tisti sklep o samski učiteljici izhlapel . Mlad študent me je po plesu dvignil visoko v zrak, postavil na tla pred sabo in poljubil sladko. Moj svet se je zavrtel.
»Jožica, Jožica … joj, poljubil me je tako, mi je ukradel dušo!«
Obe sva cvilili in se smejali od zadrege in si mežikali, ko je fant naslednjo nedeljo potrkal na najina vrata in se je ona hitro umaknila v drugo sobo h kolegicam.
Zadrego in mežikanje so nadomestili poljubi, vedno pogostejši in globlji in vabili prste med noge. Strah pred zanositvijo je narekoval kontracepcijo in dušil želje po globini tiste ukradene duše. Knjižica o plodnih in neplodnih dnevih je učila, strah se je topil v hrepenenju po združitvi teles brez oploditve.
Srečo spoznanja lepote ljubezni je malo prekrila njegova zgodba o »grehu« spolnosti pred poroko v njegovi krščansko vzgojeni družini.
»Kaj če bi se midva poročila? Dobil sem službo za šest ur, ti pišeš diplomo, odprla bi si tudi svobodne obiske pri nas doma … ?«
Njegovi praktični predlogi so se ujeli z mojimi sanjarijami o poroki v cerkvi .. mogoče že spomladi, za Prvi manj !? sem tiho razmišljala nekaj dni.
»Da, zakaj pa ne, v moji domači fari, v beli obleki, moj sošolec lepo igra poročno koračnico na orgle … «
Uresničene sanje so podprli njegovi starši s sodčkom doma pridelanega vina, moji pa s pečenimi domačimi kurami in narezkom iz »kible«.
Na poročno potovanje s konji do bližnjega gradu BORL je zapisano kot prelepi spomini študentke na čestitke ženi poročeni.
Željo njegovih staršev, da bi obe družini staršev peljali mladi par na izlet v naš najlepši kraj v domovini: Blejsko jezero , so potrdili tudi moji starši . Ker nas je pot peljala mimo Brezja, so pobožne matere želele še pomoliti v cerkvi.
Ko so starši kleče na kolenih obkrožili oltar in še molili, za naju predolgo.. sva se skrila v zastrto leseno spovednico in se sladko poljubljala.
Tudi v cerkvici na otoku sva se poljubila pod zvončkom sreče in oba prijela za visečo vrv … sem pomislila: sinek, sinek! Nisem še vedela, da je že bil spočet kljub kontracepciji.
Septembra sva se preselila v svojo podnajemniško sobico v nekem bloku v Šiški. Mladi mož je delal kot študent in risal načrte za elektrifikacijo vasi, jaz pa kot absolventka pripravljala diplomo in dva zadnja izpita.
Dete v meni je raslo in kolegi so na predstavitvi diplomske naloge opazili, da se moj trebuh premika in se prisrčno smejali. Čutila sem mali nogomet v sebi in se veselila otrokovega prihoda.
Na predporodnem tečaju so nam povedali o porodu veliko več, kot sem si kdaj sploh predstavljala. Izračunani datum poroda sem sprejela kot zmago narave nad zadnjim semestrom in zadnjim izpitom, ki sem ga opravila v ponedeljek .. Bom pa malo počivala deset dni, ki so še ostali do termina.
Že v četrtek ponoči je odtekla porodna voda brez popadkov in sem vedela, da morava poklicati rešilca. Dva dni sem čakala brez znakov prihoda deteta in šele zadnjo noč čutila boleče odpiranje vratu, ki sem ga zmanjševala z dihanjem iz »Materinske šole«. Ker so imeli na Porodnem oddelku veliko porodnic, so proti jutru začele sosede klicati babice in zdravnika na pomoč.
Tisti močneje ... še močneje … je potisnil otroka na svet .. in glas babice je oznanil: »Dobili ste dečka« in skozi možgane je preblisnila misel mati sem in solze sreče so me oblile … Za tiste šive raztrganin sem stisnila zobe in pesti ter sprejela v roke že okopano in v bele pleničke zavito detece.
Že naslednji dan je sestra prinesla pismo in nageljček od moža- očeta, ki mi je napisal najlepše pismo dotlej! Še lepšo pismo so napisale čez tri leta moje sodelavke, ko je deček že prišel z očkom in glasno klical:
Sestrica! Sestrica!
ŽENSKA SEM
Ženska sem od trenutka, ko je moj oče predal tisto malo celico XY v materino XX jajčece … nekoč … tam v leseni hišici s slamnato streho ob reki Pesnici. To se je zgodilo tisto leto, ko je v mrzlem februarju zbolel in umrl moj bratec Branko, ki smo ga sestre poznale le na slikici z venčkom na glavi … Naslednjo pomlad sem kot zdrava punčka menda potolažila mater in očeta ?
O punčka, je rekel stric, si že zrasla za šolo, ko je moral oditi na vojsko, in se je začela II. Svetovna vojna . Po osvoboditvi pa v Gimnazijo Ptuj, 8 let vsako jutro ob 6 uri z vlakom.. za lepih osem let do mature.
Mlad študent me je na plesu v Ljubljani vprašal: »Bi plesala z mano?« In sem plesala in priplesala očeta svojega sina in hčerke čez pet let. Prelepi spomini!
V srcu še vedno slišim 6 letnega sinka:
Vse mamice sveta .. slavijo dan žena.. in moja mama tudi.. se vsak dan z mano trudi … o, kako lepo je biti mlada mamica!
Ob dečku stoji 3leta mlajša deklica, ki se uči izgovoriti »r« , ko ta ostane »l« in ko se že zasliši »r l rožica«, se punčka veselo nasmeji: r rožica, rožica!
Ko smo dvigovali zastavo Samostojne SLO,mi odrasla hčerka sporoča iz Afrike:
»Mami, nisem več sama postala boš babica … «
Poskočila v najlepšo vlogo svoje ženskosti!
Po rojstvu drugega vnuka sem dočakala upokojitev in svoj čas posvetila vlogi varuške vnukom … dvema fantoma spočetima v Afriki in vnukinji, ki se je rodila po očetovem bivanju pri nas dve leti in vrnitvi nazaj v Afriko.
Tri mesece po njegovem odhodu mi je hčerka zaupala: »Spet bom rodila … «
»Upam da bo punčka!« sem rekla … In res se je rodila punčka, ki mi je že napovedala vlogo prababice, ko bo sama dozorela za mamico.
NAJLEPŠA VLOGA MOJE ŽENSKOSTI
Kot mala punčka sem čutila, da naša mati zelo trpi z otroki in delom na kmečki domačiji. Sklenila sem, da se ne bom poročila in ne rodila otrok. Videla sem našo učiteljico, kako mirno in zadovoljno živi sama v svoji sobici blizu šole in nas rada uči nemščino. Tudi »tovarišica« po osvoboditvi živi sama v svoji sobici in se tudi sama sprehaja po trgu okrog šole in cerkve. Da, postala bom učiteljica in bom živela v svoji sobici z oknom na jug in bom na polici gojila rože v lončkih …
Ko je on požvižgal pod oknom dvoposteljne sobice v Študentskem naselju, je tisti sklep o samski učiteljici izhlapel . Mlad študent me je po plesu dvignil visoko v zrak, postavil na tla pred sabo in poljubil sladko. Moj svet se je zavrtel.
»Jožica, Jožica … joj, poljubil me je tako, mi je ukradel dušo!«
Obe sva cvilili in se smejali od zadrege in si mežikali, ko je fant naslednjo nedeljo potrkal na najina vrata in se je ona hitro umaknila v drugo sobo h kolegicam.
Zadrego in mežikanje so nadomestili poljubi, vedno pogostejši in globlji in vabili prste med noge. Strah pred zanositvijo je narekoval kontracepcijo in dušil želje po globini tiste ukradene duše. Knjižica o plodnih in neplodnih dnevih je učila, strah se je topil v hrepenenju po združitvi teles brez oploditve.
Srečo spoznanja lepote ljubezni je malo prekrila njegova zgodba o »grehu« spolnosti pred poroko v njegovi krščansko vzgojeni družini.
»Kaj če bi se midva poročila? Dobil sem službo za šest ur, ti pišeš diplomo, odprla bi si tudi svobodne obiske pri nas doma … ?«
Njegovi praktični predlogi so se ujeli z mojimi sanjarijami o poroki v cerkvi .. mogoče že spomladi, za Prvi manj !? sem tiho razmišljala nekaj dni.
»Da, zakaj pa ne, v moji domači fari, v beli obleki, moj sošolec lepo igra poročno koračnico na orgle … «
Uresničene sanje so podprli njegovi starši s sodčkom doma pridelanega vina, moji pa s pečenimi domačimi kurami in narezkom iz »kible«.
Na poročno potovanje s konji do bližnjega gradu BORL je zapisano kot prelepi spomini študentke na čestitke ženi poročeni.
Željo njegovih staršev, da bi obe družini staršev peljali mladi par na izlet v naš najlepši kraj v domovini: Blejsko jezero , so potrdili tudi moji starši . Ker nas je pot peljala mimo Brezja, so pobožne matere želele še pomoliti v cerkvi.
Ko so starši kleče na kolenih obkrožili oltar in še molili, za naju predolgo.. sva se skrila v zastrto leseno spovednico in se sladko poljubljala.
Tudi v cerkvici na otoku sva se poljubila pod zvončkom sreče in oba prijela za visečo vrv … sem pomislila: sinek, sinek! Nisem še vedela, da je že bil spočet kljub kontracepciji.
Septembra sva se preselila v svojo podnajemniško sobico v nekem bloku v Šiški. Mladi mož je delal kot študent in risal načrte za elektrifikacijo vasi, jaz pa kot absolventka pripravljala diplomo in dva zadnja izpita.
Dete v meni je raslo in kolegi so na predstavitvi diplomske naloge opazili, da se moj trebuh premika in se prisrčno smejali. Čutila sem mali nogomet v sebi in se veselila otrokovega prihoda.
Na predporodnem tečaju so nam povedali o porodu veliko več, kot sem si kdaj sploh predstavljala. Izračunani datum poroda sem sprejela kot zmago narave nad zadnjim semestrom in zadnjim izpitom, ki sem ga opravila v ponedeljek .. Bom pa malo počivala deset dni, ki so še ostali do termina.
Že v četrtek ponoči je odtekla porodna voda brez popadkov in sem vedela, da morava poklicati rešilca. Dva dni sem čakala brez znakov prihoda deteta in šele zadnjo noč čutila boleče odpiranje vratu, ki sem ga zmanjševala z dihanjem iz »Materinske šole«. Ker so imeli na Porodnem oddelku veliko porodnic, so proti jutru začele sosede klicati babice in zdravnika na pomoč.
Tisti močneje ... še močneje … je potisnil otroka na svet .. in glas babice je oznanil: »Dobili ste dečka« in skozi možgane je preblisnila misel mati sem in solze sreče so me oblile … Za tiste šive raztrganin sem stisnila zobe in pesti ter sprejela v roke že okopano in v bele pleničke zavito detece.
Že naslednji dan je sestra prinesla pismo in nageljček od moža- očeta, ki mi je napisal najlepše pismo dotlej! Še lepšo pismo so napisale čez tri leta moje sodelavke, ko je deček že prišel z očkom in glasno klical:
