Ob sodelovanju pri zbiranju gradiva za LIKUSov BIOGRAFSKI IMENIK v letu 2008 sem imela priložnost spoznati da so bile mladostne skrite želje za pisanje mnogih ljudskih piscev obujene spet po upokojitvi, če v poklicu ni bilo dovolj priložnosti. Čustvena razpoloženja starejše generacije, da se po zaključeni predanosti svojemu poklicu po upokojitvi posveti še želji po pisanju lepe besede v LIKUSovih zbornikih, potrjujejo simbolično zgovorni naslovi: Iz srca 1992, K srcu 1993, Od srca do srca 1994, Darovanje 1995, Cvetovi 1996, Odmevi srca 1997, Prehojene poti 1998, Ostanejo sledi 1999, Večerni utrinki 2000, Pocvitanje 2001, Jesenska žetev 2002, Srebro v dlaneh 2003, Ubrane misli 2004, Naših 15 pomladi 2005, Žuborenje časa 2006, Moja beseda 2007, Pomenkovanje 2008 in dvojna 19/20 številka, ki ji v času tega pisanja še iščemo ime.
»... Že v mladosti sem rada pisala, v skriti dnevnik ali javni nagovor za kulturni dan, pesem ali črtico. Ker pa sem delala v nekem drugem poklicu, si ustvarila družino in smo gradili hišo v izbranem kraju, sem pisanje opustila ali odložla v predal...«
»... Večkrat sem objavila pesmi ali razmišljanje o vrednotah življenja v krajevnem listu in se odzvala vabilu ljudskih piscev v LIKUSu in objavljam že več let....«
»... Po objavi svojih del v samostojnih knjigah in strokovnih revijah sem si zaželel napisati tudi nekaj za LIKUSov Zbornik, ki nas ne pelje na Parnas, ampak veže v zaupljive izpovedi osebnih spoznanj v jeseni življenja.«
Tudi mene je, kot večino doslej, prijazno povabil k sodelovanju urednik in organizator Zmago Rafolt, duša in srce LIKUSa, predsednik in tajnik, po potrebi pa tudi kurir, šofer, iniciator novosti in večni častilec lepe besede, izgovorjene in napisane. Tudi idejo za gornji naslov je dal on z vprašanjem: Koliko nam je še usojeno?
Usoda ali karma ali kismet, zakonitosti narave, dobra volja in srečna naključja so skrite sile in skrivnosti, ki jih ljudje pripisujemo nadnaravnim silam in bogovom.
Grkom je bila Moira utelešenje moči za življenje posameznika in ljudstev po zakonih narave in božanstev. Latinski fatum kot božji izrek, usoda, božja volja je še vedno jedro fatalizma kot verovanja o neizbežnosti dobre in zle usode. Tako prepričanje je še danes prisotno kot izgovor, da človek ne more sam nič spremeniti, le sprejeti mora že vnaprej določeno življenjsko usodo.
Svete knjige stare zaveze, tibetanske knjige življenja in smrti, egipčanske knjige in druga simbolna besedila pa nam sporočajo, da je človeštvo že več tisoč let pred našim štetjem razumelo in v zavest , mišljenje in čutenje človeške duše ujelo energije večnosti, svetosti življenja. Čudež stvarjenja novega življenja v ljubezni na tem svetu zavedanja posameznika se s smrtjo vsakega zemljana nadaljuje v večnem življenju vseh ljudi onkraj zavednega.
Zavest o umrljivosti in strah pred smrtjo je človek vklesal v kamen, zapisal na papirus in Jezus jo je premagal tako, da jo je sprejel. Slavno Epikurjevo misel – Čemu bi se bal smrti, dokler sem jaz, smrti ni, ko je smrt, mene ni ... je S. Freud ponovil in Heidegger še dopolnil. Smrt ni zadnji dogodek življenja, ampak dogajanje življenja od rojstva dalje. Smrt nas uči, da je življenje nedokončana vrednota, naravno dejstvo kot rojstvo, ki se ga nismo zavedali, ampak smo se ga naučili sprejeti z razvojem zavedanja o sebi v prvih letih življenja.
V otroštvu in mladosti smo vsi srečevali smrt neke živalice in se postopno naučili skrivnosti, da strah pred smrtjo v bistvu čuva naše življenje pred nevarnostmi. Strah kot nagon varovanja življenja nam je bil dan v zibelko kot darilo usode, ki ga pa s svojim razumevanjem, mišljenjem in odločanjem za obrambo pred nevarnostmi ali zadrževanjem prijetnosti čutimo in spreminjamo tudi v pogum.
Uživanje življenja smo kot dojenčki čutili ob sesanju materinega mleka in njene nežne ljubezni, preden smo razumeli in doumeli sporočilo prisotnega očeta in drugih ljudi v družini in okolici, da se vsak od nas zase bori, si dobrine deli z drugimi. Ko otrok uživa v dajanju in sprejemanju, spoznavanju in izbiranju različnih načinov izogibanja motenj in neprijetnosti, utrjevanju moči za premagovanje ovir in tekmecev, se v prvih letih življenja oblikuje njegov karakter. Lahko bi rekli, da na osnovi usodno danega prirojenega temperamenta vsak otrok dobi in izbere v trenutno danih družinskih priložnostih svoj tipični značaj, jedro osebnosti kot primarno besedilo za kasnejši razvoj interesov, želja in življenjskih ciljev ter vrednot. Usodno prepletanje dednosti, pogojev v okolju in lastnih izbir in odločitev je skrivnost usode vsakega od nas na enkraten in edinstven način, lasten samo enemu in nobenemu drugemu.
Usodni čudež vsakega življenja se je začel v iskri ljubezni med očetom in materjo, ki sta se srečala in čutila čarobno moč skrivnostne privlačnosti nepoznane »kemije« ali »magneta« in postopno spletla vezi nove družine, novega doma, strehe za zibelko. Čustvom ljubezni je sledila še zavestna odločitev za skupno življenje v sreči in nesreči, zdravju in bolezni, dobrem in hudem ... dokler naju smrt ne loči...
Usodno uresničevaje najlepših želja se je kalilo v razočaranjih, strahove je vsak od nas premagoval previdno, pogumno, vztrajno, omahujoče, jokajoče ali preklinjajoče.
Zaobljuba o večni zvestobi, darežljivosti, vedrini in zdravi meri dopustljivosti se je utrjevala in krhala ob razočaranjih, ki so spreminjala srečo in zadovoljstvo v nesrečo ali celo katastrofo ločitve, razveze, zamere in maščevanje. Srečne in nesrečne usode življenjskih izkušenj v ljubezni med moškim in žensko, materjo in očetom, med brati in sestrami, otroci in starši, prijatelji in sosedi, sodelavci in tekmeci polnijo romane, pesmi, novele, drame, tragedije in tragikomedije vseh časov in vseh kultur na svetu.
Moč usode je spremljala vsakega od nas od rojstva dalje kot čas in kraj rojstva, ime in spol, družbena klima in pogoji za šolanje, izbira poklica in življenjskega sopotnika. Mali Janezek se je naučil, da je veliki ata Janez znal in dedek Janez smel pozabiti in oditi iz sveta ubogljivih otrok, pridnih delavcev in betežnih starcev.
Grenke usode nam opisujejo pisatelji in pesniki in ljudski pisci pri LIKUS v stoletju prve in druge svetovne vojne v Evropi kot strah in trepet pred vojsko, izgubo očeta, bolezen matere, revščino otrok in pastircev, iskanje zaposlitve v mestu, odhajanje v obljubljeno deželo – Ameriko. Srečo in osvobajanje pa smo doživljale dandanašnje babyboom generacije in drugi junaki in soborke revolucije in preobratov iz kapitalizma v socializem, iz komunizma v neokapitalizem, iz kraljevin v demokracijo.
Doživete usode posameznika v različnih časih družbene krize in osamosvajanja, vzpona in padanja standarda, sreče in nesreče v življenju smo posamezni ljudski pisci opisovali kot strah pred revščino in odvisnostjo, ki zna prerasti v pogum in pot v samostojnost skozi naporno šolanje, garanje v tovarni in morda še srečo v ljubezni.
Pa vendar smo tudi v hudih časih doživljali lepe dneve in v spominih vsak najde moč svobode, sreče, dobrote in proslavljanja življenja.
Po upokojitvi smo tudi mnogi nekdanji učitelji, kovači, trgovke, profesorice, kmetice, zdravniki in zborovodje našli čas za pisanje vsaj enkrat na leto za zbornik LIKUS.
V sebi doživeto moč obračanja žalostne usode v novo upanje in zaupanje v lepote in dobrote življenja po neuspehu v poklicu, izgubi ljubezni v družini, razočaranju v neki kulturni vlogi.
V tretji življenjski dobi po literarni predelavi otroških sanj in mladostnih iluzij smo še dodali zgode in nezgode poklicnih karier, zmage in poraze družinske ljubezni ter sprejeli izkušnje kot modrost razločevanja usodne danosti nespremenljivega na svetu materialne eksistence in spreminjanja duševne in duhovne esence. Če je bila nekoč v mladosti sreča v dobiti in obdržati donosen poklic in lepo družino, postaja v starosti večja sreča v prepuščanju odgovornosti mlajšim, predajanje spoznanj iz roda v rod
in dostojanstvo starosti, ki je uresničena bodočnost mladosti.
Mnoge filozofije ali modrosti življenja opredeljujejo smisel življenja kot upanje v otroštvu, pogum v mladosti , ustvarjalnost v srednji dobi in smisel v času, ko človek v jeseni življenja išče odrešitev v prihajajoči zimi življenja in smrti.
Večina ljudi v normalnem staranju sprejema smrt kot naraven zaključek življenja, prihod ladje v luko, če ni doživel brodoloma v mladosti. Smrt kot odhod posamezne duše v večnost vseh duš so vse kulture ovekovečile kot zapis spoznanja z dletom v kamen, s peresom na papirus, s čopičem v sliko, z rokopisom za knjigo in klikom na miško v najnovejši dobi. Modri psiholog C. G. Jung je vklesal v svoj slavni kamen besede, ki jih podcenjujejo bedaki in občudujejo učenjaki, besede hvaležnega spomina.
Koliko let nam je namenila usoda, da še izpolnimo svoje naloge, uresničimo izbrane želje, dokončamo začete posle, napišemo oporoko ali zadnjo željo potomcem ... je morda res zapisano v neki nepoznani knjigi življenja in smrti dednih zasnov in genov, še več pa v osebni knjigi življenja in izkušenj, kako smo si napolnili svoj čas življenja in dočakali neznani čas smrti. Nikoli ne vemo ne ure ne dneva, čeprav smo svojimi koraki merili svojo dolgost življenja in ga napolnili z bolj ali manj zdravim načinom življenja, zadovoljstvom in izpolnitvami, ali pa smo se tudi motili, zamujali, lenarili, izgubljali in zbolevali, kar je povsem normalno in človeško.
Vsem skupna človeška usoda je res roditi se, dozorevati, starati se in umreti. Kdaj, koliko in kako živeti, mučiti se, radovati, žalostiti, upati ali obupati pa je zapisano v človekovem karakterju, značaju, navadah, načinih, stilih, kako uresničuje svoje želje potrebe, cilje, interese in premaguje zlo usodo ter blagruje mile vile in muze. V kakšen in kateri čas se je vsak od nas rodil je resnična usoda, ki si je nobeden ni izbral sam, ampak je dana po zakonitostih matere narave, svetlobe bogov sonca in drugih energij vesolja, naši mali človeški pameti nerazumljivi modrosti večnosti.
Človek s svojo pametjo in energijo zavesti si ne bi znal in zmogel izmisliti živega življenja rastlin, živali in ljudi na kamnu in vodi našega planeta ki se vrti s plaščem zraka okrog sebe v brezzračnem prostoru okrog sonca, zato išče odgovore v znanosti, religiji, filozofiji, umetnosti in poskuša razumeti svojo vrženost v usodo bivanja.
Odgovore o smislu in nesmislu, dobroti in hudobiji, lepoti in grdobiji, pravičnosti in krivici, resnici in zmoti, kreposti in grehu, koristnosti in škodljivosti, uživanju in trpljenju kot mili ali nesrečni usodi je človek v vseh časih iskal pri bogovih, silah vesolja, ki najbrž vedo več, kot mali Zemljan.
Kakšno kadilo bogovom naj prižge mali Zemljan, da bo deležen dobre in mile usode, kako naj se varuje nesreče, bolezni, strupene kače in drugih nevarnosti, spoznava kultura in se ljudje učimo od malega ob starših, učiteljih, knjigah in si delimo znanje v več tisoč poklicih in več sto modrostih telesa, duše in duha.
Tudi, če so nam predniki zapisali v svete in posvetne knjige modrosti že v Mojzesov kamen vklesane zapovedi in prepovedi dobrega življenja in dobre usode, niti grožnje sedmih glavnih grehov ne zavarujejo dobrega in smiselnega življenja otrok, odraslih in ostarelih generacij dovolj, da ne bi ostal vsak sam svoje usode in (ne)sreče kovač. Odgovorno odločanje odrasle osebe za samega sebe in usodne izbire vsebin in ciljev za dobro in zdravo življenje družine v danih pogojih kulture nam je ljudem dana kot neka zdrava pamet, zdrava mera, dobrosrčnost, vedrina, optimizem, pogum. Ljubezen in zaupanje v zmago dobrega nad slabim v sedanjem življenju je človeku dana milost in edinstvena možnost skrivnostne usode tudi po smrti.
Ob sodelovanju pri zbiranju gradiva za LIKUSov BIOGRAFSKI IMENIK v letu 2008 sem imela priložnost spoznati da so bile mladostne skrite želje za pisanje mnogih ljudskih piscev obujene spet po upokojitvi, če v poklicu ni bilo dovolj priložnosti. Čustvena razpoloženja starejše generacije, da se po zaključeni predanosti svojemu poklicu po upokojitvi posveti še želji po pisanju lepe besede v LIKUSovih zbornikih, potrjujejo simbolično zgovorni naslovi: Iz srca 1992, K srcu 1993, Od srca do srca 1994, Darovanje 1995, Cvetovi 1996, Odmevi srca 1997, Prehojene poti 1998, Ostanejo sledi 1999, Večerni utrinki 2000, Pocvitanje 2001, Jesenska žetev 2002, Srebro v dlaneh 2003, Ubrane misli 2004, Naših 15 pomladi 2005, Žuborenje časa 2006, Moja beseda 2007, Pomenkovanje 2008 in dvojna 19/20 številka, ki ji v času tega pisanja še iščemo ime.
»... Že v mladosti sem rada pisala, v skriti dnevnik ali javni nagovor za kulturni dan, pesem ali črtico. Ker pa sem delala v nekem drugem poklicu, si ustvarila družino in smo gradili hišo v izbranem kraju, sem pisanje opustila ali odložla v predal...«
»... Večkrat sem objavila pesmi ali razmišljanje o vrednotah življenja v krajevnem listu in se odzvala vabilu ljudskih piscev v LIKUSu in objavljam že več let....«
»... Po objavi svojih del v samostojnih knjigah in strokovnih revijah sem si zaželel napisati tudi nekaj za LIKUSov Zbornik, ki nas ne pelje na Parnas, ampak veže v zaupljive izpovedi osebnih spoznanj v jeseni življenja.«
Tudi mene je, kot večino doslej, prijazno povabil k sodelovanju urednik in organizator Zmago Rafolt, duša in srce LIKUSa, predsednik in tajnik, po potrebi pa tudi kurir, šofer, iniciator novosti in večni častilec lepe besede, izgovorjene in napisane. Tudi idejo za gornji naslov je dal on z vprašanjem: Koliko nam je še usojeno?
Usoda ali karma ali kismet, zakonitosti narave, dobra volja in srečna naključja so skrite sile in skrivnosti, ki jih ljudje pripisujemo nadnaravnim silam in bogovom.
Grkom je bila Moira utelešenje moči za življenje posameznika in ljudstev po zakonih narave in božanstev. Latinski fatum kot božji izrek, usoda, božja volja je še vedno jedro fatalizma kot verovanja o neizbežnosti dobre in zle usode. Tako prepričanje je še danes prisotno kot izgovor, da človek ne more sam nič spremeniti, le sprejeti mora že vnaprej določeno življenjsko usodo.
Svete knjige stare zaveze, tibetanske knjige življenja in smrti, egipčanske knjige in druga simbolna besedila pa nam sporočajo, da je človeštvo že več tisoč let pred našim štetjem razumelo in v zavest , mišljenje in čutenje človeške duše ujelo energije večnosti, svetosti življenja. Čudež stvarjenja novega življenja v ljubezni na tem svetu zavedanja posameznika se s smrtjo vsakega zemljana nadaljuje v večnem življenju vseh ljudi onkraj zavednega.
Zavest o umrljivosti in strah pred smrtjo je človek vklesal v kamen, zapisal na papirus in Jezus jo je premagal tako, da jo je sprejel. Slavno Epikurjevo misel – Čemu bi se bal smrti, dokler sem jaz, smrti ni, ko je smrt, mene ni ... je S. Freud ponovil in Heidegger še dopolnil. Smrt ni zadnji dogodek življenja, ampak dogajanje življenja od rojstva dalje. Smrt nas uči, da je življenje nedokončana vrednota, naravno dejstvo kot rojstvo, ki se ga nismo zavedali, ampak smo se ga naučili sprejeti z razvojem zavedanja o sebi v prvih letih življenja.
V otroštvu in mladosti smo vsi srečevali smrt neke živalice in se postopno naučili skrivnosti, da strah pred smrtjo v bistvu čuva naše življenje pred nevarnostmi. Strah kot nagon varovanja življenja nam je bil dan v zibelko kot darilo usode, ki ga pa s svojim razumevanjem, mišljenjem in odločanjem za obrambo pred nevarnostmi ali zadrževanjem prijetnosti čutimo in spreminjamo tudi v pogum.
Uživanje življenja smo kot dojenčki čutili ob sesanju materinega mleka in njene nežne ljubezni, preden smo razumeli in doumeli sporočilo prisotnega očeta in drugih ljudi v družini in okolici, da se vsak od nas zase bori, si dobrine deli z drugimi. Ko otrok uživa v dajanju in sprejemanju, spoznavanju in izbiranju različnih načinov izogibanja motenj in neprijetnosti, utrjevanju moči za premagovanje ovir in tekmecev, se v prvih letih življenja oblikuje njegov karakter. Lahko bi rekli, da na osnovi usodno danega prirojenega temperamenta vsak otrok dobi in izbere v trenutno danih družinskih priložnostih svoj tipični značaj, jedro osebnosti kot primarno besedilo za kasnejši razvoj interesov, želja in življenjskih ciljev ter vrednot. Usodno prepletanje dednosti, pogojev v okolju in lastnih izbir in odločitev je skrivnost usode vsakega od nas na enkraten in edinstven način, lasten samo enemu in nobenemu drugemu.
Usodni čudež vsakega življenja se je začel v iskri ljubezni med očetom in materjo, ki sta se srečala in čutila čarobno moč skrivnostne privlačnosti nepoznane »kemije« ali »magneta« in postopno spletla vezi nove družine, novega doma, strehe za zibelko. Čustvom ljubezni je sledila še zavestna odločitev za skupno življenje v sreči in nesreči, zdravju in bolezni, dobrem in hudem ... dokler naju smrt ne loči...
Usodno uresničevaje najlepših želja se je kalilo v razočaranjih, strahove je vsak od nas premagoval previdno, pogumno, vztrajno, omahujoče, jokajoče ali preklinjajoče.
Zaobljuba o večni zvestobi, darežljivosti, vedrini in zdravi meri dopustljivosti se je utrjevala in krhala ob razočaranjih, ki so spreminjala srečo in zadovoljstvo v nesrečo ali celo katastrofo ločitve, razveze, zamere in maščevanje. Srečne in nesrečne usode življenjskih izkušenj v ljubezni med moškim in žensko, materjo in očetom, med brati in sestrami, otroci in starši, prijatelji in sosedi, sodelavci in tekmeci polnijo romane, pesmi, novele, drame, tragedije in tragikomedije vseh časov in vseh kultur na svetu.
Moč usode je spremljala vsakega od nas od rojstva dalje kot čas in kraj rojstva, ime in spol, družbena klima in pogoji za šolanje, izbira poklica in življenjskega sopotnika. Mali Janezek se je naučil, da je veliki ata Janez znal in dedek Janez smel pozabiti in oditi iz sveta ubogljivih otrok, pridnih delavcev in betežnih starcev.
Grenke usode nam opisujejo pisatelji in pesniki in ljudski pisci pri LIKUS v stoletju prve in druge svetovne vojne v Evropi kot strah in trepet pred vojsko, izgubo očeta, bolezen matere, revščino otrok in pastircev, iskanje zaposlitve v mestu, odhajanje v obljubljeno deželo – Ameriko. Srečo in osvobajanje pa smo doživljale dandanašnje babyboom generacije in drugi junaki in soborke revolucije in preobratov iz kapitalizma v socializem, iz komunizma v neokapitalizem, iz kraljevin v demokracijo.
Doživete usode posameznika v različnih časih družbene krize in osamosvajanja, vzpona in padanja standarda, sreče in nesreče v življenju smo posamezni ljudski pisci opisovali kot strah pred revščino in odvisnostjo, ki zna prerasti v pogum in pot v samostojnost skozi naporno šolanje, garanje v tovarni in morda še srečo v ljubezni.
Pa vendar smo tudi v hudih časih doživljali lepe dneve in v spominih vsak najde moč svobode, sreče, dobrote in proslavljanja življenja.
Po upokojitvi smo tudi mnogi nekdanji učitelji, kovači, trgovke, profesorice, kmetice, zdravniki in zborovodje našli čas za pisanje vsaj enkrat na leto za zbornik LIKUS.
V sebi doživeto moč obračanja žalostne usode v novo upanje in zaupanje v lepote in dobrote življenja po neuspehu v poklicu, izgubi ljubezni v družini, razočaranju v neki kulturni vlogi.
V tretji življenjski dobi po literarni predelavi otroških sanj in mladostnih iluzij smo še dodali zgode in nezgode poklicnih karier, zmage in poraze družinske ljubezni ter sprejeli izkušnje kot modrost razločevanja usodne danosti nespremenljivega na svetu materialne eksistence in spreminjanja duševne in duhovne esence. Če je bila nekoč v mladosti sreča v dobiti in obdržati donosen poklic in lepo družino, postaja v starosti večja sreča v prepuščanju odgovornosti mlajšim, predajanje spoznanj iz roda v rod
in dostojanstvo starosti, ki je uresničena bodočnost mladosti.
Mnoge filozofije ali modrosti življenja opredeljujejo smisel življenja kot upanje v otroštvu, pogum v mladosti , ustvarjalnost v srednji dobi in smisel v času, ko človek v jeseni življenja išče odrešitev v prihajajoči zimi življenja in smrti.
Večina ljudi v normalnem staranju sprejema smrt kot naraven zaključek življenja, prihod ladje v luko, če ni doživel brodoloma v mladosti. Smrt kot odhod posamezne duše v večnost vseh duš so vse kulture ovekovečile kot zapis spoznanja z dletom v kamen, s peresom na papirus, s čopičem v sliko, z rokopisom za knjigo in klikom na miško v najnovejši dobi. Modri psiholog C. G. Jung je vklesal v svoj slavni kamen besede, ki jih podcenjujejo bedaki in občudujejo učenjaki, besede hvaležnega spomina.
Koliko let nam je namenila usoda, da še izpolnimo svoje naloge, uresničimo izbrane želje, dokončamo začete posle, napišemo oporoko ali zadnjo željo potomcem ... je morda res zapisano v neki nepoznani knjigi življenja in smrti dednih zasnov in genov, še več pa v osebni knjigi življenja in izkušenj, kako smo si napolnili svoj čas življenja in dočakali neznani čas smrti. Nikoli ne vemo ne ure ne dneva, čeprav smo svojimi koraki merili svojo dolgost življenja in ga napolnili z bolj ali manj zdravim načinom življenja, zadovoljstvom in izpolnitvami, ali pa smo se tudi motili, zamujali, lenarili, izgubljali in zbolevali, kar je povsem normalno in človeško.
Vsem skupna človeška usoda je res roditi se, dozorevati, starati se in umreti. Kdaj, koliko in kako živeti, mučiti se, radovati, žalostiti, upati ali obupati pa je zapisano v človekovem karakterju, značaju, navadah, načinih, stilih, kako uresničuje svoje želje potrebe, cilje, interese in premaguje zlo usodo ter blagruje mile vile in muze. V kakšen in kateri čas se je vsak od nas rodil je resnična usoda, ki si je nobeden ni izbral sam, ampak je dana po zakonitostih matere narave, svetlobe bogov sonca in drugih energij vesolja, naši mali človeški pameti nerazumljivi modrosti večnosti.
Človek s svojo pametjo in energijo zavesti si ne bi znal in zmogel izmisliti živega življenja rastlin, živali in ljudi na kamnu in vodi našega planeta ki se vrti s plaščem zraka okrog sebe v brezzračnem prostoru okrog sonca, zato išče odgovore v znanosti, religiji, filozofiji, umetnosti in poskuša razumeti svojo vrženost v usodo bivanja.
Odgovore o smislu in nesmislu, dobroti in hudobiji, lepoti in grdobiji, pravičnosti in krivici, resnici in zmoti, kreposti in grehu, koristnosti in škodljivosti, uživanju in trpljenju kot mili ali nesrečni usodi je človek v vseh časih iskal pri bogovih, silah vesolja, ki najbrž vedo več, kot mali Zemljan.
Kakšno kadilo bogovom naj prižge mali Zemljan, da bo deležen dobre in mile usode, kako naj se varuje nesreče, bolezni, strupene kače in drugih nevarnosti, spoznava kultura in se ljudje učimo od malega ob starših, učiteljih, knjigah in si delimo znanje v več tisoč poklicih in več sto modrostih telesa, duše in duha.
Tudi, če so nam predniki zapisali v svete in posvetne knjige modrosti že v Mojzesov kamen vklesane zapovedi in prepovedi dobrega življenja in dobre usode, niti grožnje sedmih glavnih grehov ne zavarujejo dobrega in smiselnega življenja otrok, odraslih in ostarelih generacij dovolj, da ne bi ostal vsak sam svoje usode in (ne)sreče kovač. Odgovorno odločanje odrasle osebe za samega sebe in usodne izbire vsebin in ciljev za dobro in zdravo življenje družine v danih pogojih kulture nam je ljudem dana kot neka zdrava pamet, zdrava mera, dobrosrčnost, vedrina, optimizem, pogum. Ljubezen in zaupanje v zmago dobrega nad slabim v sedanjem življenju je človeku dana milost in edinstvena možnost skrivnostne usode tudi po smrti.
