Sonce je zlomilo mirujoči žarek
v srebrno globino
in razprlo pahljačo brez spomina.
Evidenca luči, ki jo zlagamo v kartoteke,
je kompost zgodovine.
Edino sranja čedalje več in goščav,
pa naj še Atacama nekoč vzbrsti
in kaj obrodi.
Sonce je zlomljeno in se skriva za pahljačo fizike.
* * *
Šklocanje okenc 8mm filma in šum peruti golobov v zvoniku
spremljata intimo pokleka.
VEDUTE V KOZARCU
*
Čopiči se dotikajo tvojih oblin in jih dvigajo na platno.
*
Izbokline na kozarcu se razgledujejo v napol divji pokrajini, ki nekomu pripada, ni pa naseljena. Tako kakor jezik, s katerim govorimo, ne daje neposredne slike, temveč razburkane odseve.
*
Črka je namazana na vsako steblo in enako v veter veje njena samoljubna kaligrafija.
*
Je morda škurhov namen pobrizgati vodno gladino?
*
Srebrna mrčesja krila so komurkoli drugemu v breme. Ne bo zletel.
*
Jantar kriči nekaj o kraji sončeve solzice.
*
Listanje po jesenskih drevesih je zadnje branje, preden jim odpade listje.
* * *
V čipkasti pošastnosti
stopica tožba
spijo kuščarice črke
* * *
Iglice, ki očitno besede napadajo,
jeza osamljenost zbudi,
višje ko je, manj je prostora za pregrinjalo,
ni razumevanja, ni.
Od kod ta nagla nesrečanja, ,
nepremostljiva s strahi,
od koga hoteti enaka odrekanja –
ne obesiti ne poznati.
* * *
Mehke bale jutranjih meglic
prekrivajo šelesteče svitanje.
Pričakovani srebrniki besed
praznijo iskrenje pomenov.
Posivela sencà metafor
na samem pijejo jutranjo kavo
in vprašajo, koliko so dolžne.
Plačilo s tisočkrat otipanim kovancem ne zapacka
izgube iz papirnatih lokalov.
Se zaupanje skriva
v priprtih gestah odgrnjenih oči?
Mehke bale jutranjih meglic
prekrivajo šelesteče svitanje.
* * *
Kovanci na očeh spečih
na valovih Atlantika po nekogaršnjih sledeh
v revščino
* * *
Podložnik besed, ki
koplje po zakritem,
se z njimi kmalu zraste.
* * *
Razklejani trinog govorice bobna
vsak dan na okno kakor dež,
zaman, pa vendar osvajalsko.
Seseda se pod težo truda.
Upam, da ne opazi ran.
Ker ta krč prenaša na
stran tresočega rokopisa.
Negotov simbol, negotov duh,
negotova vera, negotov stisk roke.
Ta oguljeni ponos vzbuja pomilovanje,
meče polena pod noge novi predrznosti,
zavija se sam vase,
greje se z lastno sapo.
Muči s svojo nepopolnostjo, neprijaznostjo.
Bi rad pomoč iz tuje roke?
Me boš potegnil k sebi za novo brazgotino?
kruto žrelo globin izgubljene harmonije.
Sonce je zlomilo mirujoči žarek
v srebrno globino
in razprlo pahljačo brez spomina.
Evidenca luči, ki jo zlagamo v kartoteke,
je kompost zgodovine.
Edino sranja čedalje več in goščav,
pa naj še Atacama nekoč vzbrsti
in kaj obrodi.
Sonce je zlomljeno in se skriva za pahljačo fizike.
* * *
Šklocanje okenc 8mm filma in šum peruti golobov v zvoniku
spremljata intimo pokleka.
VEDUTE V KOZARCU
*
Čopiči se dotikajo tvojih oblin in jih dvigajo na platno.
*
Izbokline na kozarcu se razgledujejo v napol divji pokrajini, ki nekomu pripada, ni pa naseljena. Tako kakor jezik, s katerim govorimo, ne daje neposredne slike, temveč razburkane odseve.
*
Črka je namazana na vsako steblo in enako v veter veje njena samoljubna kaligrafija.
*
Je morda škurhov namen pobrizgati vodno gladino?
*
Srebrna mrčesja krila so komurkoli drugemu v breme. Ne bo zletel.
*
Jantar kriči nekaj o kraji sončeve solzice.
*
Listanje po jesenskih drevesih je zadnje branje, preden jim odpade listje.
* * *
V čipkasti pošastnosti
stopica tožba
spijo kuščarice črke
* * *
Iglice, ki očitno besede napadajo,
jeza osamljenost zbudi,
višje ko je, manj je prostora za pregrinjalo,
ni razumevanja, ni.
Od kod ta nagla nesrečanja, ,
nepremostljiva s strahi,
od koga hoteti enaka odrekanja –
ne obesiti ne poznati.
* * *
Mehke bale jutranjih meglic
prekrivajo šelesteče svitanje.
Pričakovani srebrniki besed
praznijo iskrenje pomenov.
Posivela sencà metafor
na samem pijejo jutranjo kavo
in vprašajo, koliko so dolžne.
Plačilo s tisočkrat otipanim kovancem ne zapacka
izgube iz papirnatih lokalov.
Se zaupanje skriva
v priprtih gestah odgrnjenih oči?
Mehke bale jutranjih meglic
prekrivajo šelesteče svitanje.
* * *
Kovanci na očeh spečih
na valovih Atlantika po nekogaršnjih sledeh
v revščino
* * *
Podložnik besed, ki
koplje po zakritem,
se z njimi kmalu zraste.
* * *
Razklejani trinog govorice bobna
vsak dan na okno kakor dež,
zaman, pa vendar osvajalsko.
Seseda se pod težo truda.
Upam, da ne opazi ran.
Ker ta krč prenaša na
stran tresočega rokopisa.
Negotov simbol, negotov duh,
negotova vera, negotov stisk roke.
Ta oguljeni ponos vzbuja pomilovanje,
meče polena pod noge novi predrznosti,
zavija se sam vase,
greje se z lastno sapo.
Muči s svojo nepopolnostjo, neprijaznostjo.
Bi rad pomoč iz tuje roke?
Me boš potegnil k sebi za novo brazgotino?
kruto žrelo globin izgubljene harmonije.
