Krhke radosti
ne glede na obliko
so redko popolne.
* * *
Mavrični lesk
zlata sobčiv oblakov
Iridin šal.
* * *
Sreča kot mojstrovina
napake jo skvarijo
oklevanje misli.
* * *
Opotekajoča se domovina
pohabljena z lastnimi rokami
oskrunjeni bogovi.
ZAKAJ
Ne razumem zakaj
naj zapustim svet
ki se mi zdi lep
Zakaj ga ne bi
užila do zadnjega dotika
bolečinam
Izčrpala bi ga
do zadnje možnosti misli
do zadnjega diha.
MOLITEV
Vzemite to,
kar vam je ljubše,
kot pokoro, boj
ali predstavo.
Stiskam se v kot,
ranjena, ne vem,
kako naj se izrazim,
da bi me razumeli.
Ne sprijaznim se z govorom
v prazno in v nič.
Zato sem kaznovana s klečanjem
boli me a ne prosim,
da bi smela vstati.
Nočem klicati,
opravičila ni,
zato molčim in molim,
da se zavedo krivde,
da priznajo.
Nastopam sama na predstavi,
ranjena in sama.
SAMI
Sami, tako sami,
kot so sami lahko le otroci,
iščemo, čakamo, molimo,
da bi se vrnili,
čakamo v veri,
da bi se vrnili,
tudi očetje.
Morda še ni vse izgubljeno,
včasih se vračajo,
tudi očetje.
Ostajamo jim zvesti
za vedno,
svojim staršem.
Vračajo se nam
iz katerekoli daljave,
čutimo jih,
četudi niso dosegljiv,
ne vzamejo nas v naročje.
Čutimo njihovo dlan na svojem ramenu,
čutimo jih,
da otroci v nas
ne bi nikoli umrli.
KRHKE RADOSTI
haiku
* * *
Krhke radosti
ne glede na obliko
so redko popolne.
* * *
Mavrični lesk
zlata sobčiv oblakov
Iridin šal.
* * *
Sreča kot mojstrovina
napake jo skvarijo
oklevanje misli.
* * *
Opotekajoča se domovina
pohabljena z lastnimi rokami
oskrunjeni bogovi.
ZAKAJ
Ne razumem zakaj
naj zapustim svet
ki se mi zdi lep
Zakaj ga ne bi
užila do zadnjega dotika
bolečinam
Izčrpala bi ga
do zadnje možnosti misli
do zadnjega diha.
MOLITEV
Vzemite to,
kar vam je ljubše,
kot pokoro, boj
ali predstavo.
Stiskam se v kot,
ranjena, ne vem,
kako naj se izrazim,
da bi me razumeli.
Ne sprijaznim se z govorom
v prazno in v nič.
Zato sem kaznovana s klečanjem
boli me a ne prosim,
da bi smela vstati.
Nočem klicati,
opravičila ni,
zato molčim in molim,
da se zavedo krivde,
da priznajo.
Nastopam sama na predstavi,
ranjena in sama.
SAMI
Sami, tako sami,
kot so sami lahko le otroci,
iščemo, čakamo, molimo,
da bi se vrnili,
čakamo v veri,
da bi se vrnili,
tudi očetje.
Morda še ni vse izgubljeno,
včasih se vračajo,
tudi očetje.
Ostajamo jim zvesti
za vedno,
svojim staršem.
Vračajo se nam
iz katerekoli daljave,
čutimo jih,
četudi niso dosegljiv,
ne vzamejo nas v naročje.
Čutimo njihovo dlan na svojem ramenu,
čutimo jih,
da otroci v nas
ne bi nikoli umrli.
