JUTRI PRENEHAM UTRIPATI

BAKRENA DREVESA

V trenutku,
ko obrneš hrbet vetrovom,
ti zdrsi pogled preko pajčevinastega ramena,
in breza,
ki je vsa srebrna zakopana v čvrsto poltemo,
izpusti svoja pljuča v jesenske tokove,
listje odšelesti po asfaltu,
utone v megli
in zgodi se tako,
da moraš mimoidočega zaprositi za ogenj,
v daljavi zagrulijo beli golobi
in skrijejo utrujene kljune pod peruti,
pasovi meglene kaše ovijajo drevored,
ura je deset in petindvajset minut ponoči,
bakreno rdeča drevesa zapirajo pot za teboj,
ptice letijo na sever,
njihove peruti ledenijo med vejami…

* * *

tukaj smo zdaj
v tesnih kletkah iz kosti
imamo kitare brez strun
vkovani v steklo hiš
v zaprti posodi
z znamenjem med prsti
a pajčevino prosojno in hladno kot led
zasadili smo leseno sekiro
v nebo in pozabljene oblake
zvečer zaslutimo
prelomljeno hrbtenico
in nič krvi
glasba jeklena zvenela bo v vetru
nad našim mestom bo oslepelo
ptičje pero
in bomo obstali
nad hrumečim slapom
zamaknjeni v reko
ki utripa

PLES METULJEV

v vrtinec prahu med utrinki kril
v suhih sončnih pramenih
in metulji in enodnevnice
in zmaga trenutka

in spletam pajčevino znamenj
krčim pasti s prozornimi členki
v želji da ujamem
ostro kamenje in meso

ura tiktaka
pes tiktaka
ščuka tiktaka
smejem se ker tiktakam

zasadil sem leseno sekiro
v nebo in pozabljene oblake
zvečer sem zaslutil
prelom hrbtenice in nič krvi

ples kapljic in mehurčkov
v trenutku srpaste smrti
v posodi počiva rosna mavrica
kitara poje v vetru

metulj je lep
čeprav je žuželka
ta dan bo čudovit
čeprav krvav

melanholija dneva
predvečerna stiska
ptice letijo na sever
veje se lomijo

sonce slepeče sije
stiska slepega slikarja
skozi straže slepih
sam s samim seboj

v zamahu peruti
in v rečnih valovih
tam rdeč utripam
vklenjen v večnost

2

»Na hribu pod težkimi temnimi oblaki kopni sneg.«
»Dve temni ptici letita skozi vlažen zrak.«
»Tleskanje premočenih perutnic.«
»Galop uklenjenih konj.«
»Tek izčrpanih maratoncev.«
»Izbuljene oči.«
»Žvižganje gluhih žvižgačev.«
»Krik nočne ptice v zaledenelem prostoru.«
»Čas teče.«
»Čas stoji.«
»Čas se vrača.«
»Kristalna negibnost stenske ure.«
»Hitrost nič.«
»Zarjavele verige v neskončnem nizu.«
»Kasarna kasarniških kasarnarjev.«
»Teloh raste skozi led.«
»Čakanje na konec.«
»Čakanje na začetek.«
»Čakanje na čakanje.«
»Žvečenje brez začetka.«
»Žvečenje brez konca.«
»Žvečenje zaradi žvečenja.«
»Ponavljanje zaradi ponavljanja.«
»Življenje zaradi življenja.«
»Vprašaj se....«
»Kaj naj se vprašam?«
»Ne vem.«
»Meni je popolnoma vseeno.«
»Zakaj?« »Jutri preneham utripati.«

BAKRENA DREVESA

V trenutku,
ko obrneš hrbet vetrovom,
ti zdrsi pogled preko pajčevinastega ramena,
in breza,
ki je vsa srebrna zakopana v čvrsto poltemo,
izpusti svoja pljuča v jesenske tokove,
listje odšelesti po asfaltu,
utone v megli
in zgodi se tako,
da moraš mimoidočega zaprositi za ogenj,
v daljavi zagrulijo beli golobi
in skrijejo utrujene kljune pod peruti,
pasovi meglene kaše ovijajo drevored,
ura je deset in petindvajset minut ponoči,
bakreno rdeča drevesa zapirajo pot za teboj,
ptice letijo na sever,
njihove peruti ledenijo med vejami…

* * *

tukaj smo zdaj
v tesnih kletkah iz kosti
imamo kitare brez strun
vkovani v steklo hiš
v zaprti posodi
z znamenjem med prsti
a pajčevino prosojno in hladno kot led
zasadili smo leseno sekiro
v nebo in pozabljene oblake
zvečer zaslutimo
prelomljeno hrbtenico
in nič krvi
glasba jeklena zvenela bo v vetru
nad našim mestom bo oslepelo
ptičje pero
in bomo obstali
nad hrumečim slapom
zamaknjeni v reko
ki utripa

PLES METULJEV

v vrtinec prahu med utrinki kril
v suhih sončnih pramenih
in metulji in enodnevnice
in zmaga trenutka

in spletam pajčevino znamenj
krčim pasti s prozornimi členki
v želji da ujamem
ostro kamenje in meso

ura tiktaka
pes tiktaka
ščuka tiktaka
smejem se ker tiktakam

zasadil sem leseno sekiro
v nebo in pozabljene oblake
zvečer sem zaslutil
prelom hrbtenice in nič krvi

ples kapljic in mehurčkov
v trenutku srpaste smrti
v posodi počiva rosna mavrica
kitara poje v vetru

metulj je lep
čeprav je žuželka
ta dan bo čudovit
čeprav krvav

melanholija dneva
predvečerna stiska
ptice letijo na sever
veje se lomijo

sonce slepeče sije
stiska slepega slikarja
skozi straže slepih
sam s samim seboj

v zamahu peruti
in v rečnih valovih
tam rdeč utripam
vklenjen v večnost

2

»Na hribu pod težkimi temnimi oblaki kopni sneg.«
»Dve temni ptici letita skozi vlažen zrak.«
»Tleskanje premočenih perutnic.«
»Galop uklenjenih konj.«
»Tek izčrpanih maratoncev.«
»Izbuljene oči.«
»Žvižganje gluhih žvižgačev.«
»Krik nočne ptice v zaledenelem prostoru.«
»Čas teče.«
»Čas stoji.«
»Čas se vrača.«
»Kristalna negibnost stenske ure.«
»Hitrost nič.«
»Zarjavele verige v neskončnem nizu.«
»Kasarna kasarniških kasarnarjev.«
»Teloh raste skozi led.«
»Čakanje na konec.«
»Čakanje na začetek.«
»Čakanje na čakanje.«
»Žvečenje brez začetka.«
»Žvečenje brez konca.«
»Žvečenje zaradi žvečenja.«
»Ponavljanje zaradi ponavljanja.«
»Življenje zaradi življenja.«
»Vprašaj se....«
»Kaj naj se vprašam?«
»Ne vem.«
»Meni je popolnoma vseeno.«
»Zakaj?« »Jutri preneham utripati.«