Morda zato,
ker hrastu
mojemu
iz krošnje
vsak dan
zbledeli list
odpade.
Črv
slači kožo
z debla.
Morda zato,
ker v golih vejah
ni več sape
in pod drevesom
nagnjenim
labod preboden
leži.
POTUHNJEN MRAK
Megla reže
v srce.
Njen šepet
prši roso
v novi dan.
V mojem domu
sonce
prekmalu je zašlo.
Potuhnjeno s
vame plazi
mrak.
RADA BI TI POVEDALA
Besede,
ki si mi jih poklanjal,
je pobelil čas,
jih ogulil,
spremenil v neuporabno šaro.
Rada bi ti povedala,
da so izgubile težo,
strast.
Postale nevidni fluid,
ki vstopa in izstopa
iz nesnovnega telesa.
Fluid,
ki prodre
v krogotok krvi,
v zadnje špranje spomina.
Ugnezden
na dnu mojega življenja
živi v meni.
Približaj se
mojemu telesu
s tisto svetilko,
ki je včasih močno gorela
v tebi,
in boš videl vse tiste besede,
še so žive,
tlijo v meni,
le prižgati jih je treba.
Tvoja zapuščina
nedotaknjena
čemi
kot skarabeji
v piramidi.
Rada bi ti povedala,
a se beseda
ne odlepi z jezika.
PREBODEN LABOD
Nekaj grenkega
leži
v meni.
Morda zato,
ker so štorklje
odletele.
Morda zato,
ker hrastu
mojemu
iz krošnje
vsak dan
zbledeli list
odpade.
Črv
slači kožo
z debla.
Morda zato,
ker v golih vejah
ni več sape
in pod drevesom
nagnjenim
labod preboden
leži.
POTUHNJEN MRAK
Megla reže
v srce.
Njen šepet
prši roso
v novi dan.
V mojem domu
sonce
prekmalu je zašlo.
Potuhnjeno s
vame plazi
mrak.
RADA BI TI POVEDALA
Besede,
ki si mi jih poklanjal,
je pobelil čas,
jih ogulil,
spremenil v neuporabno šaro.
Rada bi ti povedala,
da so izgubile težo,
strast.
Postale nevidni fluid,
ki vstopa in izstopa
iz nesnovnega telesa.
Fluid,
ki prodre
v krogotok krvi,
v zadnje špranje spomina.
Ugnezden
na dnu mojega življenja
živi v meni.
Približaj se
mojemu telesu
s tisto svetilko,
ki je včasih močno gorela
v tebi,
in boš videl vse tiste besede,
še so žive,
tlijo v meni,
le prižgati jih je treba.
Tvoja zapuščina
nedotaknjena
čemi
kot skarabeji
v piramidi.
Rada bi ti povedala,
a se beseda
ne odlepi z jezika.
