BESEDE TLIJO V MENI

Erika Kotnik (r. 1944)

PREBODEN LABOD

Nekaj grenkega
leži
v meni.

Morda zato,
ker so štorklje
odletele.

Morda zato,
ker hrastu
mojemu
iz krošnje
vsak dan
zbledeli list
odpade.

Črv
slači kožo
z debla.

Morda zato,
ker v golih vejah
ni več sape
in pod drevesom
nagnjenim
labod preboden
leži.

POTUHNJEN MRAK

Megla reže
v srce.

Njen šepet
prši roso
v novi dan.

V mojem domu
sonce
prekmalu je zašlo.

Potuhnjeno s
vame plazi
mrak.

RADA BI TI POVEDALA

Besede,
ki si mi jih poklanjal,
je pobelil čas,
jih ogulil,
spremenil v neuporabno šaro.

Rada bi ti povedala,
da so izgubile težo,
strast.
Postale nevidni fluid,
ki vstopa in izstopa
iz nesnovnega telesa.

Fluid,
ki prodre
v krogotok krvi,
v zadnje špranje spomina.

Ugnezden
na dnu mojega življenja
živi v meni.

Približaj se
mojemu telesu
s tisto svetilko,
ki je včasih močno gorela
v tebi,
in boš videl vse tiste besede,
še so žive,
tlijo v meni,
le prižgati jih je treba.

Tvoja zapuščina
nedotaknjena
čemi
kot skarabeji
v piramidi.

Rada bi ti povedala,
a se beseda
ne odlepi z jezika.