Pogledal me je, kot bi me hotel tisti trenutek najmanj vreči skozi okno. Držala sem mapo, kot bi jo branila pred levom, ki me hoče raztrgati skupaj z mojim pisanjem.
Ne boš zapravljala časa, kdo pa danes še bere te neumnosti. Stisnil je ustnice. Vse je bilo že napisano, vse je že bilo. Postavil je lojtro k drevesu. Držal jo bom, ti si lažja, ti pa naberi češnje, da jih ne oberejo škorci. Vse se ponavlja, poudari kot piko na i.
Nič se ne ponavlja, včasih mi jih on nabral. Ti si lažja, smešno. Ne spomnim se , da bi on kdaj bral, ne spomnim se, da bi ga kaj napisanega pretreslo. Vse je laž, nakladanje, zverižene izmišljotine. Tisto drdranje, v šoli pred tablo kot bi po cesti vozil kamion poln ropotije, koga pa zanima zdaj to. Kaj misliš da je tvoje razpredanje komu potrebno? Daj, poišči si raje kakšno delo, da bo vsaj nekaj od tega.
Ne morem si pomagati, jaz sem to pač vedno rada počela. Ne bom mu govorila o svojih načrtih. Nabrala bom te češnje, samo, da bo mir pri hiši, lahko bi jih sam, pa naj mu bo. On bo moj junak, v dobrem in slabem, lahko bom pisala kar bom hotela, v najboljšem primeru bo rekel, da s tem nima nič, da se imam za pametno. Koliko ga poznam se bo on hotel delat pomembnega, ne jaz.
Drži mi lojtro, prosim te lepo, da ne zdrsne. On pa jo potrese, kot bi me hotel stresti z nje. Šele ko mu vržem pest češenj pred noge, me pusti pri miru.
V mislih že preigravam scene, kjer moj junak in jaz igrava v novi kratki zgodbi.
Moj junak velikokrat zamuja večerjo.
Oprosti, tokrat ni šlo drugače, tudi včeraj se je tako zgodilo, se pač zgodi. In tako naprej. Katera pa v nedogled verjame. Ve, da ne bom verjela, ampak, kaj se hoče, situacija, zaplet ki se mu ne da izogniti.
Po tednu zamujanja se odloči, da bo res junak.
Povedal ji bom, več kot ljubosumna ne bo, saj ne more brez mene.
Dragica, zamudil sem, ja, pa najbrž ne bo zadnjič, spoznal sem Leo, takega dekleta še nisem srečal, rad bi jo pobliže spoznal, ona pa mene. Tega mi ne moreš preprečiti, moški pač rabimo spremembe. Nič slabega ne mislim s tem, poznam, te, Poznam te, mi strga korenček, močna si, vedno se znajdeš, veš, da bom vedno skrbel zate in za najina otroka, Nekaj pa moram tudi jaz imeti, mogoče bi se mi trije lahko nekako organizirali, da ne bo nihče nič opazil. Prestavil ti jo bom, jutri jo pripeljem na večerjo, da se ne boš jezila, ker zamujam. No, reci že kaj.
Nič nisem rekla, nobena juha se ne poje tako vroča … sem pomislila.
Skuhala sem kot po navadi, za naju, res sta prišla oba.
Dober večer, Dragica pripeljal sem jo, Lejo, vem, da ti bo všeč. Leja, to je moja žena. Dobro se bosta razumeli.
Gospodična Lea, res sem njegova žena, sedanja, ne bivša, če tako pogledam, ste mi všeč, a se ne spomnim, da bi vas povabila. Sedaj pa prosim, da naju pustite sama. Rada bi v miru povečerjala. Vem, da boste razumeli.
Lea ni ugovarjala, mirno je vzela torbico in se poslovila. Taka, kot je, mi je čisto všeč, sedaj razumem, da je tudi tebi, ampak v troje? Jok brate, nikoli: Nekateri pač tega ne prenesejo. Jaz sem med njimi. Pika. Amen.
Sedaj pa se odloči. Lahko greš takoj k njej, ali v hotel ali kamor hočeš. Lahko jo spoznavaš. Eno leto imaš časa, samo ne hodi se mi jokat, ko bo spoznavanja konec. Zaradi mene lahko postaneš spet samski, in letaš za ženskami, ali pa jo vzameš, če te bo še marala. Samo ne hodi mi pred oči. Hočem mir, eno leto mi bo dobro delo.
Res je odšel, in ga ni bilo teden dni, takrat je prišel, sam. Prenaglil sem se, oprosti, bil sem pri njej, ni isto, stare navade, družina, ni enostavno.
Le idi nazaj, leto dni imaš, da premisliš, ko bom prepričana, da nimaš nič z njo, se lahko vrneš.
Stres je naredil svoje. Sprejela sem vabilo znanca, da greva na večerjo v izbran lokal. Ko sem najbolj uživala v večerji se pojavi on s šopkom rož.
Kaj pa ti tukaj?
Predstavila sem ga znancu: Moj mož.
Povedali so mi, da si tukaj, pa sem mislil …
Premišljuj še naprej, kot sva zmenjena, jaz bi tokrat rada imela malo mir.
Dva meseca pozneje v veleblagovnici srečam Leo. Se poznava? Pa ja, da. Vas Lahko povabim na kavo?
Me bo prosila za roko mojega … Eh, kaj se bom sekirala. Pa greva. Je prijetna punca, to že vidim.
Nisva več skupaj, mi zaupa. Ni imel miru, govoril je o družini, kot, da je vedno prisotna, sedaj vem, da nimam bodočnosti z njim.
Vem, ni hotel pustiti družine, za to si je vse zamišljal po svoje. Veš kaj Lea, kaj če bi mu pokazale kako to zgleda. Imeti dve.
Tokrat sem jo jaz povabila k sebi domov. Pokliči očeta, Ines. Reci, da sem si premislila, naj pride.
Kaj pa ti tukaj? Pogledal je Leo in mene, kot, da naju prvič vidi.
Spoznala sem Leo, vidim, da jo lahko prenašam. Danes se bomo organizirali in uresničili tvoj načrt.
Kako to misliš?
Lepo, pojdimo za začetek malo po mestu, po nakupih, pa bomo videli.
Vedel sem, dobra ideja.
Po nekaj urah nakupovalnega maratona je imel polne roke nakupovalnih vrečk. Postavil jih je na tla. Sedaj bi pa rabil hladno pivo!
Medve se pogledava. Sedaj bi se nama prileglo dobro kosilo v restavraciji, naju boš povabil za spravo? Tako sva se namučili, da nama ni več za kuho. Tako, za začetek.
Seveda naju bo povabil, na to pa odšel z mano domov. Vse bo lepo, po starem pa najlepše.
Tako nekako naj bi potekala moja nova zgodba, ne vem še, ali bo vsebina ista. On ima češnje, meni se bo mapa povečala za zgodbo. Mogoče se jih bo nabralo za kakšno knjigo in moja želja bo izpolnjena.
V hiši zazvoni telefon, moj junak spusti lojtro, da bi skoraj padla in odhiti v hišo. Ljubosumen je.
Urednik je, kaj pa imaš z njim?
Sem rekla: Ja, pišem!
Pogledal me je, kot bi me hotel tisti trenutek najmanj vreči skozi okno. Držala sem mapo, kot bi jo branila pred levom, ki me hoče raztrgati skupaj z mojim pisanjem.
Ne boš zapravljala časa, kdo pa danes še bere te neumnosti. Stisnil je ustnice. Vse je bilo že napisano, vse je že bilo. Postavil je lojtro k drevesu. Držal jo bom, ti si lažja, ti pa naberi češnje, da jih ne oberejo škorci. Vse se ponavlja, poudari kot piko na i.
Nič se ne ponavlja, včasih mi jih on nabral. Ti si lažja, smešno. Ne spomnim se , da bi on kdaj bral, ne spomnim se, da bi ga kaj napisanega pretreslo. Vse je laž, nakladanje, zverižene izmišljotine. Tisto drdranje, v šoli pred tablo kot bi po cesti vozil kamion poln ropotije, koga pa zanima zdaj to. Kaj misliš da je tvoje razpredanje komu potrebno? Daj, poišči si raje kakšno delo, da bo vsaj nekaj od tega.
Ne morem si pomagati, jaz sem to pač vedno rada počela. Ne bom mu govorila o svojih načrtih. Nabrala bom te češnje, samo, da bo mir pri hiši, lahko bi jih sam, pa naj mu bo. On bo moj junak, v dobrem in slabem, lahko bom pisala kar bom hotela, v najboljšem primeru bo rekel, da s tem nima nič, da se imam za pametno. Koliko ga poznam se bo on hotel delat pomembnega, ne jaz.
Drži mi lojtro, prosim te lepo, da ne zdrsne. On pa jo potrese, kot bi me hotel stresti z nje. Šele ko mu vržem pest češenj pred noge, me pusti pri miru.
V mislih že preigravam scene, kjer moj junak in jaz igrava v novi kratki zgodbi.
Moj junak velikokrat zamuja večerjo.
Oprosti, tokrat ni šlo drugače, tudi včeraj se je tako zgodilo, se pač zgodi. In tako naprej. Katera pa v nedogled verjame. Ve, da ne bom verjela, ampak, kaj se hoče, situacija, zaplet ki se mu ne da izogniti.
Po tednu zamujanja se odloči, da bo res junak.
Povedal ji bom, več kot ljubosumna ne bo, saj ne more brez mene.
Dragica, zamudil sem, ja, pa najbrž ne bo zadnjič, spoznal sem Leo, takega dekleta še nisem srečal, rad bi jo pobliže spoznal, ona pa mene. Tega mi ne moreš preprečiti, moški pač rabimo spremembe. Nič slabega ne mislim s tem, poznam, te, Poznam te, mi strga korenček, močna si, vedno se znajdeš, veš, da bom vedno skrbel zate in za najina otroka, Nekaj pa moram tudi jaz imeti, mogoče bi se mi trije lahko nekako organizirali, da ne bo nihče nič opazil. Prestavil ti jo bom, jutri jo pripeljem na večerjo, da se ne boš jezila, ker zamujam. No, reci že kaj.
Nič nisem rekla, nobena juha se ne poje tako vroča … sem pomislila.
Skuhala sem kot po navadi, za naju, res sta prišla oba.
Dober večer, Dragica pripeljal sem jo, Lejo, vem, da ti bo všeč. Leja, to je moja žena. Dobro se bosta razumeli.
Gospodična Lea, res sem njegova žena, sedanja, ne bivša, če tako pogledam, ste mi všeč, a se ne spomnim, da bi vas povabila. Sedaj pa prosim, da naju pustite sama. Rada bi v miru povečerjala. Vem, da boste razumeli.
Lea ni ugovarjala, mirno je vzela torbico in se poslovila. Taka, kot je, mi je čisto všeč, sedaj razumem, da je tudi tebi, ampak v troje? Jok brate, nikoli: Nekateri pač tega ne prenesejo. Jaz sem med njimi. Pika. Amen.
Sedaj pa se odloči. Lahko greš takoj k njej, ali v hotel ali kamor hočeš. Lahko jo spoznavaš. Eno leto imaš časa, samo ne hodi se mi jokat, ko bo spoznavanja konec. Zaradi mene lahko postaneš spet samski, in letaš za ženskami, ali pa jo vzameš, če te bo še marala. Samo ne hodi mi pred oči. Hočem mir, eno leto mi bo dobro delo.
Res je odšel, in ga ni bilo teden dni, takrat je prišel, sam. Prenaglil sem se, oprosti, bil sem pri njej, ni isto, stare navade, družina, ni enostavno.
Le idi nazaj, leto dni imaš, da premisliš, ko bom prepričana, da nimaš nič z njo, se lahko vrneš.
Stres je naredil svoje. Sprejela sem vabilo znanca, da greva na večerjo v izbran lokal. Ko sem najbolj uživala v večerji se pojavi on s šopkom rož.
Kaj pa ti tukaj?
Predstavila sem ga znancu: Moj mož.
Povedali so mi, da si tukaj, pa sem mislil …
Premišljuj še naprej, kot sva zmenjena, jaz bi tokrat rada imela malo mir.
Dva meseca pozneje v veleblagovnici srečam Leo. Se poznava? Pa ja, da. Vas Lahko povabim na kavo?
Me bo prosila za roko mojega … Eh, kaj se bom sekirala. Pa greva. Je prijetna punca, to že vidim.
Nisva več skupaj, mi zaupa. Ni imel miru, govoril je o družini, kot, da je vedno prisotna, sedaj vem, da nimam bodočnosti z njim.
Vem, ni hotel pustiti družine, za to si je vse zamišljal po svoje. Veš kaj Lea, kaj če bi mu pokazale kako to zgleda. Imeti dve.
Tokrat sem jo jaz povabila k sebi domov. Pokliči očeta, Ines. Reci, da sem si premislila, naj pride.
Kaj pa ti tukaj? Pogledal je Leo in mene, kot, da naju prvič vidi.
Spoznala sem Leo, vidim, da jo lahko prenašam. Danes se bomo organizirali in uresničili tvoj načrt.
Kako to misliš?
Lepo, pojdimo za začetek malo po mestu, po nakupih, pa bomo videli.
Vedel sem, dobra ideja.
Po nekaj urah nakupovalnega maratona je imel polne roke nakupovalnih vrečk. Postavil jih je na tla. Sedaj bi pa rabil hladno pivo!
Medve se pogledava. Sedaj bi se nama prileglo dobro kosilo v restavraciji, naju boš povabil za spravo? Tako sva se namučili, da nama ni več za kuho. Tako, za začetek.
Seveda naju bo povabil, na to pa odšel z mano domov. Vse bo lepo, po starem pa najlepše.
Tako nekako naj bi potekala moja nova zgodba, ne vem še, ali bo vsebina ista. On ima češnje, meni se bo mapa povečala za zgodbo. Mogoče se jih bo nabralo za kakšno knjigo in moja želja bo izpolnjena.
V hiši zazvoni telefon, moj junak spusti lojtro, da bi skoraj padla in odhiti v hišo. Ljubosumen je.
