Nad mano rdeč, razpraskan Dan; z grozo šelesteč z vetrom obklesan ...
Med vinogradi in vrti, pometénimi s strani, vrabci, v nič zastrti, čakajo vesti ...
da prihaja Burja, ki je nič ne ustavi ... Favna iz velurja trepeta v daljavi.
Tovarna. Gola in sama. S tornadi v počenih steklih z vejami fige v oknih in krošnjo, ki je pognala pod strop.
Razžrta rebra požarnih lestev ji molijo s strani in rjava, mrzla rja ji vztrajno kaplja izpod brade časa.
Votlo zidovje se vdaja, gornje nadstropje se vdira in ograja razpada ... Ne, ničesar več ni; razen prikazni propada, ki pleni ljudi...
Iti z dletom skozi čelo preluknjati lobanjsko dno očistiti panoptične kanale umiti jih s svetlobo oprati jih s krvjo
in tavati po kanjonih rdeče čutiti hladen veter širiti ožine v telo in kapljati skozi barve, mrtvohladne, za oko...
in padati v neskončno težo v neizprosno zemljo, ki iztisne utrip ljudi ... in uiti! Uiti skozi zadnja vrata – ven! iz primeža stvari.
Kdo lovi v tej noči brez lune? V tej noči brez sape in apna svetlobe?
Kdo reže črne steze z ledenimi bodali in globokimi kopiti strašnih oči?
Kdo v tej noči brez lune? V tej noči brez lune, ko sence črnijo! ko zvezde mrlijo! in noč krvavi …
