SESALEC POSRKA TVOJE IME

VISIŠ NA STROPU

Ti si ta.
Odšel si z jesenjo.
Zapustil mi
praznino
in obljube.

Ti si ta.
Kradeš spanec.
Z jutrom
grenkobo
zlivaš na moj prag.

Ti si ta.
Ves dan
potiskaš me na rob
in težo slanih kapelj
vtiraš v oči.
Odtekajo,
ko pade mrak.

Ti si ta.
Obvisiš na stropu,
ko ležem v črno.

Diši
po jasminovem čaju in cigarah.
Zapuščenost.
Vztrajna linija
pijane mačke
s priokusom
pokvarjenega posladka.

Bela brada starca
ob kozarcu vina,
ob raztrganem kombinezonu.
Bahavo se smehlja v školjko.

Si kot kameleon.
Hodiš čez mizo,
rumeno zelen,
kakor prt na mizi,
rdeč kakor poljub,
na koncu bel
kakor razočaranje.

Bosa stečem
v modrikasto peno jutra.
Noga se zaplete
v roso pajčevine.

Pajek se muza.
Zareži se, a miruje.
Liže sladko roso.
Ob moji nogi pajčevina drhti.

Skozi naoknice
se preceja
svetloba jutra.
Polzi
vzdolž postelje
na tisto praznino
ob meni.

Prikrade se sonce.
Poboža mojo ramo.
Usta se lepijo.
Tvoje ime
še okušam
na jeziku.

S požirkom vode
ga poskušam odplakniti.
Zatakne se v grlu,
zagozdi med zobmi,
nato zdrsne
med prsti na tla.

Sesalec ga posrka.

Travnik vzhajajočih sanj,
penina sonca,
žužnjanje, brušenje kril
vznemirjenih žuželk.

Roka išče
drobno cvetko.
Prime steblo,
žuželka odleti.

Spomin se dotakne
samokolnice.
Prve rože
si pripeljal
na moj vrt.

Še in še
prhutajo spomini
kakor jata
cvetnih lističev
češnje, marelice …

Spleteš venček.
Pripneš mi ga v lase.
Zlijeva se s travo.
V potoku zapoje riba.

Šop belih cvetov
povežem
s trakom,
prosojno belim.

Položila jih bom
tebi v naročje.

Misli bežijo
kot podivjani kolibriji.

Rože pridržim
dolgo
med dlanmi.

Obraz zatrepeta
v času.
Po licu zdrsne solza.

Sedim na klopci,
pod oknom.
V lase silijo marjetice.

K nogam
se prikotalita žoga
in vrisk otrok.

S prstom
v pesek narišem grad
in belo cesto
in zeleno morje
in gugalnico.

Pritečejo otroci.
Narišejo nasmeh.
Lovim jih
kot milne mehurčke.

Stojim na bregu.
S pogledom objemam
gladino jezera.

Po njem
prhutajo labodi
in porjaveli cvetovi.

Pogled zakopljem
v otrplost vasi.
Kopa se v mraku.

Le sedem psov
se podi
od hiše do hiše
mimo starke,
ki prepeva
zelo na glas.

Z zastrtim obrazom
se opira na gorjačo.
Glas je odkrit, močan,
zareže se v globino.

Iz preluknjanih škornjev
gledajo
ponošeni prsti.

Zadiši po naftalinu.