Prišel je čas,
da preniknem vase
in obrnem svojo dušo nazven.
Pospremite me kos poti,
vaša lepota je plačilo
za mojo modrost.
* * *
Dozorel sem
in ne bom čakal, da me utrgate:
padem vam točno
na butice,
predalpski krti.
Nimate vratov,
da se vam podaljšajo
v polarni sij hrepenenja.
Potem vam dovolim umirati.
* * *
Postrgal bom nekroze
iz maternice svoje preteklosti
in krastača prečaral v princa
(pazi svinjska pastirica!):
sedim med spečimi na trnjulčnem gradu
na sončni terasi
ob bokalu vina:
razgled je krasàn itd.
Moral bi iti gor in jo poljubiti,
ker so kravja vimena polna
in kuharico boli roka od mešanja.
Vendar, če spustim slike naprej,
kaj še ostane od te pesmi?
* * *
Vprašanje ni kam,
marveč stran, vedno stran, od nečesa:
razlike med večnostmi
iz enega časa v drugega.
Donosil sem tvoj poljub,
o, nasmeh,
ostal je let samotnega letala
nad razdrapanimi tovarnami
severnega New Yerseya.
Oblekel bom zeleno srajco
in odšel po spominjanju.
Vame bo legla
popustljivost do vsega človeškega.
Takrat bom vedel,
zakaj mi je Bog dal vajeti v roke
in bič:
da izženem iz templja jalove starce.
* * *
Lucijan Marija,
kje je zdaj tvoja tričetrtinska pavza,
v kateri sem zamudil večnost?
Med menoj in nemenoj
je tisoče milj,
majhen sem.
Padam v viskoznost svojega mikrokozma
in, če ni prepozno,
me lahko odreši le prišepetana kretnja.
* * *
Poljubil vas bom med oči
in vam zaigral iz
Bachovega korala.
Vrnem vam življenje,
ki mi ga odrekate.
Strahotna je ta moja nežnost
kot reka, ki teče navzgor
v kapilare razvodja.
V Montréalu
na Boulévard d’un Avocat
stoji breza, ki pred Bogom priča
o moji iskrenosti.
* * *
Ne vem, kako
je stari Lalaounis vedel,
ko si v trenerkah stala
v njegovi prodajalni
na sedeminpetdeseti
in ti je bilo nerodno,
da se ljubiva,
vsekakor pa je razumel, stari Grk,
preljuba,
več kakor ti,
ki sem ti hotel natakniti
lisice večnosti.
On mi še vedno piše.
* * *
Seveda je bilo zelo mraz,
ko sem te razpoznal
in tvojo odrekanje je bilo darilo.
Danes se je mehkoba v tebi omedila
tvoja ponudba jemlje darilo
nazaj in terja obresti.
Iz česa, ljuba,
naj ti dam
več kot eno pesem?
* * *
Razsuti tovor nežnosti,
en sam val na življenje:
tisto b-l-a-z-n-o sonce,
tvoja bosa noga na pedalu,
zamujenjo drhtenje
o, Amerika,
Bog blagoslovi tvojo neuslišanost.
* * *
What part of me
You presume to approve?
If we knew the swallow
who tried to stop me
from touching
would I be saying all of this?
Which god have you encountered
without being told
to dispossess yourself
of me?
I owe you nothing
because I owe nobody nothing.
I am a debt.
* * *
Kako je mogoče da se smisel lovi
med besede tam
kjer ga nisem iskal:
med gredami salade des mots
nenadoma neposajena razposajena
zraste vrtnica
in z njo brajda dotika.
* * *
Kdo bo jokal za vami
ko vaš rod izumre?
Kulture so odšle in civilizacije
pa ne bi takle rasni obronek?
Narod brez erekcije,
narod klitoričnih starcev.
Kaj vas je reševalo doslej?
To, da ste se gabili zgodovini!
* * *
Med gladkimi stegni imanentne danosti
spolzi motno seme transcendence:
otrok ekstaze,
nostalgija prihodnosti,
razpoka v orbiti,
smrt kot odveza,
nežnost kot slòves.
Samoizničenje.
Up na drugačno preteklost.
* * *
Takrat ni bilo razvodja med
najinima armadama.
Ob strumnem drgetu kože
so se divizije prestrojile
ena skozi drugo
in izstopile na drugi strani.
Ko je praporščak
zatrobil razmik
sem potrepljal po vratu
svojega belca.
PISMO
Mon cher Albert
tako dobro si razumel,
da te berem med vrsticami:
zapostavili smo svojo moškost,
borba za svobodo je boj za lepoto.
Dve želji sta:
ljubiti in občudovati.
In tu še, da gre za borbo med
stvarjenjem in inkvizicijo.
Ko so jokali Patroklovi konji,
ko je ubijal Ahiles,
sem slavil bogove na Délosu.
Torej vem.
Saj ne bodo verjeli,
a Helenino izgnanstvo je moj otrok,
moja m-i-s-e-l.
Dokaz, da si imel prav? Gotovo
Dokaz, imam jaz prav? Gotovo
Vendar zdaj vem,
da tudi mene ljubijo zaradi moje
modrosti,
tako pozabim, samo midva veva,
pri katerem vodnjaku pijeva.
* * *
Kdo bi bili vi narod pesnikov
(morda pesnic!),
ko pa sploh ne veste
(razen morda Tomaža)
kje ni poante.
Mar res mislite, da je
Michelangela ali Byrona
Shelleya ali Baudelairja
zanimala lepota kot taka?
Zakaj se je zapil France,
če ne zaradi strahu,
zaradi česar mu to,
kar vem jaz,
sploh ni prišlo na misel.
Pojdite v Firenze
in si še enkrat oglejte tiste preklete
kipe ter jih pošlatajte med stegni,
vzemite Fritza s seboj
ali pa ga vsaj potipajte skozi
hlačni žep.
* * *
»Bodi od tega sveta!«
me je povabil jasminov cvet
raznéžen v raztočju
in položen točno,
na mikron točno,
v razpoko duše.
Potem smo jedli
materino kosilo
v turški hiši
daleč od Soluna
in je kapljala kri
od passeporta za tvojo prihodnost.
Prihodnost se je postarala,
jasminov cvet pa ostaja
dišeč v razpoki moje človečnosti.
* * *
V Aleksandriji je živel
starec
ki je sprejemal goste le
ponoči ob borni svečavi:
starec, ki je ljubil barbare,
in jih vabil v zgodovino.
Grk iz diáspore.
Njegova pesem je
puščavski pih
v imenu Levanta:
maščevanje nad barbari.
* * *
Tvoje bódre prsi
v heidelberški majici
so bile navržene usodi
ki je bosa po marmornih tleh
razkazala vulkanski zaliv
s kretnjo in trenutno: nič
nisi razumela in si zato
hotela vse imeti.
Še vidim tvoje žalostne oči
od katerih sem odvrnil svoj obraz.
* * *
Ti,
ki si kurir lastne lepote,
suženj znanilec svobode,
časni lom večnosti,
beau geste bogov,
veš malo o vsebini pisma,
ki ga prinašaš.
Oltar tvoji lepoti
je stegno svobode:
ne mozaiki in ne oglata
arhitektura s pečati v bokih
(kje si zdaj Bard in kje Svit?)
kvečjemu za Dantejevo hišo,
kjer sem te poljubil.
Kaj piše v pismu?
Prebrali ste.
* * *
Staccato mojih solza
je gaža večnosti,
nežni drnec gladkih stegen
odločilni baročni rez
lokov po strunah:
sinkopa srca, ki se je naljubilo
posamičnosti.
Plaz tvojih arpeggiov
na meliščih mladosti,
pod previsi spoznanj.
In še Sanctus kot zadnji crescendo:
z ognjenimi stebri je razsvetljen vhod
v večnost.
Ljubezen je privajanje na
slepečo svetlobo nebes.
* * *
Civilizacija je biološki presežek vrste.
Kultura je oddih od narojevanja:
mulier taceat.
Med brezni jalovosti
sem zapečatil odblesk Cinquecenta:
na nekem dvorišču v Firenzah
stoji kip.
Sladak spomin na strastnost bivanja,
kateri je lepota navržena.
Starec, ki je plačal kiparja
vedoč, da je
stvarjenje presih prostaštva.
Čas, ki je ljubil sam sebe.
* * *
Zajaši belca z menoj
po vulkanskih obronkih pojdeva
afriška meglica na mojem morju
naju pozdravi:
dotik belih mišic.
Tako te pozdravlja Alkis
na ágori,
vrača se od bojnih iger:
človekova edina možnost.
* * *
Na tvojih tleh,
o Sokrates,
na tvojih tleh,
ob belih hladnih jonskih stebrih
pod arhitravi s polzlato
na gladkih stopnicah
in v senci kolonad
sem grešil zoper tebe:
Tistega kar vem (da ne vem)
mi ne puste učiti.
* * *
Na Thiri eukaliptos
ni avtohton:
stoji ob cesti dišeč
vabi v strast
starec, ki ne pozna nevoščljivosti.
Moji poljubi so kot kósi plovca
v kraterju mórja:
ko te spoznam vzdihne
vulkanska veriga do Vezuva.
Smej se nevidni Apollo,
moja bo solza sol tvojemu morju:
zasukal si moja obzorja.
* * *
Ne presahnejo moja razvodja
dokler pada senca na ágoro,
cipresni spomin ob bolečo modrino
morja
in otok kot Dédalos s Krete
natanko čez moj spomin:
ob tvojem oltarju dvignem himno
v opoldansko svetlobo sveta
kjer ni več smrti
da bi skrunila utrip vesolja.
* * *
Ne zvabite me več v svoje mračne sobane
ob lončene peči
na prezijske preproge:
sonce je tekač mojih obzorij.
S sposojeno svetlobo ste morili
in nežni val,
ki uplahne mojo grozo,
spregledali.
V slamoreznicah svojih razumov
ste spočeli svoje monstruozne otroke
da bi dedovali za vami.
(Nekaj sem jih odrešil s kretnjo.)
* * *
Morda potrka na vrata
in se predstavi v svoji goloti
spomin nate
zadnja postaja na visokoafriški planoti:
po lovu dvojni martini,
z olivo, prosim, v klubu.
Evelyn bo za razgovor,
pošta od njega;
naslutil sem pasje palisade
tretje dejanje šele pride
Ta Chuang in odmor med dejanji.
Zaradi vode ki se je nabrala
v vrelcu in zaradi palcev na nogi.
Tričetrtinska pavza.
* * *
V čem je bistvo (s)lepote?
V tem, da ne vidite.
* * *
Doma sem na Saturnovem obroču,
popotnik,
ki se mu vrti ob bednih krožnic:
težka voda me je vzela vase
zato je zdaj drugačen moj lomni količnik.
Vsemirske orgle buče
na obročih
ravno še tostran dobrega in zla.
Zapišite v svoje gorljive knjige
umski najemniki
kako široka je uzda mojih konj:
oko zre
preko vseh orbit v dno vesolja.
* * *
Vera (kakor toplice in politika)
je stvar za moške
in tvoj kyrie bradati starec
me je odrešil gynekokratije:
luminoznost Santorinija in tvoj
bariton, ti,
ambasador boga.
* * *
Zaradi mene si zbrisala belo masko,
tujka v sprevodu?
In če je bil to tvoj pravi obraz
razpostavljen okrog oltarja
vnet za konfirmacijo:
ni čara v tvoji pojavi.
Treznost do tebe
je opoj Pozejdonovega templja
se mi nasmehne Kariatida.
In res.
Pri Pitiji
sem pil iz vrelca modrosti,
sedaj me podi nazaj v Atene.
* * *
Mene ne moti lastovkin let
azaleja na ozadju marelične stene:
telefon ob postelji
in tvoja galsko bela polt.
Papirničar na Kolonakiju pravi:
»Kalimerasis! Ti kanete?«
»Kala, kala, evharisto. . .«
odgovorim in kupim spet papir zate.
* * *
In kaj bomo s tem
me presenetiš:
v tvoji krvi je zapisana
pripravljenost na spoznanje:
zato poljubim tvoje prsi.
Ne, ne,
pač pa umetnost kot smisel za lépo
tvoj neizrekljivo skromen dar
na oltar
vsega časa in prostora.
Moj poljub v meglenem jutru
je zgolj opomba.
* * *
Tvoj drnec ob meni
je zajel vase en zaliv večnosti:
potem je bilo že za vse prepozno,
o konj,
da bi zmagal v dirki pri Kirki.
Šelest vajeti te je preplašil.
Če lahko prideš kasneje?
Če ne boš takrat,
o drnec,
le še slika.
* * *
Storil sem ti krivico
slika
ki si me obdajala z preroško nežnostjo.
Na tem platnu sem odslikaval
svoj samotni val
se razlival na notranjost gladkih stegen
kot ugasel vulkan.
Čaroben je tvoj posmeh
platno
pred katerim sem nemočen.
Kdaj bova to uvidela
skrita za kulise drugih dram.
Revolucija je ogenj v jezeru
zato pazi na koledar:
verjeli nama bodo na najin dan.
* * *
Ali je ples
ali korak borcev,
ljubezen ali smrt kot nasmeh --
je vseeno:
tvoj obraz med njimi,
ki ga zazna žila dovodnica,
je najemnina za prihodnost.
Zato,
ko se zbudim iz sna življenja,
najprej poiščem
tihi spev flavte,
tremolo, ki si ti.
Odpoljubim te z oceana časnosti
duša-val
in te v tihi noči večnosti
preganem vase.
* * *
Vsi pravijo da me ljubiš
in tvoja roka počiva na mojem ramenu
šepetaš mi izza kulis
daješ mi duha
milostljiv si ker hočeš biti milostljiv:
imam vse in nič
najemnik v visoki pesmi.
Dvigni me
v zasluženost strasti
iz globokega izvira lepote
v otoško svetlobo navdiha
o večno lepi bog.
* * *
Na kateri jasi
je dahnilo mimo mene,
s katerega obzorja je
zanihal javorjev list?
Vame.
Neslišne so
kastanjete mojega preroštva.
* * *
Gaskonjec v meni
stopi z desno nogo naprej
krilo ki švistne mimo
in nazaj vržene glave
deklet-kastanjet.
Če sem poslan, ali sem poslanstvo?
Sunkovitost bolera
kretnja vesolja ki hoče otrok
rakete kot brizg semena
činele ki razprše bivanje na protone:
povsem zadaj pa zamolkla slutnja
da je najvišja ekstaza
zgolj žrtev na oltar
začasnosti.
* * *
Ko padejo vsi maliki in
ko vznikne večerna zarja
nad pogoriščem bitk
(zasuk dima iz ruševin),
se dvignem na pot
geometer blasfemij.
Za drage denarje bodo prodajali
usodnost. Tedaj.
* * *
Pološčeno jabolko, Himmelstein,
in vaši vzkliki,
o judovski mladeniči
v Alice Tully Hall
zupzupzupzupzup:
logos Levanta
ki smo ga skupaj ljubili
v miselnih posvečenjih nedeljskih juter.
Nadvse hudobni starci,
o judovski starci,
so ustavili mojo kretnjo,
Himmelstein.
Bil sem tvoj bog
ker ste me krstili s svojim hrepenenjem.
* * *
Café Dante
Earl Grey Tea
živ plamen ki naju je
zanesel okoli vsemirja:
v Greenwich Villageu
sva se preganila
iz niča v bit:
se spominjaš Spring Streeta
ko sem te ujel nad breznom,
Davidov sin?
Ali je sedaj bolj psalmično
tvoje poželenje?
* * *
Napeta meča jadrnih mlinov
afriški dih morjá,
mesec na pečinah kraterja
spoštovanje iz ljubezni Castro:
ki ga zaslužim.
Bog te mi je dal
da bi razumel in sprejel
svojo zaslužnost:
metafizična samozavest,
vera ki dela odrešenike.
* * *
Kalinihtasis kyrie Seferis
čarobni mrtvec na goli ladji (sic!)
skalni odtenek bežnosti
pozdrav deželam
tam daleč na severu:
strah ki me ne gane.
* * *
Ni več maščevalen
nasmeh Ithake
komaj slišno bevskanje groze
algoritem smrti pozdravljam v oblaku:
randomizacija zavesti
lovi na zanko moje ganglije.
Skomig
kretnja kraljev.
* * *
Želim umreti kot Sokrates
po tuji volji a od svoje roke
sam med onimi ki razumejo in
razbremenjen upa na prihodnost.
Ni me strah ne-bitij
ne niča:
na oni strani ne salutirajo
in plahutanje je táko
ali takó
neslišno.
* * *
Moja vidnost ni vedna:
na platformah prihodov
prodajam vozovnice
za preko jazni let:
glej azalejo v septakordu
jekla!
* * *
Razpoložil bi te med
strasti svojih ganglijev
božal z nasmehi bogov
poustvaril tvoje ude ex nihilo
ker je misel pregroba
in čustvo prenasilno:
hripavi glas piščalke
ki prizna lastno okornost
kot skromna molitev grčavega starca.
Taka boš tu
ali onstran.
* * *
V toplih gredah moje zavesti
morfologija
napetih paradižnikov:
javor mi miga
vabilo na novo pot.
Razpošiljam ta poslovilna pisma.
* * *
V gubah časa
lovim molje
tat iz četrte dimenzije,
Pretresi pred uporabo.
Sebe.
* * *
Jočite torej
dolgo ste me čakali
spravljivega obotavljivca.
Pripeljite godbo na pihala
razvijte praporje
in bom govoril
v imenu svojega boga:
prašne so moje sandale.
* * *
Kjer presahne spomin,
se začne groza:
strganine zavesti in
izvini istovetnosti
črna očala lobanjskega zloma
ko izpade dno.
Potem pogorja skrhanih vretenc.
* * *
Videl boš, Ahiles,
ko pozabiš zmagoslavje
v odblesku solz
iz oči Patroklovih konj:
do konca zategni
disonance
da te zaboli med ušesi
od zamujene žalosti.
* * *
Razpršite se po dobravah časa
in obronkih prostora
pozabite na trdo vodo (ki vas je pojila)
generacije poražencev.
Biča
ki vas bo izgnal iz zatohlega
templja
potrebujete,
ko boste človek
prej.
* * *
Visoko čez Ande
beži bel oblak, bežna strast
po zatemnjenem nebu.
Pošiljaj solze
zamolkla piščal
tvoja prošnja je
poljub daljav,
tvoja žalost
slajša slovo.
* * *
Sodil sem mesečini
ker je sijala na mojo samotnost;
grajal sem sonce
njegova leščava me ni pustila samega:
zaplul pa je oblak
skozi mojo dušo
in me napravil rodovitnega.
* * *
Dahni septakord
po nabrežjih spomina:
usodnosti ni.
Sotočja časnosti
ne prete delti
ki je prostor brez odmeva.
Ostane pa roka
sklenjena v molitev:
apassionato
neiskane želje.
* * *
V imenu zalivov
ki padajo na dno prostora.
V imenu prerij
ki so spoznanja.
V imenu dežne kaplje
na njenih prsih,
ki je zrcalna slika moje duše,
v imenu vsega tega.
Je oddahnjeno vesolje.
Mir.
* * *
Gnusi se mi patos vaše hladnosti,
neljudje,
prodornost v nič
šantave duše, princi snobizma:
po vaših dušnih truplih
prihaja v deželo zlo
s katerim asfaltirajo poti v praku.
Ressentiment vaših odritij
je lunina svečava resnične toplote.
* * *
Srage na zarošenosti moje duše
ko v kamnolomu časa
vzklikam lastnemu odhodu:
davek na krotkost?
V raztopini razpada
ni kúpe svojih del.
Plačal sem arabon,
predujem na nežno neskončnost.
* * *
Zakaj hrepenim po orbitah,
poljubljam obzorja:
da bi se zleknil ob večnost?
Tu je moj daleč
zdaj je moj nekoč:
v trepetu (lista)
v tremolu (oboe)
v vibratu (violončela).
Samo spomini
na pot ki je nekoč sama prišla k meni?
Odondod očitna otožnost sveta?
* * *
V previsne stene
zabijam okruške svoje časnosti:
le genou del Claire
pa Leon moj Jud in Edward
Baskin Robbins (with jimmies, please)
Ungerjeve ekstaze (Ducksoup):
vanitas and more vanitas
razen tiste črne mačke na kupu knjig
v pesničini knjigarni brez Heideggerja.
Ah, dixi. Vanitas.
* * *
Moja molitev je
nostalgija izgnanca
iz dežele nabrekle od smiselnosti
povrnjena v sivino pepela:
ploskost tretje dimenzije.
* * *
Sem krvnička
v kapilari nekega boga
ki zleknjen ob mlečni cesti
hrepeni po neskončnosti?
Koliko njih kljuje po časnosti
v meni?
Drgetam med obema neskončnostima,
linea alba,
kot kolcanje nekega naključja?
* * *
Kakor je končna
mera bolečine
tako reže Jahve naš prostor:
nasilna naključja teratologija malih src
besni infantilizem Amerike
od lakote nabrekli trebuhi
čustveni kriminal Strindbergovih mater
povožen rakun.
Kolikšna je neskončnost
ob kateri so te krivice Nič?
* * *
I saw your dead eyes epitaph
your self-conscious mediocrity
the cross-legged sheepishness:
stupidity in action.
And one day
your fecundity will be the grave
of the people.
* * *
Jaz bi te bil rešil
pa te je zdriznilo ob spremne besede starcev
da visiš na vrvi izpraznjenja:
ne velike besede,
ne vlažna mednožja,
ki utrinjajo mlade zvezde.
V moji zlitini pod tvojim jezikom
so tovori makerelov z Atlantika
višine vodnih toboganov
salt water tuffy psi ki pijejo vodo iz
straniščnih školjk
in samotna letala.
* * *
V meni je črni Alabamec
na počitnicah iz onega sveta
šofer taksija
starec na dvaintrideseti cesti:
brez alpske krušljivosti
apnenec je ogabno bel.
* * *
V meni je starka
na vlaku v Patras:
iz črnega žepnega krila
sem vzela kovanec za dvajset drahem
v spomin na Patrokla morda:
(bežeča bit)
in ga dala dekadentoma.
* * *
Razpoke zemlje
in mednje vstavljena barvna stekla
ali luskine kače posledica pika
na moji desni zapornica:
perfidni vrač:
rattlesnake is awake.
* * *
V gloriji samotnosti
cepim misli
pred mano ni angela
zgolj ocean
površinska napetost sveta.
Dolgi val zalivskega toka
teče skozme.
Če že dih
potem samo
nasmeh.
* * *
Kdo te vabil
preko temnih voda
če ne brnenje Pozejdonove piščali
ki v cvetu dežja
prosi za prepoznanje.
* * *
In kaj zato
če od vsega nič ne ostane:
posamičen obstoj
je sprevržena neskončnost
bolezen večnosti.
Zabloda ki utruja.
* * *
Usodnost neke fuge
alias življenje
papir mašé sveta:
barbarstvo kot gorivo sveta
vednost kot izstopnica za raj.
* * *
Dokler še govorim
ne verjemite ničesar.
Ko pričnem molčati
spreglejte mojo védnost.
Ko bom zadnji med vami
pade rosa na mojo skušnjo.
Tam kamor padajo utrnjene zvezde,
kjer je spomin vse bodočnosti,
kjer je želja po nebivanju,
poljub gladkih prsi
in ponos odprte kretnje
tam kjer bomo kar smo.
Oddahnem si spet od napora posamičnosti
se prelijem v splošnost.
Ha, vesoljna kopel.
Julij 1987
* * *
Prišel je čas,
da preniknem vase
in obrnem svojo dušo nazven.
Pospremite me kos poti,
vaša lepota je plačilo
za mojo modrost.
* * *
Dozorel sem
in ne bom čakal, da me utrgate:
padem vam točno
na butice,
predalpski krti.
Nimate vratov,
da se vam podaljšajo
v polarni sij hrepenenja.
Potem vam dovolim umirati.
* * *
Postrgal bom nekroze
iz maternice svoje preteklosti
in krastača prečaral v princa
(pazi svinjska pastirica!):
sedim med spečimi na trnjulčnem gradu
na sončni terasi
ob bokalu vina:
razgled je krasàn itd.
Moral bi iti gor in jo poljubiti,
ker so kravja vimena polna
in kuharico boli roka od mešanja.
Vendar, če spustim slike naprej,
kaj še ostane od te pesmi?
* * *
Vprašanje ni kam,
marveč stran, vedno stran, od nečesa:
razlike med večnostmi
iz enega časa v drugega.
Donosil sem tvoj poljub,
o, nasmeh,
ostal je let samotnega letala
nad razdrapanimi tovarnami
severnega New Yerseya.
Oblekel bom zeleno srajco
in odšel po spominjanju.
Vame bo legla
popustljivost do vsega človeškega.
Takrat bom vedel,
zakaj mi je Bog dal vajeti v roke
in bič:
da izženem iz templja jalove starce.
* * *
Lucijan Marija,
kje je zdaj tvoja tričetrtinska pavza,
v kateri sem zamudil večnost?
Med menoj in nemenoj
je tisoče milj,
majhen sem.
Padam v viskoznost svojega mikrokozma
in, če ni prepozno,
me lahko odreši le prišepetana kretnja.
* * *
Poljubil vas bom med oči
in vam zaigral iz
Bachovega korala.
Vrnem vam življenje,
ki mi ga odrekate.
Strahotna je ta moja nežnost
kot reka, ki teče navzgor
v kapilare razvodja.
V Montréalu
na Boulévard d’un Avocat
stoji breza, ki pred Bogom priča
o moji iskrenosti.
* * *
Ne vem, kako
je stari Lalaounis vedel,
ko si v trenerkah stala
v njegovi prodajalni
na sedeminpetdeseti
in ti je bilo nerodno,
da se ljubiva,
vsekakor pa je razumel, stari Grk,
preljuba,
več kakor ti,
ki sem ti hotel natakniti
lisice večnosti.
On mi še vedno piše.
* * *
Seveda je bilo zelo mraz,
ko sem te razpoznal
in tvojo odrekanje je bilo darilo.
Danes se je mehkoba v tebi omedila
tvoja ponudba jemlje darilo
nazaj in terja obresti.
Iz česa, ljuba,
naj ti dam
več kot eno pesem?
* * *
Razsuti tovor nežnosti,
en sam val na življenje:
tisto b-l-a-z-n-o sonce,
tvoja bosa noga na pedalu,
zamujenjo drhtenje
o, Amerika,
Bog blagoslovi tvojo neuslišanost.
* * *
What part of me
You presume to approve?
If we knew the swallow
who tried to stop me
from touching
would I be saying all of this?
Which god have you encountered
without being told
to dispossess yourself
of me?
I owe you nothing
because I owe nobody nothing.
I am a debt.
* * *
Kako je mogoče da se smisel lovi
med besede tam
kjer ga nisem iskal:
med gredami salade des mots
nenadoma neposajena razposajena
zraste vrtnica
in z njo brajda dotika.
* * *
Kdo bo jokal za vami
ko vaš rod izumre?
Kulture so odšle in civilizacije
pa ne bi takle rasni obronek?
Narod brez erekcije,
narod klitoričnih starcev.
Kaj vas je reševalo doslej?
To, da ste se gabili zgodovini!
* * *
Med gladkimi stegni imanentne danosti
spolzi motno seme transcendence:
otrok ekstaze,
nostalgija prihodnosti,
razpoka v orbiti,
smrt kot odveza,
nežnost kot slòves.
Samoizničenje.
Up na drugačno preteklost.
* * *
Takrat ni bilo razvodja med
najinima armadama.
Ob strumnem drgetu kože
so se divizije prestrojile
ena skozi drugo
in izstopile na drugi strani.
Ko je praporščak
zatrobil razmik
sem potrepljal po vratu
svojega belca.
PISMO
Mon cher Albert
tako dobro si razumel,
da te berem med vrsticami:
zapostavili smo svojo moškost,
borba za svobodo je boj za lepoto.
Dve želji sta:
ljubiti in občudovati.
In tu še, da gre za borbo med
stvarjenjem in inkvizicijo.
Ko so jokali Patroklovi konji,
ko je ubijal Ahiles,
sem slavil bogove na Délosu.
Torej vem.
Saj ne bodo verjeli,
a Helenino izgnanstvo je moj otrok,
moja m-i-s-e-l.
Dokaz, da si imel prav? Gotovo
Dokaz, imam jaz prav? Gotovo
Vendar zdaj vem,
da tudi mene ljubijo zaradi moje
modrosti,
tako pozabim, samo midva veva,
pri katerem vodnjaku pijeva.
* * *
Kdo bi bili vi narod pesnikov
(morda pesnic!),
ko pa sploh ne veste
(razen morda Tomaža)
kje ni poante.
Mar res mislite, da je
Michelangela ali Byrona
Shelleya ali Baudelairja
zanimala lepota kot taka?
Zakaj se je zapil France,
če ne zaradi strahu,
zaradi česar mu to,
kar vem jaz,
sploh ni prišlo na misel.
Pojdite v Firenze
in si še enkrat oglejte tiste preklete
kipe ter jih pošlatajte med stegni,
vzemite Fritza s seboj
ali pa ga vsaj potipajte skozi
hlačni žep.
* * *
»Bodi od tega sveta!«
me je povabil jasminov cvet
raznéžen v raztočju
in položen točno,
na mikron točno,
v razpoko duše.
Potem smo jedli
materino kosilo
v turški hiši
daleč od Soluna
in je kapljala kri
od passeporta za tvojo prihodnost.
Prihodnost se je postarala,
jasminov cvet pa ostaja
dišeč v razpoki moje človečnosti.
* * *
V Aleksandriji je živel
starec
ki je sprejemal goste le
ponoči ob borni svečavi:
starec, ki je ljubil barbare,
in jih vabil v zgodovino.
Grk iz diáspore.
Njegova pesem je
puščavski pih
v imenu Levanta:
maščevanje nad barbari.
* * *
Tvoje bódre prsi
v heidelberški majici
so bile navržene usodi
ki je bosa po marmornih tleh
razkazala vulkanski zaliv
s kretnjo in trenutno: nič
nisi razumela in si zato
hotela vse imeti.
Še vidim tvoje žalostne oči
od katerih sem odvrnil svoj obraz.
* * *
Ti,
ki si kurir lastne lepote,
suženj znanilec svobode,
časni lom večnosti,
beau geste bogov,
veš malo o vsebini pisma,
ki ga prinašaš.
Oltar tvoji lepoti
je stegno svobode:
ne mozaiki in ne oglata
arhitektura s pečati v bokih
(kje si zdaj Bard in kje Svit?)
kvečjemu za Dantejevo hišo,
kjer sem te poljubil.
Kaj piše v pismu?
Prebrali ste.
* * *
Staccato mojih solza
je gaža večnosti,
nežni drnec gladkih stegen
odločilni baročni rez
lokov po strunah:
sinkopa srca, ki se je naljubilo
posamičnosti.
Plaz tvojih arpeggiov
na meliščih mladosti,
pod previsi spoznanj.
In še Sanctus kot zadnji crescendo:
z ognjenimi stebri je razsvetljen vhod
v večnost.
Ljubezen je privajanje na
slepečo svetlobo nebes.
* * *
Civilizacija je biološki presežek vrste.
Kultura je oddih od narojevanja:
mulier taceat.
Med brezni jalovosti
sem zapečatil odblesk Cinquecenta:
na nekem dvorišču v Firenzah
stoji kip.
Sladak spomin na strastnost bivanja,
kateri je lepota navržena.
Starec, ki je plačal kiparja
vedoč, da je
stvarjenje presih prostaštva.
Čas, ki je ljubil sam sebe.
* * *
Zajaši belca z menoj
po vulkanskih obronkih pojdeva
afriška meglica na mojem morju
naju pozdravi:
dotik belih mišic.
Tako te pozdravlja Alkis
na ágori,
vrača se od bojnih iger:
človekova edina možnost.
* * *
Na tvojih tleh,
o Sokrates,
na tvojih tleh,
ob belih hladnih jonskih stebrih
pod arhitravi s polzlato
na gladkih stopnicah
in v senci kolonad
sem grešil zoper tebe:
Tistega kar vem (da ne vem)
mi ne puste učiti.
* * *
Na Thiri eukaliptos
ni avtohton:
stoji ob cesti dišeč
vabi v strast
starec, ki ne pozna nevoščljivosti.
Moji poljubi so kot kósi plovca
v kraterju mórja:
ko te spoznam vzdihne
vulkanska veriga do Vezuva.
Smej se nevidni Apollo,
moja bo solza sol tvojemu morju:
zasukal si moja obzorja.
* * *
Ne presahnejo moja razvodja
dokler pada senca na ágoro,
cipresni spomin ob bolečo modrino
morja
in otok kot Dédalos s Krete
natanko čez moj spomin:
ob tvojem oltarju dvignem himno
v opoldansko svetlobo sveta
kjer ni več smrti
da bi skrunila utrip vesolja.
* * *
Ne zvabite me več v svoje mračne sobane
ob lončene peči
na prezijske preproge:
sonce je tekač mojih obzorij.
S sposojeno svetlobo ste morili
in nežni val,
ki uplahne mojo grozo,
spregledali.
V slamoreznicah svojih razumov
ste spočeli svoje monstruozne otroke
da bi dedovali za vami.
(Nekaj sem jih odrešil s kretnjo.)
* * *
Morda potrka na vrata
in se predstavi v svoji goloti
spomin nate
zadnja postaja na visokoafriški planoti:
po lovu dvojni martini,
z olivo, prosim, v klubu.
Evelyn bo za razgovor,
pošta od njega;
naslutil sem pasje palisade
tretje dejanje šele pride
Ta Chuang in odmor med dejanji.
Zaradi vode ki se je nabrala
v vrelcu in zaradi palcev na nogi.
Tričetrtinska pavza.
* * *
V čem je bistvo (s)lepote?
V tem, da ne vidite.
* * *
Doma sem na Saturnovem obroču,
popotnik,
ki se mu vrti ob bednih krožnic:
težka voda me je vzela vase
zato je zdaj drugačen moj lomni količnik.
Vsemirske orgle buče
na obročih
ravno še tostran dobrega in zla.
Zapišite v svoje gorljive knjige
umski najemniki
kako široka je uzda mojih konj:
oko zre
preko vseh orbit v dno vesolja.
* * *
Vera (kakor toplice in politika)
je stvar za moške
in tvoj kyrie bradati starec
me je odrešil gynekokratije:
luminoznost Santorinija in tvoj
bariton, ti,
ambasador boga.
* * *
Zaradi mene si zbrisala belo masko,
tujka v sprevodu?
In če je bil to tvoj pravi obraz
razpostavljen okrog oltarja
vnet za konfirmacijo:
ni čara v tvoji pojavi.
Treznost do tebe
je opoj Pozejdonovega templja
se mi nasmehne Kariatida.
In res.
Pri Pitiji
sem pil iz vrelca modrosti,
sedaj me podi nazaj v Atene.
* * *
Mene ne moti lastovkin let
azaleja na ozadju marelične stene:
telefon ob postelji
in tvoja galsko bela polt.
Papirničar na Kolonakiju pravi:
»Kalimerasis! Ti kanete?«
»Kala, kala, evharisto. . .«
odgovorim in kupim spet papir zate.
* * *
In kaj bomo s tem
me presenetiš:
v tvoji krvi je zapisana
pripravljenost na spoznanje:
zato poljubim tvoje prsi.
Ne, ne,
pač pa umetnost kot smisel za lépo
tvoj neizrekljivo skromen dar
na oltar
vsega časa in prostora.
Moj poljub v meglenem jutru
je zgolj opomba.
* * *
Tvoj drnec ob meni
je zajel vase en zaliv večnosti:
potem je bilo že za vse prepozno,
o konj,
da bi zmagal v dirki pri Kirki.
Šelest vajeti te je preplašil.
Če lahko prideš kasneje?
Če ne boš takrat,
o drnec,
le še slika.
* * *
Storil sem ti krivico
slika
ki si me obdajala z preroško nežnostjo.
Na tem platnu sem odslikaval
svoj samotni val
se razlival na notranjost gladkih stegen
kot ugasel vulkan.
Čaroben je tvoj posmeh
platno
pred katerim sem nemočen.
Kdaj bova to uvidela
skrita za kulise drugih dram.
Revolucija je ogenj v jezeru
zato pazi na koledar:
verjeli nama bodo na najin dan.
* * *
Ali je ples
ali korak borcev,
ljubezen ali smrt kot nasmeh --
je vseeno:
tvoj obraz med njimi,
ki ga zazna žila dovodnica,
je najemnina za prihodnost.
Zato,
ko se zbudim iz sna življenja,
najprej poiščem
tihi spev flavte,
tremolo, ki si ti.
Odpoljubim te z oceana časnosti
duša-val
in te v tihi noči večnosti
preganem vase.
* * *
Vsi pravijo da me ljubiš
in tvoja roka počiva na mojem ramenu
šepetaš mi izza kulis
daješ mi duha
milostljiv si ker hočeš biti milostljiv:
imam vse in nič
najemnik v visoki pesmi.
Dvigni me
v zasluženost strasti
iz globokega izvira lepote
v otoško svetlobo navdiha
o večno lepi bog.
* * *
Na kateri jasi
je dahnilo mimo mene,
s katerega obzorja je
zanihal javorjev list?
Vame.
Neslišne so
kastanjete mojega preroštva.
* * *
Gaskonjec v meni
stopi z desno nogo naprej
krilo ki švistne mimo
in nazaj vržene glave
deklet-kastanjet.
Če sem poslan, ali sem poslanstvo?
Sunkovitost bolera
kretnja vesolja ki hoče otrok
rakete kot brizg semena
činele ki razprše bivanje na protone:
povsem zadaj pa zamolkla slutnja
da je najvišja ekstaza
zgolj žrtev na oltar
začasnosti.
* * *
Ko padejo vsi maliki in
ko vznikne večerna zarja
nad pogoriščem bitk
(zasuk dima iz ruševin),
se dvignem na pot
geometer blasfemij.
Za drage denarje bodo prodajali
usodnost. Tedaj.
* * *
Pološčeno jabolko, Himmelstein,
in vaši vzkliki,
o judovski mladeniči
v Alice Tully Hall
zupzupzupzupzup:
logos Levanta
ki smo ga skupaj ljubili
v miselnih posvečenjih nedeljskih juter.
Nadvse hudobni starci,
o judovski starci,
so ustavili mojo kretnjo,
Himmelstein.
Bil sem tvoj bog
ker ste me krstili s svojim hrepenenjem.
* * *
Café Dante
Earl Grey Tea
živ plamen ki naju je
zanesel okoli vsemirja:
v Greenwich Villageu
sva se preganila
iz niča v bit:
se spominjaš Spring Streeta
ko sem te ujel nad breznom,
Davidov sin?
Ali je sedaj bolj psalmično
tvoje poželenje?
* * *
Napeta meča jadrnih mlinov
afriški dih morjá,
mesec na pečinah kraterja
spoštovanje iz ljubezni Castro:
ki ga zaslužim.
Bog te mi je dal
da bi razumel in sprejel
svojo zaslužnost:
metafizična samozavest,
vera ki dela odrešenike.
* * *
Kalinihtasis kyrie Seferis
čarobni mrtvec na goli ladji (sic!)
skalni odtenek bežnosti
pozdrav deželam
tam daleč na severu:
strah ki me ne gane.
* * *
Ni več maščevalen
nasmeh Ithake
komaj slišno bevskanje groze
algoritem smrti pozdravljam v oblaku:
randomizacija zavesti
lovi na zanko moje ganglije.
Skomig
kretnja kraljev.
* * *
Želim umreti kot Sokrates
po tuji volji a od svoje roke
sam med onimi ki razumejo in
razbremenjen upa na prihodnost.
Ni me strah ne-bitij
ne niča:
na oni strani ne salutirajo
in plahutanje je táko
ali takó
neslišno.
* * *
Moja vidnost ni vedna:
na platformah prihodov
prodajam vozovnice
za preko jazni let:
glej azalejo v septakordu
jekla!
* * *
Razpoložil bi te med
strasti svojih ganglijev
božal z nasmehi bogov
poustvaril tvoje ude ex nihilo
ker je misel pregroba
in čustvo prenasilno:
hripavi glas piščalke
ki prizna lastno okornost
kot skromna molitev grčavega starca.
Taka boš tu
ali onstran.
* * *
V toplih gredah moje zavesti
morfologija
napetih paradižnikov:
javor mi miga
vabilo na novo pot.
Razpošiljam ta poslovilna pisma.
* * *
V gubah časa
lovim molje
tat iz četrte dimenzije,
Pretresi pred uporabo.
Sebe.
* * *
Jočite torej
dolgo ste me čakali
spravljivega obotavljivca.
Pripeljite godbo na pihala
razvijte praporje
in bom govoril
v imenu svojega boga:
prašne so moje sandale.
* * *
Kjer presahne spomin,
se začne groza:
strganine zavesti in
izvini istovetnosti
črna očala lobanjskega zloma
ko izpade dno.
Potem pogorja skrhanih vretenc.
* * *
Videl boš, Ahiles,
ko pozabiš zmagoslavje
v odblesku solz
iz oči Patroklovih konj:
do konca zategni
disonance
da te zaboli med ušesi
od zamujene žalosti.
* * *
Razpršite se po dobravah časa
in obronkih prostora
pozabite na trdo vodo (ki vas je pojila)
generacije poražencev.
Biča
ki vas bo izgnal iz zatohlega
templja
potrebujete,
ko boste človek
prej.
* * *
Visoko čez Ande
beži bel oblak, bežna strast
po zatemnjenem nebu.
Pošiljaj solze
zamolkla piščal
tvoja prošnja je
poljub daljav,
tvoja žalost
slajša slovo.
* * *
Sodil sem mesečini
ker je sijala na mojo samotnost;
grajal sem sonce
njegova leščava me ni pustila samega:
zaplul pa je oblak
skozi mojo dušo
in me napravil rodovitnega.
* * *
Dahni septakord
po nabrežjih spomina:
usodnosti ni.
Sotočja časnosti
ne prete delti
ki je prostor brez odmeva.
Ostane pa roka
sklenjena v molitev:
apassionato
neiskane želje.
* * *
V imenu zalivov
ki padajo na dno prostora.
V imenu prerij
ki so spoznanja.
V imenu dežne kaplje
na njenih prsih,
ki je zrcalna slika moje duše,
v imenu vsega tega.
Je oddahnjeno vesolje.
Mir.
* * *
Gnusi se mi patos vaše hladnosti,
neljudje,
prodornost v nič
šantave duše, princi snobizma:
po vaših dušnih truplih
prihaja v deželo zlo
s katerim asfaltirajo poti v praku.
Ressentiment vaših odritij
je lunina svečava resnične toplote.
* * *
Srage na zarošenosti moje duše
ko v kamnolomu časa
vzklikam lastnemu odhodu:
davek na krotkost?
V raztopini razpada
ni kúpe svojih del.
Plačal sem arabon,
predujem na nežno neskončnost.
* * *
Zakaj hrepenim po orbitah,
poljubljam obzorja:
da bi se zleknil ob večnost?
Tu je moj daleč
zdaj je moj nekoč:
v trepetu (lista)
v tremolu (oboe)
v vibratu (violončela).
Samo spomini
na pot ki je nekoč sama prišla k meni?
Odondod očitna otožnost sveta?
* * *
V previsne stene
zabijam okruške svoje časnosti:
le genou del Claire
pa Leon moj Jud in Edward
Baskin Robbins (with jimmies, please)
Ungerjeve ekstaze (Ducksoup):
vanitas and more vanitas
razen tiste črne mačke na kupu knjig
v pesničini knjigarni brez Heideggerja.
Ah, dixi. Vanitas.
* * *
Moja molitev je
nostalgija izgnanca
iz dežele nabrekle od smiselnosti
povrnjena v sivino pepela:
ploskost tretje dimenzije.
* * *
Sem krvnička
v kapilari nekega boga
ki zleknjen ob mlečni cesti
hrepeni po neskončnosti?
Koliko njih kljuje po časnosti
v meni?
Drgetam med obema neskončnostima,
linea alba,
kot kolcanje nekega naključja?
* * *
Kakor je končna
mera bolečine
tako reže Jahve naš prostor:
nasilna naključja teratologija malih src
besni infantilizem Amerike
od lakote nabrekli trebuhi
čustveni kriminal Strindbergovih mater
povožen rakun.
Kolikšna je neskončnost
ob kateri so te krivice Nič?
* * *
I saw your dead eyes epitaph
your self-conscious mediocrity
the cross-legged sheepishness:
stupidity in action.
And one day
your fecundity will be the grave
of the people.
* * *
Jaz bi te bil rešil
pa te je zdriznilo ob spremne besede starcev
da visiš na vrvi izpraznjenja:
ne velike besede,
ne vlažna mednožja,
ki utrinjajo mlade zvezde.
V moji zlitini pod tvojim jezikom
so tovori makerelov z Atlantika
višine vodnih toboganov
salt water tuffy psi ki pijejo vodo iz
straniščnih školjk
in samotna letala.
* * *
V meni je črni Alabamec
na počitnicah iz onega sveta
šofer taksija
starec na dvaintrideseti cesti:
brez alpske krušljivosti
apnenec je ogabno bel.
* * *
V meni je starka
na vlaku v Patras:
iz črnega žepnega krila
sem vzela kovanec za dvajset drahem
v spomin na Patrokla morda:
(bežeča bit)
in ga dala dekadentoma.
* * *
Razpoke zemlje
in mednje vstavljena barvna stekla
ali luskine kače posledica pika
na moji desni zapornica:
perfidni vrač:
rattlesnake is awake.
* * *
V gloriji samotnosti
cepim misli
pred mano ni angela
zgolj ocean
površinska napetost sveta.
Dolgi val zalivskega toka
teče skozme.
Če že dih
potem samo
nasmeh.
* * *
Kdo te vabil
preko temnih voda
če ne brnenje Pozejdonove piščali
ki v cvetu dežja
prosi za prepoznanje.
* * *
In kaj zato
če od vsega nič ne ostane:
posamičen obstoj
je sprevržena neskončnost
bolezen večnosti.
Zabloda ki utruja.
* * *
Usodnost neke fuge
alias življenje
papir mašé sveta:
barbarstvo kot gorivo sveta
vednost kot izstopnica za raj.
* * *
Dokler še govorim
ne verjemite ničesar.
Ko pričnem molčati
spreglejte mojo védnost.
Ko bom zadnji med vami
pade rosa na mojo skušnjo.
Tam kamor padajo utrnjene zvezde,
kjer je spomin vse bodočnosti,
kjer je želja po nebivanju,
poljub gladkih prsi
in ponos odprte kretnje
tam kjer bomo kar smo.
Oddahnem si spet od napora posamičnosti
se prelijem v splošnost.
Ha, vesoljna kopel.
