na vrhu rdeče gore so njegove roke vse strani neba
v vozlišču zmajevega gnezda so, dokler obok ne pade.
rojeva in rodila je. iz nje je vstal ljubimec.
deva čudovitih gležnjev poplesava po oblakih
jegulja dolga tisoč milj potuje z nébesa na zemljo.
in glej! velika čreda nedonošenčkov se vzpenja
v majhnih popkih, v žarečem lotosovem brstu.
na krilih laboda, na uhljih slona. požrešni pleziozaver
razteguje svoje krake v stilu požiralca svojega rodú.
in sluzasta vrzel, ki sije po sredini črne skorje jajca
in napisano pravilo o tebi in meni, ki sva nekoč bila krog
mati in sin, oče in hči. razporejevalci zvezd in oceanov
so rodnico z mehkimi lahtmi razbili na neskončen mnogokotnik.
dokler je čas, ta svet ne bo več videl tolikšne ljubezni.
iz globine tvoje jame so privreli iz strahu v doraslost.
za velikim srpom, za časom, ki očetom jemlje moškost
iz globine, kjer se skriva zadnja čudovita groza darovalke
velika skrivnost, ki seka hrastu korenine in odpira vrata
kjer jih ni; iz tvoje srede izklesan dojenček s popkovino.
KRI NA GROBU
kot voda sem se razletél po prašni cesti.
na kraju kjer kaplja od zrelih fig tvoj poln ocean
tvoj beli kamen, in sledi debelim pikam v ladji nohtov
in podboje lomi v še čisto novi hiši
in veke od strahu zaprte trga kot pečate.
ostre tračnice zabliskajo na koncu ulice.
kot voda, kot razprti sklepi počeni v svobodo.
tvoja koža je prepognjena stranica v svetem pismu
debel kos zemlje, ki pripluje na solarnem vetru
in s poljubom vse kar je pomembno v prah zdrobi.
na grobu svojih prednikov sem se razjokal do krvi.
naredil sem korak. označen sem na čelu, da me vidijo
spoznavajo, da rastem z glavo navzdol
zajemam zrak na vrhu in poganjam navzdol.
moj drugi konec me nikakor ne razume, a želim, da se omamlja z mano.
ZALJUBLJEN V GRČIJO KOT SV. PAVEL
rad bi te objel z devetimi rokami John
ker si mi dal prikazen iz amigdale
in ker študent ne ve, ne sanja se mu.
tvoja miza je akropola, tvoj nož izpraznjen timpanon
in vsak najmanjši kos svetišča je odrezan v zlatem rezu.
vešč sem matematike kot urin kazalec, moj dragi John
kot tvoja hiša polna zlata, kot bi zehale platane skozi okna
in Montesquieu in Rousseau, in nek prijatelj iz Aten
in obala odprtega morja v sarkofagu starega egiptologa.
pustil si bom brke in brado, ko bom velik, kot Sokrat
in pustil bom, da me vklešeš v kamen, John, kot Sokrat
kot Sirakuze, v žebelj in jadra trirem, z butarami in strelami v Egejskem morju
in jadra s polmesecem na akropoli, in morje ki odšteva čeprav stojiš in dihaš
samo dihaš, John, kot v slano mrežo ujeta riba, na beli skali počena lobanja.
debela žila mi razbija v potnih sencah, ko se ljubiš z belo Grčijo
in na glas odprem vsa usta in zajamem zadnji val pred veliko poplavo.
FRESKE
* * *
freska si iz Elevzine. bosa greš čez vrelce mojih
čutov, kot kostanjevi lasje raztreseni po trgu.
kot hladna Evmenida v hramu svojega devištva.
na vsak kamen bom položil kamen. v naročje
v eni gesti spet na vrh. on tempelj zruši, ti raztrgaš
si obleko in prsi si razpraskaš, ker je meč odsekal rep.
ti bela. postavim te v vazo in vazo na prt, ob okno.
skozi bledo steklo, v moči sina, ki se druži z mokro
zemljo vsako noč, žariš kot sončnica. Ojdipa hči.
Ofelija, ki vsak nov brst in šum in gib neba
poljubi. kot svoje nerojeno dete. jalovo srce
utopi v gomili cvetja. splete venec krog sveta.
med lipovih cvetov tvoj neizprosen vonj slasti.
parfum iz smole. kristali mastike na rdeči prsti
kot odmevi skladnosti iz kora samostanske katedrale.
telo položil sem v razpoko, v srebrnosivo posteljo.
saten kosmatih listov. od tam se pne golota stvarstava
pod še svežim pajčolanom. in ravno ko nad sadovnjaki
vzklije jutro, ti pokrčiš gladko nogo brez razloga in
izbrišeš fenomene.
* * *
nič ne pomaga. zavita v težke zavese na prepihu,
v vetrini pozlačena medenina s carigrajskega bazarja.
s knjigo v roki. z nogami na baržunastem podstavku.
si. in če bi mi tisto noč odgriznil roke sam hudič,
bi se še vedno potopil v dišeča olja črnih kodrov,
z dletom spretno izklesanih arabesk, klinopisa
na tablah Uruka. to ponavljanje je dar. ker po teh
črkah humanistične pisave te spoznam, po prstih
ki podrgnejo po rdečem usnju, po ustnicah, ki tiho
izgovarjajo modrosti Krišne, sanje vseh godal
v peterorečju, in velika maska, ki si ti, ki je prst prekrita
sama s sabo. nesel sem te čez reko, čez vse bombaže
in vse svile, da bi izlegla jajce. kopal sem te v ambri
v mleku, kot mehke dateljne, nebeško seme, v vaniliji
in oblastnem vonju pomarančevca. ampak nič ne pomaga.
ne znam se zajeziti. vklenjem sem v palimpseste čutov.
zgodovina brez črte. hiša, ki ne bo odprla vrat moji fantazmi.
* * *
po zemlji topotajo, čeprav dež kličejo. čepijo za
peskovniki, kopljejo v svoje želje. pod zemljo tok
sardoniksov, rubinov, hrizoberilov in turkizov.
dež ga je nanesel, roke so ga vrgle v temo. ptice
so vzletele z vrha gore, kjer je veliko drevo z
zlatimi sadeži. za vse dovolj. jezera in reke so,
ki ne umrejo in se ne rodijo znova. za vse dovolj.
zakaj bi kdo raztrgal s lastnimi zobmi, kdo izpral s krvavim
curkom krivdo in se vrnil v maternico? odpadamo,
kot posušeno listje. vrezali smo mejo v nedomači dom.
puščavo in samoto. zemlji smo prerezali vse žile
na oskrunjenih oltarjih. in zdaj sva sama. tako modra
kaplja v vesolju, tako sevajo na naju žarki konca kot
atomska bomba. brez tal, brez dna kriči praznina na
glinene stvore.
Gašper Jakovac
NA ZAČETKU
na vrhu rdeče gore so njegove roke vse strani neba
v vozlišču zmajevega gnezda so, dokler obok ne pade.
rojeva in rodila je. iz nje je vstal ljubimec.
deva čudovitih gležnjev poplesava po oblakih
jegulja dolga tisoč milj potuje z nébesa na zemljo.
in glej! velika čreda nedonošenčkov se vzpenja
v majhnih popkih, v žarečem lotosovem brstu.
na krilih laboda, na uhljih slona. požrešni pleziozaver
razteguje svoje krake v stilu požiralca svojega rodú.
in sluzasta vrzel, ki sije po sredini črne skorje jajca
in napisano pravilo o tebi in meni, ki sva nekoč bila krog
mati in sin, oče in hči. razporejevalci zvezd in oceanov
so rodnico z mehkimi lahtmi razbili na neskončen mnogokotnik.
dokler je čas, ta svet ne bo več videl tolikšne ljubezni.
iz globine tvoje jame so privreli iz strahu v doraslost.
za velikim srpom, za časom, ki očetom jemlje moškost
iz globine, kjer se skriva zadnja čudovita groza darovalke
velika skrivnost, ki seka hrastu korenine in odpira vrata
kjer jih ni; iz tvoje srede izklesan dojenček s popkovino.
KRI NA GROBU
kot voda sem se razletél po prašni cesti.
na kraju kjer kaplja od zrelih fig tvoj poln ocean
tvoj beli kamen, in sledi debelim pikam v ladji nohtov
in podboje lomi v še čisto novi hiši
in veke od strahu zaprte trga kot pečate.
ostre tračnice zabliskajo na koncu ulice.
kot voda, kot razprti sklepi počeni v svobodo.
tvoja koža je prepognjena stranica v svetem pismu
debel kos zemlje, ki pripluje na solarnem vetru
in s poljubom vse kar je pomembno v prah zdrobi.
na grobu svojih prednikov sem se razjokal do krvi.
naredil sem korak. označen sem na čelu, da me vidijo
spoznavajo, da rastem z glavo navzdol
zajemam zrak na vrhu in poganjam navzdol.
moj drugi konec me nikakor ne razume, a želim, da se omamlja z mano.
ZALJUBLJEN V GRČIJO KOT SV. PAVEL
rad bi te objel z devetimi rokami John
ker si mi dal prikazen iz amigdale
in ker študent ne ve, ne sanja se mu.
tvoja miza je akropola, tvoj nož izpraznjen timpanon
in vsak najmanjši kos svetišča je odrezan v zlatem rezu.
vešč sem matematike kot urin kazalec, moj dragi John
kot tvoja hiša polna zlata, kot bi zehale platane skozi okna
in Montesquieu in Rousseau, in nek prijatelj iz Aten
in obala odprtega morja v sarkofagu starega egiptologa.
pustil si bom brke in brado, ko bom velik, kot Sokrat
in pustil bom, da me vklešeš v kamen, John, kot Sokrat
kot Sirakuze, v žebelj in jadra trirem, z butarami in strelami v Egejskem morju
in jadra s polmesecem na akropoli, in morje ki odšteva čeprav stojiš in dihaš
samo dihaš, John, kot v slano mrežo ujeta riba, na beli skali počena lobanja.
debela žila mi razbija v potnih sencah, ko se ljubiš z belo Grčijo
in na glas odprem vsa usta in zajamem zadnji val pred veliko poplavo.
FRESKE
* * *
freska si iz Elevzine. bosa greš čez vrelce mojih
čutov, kot kostanjevi lasje raztreseni po trgu.
kot hladna Evmenida v hramu svojega devištva.
na vsak kamen bom položil kamen. v naročje
v eni gesti spet na vrh. on tempelj zruši, ti raztrgaš
si obleko in prsi si razpraskaš, ker je meč odsekal rep.
ti bela. postavim te v vazo in vazo na prt, ob okno.
skozi bledo steklo, v moči sina, ki se druži z mokro
zemljo vsako noč, žariš kot sončnica. Ojdipa hči.
Ofelija, ki vsak nov brst in šum in gib neba
poljubi. kot svoje nerojeno dete. jalovo srce
utopi v gomili cvetja. splete venec krog sveta.
med lipovih cvetov tvoj neizprosen vonj slasti.
parfum iz smole. kristali mastike na rdeči prsti
kot odmevi skladnosti iz kora samostanske katedrale.
telo položil sem v razpoko, v srebrnosivo posteljo.
saten kosmatih listov. od tam se pne golota stvarstava
pod še svežim pajčolanom. in ravno ko nad sadovnjaki
vzklije jutro, ti pokrčiš gladko nogo brez razloga in
izbrišeš fenomene.
* * *
nič ne pomaga. zavita v težke zavese na prepihu,
v vetrini pozlačena medenina s carigrajskega bazarja.
s knjigo v roki. z nogami na baržunastem podstavku.
si. in če bi mi tisto noč odgriznil roke sam hudič,
bi se še vedno potopil v dišeča olja črnih kodrov,
z dletom spretno izklesanih arabesk, klinopisa
na tablah Uruka. to ponavljanje je dar. ker po teh
črkah humanistične pisave te spoznam, po prstih
ki podrgnejo po rdečem usnju, po ustnicah, ki tiho
izgovarjajo modrosti Krišne, sanje vseh godal
v peterorečju, in velika maska, ki si ti, ki je prst prekrita
sama s sabo. nesel sem te čez reko, čez vse bombaže
in vse svile, da bi izlegla jajce. kopal sem te v ambri
v mleku, kot mehke dateljne, nebeško seme, v vaniliji
in oblastnem vonju pomarančevca. ampak nič ne pomaga.
ne znam se zajeziti. vklenjem sem v palimpseste čutov.
zgodovina brez črte. hiša, ki ne bo odprla vrat moji fantazmi.
* * *
po zemlji topotajo, čeprav dež kličejo. čepijo za
peskovniki, kopljejo v svoje želje. pod zemljo tok
sardoniksov, rubinov, hrizoberilov in turkizov.
dež ga je nanesel, roke so ga vrgle v temo. ptice
so vzletele z vrha gore, kjer je veliko drevo z
zlatimi sadeži. za vse dovolj. jezera in reke so,
ki ne umrejo in se ne rodijo znova. za vse dovolj.
zakaj bi kdo raztrgal s lastnimi zobmi, kdo izpral s krvavim
curkom krivdo in se vrnil v maternico? odpadamo,
kot posušeno listje. vrezali smo mejo v nedomači dom.
puščavo in samoto. zemlji smo prerezali vse žile
na oskrunjenih oltarjih. in zdaj sva sama. tako modra
kaplja v vesolju, tako sevajo na naju žarki konca kot
atomska bomba. brez tal, brez dna kriči praznina na
glinene stvore.
