Javor. Na vogalu bloka, na prepišni legi SV – JZ. Pod mojim balkonom. Vsako jutro ga pozdravim, vsak večer mu zaželim lep sen. Vrača mi poglede, pesem, mir, barve in trepet, sonce in odbleske dežnih kapelj, rast in minevanje, svitanja in noči, lesketanje zimske beline.
Najina jesen je bila zlata. A v nekem oktobrskem dnevu sva bila tudi žalostna.
Mrtva sinička.
Javor jo odeva
z listi.
V enem od večerov, ko sem zrla v naraščajočo luno, mi je veter skozi okno prinesel javorovo seme. Obdržala sem ga, grelo je moj navdih:
Pogrejva se,
javor, v barvah sanj,
preden se slečeš!
* * *
Javor rumení.
Iz vnukovih rok v krošnjo
vzleti propeler.
* * *
Sonce greje javor,
barva njegovih listov
mojo jesen.
* * *
Zelena klopca.
Iz megle se nanjo
utrinja javor.
* * *
Jesensko jutro.
Senca javorja vstaja
šele opoldne.
* * *
Javor se zlatí.
Na balkonu nad njim
pajek srebrí nitko.
* * *
Nad javorjem
vibrira pajkova nit.
V mavrični akord.
* * *
Prižet k ograji
javorov list ostaja
ob svoji krošnji.
* * *
V križišču
umira javorov list.
Enosmerno.
* * *
Padajoč v senco
list polni praznino
drugega javorja.
* * *
Vinotokov dež.
V krošnji javorja
nemirne sanje.
* * *
Javor v dežju.
V vejevnatem V-ju
prižgana svetilka.
* * *
Ena čez polnoč.
Z javorja padajo listi.
Vsak sam.
* * *
Kaplja se utrne
na javor – z javorja
se utrne list.
* * *
Javor se osipa.
Nočni vlak v daljavi
drdra na jug.
* * *
Velika luža.
Javorov list zlatí
njeno osrčje.
* * *
Javor sanja
o pobeglem poletju.
Poje mu šmarnica.
* * *
V zimskem vetru in zmrzali ga je zeblo. Najraje bi ga bila pokrila z volneno odejo.
Snežinka pleše.
Na javorju niti lista,
da bi padel z njo.
* * *
V svečanu sva praznovala življenje:
Smrt pesnika –
praznik kulture …
Javor brsti.
* * *
Poleti sva jokala oba:
Obnova pročelja.
Bližnji javor ostaja
brez veje.
* * *
Pa vendar majhna uteha …
Javor brez veje.
Zalizana rana
v podobi srca.
* * *
Nova jesen je znova pozlatila »moj« javor.
Sonce po dežju.
Na javorju in v laseh
lesket jeseni.
* * *
Ko to pišem, je predzadnji dan oktobra. Mineva v mislih na minljivost; pred sedemintridesetimi leti je umrl oče.
Orkanski veter.
Izsušen javorov list
oplazi glavo.
* * *
Imam drevo.
Drevo ima
mene.
Javor. Na vogalu bloka, na prepišni legi SV – JZ. Pod mojim balkonom. Vsako jutro ga pozdravim, vsak večer mu zaželim lep sen. Vrača mi poglede, pesem, mir, barve in trepet, sonce in odbleske dežnih kapelj, rast in minevanje, svitanja in noči, lesketanje zimske beline.
Najina jesen je bila zlata. A v nekem oktobrskem dnevu sva bila tudi žalostna.
Mrtva sinička.
Javor jo odeva
z listi.
V enem od večerov, ko sem zrla v naraščajočo luno, mi je veter skozi okno prinesel javorovo seme. Obdržala sem ga, grelo je moj navdih:
Pogrejva se,
javor, v barvah sanj,
preden se slečeš!
* * *
Javor rumení.
Iz vnukovih rok v krošnjo
vzleti propeler.
* * *
Sonce greje javor,
barva njegovih listov
mojo jesen.
* * *
Zelena klopca.
Iz megle se nanjo
utrinja javor.
* * *
Jesensko jutro.
Senca javorja vstaja
šele opoldne.
* * *
Javor se zlatí.
Na balkonu nad njim
pajek srebrí nitko.
* * *
Nad javorjem
vibrira pajkova nit.
V mavrični akord.
* * *
Prižet k ograji
javorov list ostaja
ob svoji krošnji.
* * *
V križišču
umira javorov list.
Enosmerno.
* * *
Padajoč v senco
list polni praznino
drugega javorja.
* * *
Vinotokov dež.
V krošnji javorja
nemirne sanje.
* * *
Javor v dežju.
V vejevnatem V-ju
prižgana svetilka.
* * *
Ena čez polnoč.
Z javorja padajo listi.
Vsak sam.
* * *
Kaplja se utrne
na javor – z javorja
se utrne list.
* * *
Javor se osipa.
Nočni vlak v daljavi
drdra na jug.
* * *
Velika luža.
Javorov list zlatí
njeno osrčje.
* * *
Javor sanja
o pobeglem poletju.
Poje mu šmarnica.
* * *
V zimskem vetru in zmrzali ga je zeblo. Najraje bi ga bila pokrila z volneno odejo.
Snežinka pleše.
Na javorju niti lista,
da bi padel z njo.
* * *
V svečanu sva praznovala življenje:
Smrt pesnika –
praznik kulture …
Javor brsti.
* * *
Poleti sva jokala oba:
Obnova pročelja.
Bližnji javor ostaja
brez veje.
* * *
Pa vendar majhna uteha …
Javor brez veje.
Zalizana rana
v podobi srca.
* * *
Nova jesen je znova pozlatila »moj« javor.
Sonce po dežju.
Na javorju in v laseh
lesket jeseni.
* * *
Ko to pišem, je predzadnji dan oktobra. Mineva v mislih na minljivost; pred sedemintridesetimi leti je umrl oče.
Orkanski veter.
Izsušen javorov list
oplazi glavo.
