Z vonjem jo boš ponesel čez moj prag. Podoben si jim. Pljunem v dlan. Si z njo pogladim lase. Prste ovijem okrog kljuke. Gledam rob vrat. Bliža se mi. Z njim tisto, kar predstavljaš, ko ti vrtnica s cvetom navzdol visi iz roke. Zreva si v oči. Ujamem tvoj vonj. Kot sonce in veter dišiš. Ampak, vrtnica je kljub temu mrtva. Moje telo ti preprečuje spoznati mojo ujetost v bivanje za zaprtimi vrati. Umaknem se ti. Prestopiš prag. Umaknem se ti. Neprijetno mi je ob moških, ki so v zadregi.
Razklenem ti prste in vrtnico odvržem v umivalnik. Zgrešim. Pomignem proti pastelji. Brez besed mi slediš. Ne veš, kje je postelja: Še nikoli me nisi videl. Jaz tebe že velikokrat. Vsem si podoben. Vsem pred teboj. Vsem za teboj. Nemočno obstäneš. Kot majhen otrok si ujet v moj svet za zaprtimi vrati. Splazim se ti za hrbet. Dlani potisnem pod tvoji pazduhi. Na slepo ti odpenjam gumbe. Trepetaš. Vsem si podoben. Jezen si. Ne preneseš žensk, ki v spolnosti prevzemajo pobudo. Pravzaprav ne prenašaš žensk, ki prevzemajo pobudo v čemerkoli. Res si jim podoben.
Brezkompromisno te izbezljam iz srajce. Neprijetno mi je ob moških, ki so v zadregi. Z ustnicami se prilepim na tvoj hrbet. S kočniki te požrešno vsrkam vase. Hočem te celega. Ustavim se med lopaticama. Kot majhni perutnici štrlita v svet. Hrbet velikega otroka. Roki ovijem okrog tvojega pasu. Kača. Zvok zadrge zareže tišino.
Glasbo bi? Žal.
Na službeni dolžnosti ne uživam.
Dlani položiš čez moje. Skušaš me ustaviti. Prehitevaš, govorijo tvoje oči. Vem, ti odvrnejo moje. Tvoje oči, ujete v polsenco groze. Moje, priprte v zamolčanem namigu.
Tvoj stisk popusti. Podoben si jim. Samó moški. Umiriš se. Čakaš. Obrnem te kot izložbeno lutko. Snamem ti ude in glavo. Glave ne potrebujem. Tudi ti ne potrebuješ moje, te ustavim, ko se skloniš k mojim ustnicam. K poljubu. Odpnem gumb hlač. Potegnem jih navzdol. Pomagam si s stopalom. Zataknem ga v korak toplega blaga. Sunkovito jih potisnem h gležnjem. Tako. Klasične spodnjice nosiš. Podoben si jim. Nikoli ne bom spoznala takega s trakcem med poloblama. Nikoli takega brez njih. Starec v pokoju. Na višku svoje življenske energije. Taki nosijo boksarice.
Sklonim glavo. Ne potrebujeva je. Približam se prsnemu košu. Razburjeno se dviga in spušča. Lice prislonim h koži. Sledim mehki liniji, kjer se desna stran prsi konča in se prične svet. Svet, ki se razburjeno dviga in spušča. Z jezikom obkrožim bradavici. Dovzetni sta. Otrdita v zamaška. Čutim vlago, ki pronica vame. Zastokaš. Vlaga se izlije v svet za zaprtimi vrati. V svet, ki ga še ne poznaš. Sprehajam se po neraziskanem področju okrog popka, ki so ga lizali drugi jeziki. Glave, ki si jih potreboval. Ustavim se med dlačicami. V očeh se ti zaredi bolečina. Dobra sem, kajne? Nobena druga ne zna z ustnicami tako prefinjeno puliti kocin.
S kolenom te potiskam k postelji. Milje daleč je. Da je dolga pot do nje, zamrmraš. Prikimam. Trnova, razgalim kočnika. Oprosti, trnova, razgalim zobe. Končno padeva nanjo. Nerodno. Kot otep slame. Z vročo sapo te žgečkam po obritih licih. Zapreš oči in se mi upreš. Ne. Glave so z vlačugarsko distanco prepovedane. Poželenja ugasnejo. Kot kača spretno se zapeljem po tvojem telesu navzdol. Se ustavim pri nožnih palcih. Poližem nohta, vraščena v meso. Nimaš nogavic. Klasične bele spodnjice z debelo zarobljenim razporkom nosiš. Ne nosiš pa nogavic. Škoda. Klasične bele spodnjice z debelo zarobljenim razporkom me ne vzburjajo. Ob nogavicah s škotskim vzorcem in rebrastim patentom pa zblaznim. Ampak, kaj ti veš! Vsem si podoben! Samo ležiš. Prestrašeno čakaš, da se te loti vampirka. Nekje si zvedel, da so vampirke v trendu. In da me na področju sesanja ne prekaša nihče. Naj rečem - nobena? Zakaj ne nosiš nogavic s škotskim vzorcem, tuhtam, medtem ko vozim slalom po tvoji desni goleni. Zakaj si svojo zgodbo pustil pred mojimi vrati, razmišljam, medtem ko ti razmikam bedra. Po mraku diši. Prste vnikam v kožo. Izvlečem žilo. Nosnici mi zapoljeta. Po maku diši. Pod razporkom leži tujek. Bojiš se. Čakaš. Nočeš privzdigniti kolkov, da bi tkanina spolzela kot kapljica vode. Spodnjice vržem visoko v zrak. V svet za zaprtimi vrati spustim vonj zgodbe, ki si jo pustil pred mojimi vrati.
Gledam črno goščavje, globoko kot deževni, južnoameriški gozdovi. Kot vse zgodbe, se mora tudi tvoja nadaljevati, te prepričam, ko gol in nemočen obležiš pred menoj. Žal mi je, da sem ti snela ude. Za trenutek me boli. Trenutek me boli. Še boli. Še vedno. Mar ni trenutek časovno natančno odmerjen? Zakaj potem bolečina ne poneha? Žal mi je, da sem ti snela ude. Lepo bi bilo skriti se mednje zá trenutek, ki mu ni konca. Podoben si jim...Ob vsakem me boli. Za en sam, dolg trenutek.
Zakopljem se v predel, ki mu pravim drsalnica: Drsim pod korenom in kar odnese me. Odmakneš se v varni potovalni kovček, znamke 'KTJ'. Ne preneseš dejstva, da mi ne moreš dati ničesar, s čimer me niso zasipali že drugi pred teboj. Naj ti odkrijem svet za zaprtimi vrati. Spusti svojo zgodbo vanj!
Živčno zamencaš z nogami. Tvoj drog se prebuja. Kot jastreb se spustim nanj. Bi glasbo? Ne dolguješ mi užitka, odvrneš. V isti sapi glasno zastokaš. Telo ti pretresejo sunki. Pravkar padaš v centrifugo. Kot jegulja se zvijaš na postelji. Moja kočnika prebadaš s prosečim pogledom. Bi glasbo! Bi! Tako iz mojih ust. Iz glave, ki sva jo ukinila. Vame bi rad. Vseeno kam. Svojo zgodbo mi ponujaš: Pripravljen sj jo podariti. Jo zapustiti meni. Tako je prav! Končno napredujeva. Tvojo zgodbo bom podedovala. Tvoja zgodba bo dedovala mene. Ampak, tega še ne veš. Samo vame bi rad. Vseeno kam. Moj refleks bruhanja se že prebuja. Zakaj si vsem podoben? Tako malo ti je mar za svojo zgodbo. Samo vame bi rad. Vseeno kam.
Tvoji stoki se preobrazijo v kratke vzklike. Vzkliki se preobrazijo v glasne krike. Popolnoma gol si. Še kožo sem ti snela. Ampak, sveta ne zaznavaš, ujet v mojega. Tvoja zgodba pada vame. Med moje plombe. Tvoji poblazneli kriki preženejo ptice z drogov. Frfotanje kril slišim. Glasba. Na službeni dolžnosti ne uživam. Brigajo te ptice. Premagati moraš vojno, ubiti pičko! Tvoji utripi se dopolnjujejo v nekem paralelnem vesolju, novinarsko poročaš. Otopelo obležiš.
Pokadil si svojo priložnost. Pogledam urine kazalce. Čas. Ponosna sem nanj. Namesto mene šteje. Vampirke smo v trendu. V klasičnih belih spodnjicah z debelo obrobljenim razporkom in brez nogavic s škotskim vzorcem odhajaš. Kar je nad klasičnimi belimi spodnjicami z debelo obrobljenim razporkom, je brezpredmetno. Vrnem ti vrtnico. Ne potrebujem hipoteke. Tvojo zgodbo sem dedovala.
Vrata. Za njimi tvoja zgodba, ujeta v moje bivanje.
Pred njimi moj vonj. Ponesel si ga čez svoj prag. Ampak, še vedno ne razumeš. Vrnil se boš, ker si jim podoben. Vračal se boš po trenutke, ki jim ne bo konca. Po svojo zgodbo.
Glasba? Prosim. Po službeni dolžnosti vedno uživam.
Vrata.
Za njimi moja ujetost v bivanje.
Pred njimi tvoja zgodba.
Z vonjem jo boš ponesel čez moj prag. Podoben si jim. Pljunem v dlan. Si z njo pogladim lase. Prste ovijem okrog kljuke. Gledam rob vrat. Bliža se mi. Z njim tisto, kar predstavljaš, ko ti vrtnica s cvetom navzdol visi iz roke. Zreva si v oči. Ujamem tvoj vonj. Kot sonce in veter dišiš. Ampak, vrtnica je kljub temu mrtva. Moje telo ti preprečuje spoznati mojo ujetost v bivanje za zaprtimi vrati. Umaknem se ti. Prestopiš prag. Umaknem se ti. Neprijetno mi je ob moških, ki so v zadregi.
Razklenem ti prste in vrtnico odvržem v umivalnik. Zgrešim. Pomignem proti pastelji. Brez besed mi slediš. Ne veš, kje je postelja: Še nikoli me nisi videl. Jaz tebe že velikokrat. Vsem si podoben. Vsem pred teboj. Vsem za teboj. Nemočno obstäneš. Kot majhen otrok si ujet v moj svet za zaprtimi vrati. Splazim se ti za hrbet. Dlani potisnem pod tvoji pazduhi. Na slepo ti odpenjam gumbe. Trepetaš. Vsem si podoben. Jezen si. Ne preneseš žensk, ki v spolnosti prevzemajo pobudo. Pravzaprav ne prenašaš žensk, ki prevzemajo pobudo v čemerkoli. Res si jim podoben.
Brezkompromisno te izbezljam iz srajce. Neprijetno mi je ob moških, ki so v zadregi. Z ustnicami se prilepim na tvoj hrbet. S kočniki te požrešno vsrkam vase. Hočem te celega. Ustavim se med lopaticama. Kot majhni perutnici štrlita v svet. Hrbet velikega otroka. Roki ovijem okrog tvojega pasu. Kača. Zvok zadrge zareže tišino.
Glasbo bi? Žal.
Na službeni dolžnosti ne uživam.
Dlani položiš čez moje. Skušaš me ustaviti. Prehitevaš, govorijo tvoje oči. Vem, ti odvrnejo moje. Tvoje oči, ujete v polsenco groze. Moje, priprte v zamolčanem namigu.
Tvoj stisk popusti. Podoben si jim. Samó moški. Umiriš se. Čakaš. Obrnem te kot izložbeno lutko. Snamem ti ude in glavo. Glave ne potrebujem. Tudi ti ne potrebuješ moje, te ustavim, ko se skloniš k mojim ustnicam. K poljubu. Odpnem gumb hlač. Potegnem jih navzdol. Pomagam si s stopalom. Zataknem ga v korak toplega blaga. Sunkovito jih potisnem h gležnjem. Tako. Klasične spodnjice nosiš. Podoben si jim. Nikoli ne bom spoznala takega s trakcem med poloblama. Nikoli takega brez njih. Starec v pokoju. Na višku svoje življenske energije. Taki nosijo boksarice.
Sklonim glavo. Ne potrebujeva je. Približam se prsnemu košu. Razburjeno se dviga in spušča. Lice prislonim h koži. Sledim mehki liniji, kjer se desna stran prsi konča in se prične svet. Svet, ki se razburjeno dviga in spušča. Z jezikom obkrožim bradavici. Dovzetni sta. Otrdita v zamaška. Čutim vlago, ki pronica vame. Zastokaš. Vlaga se izlije v svet za zaprtimi vrati. V svet, ki ga še ne poznaš. Sprehajam se po neraziskanem področju okrog popka, ki so ga lizali drugi jeziki. Glave, ki si jih potreboval. Ustavim se med dlačicami. V očeh se ti zaredi bolečina. Dobra sem, kajne? Nobena druga ne zna z ustnicami tako prefinjeno puliti kocin.
S kolenom te potiskam k postelji. Milje daleč je. Da je dolga pot do nje, zamrmraš. Prikimam. Trnova, razgalim kočnika. Oprosti, trnova, razgalim zobe. Končno padeva nanjo. Nerodno. Kot otep slame. Z vročo sapo te žgečkam po obritih licih. Zapreš oči in se mi upreš. Ne. Glave so z vlačugarsko distanco prepovedane. Poželenja ugasnejo. Kot kača spretno se zapeljem po tvojem telesu navzdol. Se ustavim pri nožnih palcih. Poližem nohta, vraščena v meso. Nimaš nogavic. Klasične bele spodnjice z debelo zarobljenim razporkom nosiš. Ne nosiš pa nogavic. Škoda. Klasične bele spodnjice z debelo zarobljenim razporkom me ne vzburjajo. Ob nogavicah s škotskim vzorcem in rebrastim patentom pa zblaznim. Ampak, kaj ti veš! Vsem si podoben! Samo ležiš. Prestrašeno čakaš, da se te loti vampirka. Nekje si zvedel, da so vampirke v trendu. In da me na področju sesanja ne prekaša nihče. Naj rečem - nobena? Zakaj ne nosiš nogavic s škotskim vzorcem, tuhtam, medtem ko vozim slalom po tvoji desni goleni. Zakaj si svojo zgodbo pustil pred mojimi vrati, razmišljam, medtem ko ti razmikam bedra. Po mraku diši. Prste vnikam v kožo. Izvlečem žilo. Nosnici mi zapoljeta. Po maku diši. Pod razporkom leži tujek. Bojiš se. Čakaš. Nočeš privzdigniti kolkov, da bi tkanina spolzela kot kapljica vode. Spodnjice vržem visoko v zrak. V svet za zaprtimi vrati spustim vonj zgodbe, ki si jo pustil pred mojimi vrati.
Gledam črno goščavje, globoko kot deževni, južnoameriški gozdovi. Kot vse zgodbe, se mora tudi tvoja nadaljevati, te prepričam, ko gol in nemočen obležiš pred menoj. Žal mi je, da sem ti snela ude. Za trenutek me boli. Trenutek me boli. Še boli. Še vedno. Mar ni trenutek časovno natančno odmerjen? Zakaj potem bolečina ne poneha? Žal mi je, da sem ti snela ude. Lepo bi bilo skriti se mednje zá trenutek, ki mu ni konca. Podoben si jim...Ob vsakem me boli. Za en sam, dolg trenutek.
Zakopljem se v predel, ki mu pravim drsalnica: Drsim pod korenom in kar odnese me. Odmakneš se v varni potovalni kovček, znamke 'KTJ'. Ne preneseš dejstva, da mi ne moreš dati ničesar, s čimer me niso zasipali že drugi pred teboj. Naj ti odkrijem svet za zaprtimi vrati. Spusti svojo zgodbo vanj!
Živčno zamencaš z nogami. Tvoj drog se prebuja. Kot jastreb se spustim nanj. Bi glasbo? Ne dolguješ mi užitka, odvrneš. V isti sapi glasno zastokaš. Telo ti pretresejo sunki. Pravkar padaš v centrifugo. Kot jegulja se zvijaš na postelji. Moja kočnika prebadaš s prosečim pogledom. Bi glasbo! Bi! Tako iz mojih ust. Iz glave, ki sva jo ukinila. Vame bi rad. Vseeno kam. Svojo zgodbo mi ponujaš: Pripravljen sj jo podariti. Jo zapustiti meni. Tako je prav! Končno napredujeva. Tvojo zgodbo bom podedovala. Tvoja zgodba bo dedovala mene. Ampak, tega še ne veš. Samo vame bi rad. Vseeno kam. Moj refleks bruhanja se že prebuja. Zakaj si vsem podoben? Tako malo ti je mar za svojo zgodbo. Samo vame bi rad. Vseeno kam.
Tvoji stoki se preobrazijo v kratke vzklike. Vzkliki se preobrazijo v glasne krike. Popolnoma gol si. Še kožo sem ti snela. Ampak, sveta ne zaznavaš, ujet v mojega. Tvoja zgodba pada vame. Med moje plombe. Tvoji poblazneli kriki preženejo ptice z drogov. Frfotanje kril slišim. Glasba. Na službeni dolžnosti ne uživam. Brigajo te ptice. Premagati moraš vojno, ubiti pičko! Tvoji utripi se dopolnjujejo v nekem paralelnem vesolju, novinarsko poročaš. Otopelo obležiš.
Pokadil si svojo priložnost. Pogledam urine kazalce. Čas. Ponosna sem nanj. Namesto mene šteje. Vampirke smo v trendu. V klasičnih belih spodnjicah z debelo obrobljenim razporkom in brez nogavic s škotskim vzorcem odhajaš. Kar je nad klasičnimi belimi spodnjicami z debelo obrobljenim razporkom, je brezpredmetno. Vrnem ti vrtnico. Ne potrebujem hipoteke. Tvojo zgodbo sem dedovala.
Vrata. Za njimi tvoja zgodba, ujeta v moje bivanje.
Pred njimi moj vonj. Ponesel si ga čez svoj prag. Ampak, še vedno ne razumeš. Vrnil se boš, ker si jim podoben. Vračal se boš po trenutke, ki jim ne bo konca. Po svojo zgodbo.
Glasba? Prosim. Po službeni dolžnosti vedno uživam.
