NAŠ SLAVKO

V SPOMIN BRATU

Te utrinke sem nanizala v spomin bratu Slavku Fromu. Govorijo o njegovem srečnem otroštvu, o njegovem zorenju in začetkih njegovega vsestranskega udejstvovanja na literarnem in političnem polju ter končno o njegovi prezgodnji smrti… njegovih neizpetih sanjah.

A izkazalo se je, da so te vrstice tudi zrcalna slika življenja neke družine – v tem primeru učiteljske na deželi in pozneje v mestu – v določenih razmerah in določenem času. Slika, ki – kakor podoba tisočerih drugih družin, a vsaka od njih enkratna, samosvoja – počasi izginja iz zavesti zanamcev. In zato se zdi nekaterim, da bi tudi to mojo bilo vredno očuvati.

Dodajam literarno zapuščino svojega brata Slavka Froma, kolikor se je ohranila in je shranjena v rokopisnem oddelku Univerzitetne knjižnice v Mariboru. Pridružila sem tudi ponatise Slavkovih prvih objav v Našem rodu, Mladem Jutru, »Večerniku« za mladino in Srednješolcu. Naj ti literarni poskusi pokažejo, kaj je napolnjevalo duševnost mladega fanta, ki je, preden je mogel dozoreti v moža, spoznal, kaj je njegova naloga: govoriti o usodah posameznikov in s tem o usodah ljudi sploh. Kljub mladosti je znal prepričljivo upodabljati prizore iz življenja, pri čemer je posebej kazal posluh za socialne krivice. Če bi mu bilo dano, da bi ostal živ, bi se bil po vojni brez dvoma razvil v pomembnega socialno usmerjenega pisatelja. Kako resno se je pripravljal na povojno delo pisatelja in organizatorja kulturnega življenja, kaže priloženo pismo predvojnemu vrstniku, tudi ustvarjalcu Stanku Pahiču, pisano 22. aprila 1943.

Naj objavljena besedila ostanejo živa priča ustvarjalnega zagona in spomin na obetajočega mladega ustvarjalca Slavka Froma.

Živeli smo v Spodnji Kungoti, kamor so mojega očeta Vekoslava Froma in mamo Elizo, rojeno Zemljič, 1. maja 1919 kot narodnozaveden učiteljski par poslali iz Lenarta v tukajšnjo dvorazrednico, na »branik« naše severne meje. Da je mama štirinajst dni samo jokala, ni nič čudno. Lenart je bil že pred vojno večje središče z veliko slovensko in »šulferajnsko« nemško šolo, s sodiščem, pošto, z lekarno, dvema zdravnikoma itd. Torej dovolj priložnosti za družabnost in seveda – kar je glavno, dovolj priložnosti in nuje za boj za slovenstvo. Zdaj pa Kungota! Za lažjo predstavo: V Dolnji Počehovi se od magistralke proti Lendavi odcepita takrat še prašni makadamki v Šentilj in v Svečino. In v trikotu med njima, na enem izmed gričkov ali obronkov Slovenskih goric, kraljuje središče Kungote. A to kraljestvo je takole: Na vrhu majhna, a kar lepa cerkev; okrog nje pas zelenice, nekako podprt s škarpo kot obrambni zid pred Turki; poleg župnišče; malo naprej majhna kmečka hiša Brunčkovih; pod cerkvijo hiša krojača in nedeljskega gostilničarja Šantla; kakih sto metrov od župnišča po naši »magistralki« (»kolovoz« do glavne ceste v dolini) pa šola z dvema učilnicama in poleg hiša, službeno domovanje šolskega nadučitelja in njegove družine. Malo po bregu navzdol še Krambergerjev hram in organistova hišica. To je vse, kajti druge kmetije, kočice in viničarije so raztresene po bližnjih grapah ali obronkih. Torej nobene primerjave z Lenartom! Seveda sta se pozneje spoznala z vsemi ljudmi naokrog in so ju imeli v časteh in radi, ker še vedno čujem (žal se vrsta mojih sošolcev in naših znancev hudo redči!) o njiju vedno kaj lepega, kar me zelo razveseli. Takoj pa moram reči, da je lega te male Kungote prav slikovita. Ko si stopil iz naše hiše, ti je razgled zastiral Krambergerjev vinograd, a ko si napravil nekaj korakov čez šolsko dvorišče in kolovoz, si že bil ob robu vinograda in v sadovnjaku nad organistovo hišo. Od tam pa si videl v dolino, po kateri se vije glavna cesta, le nekaj hiš ob njej, in vzporedno »reka Pesnica«, malo večji potok. Vendar se je iz našega opazovališča dobro videlo, če je po nedeljah – kadar je okrog enih priropotal iz Maribora svečinski avtobus in pri gostilni Fifolt odložil kaj potnikov – čez most smuknilo nekaj ljudi, o katerih smo bili prepričani, da prihajajo k nam. Za kakih pet minut so potonili v gozdu, potem pa so se že bližali naši hiši. Vedno smo jih bili veseli. Za nas je to bila dobrodošla sprememba. No, to samo ob rob! Od nas so se na jugu videli v daljavi vrhovi Pohorja, ponoči pa je pred njimi in za našimi bližnjimi griči, podaljški mariborske Piramide, bil viden sij razsvetljenega Maribora. Na zahodu nas je pozdravljal Urban – za njim je zahajalo sonce, tista velika rdečkasta krogla, izginjajoča v daljavi; drugič pa se je kot impozanten otok dvigal iz morja, morja goste megle, ki je iz doline še nas hotela potegniti vase. Proti jugu si lahko opazoval ravnico, bogato s polji, v smeri Počehove, in morda videl tudi vlak, ki je sopihal iz Maribora proti Pesnici in dalje proti meji. Če bi se pa mi bili hoteli peljati z vlakom, bi se pač morali potruditi peš dobre pol ure – dvakrat gor in dvakrat v grabo, kot smo rekli, in nato po ravnem – , da bi prišli na Pesnico na postajo. Danes pa ne vem, kako bi po bližnjici prišli sem, ker se po našem mirnem Dobrenju že šopiri nova avtocesta in po njej prav hitro pridrviš do Šentilja oziroma do državne meje. Od zadnje strani hiše pa je bil pogled še skoraj bolj prisrčen – trava, drevesa, gozd, vinogradi in revne viničarije, razpotegnjene na sosednjem obronku. In če pridaš še spremembe zaradi letnih časov – res lepo! Pravo razkošje!

In »naša« hiša? Za takratne pojme kar lepa, velika; štiri sobe, velika kuhinja in shramba, veranda, na podstrešju za ropotijo tudi ena soba; okna majhna, gorje pa, da bi iskal kakšno kopalnico ali parket ali vodovod ali elektriko. Ampak – pod verando vrt z rožami, zelenjavo, kosmuljami, ribezom in malinami, poleg vrta pa ogromna lipa, pod njo velika miza in dve klopi. To je bil najvažnejši del našega kraljestva. Pod to »teraso« pa so bile njive in sadovnjak in ozka potka k studencu v grapi, od koder je kakih sto metrov naša pridna Micka v škafu na glavi prinašala vodo. Ne morem si kaj, da ne bi omenila virov naših »vitaminov«. To so bile jablane (na njih so zorele kanadke, mošančke, zlate parmene, carjevičke, ananasovke, boskop, železniki, bobovci. Danes jih vse zelo pogrešam!), ena marelica, nekaj breskev, ena češnja, ena nizka »plavkica«, na katero sem si edino upala splezati, sliva pa je bila sosedova, a so se veje ljubeznivo sklanjale na naš vrt. Posebnost so bile tri murve, a te so rastle pred hišo in spet ena zelo poševno preko kolovoza, da je bilo v prid meni – nerodi – in drugim šolarčkom, ki smo se v odmorih igrali na dvorišču in nas z murve nihče ni preganjal. In še nekaj imenitnega! Za šolo je lezel v grapo vinograd, pet »grab«, in je ob dobri letini dal tri polovnjake dobrega vina, s katerim je znal naš ata odlično ravnati, absolutno pa ne z njim trgovati. In še grozdja (muškat, žlahtna ranina, silvanec, traminec) smo se do mile volje lahko najedli, medtem ko kmečki in viničarski otroci sploh niso smeli v domači ali gospodarjev vinograd!

Takšna je bila ta naša Kungota, ki bi jo sodobni geograf morda imenoval zaselek Gradiška. Naš ata nam je namreč takoj znal povedati, da je davno nekoč na vrhu obronka za Brunčkovimi stal grad in da so v gozdu še ostanki razvalin, kjer pa zdaj kraljujejo le gadi in ni priporočljivo stikati tam okoli za kakimi robidami ali jagodami. Gradiška torej po gradu, sicer pa so šolarji prihajali iz Dobrenja, Rance, Rošpoha in Kozjaka, kajti ime Kungota je ime za celoten kraj in faro.

Zdaj pa kaj o našem očetu in naši mami. Ata, rojen 2. junija 1884, je bil doma iz Šentilja, točneje prav na meji nad carinarnico. Imel je še dve sestri in štiri polsestre, kajti zelo zelo zgodaj je izgubil mamo. Oče je bil preddelavec na železnici, imeli pa so majhno hiško in nekaj zemlje. Bil je zaveden Slovenec, kar v tistih časih ni bilo posebno lahko. Tudi ni bilo lahko šolati otroka. A ker sta učitelj in župnik ugotovila, da je fant nadarjen, je naš ata stopil na pot revnega slovenskega dijaka na mariborsko nemško učiteljišče. Prav žal mi je, da česa podrobnejšega o tem ne vem. Vem pa, da je bil silno ponosen, da je uspelo župniku Bračku, tudi zavednemu Slovencu, vpisati njegov priimek z enim m, torej From, ne pa Fromm. Ata je tudi trdil, da so se njegovi predniki gotovo pisali Brumen (brumen = pobožen) in so jih nemčurji prekrstili v Fromm-e. Mislim, da je nekaj časa stanoval pri nekem (sorodniku?) pozlatarju, kar mu je verjetno odprlo pot tudi v spoznavanje umetnosti. In gotovo si je služil kruh z inštrukcijami. Njegovo prvo službeno mesto je bila Kapela (pri Radencih), kjer ga je lepo sprejel nadučitelj Pertl, oče mariborskega pokojnega dermatologa dr. Pertla. In že so imeli svoj glasbeni orkester. Potem je prišel v Benedikt. Tu pa je doživel tragedijo. Žena Zinka, rojena Šmidlehner, tudi učiteljica, je tri mesece po porodu umrla in ata je ostal sam s hčerkico. Malo Zorano so vzeli k sebi Zinkini starši v Jurij ob Ščavnici. Tam je preživela največ svojega otroštva in počitnic, saj Jurija nisi mogel primerjati s Kungoto, kdor je ni bil vajen! Nato se je šolala v Mariboru, postala učiteljica in se kmalu poročila. Tako sem jaz, med nama je bilo enajst let razlike, s to svojo polsestrico imela bolj malo stikov. Ata je bil potem prestavljen v Lenart in se je leta 1912 poročil z učiteljico Liziko Zemljič, rojeno 22. septembra 1887. Tam sta preživela prvo svetovno vojno in skoraj še eno tragedijo. Zaradi poznega spontanega splava so jo komaj rešili in videti je bilo, da ne bo mogla več roditi. Tako se ne morem čuditi, da jo je prihod v samotno Kungoto spravil v jok.

Ta lepa Lizika se je vedno podpisovala Eliza, ker ji ime Elizabeta ni bilo všeč. Nekoč sem slišala, da ji je njena mama, ko se je bila mala Lizika zmrdovala nad imenom, zabrusila: »Ti, ti šmrklja, če je bilo za cesarico dobro, bo še za tebe tudi!« Naša mama je bila hčerka Prleka iz Male Nedelje, zavednega slovenskega učitelja in končno znanega nadučitelja Jožefa Zemljiča v Brezju pri Mariboru. V družini je bilo pet otrok: Tina, Maks, Milan, Lizika in Jožef. Trije od njih so bili učitelji. Po upokojitvi sta dedek in babica stanovala v Mariboru pri sinu Milanu in nazadnje pri hčerki Tini.

In kaj novega se je v tem času dogajalo v Kungoti? Ata in mama sta kmalu našla med tistimi večinoma preprostimi ljudmi in starši svojih varovancev nekaj dobrih znancev in celo prijateljev. A najvažnejše se je zgodilo 13. novembra 1920. Kljub vsem prerokbam in strahovom sem se rodila – jaz. No, rodila sem se v Mariboru, privatna babica mi je pomagala na svet v stanovanju strica Milana v poslopju glavne pošte na Slomškovem trgu (a poštarica nisem postala!). Kako so me oziroma naju z mamo spravili v Kungoto, ne vem. Verjetno s kakšno kočijo. Ali veselje je bilo neizmerno, čeprav je bila mala Nadica nočni ptič in jokajoč pred polnočjo nikoli ni zaspala. Mama je seveda morala kmalu v šolo, a mene sta čuvali naša pomočnica Micka in še sosedova deklica Mila, ki pa je pozneje šla služit v Maribor. Kadar smo se videli, mi je pripovedovala, kaj sem mala porednica ušpičila in kako sem včasih pobegnila mami v razred. Tam sem pa lahko ostala le, če sem bila pridna. Čudno pa ni, da sem zelo zgodaj spoznala črke, hotela kracljati s kamenčkom po tablici in se naučila pisati, brati in računati. Sicer pa je bila v majhni šolski sobi gneča, ker so bili tu natlačeni učenci 1., 2. in 3. razreda, a pouk temu prilagojen. V drugi šolski sobi je poučeval ata učence od 4. do 6. razreda. In kakšen mir v razredu! Če bi mama zdaj morala poučevati, bi verjetno pobegnila! Tu in tam je že stal kak porednež v kotu ali je ata katerega ali katero »povabil« v kabinet (»luknja«, kjer so bila shranjena učila in zemljevidi) in je tudi gospod župnik podelil številne packe dečkom in deklicam. Med odmorom pa smo veselo divjali ali se igrali na prostoru pred našo hišo in šolo ter kar po kolovozu razne igrice: »Ali je kaj trden most?«, »Gnilo jajce«, »Kdo se boji hudobnega črnega moža«. Včasih se je prah dvigal za nami ali pa smo cepetali po blatu. Pozimi smo se raje stiskali k topli šolski peči, kajti tisti bolj od daleč so se nakepali že med potjo ali pa so prišli že vsi mokri v šolo, ker niso imeli primerne obutve. Moj najmlajši vnuk pa mi danes kaže vsemogoče adidaske in skibutke, katerim ne vem imena, ampak še tiste zanj niso najboljše, ker imajo sošolci dražje!

Kadar ni bilo šolarjev, sem rada pobegnila do organistove Slavice, ki je bila dve leti mlajša in sva se dobro razumeli in ostali prijateljici tudi pozneje, ko so se odselili v Dravsko dolino. Še sedaj prav živo vidim pred seboj, kako sva ob poti pod Krambergerjevim vinogradom stikali za jagodami in spomladi nabirali vijolice. Posebno pa se spominjam, kako sva »cvrli« bezgove cvete. To se je godilo v njihovi drvarnici, kjer je bilo polno žagovine, za drvarnico pa košat, a nizek bezgov grm, kjer sva z lahkoto natrgali dovolj belih cvetov. V neko staro posodo sva natresli žagovino in dolili malce deževnice iz soda za poslopjem, saj do vodnjaka z vedrom nisva mogli oziroma smeli. Nato sva cvetove »panirali«. Ali sva »igrali« dodatek kakega jajca – pravega si že ne bi upali ali mogli uporabiti, ker je gospa Šeškova že zjutraj pobrala vsem kokodajskam njihove zaklade – , ne vem. Potem sva položili pripravljene cvetove na desko, ki je predstavljala posodo z mastjo, in cvrli, ker je deska bila tudi peč. Zraven sva skrbno pazili, da se kaj ne prismodi, duhali in kimali z glavama, kot sva to videli verjetno pri naši Micki, in pozneje tudi s slastjo »pojedli« to najino poslastico. Pravzaprav, kakšna bujna domišljija! Tudi z mojo lepo punčko Grozdano sva se igrali, jo previjali, peli uspavanko, a tu je Slavica imela več »znanja«, ker je imela več sestric. Šele peti otrok je bil fant, a ta jim je umrl.

Ko že pišem o Šeškovem naraščaju, pa je ravno priložnost, da se razpišem, kaj se je dogodilo pri nas doma, ko sem jaz imela skoraj pet let, se igrala s Slavico ali z večjimi šolarkami, da ne omenim toplega domačega gnezda. Morda so me celo preveč čuvali in zavijali v vato. Mama je namreč postajala iz dneva v dan bolj okrogla in – 4. novembra 1925 – je privekal na dan fant, naš Slavček (Vekoslav) – spet v Mariboru –, a ne na pošti, ampak v sodniji, kjer je v kletnih, a zračnih stanovanjih živelo nekaj nižjih uslužbencev in med njimi družina tete Tine. Ne morete si misliti, kako vesel in ponosen je bil naš ata! In pri nas v Kungoti se je sukalo po hiši spet več žensk, poleg Micke še Šantlovi Mila ali Justa. In tudi moje prijateljice so si lahko ogledale ta naš novi prirastek. Dojenček je dobro napredoval, kar je vidno na fotografiji, na katere hrbtni strani je mama napisala: »Ko je bil Slavček dve leti star«.

Tudi jaz sem bila bunkica z dvema kitkama, ki sem čez eno leto že zares začela hoditi v šolo. Mama je bila odlična elementarka in nas je celo svojo številno četo naučila brati, pisati in računati do dvajset. V pomoč sta nam bili velika in mala »Fromova stavnica« in »računalo«. Naš ata je pravzaprav vse svoje kratko življenje posvetil svojemu poklicu. In ves čas je poleg drugega tuhtal o didaktičnih pripomočkih, s katerimi bi posodobil pouk. Imel je patent (še z Dunaja) za svojo stavnico, ki so jo uporabljali na mnogih šolah, vendar je še vedno razmišljal, kako bi kaj predrugačil, da bi bilo bolj praktično in estetsko. Mala stavnica je bila škatla – morda v obliki velike bonboniere, samo da se je odpirala kot vrata. Na dnu so bili v dveh vrstah predalčki, v njih pa kartončki s po deset črkami naše abecede po vrstnem redu (male črke, na drugi strani velike začetnice) in še ločila. Ko si škatlo odprl, pa si v nagnjen »pokrov«, opremljen z letvicami, lahko s črkami, ki si jih jemal iz predalčkov, nastavljal poljubne besede ali stavke in se s tem učil pisati in brati. Seveda je ta moj opis neroden. Zelo nazorno pa bi bilo, ko bi vam mogla pokazati »risbico«, ki jo je s tušem narisal atov nečak Milan Werk, kartograf v Mariboru. Pri mizi sedi fantek (verjetno Slavko), na mizi ima odprto stavnico in tam, kjer sem rabila besedo »pokrov«, sestavljeno: Cicibanov rod, pozdravljen vsepovsod. V ozadju pa je Kungota, točno takšna, kot sem jo opisala. Takšna risba je bila na naslovni strani škatle, dokler si ata ni omislil manjše, ki se je odpirala kot zvezek – levo črke, desno sestavljanje. Velika stavnica pa je stala nekje pri tabli, visoka mogoče meter in pol, lesen okvir, ob straneh omarici s predalčki in črkami (zdi se mi, da tudi s številkami), vmes spet prostor za sestavljanje ali branje »nastavljenega«. Mislim, da je bilo veliko računalo s kroglicami tudi atova zamisel, ker je v Melju poznal nekega strugarja, ki mu je dostavljal izstružene krogle. Žalostno pa je to, da se ni pri hiši ohranil niti en izvod male stavnice. Krivci so: preselitev v Maribor, atova nenadna smrt, vojna in naša zbeganost. V šolskem muzeju v Ljubljani, Plečnikov trg 1, imajo sicer eno staro raztrgano škatlo in nekaj malenkosti, jaz pa sem jim leta 1994 dala original patenta, Werkovo risbo »stavnice«, posnetek štampiljke Založništvo »Fromove stavnice« in kopijo nekrologa z očetovo fotografijo, v Jutru 28.1.1940, ki ga je napisal atu v spomin prijatelj in stanovski tovariš Mirko Vauda. Seveda se v otroških letih še nisem zavedala, da bi bila lahko na te stavnice ponosna.

Besedilo je iz knjige NAŠ SLAVKO - Slavko From - LITERARNA ZAPUŠČINA, ki je izšla pri Mariborski literarni družbi

V SPOMIN BRATU

Te utrinke sem nanizala v spomin bratu Slavku Fromu. Govorijo o njegovem srečnem otroštvu, o njegovem zorenju in začetkih njegovega vsestranskega udejstvovanja na literarnem in političnem polju ter končno o njegovi prezgodnji smrti… njegovih neizpetih sanjah.

A izkazalo se je, da so te vrstice tudi zrcalna slika življenja neke družine – v tem primeru učiteljske na deželi in pozneje v mestu – v določenih razmerah in določenem času. Slika, ki – kakor podoba tisočerih drugih družin, a vsaka od njih enkratna, samosvoja – počasi izginja iz zavesti zanamcev. In zato se zdi nekaterim, da bi tudi to mojo bilo vredno očuvati.

Dodajam literarno zapuščino svojega brata Slavka Froma, kolikor se je ohranila in je shranjena v rokopisnem oddelku Univerzitetne knjižnice v Mariboru. Pridružila sem tudi ponatise Slavkovih prvih objav v Našem rodu, Mladem Jutru, »Večerniku« za mladino in Srednješolcu. Naj ti literarni poskusi pokažejo, kaj je napolnjevalo duševnost mladega fanta, ki je, preden je mogel dozoreti v moža, spoznal, kaj je njegova naloga: govoriti o usodah posameznikov in s tem o usodah ljudi sploh. Kljub mladosti je znal prepričljivo upodabljati prizore iz življenja, pri čemer je posebej kazal posluh za socialne krivice. Če bi mu bilo dano, da bi ostal živ, bi se bil po vojni brez dvoma razvil v pomembnega socialno usmerjenega pisatelja. Kako resno se je pripravljal na povojno delo pisatelja in organizatorja kulturnega življenja, kaže priloženo pismo predvojnemu vrstniku, tudi ustvarjalcu Stanku Pahiču, pisano 22. aprila 1943.

Naj objavljena besedila ostanejo živa priča ustvarjalnega zagona in spomin na obetajočega mladega ustvarjalca Slavka Froma.

Živeli smo v Spodnji Kungoti, kamor so mojega očeta Vekoslava Froma in mamo Elizo, rojeno Zemljič, 1. maja 1919 kot narodnozaveden učiteljski par poslali iz Lenarta v tukajšnjo dvorazrednico, na »branik« naše severne meje. Da je mama štirinajst dni samo jokala, ni nič čudno. Lenart je bil že pred vojno večje središče z veliko slovensko in »šulferajnsko« nemško šolo, s sodiščem, pošto, z lekarno, dvema zdravnikoma itd. Torej dovolj priložnosti za družabnost in seveda – kar je glavno, dovolj priložnosti in nuje za boj za slovenstvo. Zdaj pa Kungota! Za lažjo predstavo: V Dolnji Počehovi se od magistralke proti Lendavi odcepita takrat še prašni makadamki v Šentilj in v Svečino. In v trikotu med njima, na enem izmed gričkov ali obronkov Slovenskih goric, kraljuje središče Kungote. A to kraljestvo je takole: Na vrhu majhna, a kar lepa cerkev; okrog nje pas zelenice, nekako podprt s škarpo kot obrambni zid pred Turki; poleg župnišče; malo naprej majhna kmečka hiša Brunčkovih; pod cerkvijo hiša krojača in nedeljskega gostilničarja Šantla; kakih sto metrov od župnišča po naši »magistralki« (»kolovoz« do glavne ceste v dolini) pa šola z dvema učilnicama in poleg hiša, službeno domovanje šolskega nadučitelja in njegove družine. Malo po bregu navzdol še Krambergerjev hram in organistova hišica. To je vse, kajti druge kmetije, kočice in viničarije so raztresene po bližnjih grapah ali obronkih. Torej nobene primerjave z Lenartom! Seveda sta se pozneje spoznala z vsemi ljudmi naokrog in so ju imeli v časteh in radi, ker še vedno čujem (žal se vrsta mojih sošolcev in naših znancev hudo redči!) o njiju vedno kaj lepega, kar me zelo razveseli. Takoj pa moram reči, da je lega te male Kungote prav slikovita. Ko si stopil iz naše hiše, ti je razgled zastiral Krambergerjev vinograd, a ko si napravil nekaj korakov čez šolsko dvorišče in kolovoz, si že bil ob robu vinograda in v sadovnjaku nad organistovo hišo. Od tam pa si videl v dolino, po kateri se vije glavna cesta, le nekaj hiš ob njej, in vzporedno »reka Pesnica«, malo večji potok. Vendar se je iz našega opazovališča dobro videlo, če je po nedeljah – kadar je okrog enih priropotal iz Maribora svečinski avtobus in pri gostilni Fifolt odložil kaj potnikov – čez most smuknilo nekaj ljudi, o katerih smo bili prepričani, da prihajajo k nam. Za kakih pet minut so potonili v gozdu, potem pa so se že bližali naši hiši. Vedno smo jih bili veseli. Za nas je to bila dobrodošla sprememba. No, to samo ob rob! Od nas so se na jugu videli v daljavi vrhovi Pohorja, ponoči pa je pred njimi in za našimi bližnjimi griči, podaljški mariborske Piramide, bil viden sij razsvetljenega Maribora. Na zahodu nas je pozdravljal Urban – za njim je zahajalo sonce, tista velika rdečkasta krogla, izginjajoča v daljavi; drugič pa se je kot impozanten otok dvigal iz morja, morja goste megle, ki je iz doline še nas hotela potegniti vase. Proti jugu si lahko opazoval ravnico, bogato s polji, v smeri Počehove, in morda videl tudi vlak, ki je sopihal iz Maribora proti Pesnici in dalje proti meji. Če bi se pa mi bili hoteli peljati z vlakom, bi se pač morali potruditi peš dobre pol ure – dvakrat gor in dvakrat v grabo, kot smo rekli, in nato po ravnem – , da bi prišli na Pesnico na postajo. Danes pa ne vem, kako bi po bližnjici prišli sem, ker se po našem mirnem Dobrenju že šopiri nova avtocesta in po njej prav hitro pridrviš do Šentilja oziroma do državne meje. Od zadnje strani hiše pa je bil pogled še skoraj bolj prisrčen – trava, drevesa, gozd, vinogradi in revne viničarije, razpotegnjene na sosednjem obronku. In če pridaš še spremembe zaradi letnih časov – res lepo! Pravo razkošje!

In »naša« hiša? Za takratne pojme kar lepa, velika; štiri sobe, velika kuhinja in shramba, veranda, na podstrešju za ropotijo tudi ena soba; okna majhna, gorje pa, da bi iskal kakšno kopalnico ali parket ali vodovod ali elektriko. Ampak – pod verando vrt z rožami, zelenjavo, kosmuljami, ribezom in malinami, poleg vrta pa ogromna lipa, pod njo velika miza in dve klopi. To je bil najvažnejši del našega kraljestva. Pod to »teraso« pa so bile njive in sadovnjak in ozka potka k studencu v grapi, od koder je kakih sto metrov naša pridna Micka v škafu na glavi prinašala vodo. Ne morem si kaj, da ne bi omenila virov naših »vitaminov«. To so bile jablane (na njih so zorele kanadke, mošančke, zlate parmene, carjevičke, ananasovke, boskop, železniki, bobovci. Danes jih vse zelo pogrešam!), ena marelica, nekaj breskev, ena češnja, ena nizka »plavkica«, na katero sem si edino upala splezati, sliva pa je bila sosedova, a so se veje ljubeznivo sklanjale na naš vrt. Posebnost so bile tri murve, a te so rastle pred hišo in spet ena zelo poševno preko kolovoza, da je bilo v prid meni – nerodi – in drugim šolarčkom, ki smo se v odmorih igrali na dvorišču in nas z murve nihče ni preganjal. In še nekaj imenitnega! Za šolo je lezel v grapo vinograd, pet »grab«, in je ob dobri letini dal tri polovnjake dobrega vina, s katerim je znal naš ata odlično ravnati, absolutno pa ne z njim trgovati. In še grozdja (muškat, žlahtna ranina, silvanec, traminec) smo se do mile volje lahko najedli, medtem ko kmečki in viničarski otroci sploh niso smeli v domači ali gospodarjev vinograd!

Takšna je bila ta naša Kungota, ki bi jo sodobni geograf morda imenoval zaselek Gradiška. Naš ata nam je namreč takoj znal povedati, da je davno nekoč na vrhu obronka za Brunčkovimi stal grad in da so v gozdu še ostanki razvalin, kjer pa zdaj kraljujejo le gadi in ni priporočljivo stikati tam okoli za kakimi robidami ali jagodami. Gradiška torej po gradu, sicer pa so šolarji prihajali iz Dobrenja, Rance, Rošpoha in Kozjaka, kajti ime Kungota je ime za celoten kraj in faro.

Zdaj pa kaj o našem očetu in naši mami. Ata, rojen 2. junija 1884, je bil doma iz Šentilja, točneje prav na meji nad carinarnico. Imel je še dve sestri in štiri polsestre, kajti zelo zelo zgodaj je izgubil mamo. Oče je bil preddelavec na železnici, imeli pa so majhno hiško in nekaj zemlje. Bil je zaveden Slovenec, kar v tistih časih ni bilo posebno lahko. Tudi ni bilo lahko šolati otroka. A ker sta učitelj in župnik ugotovila, da je fant nadarjen, je naš ata stopil na pot revnega slovenskega dijaka na mariborsko nemško učiteljišče. Prav žal mi je, da česa podrobnejšega o tem ne vem. Vem pa, da je bil silno ponosen, da je uspelo župniku Bračku, tudi zavednemu Slovencu, vpisati njegov priimek z enim m, torej From, ne pa Fromm. Ata je tudi trdil, da so se njegovi predniki gotovo pisali Brumen (brumen = pobožen) in so jih nemčurji prekrstili v Fromm-e. Mislim, da je nekaj časa stanoval pri nekem (sorodniku?) pozlatarju, kar mu je verjetno odprlo pot tudi v spoznavanje umetnosti. In gotovo si je služil kruh z inštrukcijami. Njegovo prvo službeno mesto je bila Kapela (pri Radencih), kjer ga je lepo sprejel nadučitelj Pertl, oče mariborskega pokojnega dermatologa dr. Pertla. In že so imeli svoj glasbeni orkester. Potem je prišel v Benedikt. Tu pa je doživel tragedijo. Žena Zinka, rojena Šmidlehner, tudi učiteljica, je tri mesece po porodu umrla in ata je ostal sam s hčerkico. Malo Zorano so vzeli k sebi Zinkini starši v Jurij ob Ščavnici. Tam je preživela največ svojega otroštva in počitnic, saj Jurija nisi mogel primerjati s Kungoto, kdor je ni bil vajen! Nato se je šolala v Mariboru, postala učiteljica in se kmalu poročila. Tako sem jaz, med nama je bilo enajst let razlike, s to svojo polsestrico imela bolj malo stikov. Ata je bil potem prestavljen v Lenart in se je leta 1912 poročil z učiteljico Liziko Zemljič, rojeno 22. septembra 1887. Tam sta preživela prvo svetovno vojno in skoraj še eno tragedijo. Zaradi poznega spontanega splava so jo komaj rešili in videti je bilo, da ne bo mogla več roditi. Tako se ne morem čuditi, da jo je prihod v samotno Kungoto spravil v jok.

Ta lepa Lizika se je vedno podpisovala Eliza, ker ji ime Elizabeta ni bilo všeč. Nekoč sem slišala, da ji je njena mama, ko se je bila mala Lizika zmrdovala nad imenom, zabrusila: »Ti, ti šmrklja, če je bilo za cesarico dobro, bo še za tebe tudi!« Naša mama je bila hčerka Prleka iz Male Nedelje, zavednega slovenskega učitelja in končno znanega nadučitelja Jožefa Zemljiča v Brezju pri Mariboru. V družini je bilo pet otrok: Tina, Maks, Milan, Lizika in Jožef. Trije od njih so bili učitelji. Po upokojitvi sta dedek in babica stanovala v Mariboru pri sinu Milanu in nazadnje pri hčerki Tini.

In kaj novega se je v tem času dogajalo v Kungoti? Ata in mama sta kmalu našla med tistimi večinoma preprostimi ljudmi in starši svojih varovancev nekaj dobrih znancev in celo prijateljev. A najvažnejše se je zgodilo 13. novembra 1920. Kljub vsem prerokbam in strahovom sem se rodila – jaz. No, rodila sem se v Mariboru, privatna babica mi je pomagala na svet v stanovanju strica Milana v poslopju glavne pošte na Slomškovem trgu (a poštarica nisem postala!). Kako so me oziroma naju z mamo spravili v Kungoto, ne vem. Verjetno s kakšno kočijo. Ali veselje je bilo neizmerno, čeprav je bila mala Nadica nočni ptič in jokajoč pred polnočjo nikoli ni zaspala. Mama je seveda morala kmalu v šolo, a mene sta čuvali naša pomočnica Micka in še sosedova deklica Mila, ki pa je pozneje šla služit v Maribor. Kadar smo se videli, mi je pripovedovala, kaj sem mala porednica ušpičila in kako sem včasih pobegnila mami v razred. Tam sem pa lahko ostala le, če sem bila pridna. Čudno pa ni, da sem zelo zgodaj spoznala črke, hotela kracljati s kamenčkom po tablici in se naučila pisati, brati in računati. Sicer pa je bila v majhni šolski sobi gneča, ker so bili tu natlačeni učenci 1., 2. in 3. razreda, a pouk temu prilagojen. V drugi šolski sobi je poučeval ata učence od 4. do 6. razreda. In kakšen mir v razredu! Če bi mama zdaj morala poučevati, bi verjetno pobegnila! Tu in tam je že stal kak porednež v kotu ali je ata katerega ali katero »povabil« v kabinet (»luknja«, kjer so bila shranjena učila in zemljevidi) in je tudi gospod župnik podelil številne packe dečkom in deklicam. Med odmorom pa smo veselo divjali ali se igrali na prostoru pred našo hišo in šolo ter kar po kolovozu razne igrice: »Ali je kaj trden most?«, »Gnilo jajce«, »Kdo se boji hudobnega črnega moža«. Včasih se je prah dvigal za nami ali pa smo cepetali po blatu. Pozimi smo se raje stiskali k topli šolski peči, kajti tisti bolj od daleč so se nakepali že med potjo ali pa so prišli že vsi mokri v šolo, ker niso imeli primerne obutve. Moj najmlajši vnuk pa mi danes kaže vsemogoče adidaske in skibutke, katerim ne vem imena, ampak še tiste zanj niso najboljše, ker imajo sošolci dražje!

Kadar ni bilo šolarjev, sem rada pobegnila do organistove Slavice, ki je bila dve leti mlajša in sva se dobro razumeli in ostali prijateljici tudi pozneje, ko so se odselili v Dravsko dolino. Še sedaj prav živo vidim pred seboj, kako sva ob poti pod Krambergerjevim vinogradom stikali za jagodami in spomladi nabirali vijolice. Posebno pa se spominjam, kako sva »cvrli« bezgove cvete. To se je godilo v njihovi drvarnici, kjer je bilo polno žagovine, za drvarnico pa košat, a nizek bezgov grm, kjer sva z lahkoto natrgali dovolj belih cvetov. V neko staro posodo sva natresli žagovino in dolili malce deževnice iz soda za poslopjem, saj do vodnjaka z vedrom nisva mogli oziroma smeli. Nato sva cvetove »panirali«. Ali sva »igrali« dodatek kakega jajca – pravega si že ne bi upali ali mogli uporabiti, ker je gospa Šeškova že zjutraj pobrala vsem kokodajskam njihove zaklade – , ne vem. Potem sva položili pripravljene cvetove na desko, ki je predstavljala posodo z mastjo, in cvrli, ker je deska bila tudi peč. Zraven sva skrbno pazili, da se kaj ne prismodi, duhali in kimali z glavama, kot sva to videli verjetno pri naši Micki, in pozneje tudi s slastjo »pojedli« to najino poslastico. Pravzaprav, kakšna bujna domišljija! Tudi z mojo lepo punčko Grozdano sva se igrali, jo previjali, peli uspavanko, a tu je Slavica imela več »znanja«, ker je imela več sestric. Šele peti otrok je bil fant, a ta jim je umrl.

Ko že pišem o Šeškovem naraščaju, pa je ravno priložnost, da se razpišem, kaj se je dogodilo pri nas doma, ko sem jaz imela skoraj pet let, se igrala s Slavico ali z večjimi šolarkami, da ne omenim toplega domačega gnezda. Morda so me celo preveč čuvali in zavijali v vato. Mama je namreč postajala iz dneva v dan bolj okrogla in – 4. novembra 1925 – je privekal na dan fant, naš Slavček (Vekoslav) – spet v Mariboru –, a ne na pošti, ampak v sodniji, kjer je v kletnih, a zračnih stanovanjih živelo nekaj nižjih uslužbencev in med njimi družina tete Tine. Ne morete si misliti, kako vesel in ponosen je bil naš ata! In pri nas v Kungoti se je sukalo po hiši spet več žensk, poleg Micke še Šantlovi Mila ali Justa. In tudi moje prijateljice so si lahko ogledale ta naš novi prirastek. Dojenček je dobro napredoval, kar je vidno na fotografiji, na katere hrbtni strani je mama napisala: »Ko je bil Slavček dve leti star«.

Tudi jaz sem bila bunkica z dvema kitkama, ki sem čez eno leto že zares začela hoditi v šolo. Mama je bila odlična elementarka in nas je celo svojo številno četo naučila brati, pisati in računati do dvajset. V pomoč sta nam bili velika in mala »Fromova stavnica« in »računalo«. Naš ata je pravzaprav vse svoje kratko življenje posvetil svojemu poklicu. In ves čas je poleg drugega tuhtal o didaktičnih pripomočkih, s katerimi bi posodobil pouk. Imel je patent (še z Dunaja) za svojo stavnico, ki so jo uporabljali na mnogih šolah, vendar je še vedno razmišljal, kako bi kaj predrugačil, da bi bilo bolj praktično in estetsko. Mala stavnica je bila škatla – morda v obliki velike bonboniere, samo da se je odpirala kot vrata. Na dnu so bili v dveh vrstah predalčki, v njih pa kartončki s po deset črkami naše abecede po vrstnem redu (male črke, na drugi strani velike začetnice) in še ločila. Ko si škatlo odprl, pa si v nagnjen »pokrov«, opremljen z letvicami, lahko s črkami, ki si jih jemal iz predalčkov, nastavljal poljubne besede ali stavke in se s tem učil pisati in brati. Seveda je ta moj opis neroden. Zelo nazorno pa bi bilo, ko bi vam mogla pokazati »risbico«, ki jo je s tušem narisal atov nečak Milan Werk, kartograf v Mariboru. Pri mizi sedi fantek (verjetno Slavko), na mizi ima odprto stavnico in tam, kjer sem rabila besedo »pokrov«, sestavljeno: Cicibanov rod, pozdravljen vsepovsod. V ozadju pa je Kungota, točno takšna, kot sem jo opisala. Takšna risba je bila na naslovni strani škatle, dokler si ata ni omislil manjše, ki se je odpirala kot zvezek – levo črke, desno sestavljanje. Velika stavnica pa je stala nekje pri tabli, visoka mogoče meter in pol, lesen okvir, ob straneh omarici s predalčki in črkami (zdi se mi, da tudi s številkami), vmes spet prostor za sestavljanje ali branje »nastavljenega«. Mislim, da je bilo veliko računalo s kroglicami tudi atova zamisel, ker je v Melju poznal nekega strugarja, ki mu je dostavljal izstružene krogle. Žalostno pa je to, da se ni pri hiši ohranil niti en izvod male stavnice. Krivci so: preselitev v Maribor, atova nenadna smrt, vojna in naša zbeganost. V šolskem muzeju v Ljubljani, Plečnikov trg 1, imajo sicer eno staro raztrgano škatlo in nekaj malenkosti, jaz pa sem jim leta 1994 dala original patenta, Werkovo risbo »stavnice«, posnetek štampiljke Založništvo »Fromove stavnice« in kopijo nekrologa z očetovo fotografijo, v Jutru 28.1.1940, ki ga je napisal atu v spomin prijatelj in stanovski tovariš Mirko Vauda. Seveda se v otroških letih še nisem zavedala, da bi bila lahko na te stavnice ponosna.

Besedilo je iz knjige NAŠ SLAVKO - Slavko From - LITERARNA ZAPUŠČINA, ki je izšla pri Mariborski literarni družbi