Tvoj sem list v mehkem vetru svobode
na starem drevesu, ki me ziba sem in tja.
Včasih me zajame mlada, rahla sapa,
včasih naju ujame... oba.
Kako skrbno preži nate tvoja čeljust...
Kobacaš se ovita, zavita v moje zelenje
in grizkljaš me, grizkljaš in grizkljaš...
da krošnja šumi, šumi v življenje.
Žreš me počasi, ti, gosenička mala,
žreš od rdečega svita do večerne kotanje.
Na večer se zgrbančim tiho ranjeni list
in poslušam, poslušam tvoje mehko tkanje.
PESEM
Mehak sedim
z zvitimi rokami navznoter
in nežnimi prstnimi blazinicami
na zarjavelem svinčniku.
Nekateri
premikajo zrak
in delajo denar.
Nekateri, pravim,
premikajo zrak
in delajo denar!
Jaz sedim. Tu.
Mehak in nežen.
Upogibam Besede
in Nič.
Spet briljanti, ideali,
Feniksi, srž pepela,
milijonkrat že mrtvi
za ista razpela.
Ležeš: večer,
neresničen prevrat,
laž: pod kožo,
laž na kvadrat.
KIVIJI
Kiviji na omari so segnili.
Tako zeleni, tako sladki, tako novozelandski.
Zagotovo jih je obiralo na tisoče suhih rok
in vozilo z rikšami na stotine umazanih,
lačnih, sezonskih aziatskih otrok
Uvoženih... uvoženih od bog ve kod –
verjetno iz Azije!
In kiviji na omari... segnili so,
segnili še preden so prišli do preobjedenih ust,
do od žretja oteklega, utrujenega požiralnika
in od Ferrero Rochejev nabreklega želodca.
Kiviji na omari... tisti kiviji na omari...
Segnili so, četudi jih je na ladjo, o
na tristodvainpetdesetmetrsko čezoceanko,
vkrcalo oseminpetdeset singapurskih pristaniščnih delavcev
in četudi je mister captain John Stanford -Britanec -
krmaril odlično tista dva meseca in pol do koprskega pristanišča.
Kiviji na omari, dragi moji, vsi so segnili.
Z ladje so jih izkrcali štirje neprijavljeni Albanci
in Mercator jim je postavil ceno: 25 sit za kg.
In ko sem jih kupil po tej ultra-mega-hiper znižani ceni,
sem kar vedel, da jih bom pustil tam – na omari.
In prav vsi, prav vsi so segnili - do zadnjega.
Prepričan sem, da je zaradi njihovega zgnitja,
nekdo na Kitajskem zagotovo umrl!
NE VEM ZAKAJ in morda, morda bi me celo zanimalo ZAKAJ,
ampak... ampak ZDAJ igram Seek and Destroy na kompjuterju in...
wow... tretja level!
PERPETUUM MOBILE
Ti ždiš na cimetnih drevesih,
z mavricami pod skritimi krili
in pisanimi metulji v niansah oči.
Ti ne vidiš elastik teme v mojih očesih,
ne vidiš črnenja ob rogovili,
ki so jo vsadili vame z vseobroči noči.
Tvoje letenje nad mano je bleščanje,
sipanje cvetenja v močvirnata morja;
je prerojenje iz mraka – v dan.
In jaz ždim slep – pod cimetnim drevesom,
iztegujem suho roko pod tvoja obzorja...
ti, ki si vonj samó za mojo strgano dlan.
NITI OBLAKI…
Niti oblaki te ne poznajo,
niti oblaki.
Ulica je prazna smehljajev,
gola luknja nerazpoznavnih oči.
Mavrice pogledov ne zganejo jeklene megle,
ne zganejo puhaste zakritosti, ki te uklepa.
Zidovi... le zidovi te žejni grabijo vase.
Oni edini vedo za praske nevidnih opek,
za nepremičnost malte, ki se lepi nanje.
Niti oblaki te ne poznajo.
Niti zemlja.
Niti kamen.
Jek kričanja v daljavi zaokroži sipine,
ki mečkajo tvoje sopenje pot kilogrami samote.
Kričanje odjekne v pritepenih dingih pod evkalipti,
da se vrne nazaj z obrušeno jezo svojih bajonetov.
Rezanje kislega mesa neodletelih ptic selivk
in neodhajanje tvojih svinčenih kril nad sijajem obzorij,
te izganja,
z oblaki,
ki te ne poznajo.
KUŽKA
Se spomniš kako so ugrabili
najina kužka?
Kako so ju ogradili, zaprli,
dali v rejo in jima poveznili
plašnice na oči?
Kako sva ju iskala!
In ko sva ju našla, sta že odrasla,
a midva pijana od sreče;
se spomniš kako sva se smejala?
In na večer, vsak večer, sva jima šepetala
o sanjavi prostranosti daljav onkraj ograd,
o brezmejnem in nedosegljivem,
ki ju čaka zunaj tistih diktatorskih ograj.
In kako so se jima svetlikale oči!
Kako sta odtakrat tulila v noč!
Kako je njun lajež preganjal dan!
In skrbniki, skrbniki niso več zdržali.
Niso več zdržali!
In midva iz olimpovske zasede z vrha hriba,
kako sva se režala nad svojimi uspehi!
In se spomniš, kako sta kužka stekla,
stekla v svobodo, v neomejeno brezmejnost…
Kako sta jo pila! Natančno tako, natančno,
kot sva bila vse tiste noči načrtovala!
In pijana od svobode sta stekla k nama!
Stekla sta z ognjeno sapo jeklenih tac!
S polnostjo zanosa! Zrla sta v naju
z lačnimi očmi najinih pričakovanj!
In tam – na vrhu tistega hriba,
prav tam, kjer je stalo
razpelo brezmejnega,
sta naju ujela!
In zgrizla do smrti!
SVILOPREJKA
Tvoj sem list v mehkem vetru svobode
na starem drevesu, ki me ziba sem in tja.
Včasih me zajame mlada, rahla sapa,
včasih naju ujame... oba.
Kako skrbno preži nate tvoja čeljust...
Kobacaš se ovita, zavita v moje zelenje
in grizkljaš me, grizkljaš in grizkljaš...
da krošnja šumi, šumi v življenje.
Žreš me počasi, ti, gosenička mala,
žreš od rdečega svita do večerne kotanje.
Na večer se zgrbančim tiho ranjeni list
in poslušam, poslušam tvoje mehko tkanje.
PESEM
Mehak sedim
z zvitimi rokami navznoter
in nežnimi prstnimi blazinicami
na zarjavelem svinčniku.
Nekateri
premikajo zrak
in delajo denar.
Nekateri, pravim,
premikajo zrak
in delajo denar!
Jaz sedim. Tu.
Mehak in nežen.
Upogibam Besede
in Nič.
Spet briljanti, ideali,
Feniksi, srž pepela,
milijonkrat že mrtvi
za ista razpela.
Ležeš: večer,
neresničen prevrat,
laž: pod kožo,
laž na kvadrat.
KIVIJI
Kiviji na omari so segnili.
Tako zeleni, tako sladki, tako novozelandski.
Zagotovo jih je obiralo na tisoče suhih rok
in vozilo z rikšami na stotine umazanih,
lačnih, sezonskih aziatskih otrok
Uvoženih... uvoženih od bog ve kod –
verjetno iz Azije!
In kiviji na omari... segnili so,
segnili še preden so prišli do preobjedenih ust,
do od žretja oteklega, utrujenega požiralnika
in od Ferrero Rochejev nabreklega želodca.
Kiviji na omari... tisti kiviji na omari...
Segnili so, četudi jih je na ladjo, o
na tristodvainpetdesetmetrsko čezoceanko,
vkrcalo oseminpetdeset singapurskih pristaniščnih delavcev
in četudi je mister captain John Stanford -Britanec -
krmaril odlično tista dva meseca in pol do koprskega pristanišča.
Kiviji na omari, dragi moji, vsi so segnili.
Z ladje so jih izkrcali štirje neprijavljeni Albanci
in Mercator jim je postavil ceno: 25 sit za kg.
In ko sem jih kupil po tej ultra-mega-hiper znižani ceni,
sem kar vedel, da jih bom pustil tam – na omari.
In prav vsi, prav vsi so segnili - do zadnjega.
Prepričan sem, da je zaradi njihovega zgnitja,
nekdo na Kitajskem zagotovo umrl!
NE VEM ZAKAJ in morda, morda bi me celo zanimalo ZAKAJ,
ampak... ampak ZDAJ igram Seek and Destroy na kompjuterju in...
wow... tretja level!
PERPETUUM MOBILE
Ti ždiš na cimetnih drevesih,
z mavricami pod skritimi krili
in pisanimi metulji v niansah oči.
Ti ne vidiš elastik teme v mojih očesih,
ne vidiš črnenja ob rogovili,
ki so jo vsadili vame z vseobroči noči.
Tvoje letenje nad mano je bleščanje,
sipanje cvetenja v močvirnata morja;
je prerojenje iz mraka – v dan.
In jaz ždim slep – pod cimetnim drevesom,
iztegujem suho roko pod tvoja obzorja...
ti, ki si vonj samó za mojo strgano dlan.
NITI OBLAKI…
Niti oblaki te ne poznajo,
niti oblaki.
Ulica je prazna smehljajev,
gola luknja nerazpoznavnih oči.
Mavrice pogledov ne zganejo jeklene megle,
ne zganejo puhaste zakritosti, ki te uklepa.
Zidovi... le zidovi te žejni grabijo vase.
Oni edini vedo za praske nevidnih opek,
za nepremičnost malte, ki se lepi nanje.
Niti oblaki te ne poznajo.
Niti zemlja.
Niti kamen.
Jek kričanja v daljavi zaokroži sipine,
ki mečkajo tvoje sopenje pot kilogrami samote.
Kričanje odjekne v pritepenih dingih pod evkalipti,
da se vrne nazaj z obrušeno jezo svojih bajonetov.
Rezanje kislega mesa neodletelih ptic selivk
in neodhajanje tvojih svinčenih kril nad sijajem obzorij,
te izganja,
z oblaki,
ki te ne poznajo.
KUŽKA
Se spomniš kako so ugrabili
najina kužka?
Kako so ju ogradili, zaprli,
dali v rejo in jima poveznili
plašnice na oči?
Kako sva ju iskala!
In ko sva ju našla, sta že odrasla,
a midva pijana od sreče;
se spomniš kako sva se smejala?
In na večer, vsak večer, sva jima šepetala
o sanjavi prostranosti daljav onkraj ograd,
o brezmejnem in nedosegljivem,
ki ju čaka zunaj tistih diktatorskih ograj.
In kako so se jima svetlikale oči!
Kako sta odtakrat tulila v noč!
Kako je njun lajež preganjal dan!
In skrbniki, skrbniki niso več zdržali.
Niso več zdržali!
In midva iz olimpovske zasede z vrha hriba,
kako sva se režala nad svojimi uspehi!
In se spomniš, kako sta kužka stekla,
stekla v svobodo, v neomejeno brezmejnost…
Kako sta jo pila! Natančno tako, natančno,
kot sva bila vse tiste noči načrtovala!
In pijana od svobode sta stekla k nama!
Stekla sta z ognjeno sapo jeklenih tac!
S polnostjo zanosa! Zrla sta v naju
z lačnimi očmi najinih pričakovanj!
In tam – na vrhu tistega hriba,
prav tam, kjer je stalo
razpelo brezmejnega,
sta naju ujela!
In zgrizla do smrti!
