ČAS Vajeti spustim,
čas je oddrvel
z mojim pogledom
… po kriku se je
vrnil le odmev.
++++++++++
Vsi vozli so v pričakovanju neznosnih bolečin,
za tolažbo ostaja počasnost skozi ovinke …
že zdavnaj izrisanih ostankov preskakovanja.
To je neučakanost usode drobca mehkobe,
ki se razkazuje razkosanemu naključju sanj.
++++++++++
Vse je videti
kot klic nujnosti
in rahla senca
usihanja na
drugi strani skal.
++++++++++
Zagotovo so
nekje časovni
zamiki … vesla
ostajajo še
neobjeti klic.
++++++++++
Zdaj je že čas za
izkazovanje
nihanja vena,
ki se je nežno
potuhnil v globel.
KRIK Upogibanje
nakopičenih
poslednjih besed
razpada sredi
usihanja mnenj.
++++++++++
V tujem zavetju se ponuja mehkoba brstenja.
Brezvetrje razpadanja skisane domišljije
postaja delež pozabljenosti sredi vrtinca.
Presenečenje se je že prekvasilo – uživaj!
Odlij tisto kar curlja čez posiljeni zlati rob.
++++++++++
V mehkem navzkrižju
se ponujajo
ostanki molka
kot zamegljena
usedlina dna.
++++++++++
Vse se počasi
namotava na
zarjavelo žrd,
ob tem ostaja
zavest na dlani.
++++++++++
Zaključek čaka
vaba križanja
sredi ozare
in kot priboljšek
curek žlahtnosti.
CEV Razkosana sla
vsiljeno hlipa
v odtočni cevi.
Zagon poloma
se rahlo maje.
++++++++++
Opuščeno presenečenje privablja zablodo.
Treba bo obrniti usmeritev stegovanja
in potešitev prestaviti na zmehčan prestol.
Povsod so še ostanki spakovanja nad pretvezo,
čeprav je to gola nuja preživetega časa..
++++++++++
To je samo del
obreda, ko se
pričakuje sij
ustoličenja
na sončni jasi.
++++++++++
Trgatev slasti
se spogleduje
s spopadanjem sil
zunaj dosega
razkazovanja.
++++++++++
Stara gomila
izgublja zagon
stihije, zato
se sesedanje
ponuja bedi.
KLIC Nekaj pozabe
je zradirano
in del premosti
rahlo ukrivljen
v molitev molka.
+++++++++++
Sesipanje pričakuje odtise tujih sledi,
čeprav še vedno primanjkuje zaobljenost klica
in iscelivanje nakopičenih sprenevedanj.
Kot dobrohotnost se vsiljujejo premikanja žic,
ki sproščajo upočasnjene zvene prerokovanj.
++++++++++
Na razpolago
so zvedavosti
razmikanja sil
v razpotegnjenost
starih korenin.
++++++++++
Sesirjena nit
ostaja nema,
pri tem izgublja
na delu teže
in ravnovesja.
++++++++++
Vse razdalje so
neobdelane,
čaka se na skok
trd(n)osti uma
zunaj vidnosti.
VZGLED Zanikrnost se
šopiri v lopi,
pričakuje vzgled
našemljenosti …
v večernih urah.
++++++++++
Jutro je že zdavnaj pobralo vse svoje ostanke,
nekje na sončni jasi drugim prodaja zvedavost
… ne izgubljajte misli, ko se ozirate v prazno.
Povsod so še mikavnosti poljubov preteklosti …
ne hitite, še je vse na svojem mestu – čaka vas!
++++++++++
Počasi se čas
izteka v tarčo
… le po zaslugi
dobrih strelcev in
nasmeška muze.
++++++++++
Ne pozabite
na namakalne
sisteme, ki so
ostali sami
v tuji puščavi.
++++++++++
Mogoče se vam
sreča nasmehne,
glejte, da boste
imeli bele
zobe in nasmeh.
VONJ Zagledal sem se
v tuje zrcalo,
jezik nehote
trka po zobeh
rad bi se gledal.
++++++++++
Danes bom na sprehod šel peš, misli bom pustil doma.
Poljske poti obrobljajo drobne bele rožice …
Spomnim se na bikca Ferdinanda – ovohavam jih!
En od prašnih kolovozov me pospremi na jaso …
obkrožen z zelenim drevjem, telo poboža travo.
++++++++++
Sonce se dviga
v nadglavje … gleda
kaj danes imam
pod pokrivalom
… snamem ga v pozdrav!
++++++++++
Iz molka gozda
se zasliši zven
votlosti hrasta…
lakota detla
išče kosilo.
++++++++++
Tudi mene že
vabi pregrizek.
Z noge na nogo …
do domačega
praga … vonj z mize.
ZDAJ Speljal sem korak,
bilo je to zdaj …
danes poslednje
potovanje, ki
ga prežvekujem.
++++++++++
Zaspanost se je vlekla kot ostanek drobovine.
Gola neučakanost sama nemo okrog skaklja,
za uteho se zaspanim pevcem pesem dobrika,
ko vznemirjenost na plitvini že zjutraj skovika
in puli ostanke prebliskov, ki se še kesajo.
++++++++++
Navaditi se
bo treba na jok,
čeprav v žepih ni
brisalcev za nos …
solze so lepe!
++++++++++
Vzpodbujaj grajo,
mogoče te bo
slišala javnost
že pred večerom
… preden gredo spat.
++++++++++
Kmalu bo jasno
tudi navzočim,
da se peš daleč
pride … tudi bos …
saj si vsemu kos!
ŽELJE Drobce prepusti
zapeljevanju
prerekovanja
… veliko lažje
skopni trdota.
++++++++++
Preoblikovanje spodrezanosti moleduje …
ob razpadajočem poskusu zadnje vzcvetelosti.
Ni vsaka žalost stopila na begavo tehtnico,
zahrbtnosti se je vsiljevalo zadnje razkošje,
potem so se prižigale samo rdeče luči.
++++++++++
Razpirjane so
poslednje želje
… ostaja vnema
za odtekanjem …
poklekni, če smeš!
++++++++++
Molče se sezuj
in se zavedaj,
da te gledajo,
tudi, če imaš
zaprta okna.
++++++++++
Vsa nakladanje
komaj opazno
zvišajo težo …
počakaj na kes
… pri tem uživaj!
ČAS Vajeti spustim,
čas je oddrvel
z mojim pogledom
… po kriku se je
vrnil le odmev.
++++++++++
Vsi vozli so v pričakovanju neznosnih bolečin,
za tolažbo ostaja počasnost skozi ovinke …
že zdavnaj izrisanih ostankov preskakovanja.
To je neučakanost usode drobca mehkobe,
ki se razkazuje razkosanemu naključju sanj.
++++++++++
Vse je videti
kot klic nujnosti
in rahla senca
usihanja na
drugi strani skal.
++++++++++
Zagotovo so
nekje časovni
zamiki … vesla
ostajajo še
neobjeti klic.
++++++++++
Zdaj je že čas za
izkazovanje
nihanja vena,
ki se je nežno
potuhnil v globel.
KRIK Upogibanje
nakopičenih
poslednjih besed
razpada sredi
usihanja mnenj.
++++++++++
V tujem zavetju se ponuja mehkoba brstenja.
Brezvetrje razpadanja skisane domišljije
postaja delež pozabljenosti sredi vrtinca.
Presenečenje se je že prekvasilo – uživaj!
Odlij tisto kar curlja čez posiljeni zlati rob.
++++++++++
V mehkem navzkrižju
se ponujajo
ostanki molka
kot zamegljena
usedlina dna.
++++++++++
Vse se počasi
namotava na
zarjavelo žrd,
ob tem ostaja
zavest na dlani.
++++++++++
Zaključek čaka
vaba križanja
sredi ozare
in kot priboljšek
curek žlahtnosti.
CEV Razkosana sla
vsiljeno hlipa
v odtočni cevi.
Zagon poloma
se rahlo maje.
++++++++++
Opuščeno presenečenje privablja zablodo.
Treba bo obrniti usmeritev stegovanja
in potešitev prestaviti na zmehčan prestol.
Povsod so še ostanki spakovanja nad pretvezo,
čeprav je to gola nuja preživetega časa..
++++++++++
To je samo del
obreda, ko se
pričakuje sij
ustoličenja
na sončni jasi.
++++++++++
Trgatev slasti
se spogleduje
s spopadanjem sil
zunaj dosega
razkazovanja.
++++++++++
Stara gomila
izgublja zagon
stihije, zato
se sesedanje
ponuja bedi.
KLIC Nekaj pozabe
je zradirano
in del premosti
rahlo ukrivljen
v molitev molka.
+++++++++++
Sesipanje pričakuje odtise tujih sledi,
čeprav še vedno primanjkuje zaobljenost klica
in iscelivanje nakopičenih sprenevedanj.
Kot dobrohotnost se vsiljujejo premikanja žic,
ki sproščajo upočasnjene zvene prerokovanj.
++++++++++
Na razpolago
so zvedavosti
razmikanja sil
v razpotegnjenost
starih korenin.
++++++++++
Sesirjena nit
ostaja nema,
pri tem izgublja
na delu teže
in ravnovesja.
++++++++++
Vse razdalje so
neobdelane,
čaka se na skok
trd(n)osti uma
zunaj vidnosti.
VZGLED Zanikrnost se
šopiri v lopi,
pričakuje vzgled
našemljenosti …
v večernih urah.
++++++++++
Jutro je že zdavnaj pobralo vse svoje ostanke,
nekje na sončni jasi drugim prodaja zvedavost
… ne izgubljajte misli, ko se ozirate v prazno.
Povsod so še mikavnosti poljubov preteklosti …
ne hitite, še je vse na svojem mestu – čaka vas!
++++++++++
Počasi se čas
izteka v tarčo
… le po zaslugi
dobrih strelcev in
nasmeška muze.
++++++++++
Ne pozabite
na namakalne
sisteme, ki so
ostali sami
v tuji puščavi.
++++++++++
Mogoče se vam
sreča nasmehne,
glejte, da boste
imeli bele
zobe in nasmeh.
VONJ Zagledal sem se
v tuje zrcalo,
jezik nehote
trka po zobeh
rad bi se gledal.
++++++++++
Danes bom na sprehod šel peš, misli bom pustil doma.
Poljske poti obrobljajo drobne bele rožice …
Spomnim se na bikca Ferdinanda – ovohavam jih!
En od prašnih kolovozov me pospremi na jaso …
obkrožen z zelenim drevjem, telo poboža travo.
++++++++++
Sonce se dviga
v nadglavje … gleda
kaj danes imam
pod pokrivalom
… snamem ga v pozdrav!
++++++++++
Iz molka gozda
se zasliši zven
votlosti hrasta…
lakota detla
išče kosilo.
++++++++++
Tudi mene že
vabi pregrizek.
Z noge na nogo …
do domačega
praga … vonj z mize.
ZDAJ Speljal sem korak,
bilo je to zdaj …
danes poslednje
potovanje, ki
ga prežvekujem.
++++++++++
Zaspanost se je vlekla kot ostanek drobovine.
Gola neučakanost sama nemo okrog skaklja,
za uteho se zaspanim pevcem pesem dobrika,
ko vznemirjenost na plitvini že zjutraj skovika
in puli ostanke prebliskov, ki se še kesajo.
++++++++++
Navaditi se
bo treba na jok,
čeprav v žepih ni
brisalcev za nos …
solze so lepe!
++++++++++
Vzpodbujaj grajo,
mogoče te bo
slišala javnost
že pred večerom
… preden gredo spat.
++++++++++
Kmalu bo jasno
tudi navzočim,
da se peš daleč
pride … tudi bos …
saj si vsemu kos!
ŽELJE Drobce prepusti
zapeljevanju
prerekovanja
… veliko lažje
skopni trdota.
++++++++++
Preoblikovanje spodrezanosti moleduje …
ob razpadajočem poskusu zadnje vzcvetelosti.
Ni vsaka žalost stopila na begavo tehtnico,
zahrbtnosti se je vsiljevalo zadnje razkošje,
potem so se prižigale samo rdeče luči.
++++++++++
Razpirjane so
poslednje želje
… ostaja vnema
za odtekanjem …
poklekni, če smeš!
++++++++++
Molče se sezuj
in se zavedaj,
da te gledajo,
tudi, če imaš
zaprta okna.
++++++++++
Vsa nakladanje
komaj opazno
zvišajo težo …
počakaj na kes
… pri tem uživaj!
