Si lahko predstavljate
svojo dušo?
Kakšne oblike je
in kako diši?
Kako zadrgeta,
ko se vas dotakne sovraštvo?
Kako spreminja barve,
ko se vas dotakne božja roka?
Kako se zlomi,
ko vas zapusti ljubezen
in kako ječi,
ko začuti bolečino?
Si lahko predstavljate svojo dušo,
ko blesti,
ko je v svoji najboljši formi,
in tedaj,
ko jo tlačijo more?
Iz kakšne snovi je stkana?
Ali je morda zapredena
s človeškim tkivom,
ali je prežeta z duhom,
je skvačkana z vzorci,
ali zgnetena kot kruh?
Je njena substanca kamnita,
ali je subtilno prosojna?
Če bi si lahko predstavljali
svojo dušo,
bi vsi (z mano vred)
verjetno z njo
drugače ravnali.
MOJE SAMOTE
Med eno samoto in drugo samoto
si ti.
Prideš s svojim črnim psom
in slikami pod pazduho,
me stisneš k sebi,
poljubiš me, kot prvič …
in napolniš trenutke z dobroto,
kot kruh si, ki me nasiti,
navdušiš me vedno znova,
s svojo jekleno željo po preživetju,
s svojim humorjem razbijaš mojo žalost,
v trmastem vztrajanju
sem vedno bolj tvoja,
bolj tiha, zlita s tabo,
vsaka nepomembna stvar
postane veličastna
ob tvoji prisotnosti,
potem pa se obrneš,
ker začutiš,
da moram tudi jaz živeti
svojo samoto
in ko me prepustiš sebi,
se znova rodim, kot otrok,
ki mora iz praznine časa
nekaj narediti,
potrkavati s kamenčki,
zgnesti skalo,
zapisovati abecedo v različnih zaporedjih,
kazati s prstom proti soncu,
nekaj koristnega,
kjer se lahko prepoznam.
Prepustiš me puščavam
in vzorcem sveta,
kjer preštevam peščena zrnca,
v upanju, da se dotaknem večnosti,
pa čeprav vem, da je to nemogoče,
vztrajam s tisto vztrajnostjo,
ki si jo me naučil
in prav ta samota,
v kateri me puščaš,
me ohranja živo in osvobaja
in me uči hrepeneti …
kako premagati zvok,
kako premagati barvo,
kako premagati misel,
kako premagati smisel,
kako premagati smrt …
in ko sem že skoraj doumela,
kako živeti v svoji samoti,
zopet prideš s svojim črnim psom
in vse, kar sem že skoraj domislila,
ob tebi pozabim!
ZAKAJ POEZIJO
Ko si odhajal, si še za trenutek postal
in me vprašal, zakaj pišem poezijo.
Najraje bi ti zabrusila,
da na tako neumna vprašanja ne bom odgovarjala,
a zazdelo se mi je, da je to lahko
tisti jeziček na tehtnici, ki prevaga,
zato sem dejala, da je poezija higiena duše,
da z njo očistim temne madeže,
ki se skrivajo globoko v mojem drobovju.
Žalostno si povesil pogled,
ker z odgovorom nisi bil zadovoljen,
pričakoval si nekaj vzvišenega, sublimnega,
nekaj čarobno skrivnostnega,
(verjetno si pomislil, kako si mogel
od vseh možnih žensk zbrati tako,
ki počne nekaj tako nesmiselnega).
Prebrala sem tvoje misli
in ti pojasnila, da je odgovor zelo intimen,
morda najbolj intimen, od vseh možnih …
Še vedno si nepremično držal za kljuko
in čakal na nekakšno razodetje.
Poezija me odvrača od smrti,
ker moje misli oživijo in dobijo smisel,
je čudežno ozdravljenje od absurdov življenja,
sem dejala.
Prosojno si me pogledal in rekel,
da nisem v resnici taka,
da so moje pesmi žalostne,
jaz pa sem po naravi vesela.
Ne gre za veselje in ne za žalost,
gre za željo pogledati na življenje s hrbtne strani,
goreti v strasteh in hrepenenjih,
morda je to odrešujoča ljubezen
do nevidnega, tistega onkraj naše zaznave,
ali preprosto - iskanje Boga.
Nejevoljno si odkimal,
z usti zacmokljal in odšel.
MORALA BI MOLČATI
Danes mi ni do metafizičnih besed,
počutim se čisto navadno
in nič posebnega nimam povedati,
Jasna si je zvila gleženj in ne more na sprehod,
Ines leži v postelji z virozo,
Damjana je odpotovala v Maribor,
moje pesmi pa so prezrte in res ne vem,
zakaj še vztrajam v pisanju,
morda zato, ker v otroštvu nisem dobila
tiste tako potrebne materine ljubezni,
ki omogoča otroku, da se razvije v človeka,
nemara pa vztrajam zaradi poslanstva,
kdo pošilja pismo in komu je namenjeno?
poslanci so mi bili vedno zoprni,
ker odločajo sebi v prid,
poslanstvo pa naj bi bilo nekaj vzvišenega,
ali se zavedaš, kako je tvoje delo
pomembno za človeštvo?
nihče ne bo umrl, če ne bo prebral,
nihče ne bo bolj srečen, če ne bo slišal,
morda bi morala napisati:
grobovi se svetlikajo v jutranji rosi,
ali - kje si smrt spremljevalka trenutka?
vsekakor pa mi je nekaj kristalno jasno:
nevidno je resničnejše od vidnega
in molk sporoča več kot beseda.
Morala bi molčati.
PREKLETA SMRT
Prekleta smrt!
najhuje mi je, ko pomislim,
da bo vse, kar sem domislil,
sanjal in doživel,
ob smrti zbledelo.
Moje knjige, eseji in razprave
bodo prah,
vprašanje, če se me
bo sploh še kdo spomnil,
je rekel na simpoziju
O smislu življenja
svojemu sosedu priznan filozof.
Študenti te bodo
že naslednji dan pozabili,
ker jih tako mučiš!
se je pošalil sosed, doktor znanosti,
in se prešerno zasmejal.
Ne bojta se! se je zaslišalo
iz pekla,
tu doli vse beležimo!
BLAGOST
A bolj kot smrti nas je Slovence strah življenja. Tone Pavček
Ničemur na tem svetu
se več ne morem čuditi,
le ti me vedno znova presenečaš,
s svojo jekleno voljo
po življenju,
pa čeprav si izgubil službo,
vsaka tvoja celica vpije,
da življenje nima cene,
pa čeprav imaš v žepu le dva kovanca,
da človek ne živi le od kruha,
pa čeprav se ti sesedajo vretenca,
da ljubezen nikoli ne mine,
vedno znova me preseneti tvoja milina,
pa čeprav te grobo bije šiba recesije,
ostaja tvoj glas blag,
tvoja duša gibka
in tvoja roka mehka.
STVARI, KI SI JIH TEŽKO PREDSTAVLJAMO
Si lahko predstavljate
svojo dušo?
Kakšne oblike je
in kako diši?
Kako zadrgeta,
ko se vas dotakne sovraštvo?
Kako spreminja barve,
ko se vas dotakne božja roka?
Kako se zlomi,
ko vas zapusti ljubezen
in kako ječi,
ko začuti bolečino?
Si lahko predstavljate svojo dušo,
ko blesti,
ko je v svoji najboljši formi,
in tedaj,
ko jo tlačijo more?
Iz kakšne snovi je stkana?
Ali je morda zapredena
s človeškim tkivom,
ali je prežeta z duhom,
je skvačkana z vzorci,
ali zgnetena kot kruh?
Je njena substanca kamnita,
ali je subtilno prosojna?
Če bi si lahko predstavljali
svojo dušo,
bi vsi (z mano vred)
verjetno z njo
drugače ravnali.
MOJE SAMOTE
Med eno samoto in drugo samoto
si ti.
Prideš s svojim črnim psom
in slikami pod pazduho,
me stisneš k sebi,
poljubiš me, kot prvič …
in napolniš trenutke z dobroto,
kot kruh si, ki me nasiti,
navdušiš me vedno znova,
s svojo jekleno željo po preživetju,
s svojim humorjem razbijaš mojo žalost,
v trmastem vztrajanju
sem vedno bolj tvoja,
bolj tiha, zlita s tabo,
vsaka nepomembna stvar
postane veličastna
ob tvoji prisotnosti,
potem pa se obrneš,
ker začutiš,
da moram tudi jaz živeti
svojo samoto
in ko me prepustiš sebi,
se znova rodim, kot otrok,
ki mora iz praznine časa
nekaj narediti,
potrkavati s kamenčki,
zgnesti skalo,
zapisovati abecedo v različnih zaporedjih,
kazati s prstom proti soncu,
nekaj koristnega,
kjer se lahko prepoznam.
Prepustiš me puščavam
in vzorcem sveta,
kjer preštevam peščena zrnca,
v upanju, da se dotaknem večnosti,
pa čeprav vem, da je to nemogoče,
vztrajam s tisto vztrajnostjo,
ki si jo me naučil
in prav ta samota,
v kateri me puščaš,
me ohranja živo in osvobaja
in me uči hrepeneti …
kako premagati zvok,
kako premagati barvo,
kako premagati misel,
kako premagati smisel,
kako premagati smrt …
in ko sem že skoraj doumela,
kako živeti v svoji samoti,
zopet prideš s svojim črnim psom
in vse, kar sem že skoraj domislila,
ob tebi pozabim!
ZAKAJ POEZIJO
Ko si odhajal, si še za trenutek postal
in me vprašal, zakaj pišem poezijo.
Najraje bi ti zabrusila,
da na tako neumna vprašanja ne bom odgovarjala,
a zazdelo se mi je, da je to lahko
tisti jeziček na tehtnici, ki prevaga,
zato sem dejala, da je poezija higiena duše,
da z njo očistim temne madeže,
ki se skrivajo globoko v mojem drobovju.
Žalostno si povesil pogled,
ker z odgovorom nisi bil zadovoljen,
pričakoval si nekaj vzvišenega, sublimnega,
nekaj čarobno skrivnostnega,
(verjetno si pomislil, kako si mogel
od vseh možnih žensk zbrati tako,
ki počne nekaj tako nesmiselnega).
Prebrala sem tvoje misli
in ti pojasnila, da je odgovor zelo intimen,
morda najbolj intimen, od vseh možnih …
Še vedno si nepremično držal za kljuko
in čakal na nekakšno razodetje.
Poezija me odvrača od smrti,
ker moje misli oživijo in dobijo smisel,
je čudežno ozdravljenje od absurdov življenja,
sem dejala.
Prosojno si me pogledal in rekel,
da nisem v resnici taka,
da so moje pesmi žalostne,
jaz pa sem po naravi vesela.
Ne gre za veselje in ne za žalost,
gre za željo pogledati na življenje s hrbtne strani,
goreti v strasteh in hrepenenjih,
morda je to odrešujoča ljubezen
do nevidnega, tistega onkraj naše zaznave,
ali preprosto - iskanje Boga.
Nejevoljno si odkimal,
z usti zacmokljal in odšel.
MORALA BI MOLČATI
Danes mi ni do metafizičnih besed,
počutim se čisto navadno
in nič posebnega nimam povedati,
Jasna si je zvila gleženj in ne more na sprehod,
Ines leži v postelji z virozo,
Damjana je odpotovala v Maribor,
moje pesmi pa so prezrte in res ne vem,
zakaj še vztrajam v pisanju,
morda zato, ker v otroštvu nisem dobila
tiste tako potrebne materine ljubezni,
ki omogoča otroku, da se razvije v človeka,
nemara pa vztrajam zaradi poslanstva,
kdo pošilja pismo in komu je namenjeno?
poslanci so mi bili vedno zoprni,
ker odločajo sebi v prid,
poslanstvo pa naj bi bilo nekaj vzvišenega,
ali se zavedaš, kako je tvoje delo
pomembno za človeštvo?
nihče ne bo umrl, če ne bo prebral,
nihče ne bo bolj srečen, če ne bo slišal,
morda bi morala napisati:
grobovi se svetlikajo v jutranji rosi,
ali - kje si smrt spremljevalka trenutka?
vsekakor pa mi je nekaj kristalno jasno:
nevidno je resničnejše od vidnega
in molk sporoča več kot beseda.
Morala bi molčati.
PREKLETA SMRT
Prekleta smrt!
najhuje mi je, ko pomislim,
da bo vse, kar sem domislil,
sanjal in doživel,
ob smrti zbledelo.
Moje knjige, eseji in razprave
bodo prah,
vprašanje, če se me
bo sploh še kdo spomnil,
je rekel na simpoziju
O smislu življenja
svojemu sosedu priznan filozof.
Študenti te bodo
že naslednji dan pozabili,
ker jih tako mučiš!
se je pošalil sosed, doktor znanosti,
in se prešerno zasmejal.
Ne bojta se! se je zaslišalo
iz pekla,
tu doli vse beležimo!
BLAGOST
A bolj kot smrti nas je Slovence strah življenja. Tone Pavček
Ničemur na tem svetu
se več ne morem čuditi,
le ti me vedno znova presenečaš,
s svojo jekleno voljo
po življenju,
pa čeprav si izgubil službo,
vsaka tvoja celica vpije,
da življenje nima cene,
pa čeprav imaš v žepu le dva kovanca,
da človek ne živi le od kruha,
pa čeprav se ti sesedajo vretenca,
da ljubezen nikoli ne mine,
vedno znova me preseneti tvoja milina,
pa čeprav te grobo bije šiba recesije,
ostaja tvoj glas blag,
tvoja duša gibka
in tvoja roka mehka.
