vem, ko primem za motiko sem otrok
kot da prvič bi prijel za svinčnik.
ne znam obdelovati tvojih grud.
v vsakem letnem času si posebej celostna
si veter na gladini zrelih trav si
noč, ki pije mleko tam ob srcu.
dozorel sem v sad pokrajine
ki oplodi po tebi njo
ki je tako sočna
tako mehka
tako čista v blatu tako
popoln sem v stiku z njeno rodovitnostjo.
in zadostovalo bo, da me raztrgaš
posadiš še tople ude v njeno skorjo
da škrlatni srh ji zlezel bo med boke
da bom legel k njej pod zvezde
da črno bom objel telo
in se hranil z njeno rodovitnostjo.
vem, da on napolni hišo žene z ljubkimi otroki
jaz pa ne znam obdelovati tvojih grud.
POLDRUGI
vem, da sem iz roda egocentričnih mušic
odboj Narcisa jasnovidca s špango vred
najmlajši brat rojen za božjo službo.
vedno bolj, tišje kot napeto zrcalo, zaprašena struna
vrat napol odprtih, na krvavem hodniku očetomora
sije nek vzorec, ki me sili v vedno več sramote.
Resnica mi je dala moč, da primem za veliki srp
brez rok v žepu
brez tleskanja jezikov
brez žarka puhaste svetlobe v parku.
odtrgal bom poldrugi konec Zemlje
spoznaval bom samico in njen vonj po spolu
dokler, menih, ne rešim tisočletja dolgo uganko o nesrečnem Ojdipu,
in si odsekam ud v zameno za svobodo.
FARONIKA
zasmrdela je panonska morska velikanka.
odtrzala je svoj fandango, odpila sol je
dagnje njene kastanjete v divjem ritmu
jutro svinca, grla dimnikov sveta.
žveplena sluz privrela je iz mastne škrge.
gosta voda v vedno trše skale zbita
za nedolžne otročiče in porodne žene
na obalah vročega betona čas stoji.
zasmrdela je panonska morska velikanka.
grad preraslo trnje v smrtni spanec
in pekoči prah nabira se na pragih hiš.
tisoče stopinj kovinske magme žge
človeško tkivo, do popolnosti ga zbrusi.
zasičen z gnitjem je rotunden baptisterij
in cirkonij, ki še tisoč let bo delal ris
na beli kosti, bo do Drugega Prihoda
ko bo riba že odporna na človeške izločke
zbriše starodavno sled za slednjim Skitom.
RITUAL LJUBEZNI
Mojstru Bernartu de Ventadornu
pomladni sok najlepše rože si namesto težkega črnila
in nekaj mehkih gibov južnih ptičev v zven jezika.
med nasadi sivke spišeš v kite zlatih las poslednji up.
tvoje ogledalo, ki ga hočeš stisniti ob svojo kožo
vonj studencev, ki privre iz vsake tople pore
ko škrjanec v pesmi padca poje o prostosti smrti.
ne boš več čutil utripov belega mesa ob svoji koži, ker pozablja
in je pozabila, kako mlada in zelena Normandija vzhaja iz sonca
kakor sladko kisla sveže pokošena trava vije svoj opoj.
na kamnita tla pod hrastom pade živa kri tišine.
prazna stran in vrč brez vode in venčni listi brez sredice
in kakor krik na koncu rituala se razcepim v nič.
daleč stran v srebrnem gozdu joka samorog
in v gostem gnoju srečen mrtev je škrjanec
in ob reki umiva svojo čvrsto polt nedosegljiva
moja roža, solza, ki zakolje viteza neviteza
in po najini razpoki se razcepim znova
o Tristan, moj v popolnosti lepo zveneči ololygmos.
NOTICA ZA SVETOVNI MIR
v žafranasti obleki vzhodni mož opravlja ekologijo misli.
ob vznožju starodavnega stopnišča pojejo kozarci rago
prvih žarkov, ki prebudi pijani čoln zvestih poslušalcev.
vlak je odpeljal krvoločnega vampirja, ki ga bolj kot drugo
strašno ob živce spravi tleskanje po tabli in veseli ples.
spoznavamo, da whiskey ni vse, da domači šnops še bolj zadane
da vseeno je če v hišnem kotu križ visi ali drevo raste
in glasilke vsakega jezika zmorejo najlepši interval teologije
kadar gre za nohte, ko se vsi bojimo, da se jutri obred ne ponovi.
morda sem res kot stari prerok, ki resnice iz drobovja vleče.
postuliram svet pred tem in prejšnjim svetom in boga pred tem in prejšnjim.
v resnici ni sprememb, le boben včasih udari ritem, ki pred tem je bil neznan
da prekine dolgčas, in da koitus se vrši v drugačnem tempu.
v žafranasti obleki postuliram šamana s polmesecem in križem
in debelo babilonsko knjigo vseh besed vesolja v desni roki.
STIK
vem, ko primem za motiko sem otrok
kot da prvič bi prijel za svinčnik.
ne znam obdelovati tvojih grud.
v vsakem letnem času si posebej celostna
si veter na gladini zrelih trav si
noč, ki pije mleko tam ob srcu.
dozorel sem v sad pokrajine
ki oplodi po tebi njo
ki je tako sočna
tako mehka
tako čista v blatu tako
popoln sem v stiku z njeno rodovitnostjo.
in zadostovalo bo, da me raztrgaš
posadiš še tople ude v njeno skorjo
da škrlatni srh ji zlezel bo med boke
da bom legel k njej pod zvezde
da črno bom objel telo
in se hranil z njeno rodovitnostjo.
vem, da on napolni hišo žene z ljubkimi otroki
jaz pa ne znam obdelovati tvojih grud.
POLDRUGI
vem, da sem iz roda egocentričnih mušic
odboj Narcisa jasnovidca s špango vred
najmlajši brat rojen za božjo službo.
vedno bolj, tišje kot napeto zrcalo, zaprašena struna
vrat napol odprtih, na krvavem hodniku očetomora
sije nek vzorec, ki me sili v vedno več sramote.
Resnica mi je dala moč, da primem za veliki srp
brez rok v žepu
brez tleskanja jezikov
brez žarka puhaste svetlobe v parku.
odtrgal bom poldrugi konec Zemlje
spoznaval bom samico in njen vonj po spolu
dokler, menih, ne rešim tisočletja dolgo uganko o nesrečnem Ojdipu,
in si odsekam ud v zameno za svobodo.
FARONIKA
zasmrdela je panonska morska velikanka.
odtrzala je svoj fandango, odpila sol je
dagnje njene kastanjete v divjem ritmu
jutro svinca, grla dimnikov sveta.
žveplena sluz privrela je iz mastne škrge.
gosta voda v vedno trše skale zbita
za nedolžne otročiče in porodne žene
na obalah vročega betona čas stoji.
zasmrdela je panonska morska velikanka.
grad preraslo trnje v smrtni spanec
in pekoči prah nabira se na pragih hiš.
tisoče stopinj kovinske magme žge
človeško tkivo, do popolnosti ga zbrusi.
zasičen z gnitjem je rotunden baptisterij
in cirkonij, ki še tisoč let bo delal ris
na beli kosti, bo do Drugega Prihoda
ko bo riba že odporna na človeške izločke
zbriše starodavno sled za slednjim Skitom.
RITUAL LJUBEZNI
Mojstru Bernartu de Ventadornu
pomladni sok najlepše rože si namesto težkega črnila
in nekaj mehkih gibov južnih ptičev v zven jezika.
med nasadi sivke spišeš v kite zlatih las poslednji up.
tvoje ogledalo, ki ga hočeš stisniti ob svojo kožo
vonj studencev, ki privre iz vsake tople pore
ko škrjanec v pesmi padca poje o prostosti smrti.
ne boš več čutil utripov belega mesa ob svoji koži, ker pozablja
in je pozabila, kako mlada in zelena Normandija vzhaja iz sonca
kakor sladko kisla sveže pokošena trava vije svoj opoj.
na kamnita tla pod hrastom pade živa kri tišine.
prazna stran in vrč brez vode in venčni listi brez sredice
in kakor krik na koncu rituala se razcepim v nič.
daleč stran v srebrnem gozdu joka samorog
in v gostem gnoju srečen mrtev je škrjanec
in ob reki umiva svojo čvrsto polt nedosegljiva
moja roža, solza, ki zakolje viteza neviteza
in po najini razpoki se razcepim znova
o Tristan, moj v popolnosti lepo zveneči ololygmos.
NOTICA ZA SVETOVNI MIR
v žafranasti obleki vzhodni mož opravlja ekologijo misli.
ob vznožju starodavnega stopnišča pojejo kozarci rago
prvih žarkov, ki prebudi pijani čoln zvestih poslušalcev.
vlak je odpeljal krvoločnega vampirja, ki ga bolj kot drugo
strašno ob živce spravi tleskanje po tabli in veseli ples.
spoznavamo, da whiskey ni vse, da domači šnops še bolj zadane
da vseeno je če v hišnem kotu križ visi ali drevo raste
in glasilke vsakega jezika zmorejo najlepši interval teologije
kadar gre za nohte, ko se vsi bojimo, da se jutri obred ne ponovi.
morda sem res kot stari prerok, ki resnice iz drobovja vleče.
postuliram svet pred tem in prejšnjim svetom in boga pred tem in prejšnjim.
v resnici ni sprememb, le boben včasih udari ritem, ki pred tem je bil neznan
da prekine dolgčas, in da koitus se vrši v drugačnem tempu.
v žafranasti obleki postuliram šamana s polmesecem in križem
in debelo babilonsko knjigo vseh besed vesolja v desni roki.
