Ko je umrla, jo je pospremil na njeni zadnji poti.
V zahvalo ga je vzela s seboj. Daleč sta šla. In ko je svetloba, osvobojena oblačnega prstana, zatipala po njegovi razmesarjeni intimi, se mu je bit z eksplozijo razpršenih atomov razlila onstran izkustva zavednega. Krvava in mezeča polovica mu je plivkala ujeta v glavi, drugo polovico pa so blatni škornji raznosili v neko drugo prihodnost.
Roke so mu drgetale. K sreči od njih ni ostalo prav veliko. Le toliko, da jim je bila smrt na dosegu. In agonija je bila po dolgem času, enako kot spoznanje, možna tudi na podlagi čistega uma. Konec pa tako ni pomenil drugega, kakor navadno barantanje z bogom.
V njegovem očesu se je zrcalil odsev rova, nič širšega od prazne hulahopke. Napolnil ga je s svojim mesom. Prepustil ga je tistim, ki mu bodo zlezli pod kožo. Odsev rova je zaudarjal po obljubi moči. Po zadahu prepričanja o smrti, sinhroni v svoji neizogibnosti in tišini. Živeti kadar koli, a umreti le enkrat, je pomenilo obljubo za neko novo večnost orožja.
V drugem očesu mu je steklenel spominček. Pod koščkom zrkla je razpadal posušen cvet in mlečni zob, zavit v papirček davno polizanega bombona. Pa saj še tega ni vedel, kaj pravzaprav sploh počne v svoji zgodbi.
V poteptani zavesti mu je dremala zloženka raznoraznih podob, nanizana v raztrgano, nesmiselno kompozicijo samote in ko je lebdel negiben, s telesom navzgor, je bila praznina okrog njega polnejša kot kdajkoli poprej življenje.
Sunki mrzlega vetra so se mu zaganjali v tisto, kar je ostalo od obraza. Bilo je grdo, toda ne dovolj grdo za nebo, ki se mu spogledljivo ogledovalo v osteklenelih očeh. Nobenih zrcalc ni bilo, sploh nikogar, ki bi sonce spet postavil na noge.
Verjel jim je, da lahko živi kadar koli, umre pa samo enkrat. V resnici je bilo prav nasprotno. Toda eno spoznanje še ne prinese resnice.
V vlažno, mastno zemljo se mu je odkotalila odtrgana glava. Dokaz absolutnega ravnovesja med materijo in univerzumom.
Preden je umrl, ji je pokazal sredinec.
Nekoč je živel vojak.
KONEC
BOŽJI MANDAT
Mojemu bogu se je danes zjutraj iztekel mandat. Dovolj dolgo sem prenašala njegovo odsotnost. Zato mi olika, ki predstavlja bistven razloček med razumom in bitjo, nalaga, da ga brez možnosti povračilnih ukrepov zabrišem skozi vrata. Tisti del mene, ki je kdaj pa kdaj zlezel vanj, se sicer upira nenadni deložaciji, a tudi tega bom naučila kozjih molitvic.
Sklenila sem namreč, da se zaradi ravnovesja med ponudbo in povpraševanjem dokončno poslovim od vere v boljši jutri. Nihče mi ne bo zapovedoval, kako naj životarim, da bom v onostranstvu smela nadaljevati s tem mučnim in neokusnim bivanjskim nesmislom. Celo sedaj, ko čakam na zadnjo odvezo, ki mi jo še dolguje, se mi nenehno vsiljujejo metafore o velikem kupu blata, imenovanem življenje, v katerem je toaletni papir edina svetla reč. In tole naj poistovetim z večnostjo? Lepo vas prosim!
Priznam, da ima moj bog vse, kar potrebuje dober stvarnik: medijsko pozornost in ustvarjalno domišljijo. Knjiga o njem še vedno sodi na prvo mesto najbolje prodajanih knjig v vsej zgodovini, toda jaz imam njegove sedemdnevne ustvarjalne revščine kljub vsemu poln kovček. Vse, za kar bi bilo vredno živeti, je skril v osmi dan. Za človeštvo je izposloval eno samo ničvredno simboliko konca, ker ta menda daje vsakemu obstoju edini smisel. Kje so alternative, hudiča?! No, slednji je že ena od njih. In zato ne bom dovolila, da me božje izginotje potre bolj, kot je nujno potrebno za moj ustroj! Človek sem in moja dolžnost je, da svet uničujem! Nekaj dela me vsekakor še čaka.
Pred menoj leži prihodnost, ki jo nameravam pokopati z vsemi častmi. Moj bog me je silil k spoznanju, kako zelo je izid moje subtilne biti odvisen od harmonije z njim, četudi je sam odmaknjeno ždel v tistem svojem priročnem raju in se vsake toliko odtočil name. In tako v neskočnost večnega! Toda zgolj od spoznanj in sponzorstva se ne da živeti!
Soočenje z železniško postajo, na katere tirih leži povožen smisel mojega življenja, me ni pretresel. Konec konec me dan za dnem povozi kdo, ki sploh ne verjame v železniški promet. Zato se sprašujem, kdo na tej stopnji planetarne zavesti si mi drzne kratiti pravico do novega postajnega načelnika?!
Nočem več posrednikov med svojimi lastnimi pregrehami in menoj! O trpljenju nočem več razglabljati z zanesenim navdušenjem! Nemara je prav zato napočil čas, da si priznam tistih sedem naglavnih grehov, tistih sedem znakov neadekvatne adaptacije, in zavrnem stvarjenje po tuji podobi. Napočil je čas za Pavlova in rutino kozmetičnih operacij! V tej rafinirani večnosti je še cel kup božanstev, ki čakajo, da pridejo na vrsto.
Kaj še reči, preden ga zavržem kot kup govna? Smrt je zmaga duha nad materijo in blablabla.
Zato naj obvelja prepričanje, da sem boga prodala na dražbi. Pardon, Boga! Nekdo ga je moral. Četudi me bo zapustil in zemljo vzel s seboj.
Bog je mrtev, naj žive bogovi! Mogoče bo kdo od njih človeštvu podaril celó kakšno boginjo, ki se razmnožuje z delitvijo.
MENTALNI PRECEDENS
Živel je gospod, ki je izgubil svojo podobo. Lepega dne, ko je sedel na straniščno školjko in se prepustil črevesni poeziji, je preprosto zdrknila z njega in pljusknila v odišavljeno vodo, zaradi dezinfekcijskega sredstva turkizno kot morje na turističnih prospektih. Plop, je naredilo, ko se je potopila na dno školjke. Gospod je seveda mislil, da je štrbunknilo nekaj drugega in si je globoko oddahnil, ker se je nenadoma počutil lažjega.
Vstal je, si skrbno obrisal odtis straniščne deske z aure in odšel ven. Med potjo se je dotikal svoje zadnje plati in premišljeval, kaj neki ga tako zelo veže in vleče k tlom. Natančneje, v greznico mestne kanalizacije. Svoje dni se je navduševal nad izkopavanjem elementarnih resnic, spoznal, zakaj je Diogen raje ostajal v sodu, z lastnim fenomenom superzavesti je celó pristal na mrtvi točki, toda sčasoma za svoje indice v zvezi z mislecem kot gibalom človeških odpadnih substanc ni več našel pravega veselja. In ker se je šele pred kratkim vrnil v devetdeseta, se mu niti sanjalo ni, kakšna pravila veljajo za lastno neprirejeno podobo.
Hodil je in hodil, dokler se ni znašel na obrežju reke, v katero se je iztekala mestna kanalizacija. Odišavljena voda, zaradi dezinfekcijskega sredstva turkizna kot morje na turističnih prospektih, se je zdela nekako čvrsta in steklena, kakor vrsta barvnih oken, položenih v umetelno izdelane okvire struge. Nagnil se je daleč nad steklo, čevlje je pustil za seboj. Za hip je ugledal svojo podobo, kristalno jasno obličje, toda rečni tok je bil močan, okna je odnesel s seboj. In tedajci ga je spet nekam pritisnilo. Če so reko sestavljala okna, nič večja od njegovih težav, je bila vsaj prezračitev v obratnem sorazmerju z velikostjo njegovega izvora smradu.
Pogledal je v okna in se takoj prepričal, da ni nobenega sveta v njem. Le tisto skrpucalo neba in zemlje okrog njega je štelo. Zatorej je sedel v reko, razbil nekaj oken v valove in se prepustil črevesni poeziji. V gibalo človeških odpadnih substanc ga je zarezal mraz. Toda podoba je bila tam in ko jo je zagledal, se je močno prestrašil. Človek gospod v razkuženi reki opravi svojo primarno človeško potrebo in pod površjem zagleda mrliča, to je bilo proti vsem pravilom!
Previdno se je razgledal okrog sebe. Je kdo opazil, da ga ni? Kako veliko škodo lahko utrpi človek zaradi izgube lastne podobe? Nikoli se ni kaj prida ubadal z njo. Že ob sami misli nanjo ga je v kosteh obšla slutnja nečesa mrzlega, brezkrvnega in odvratnega. Toda šele sedaj, v strugi te ledene steklene reke ga je zares nehalo zebsti.
Legel je vanjo in zaprl oknice. Po njem je zapljunkalo turkizno morje. Plop, je naredilo, ko je potonil na rečnato dno. Njegova podoba gospoda je poletela kvišku in zafrfotala nad odpadnimi življenskimi substancami.
Globoko si je oddahnil. Nenadoma se je počutil lažjega za celega gospoda.
VOJAK
Nekoč je živela granata.
Ko je umrla, jo je pospremil na njeni zadnji poti.
V zahvalo ga je vzela s seboj. Daleč sta šla. In ko je svetloba, osvobojena oblačnega prstana, zatipala po njegovi razmesarjeni intimi, se mu je bit z eksplozijo razpršenih atomov razlila onstran izkustva zavednega. Krvava in mezeča polovica mu je plivkala ujeta v glavi, drugo polovico pa so blatni škornji raznosili v neko drugo prihodnost.
Roke so mu drgetale. K sreči od njih ni ostalo prav veliko. Le toliko, da jim je bila smrt na dosegu. In agonija je bila po dolgem času, enako kot spoznanje, možna tudi na podlagi čistega uma. Konec pa tako ni pomenil drugega, kakor navadno barantanje z bogom.
V njegovem očesu se je zrcalil odsev rova, nič širšega od prazne hulahopke. Napolnil ga je s svojim mesom. Prepustil ga je tistim, ki mu bodo zlezli pod kožo. Odsev rova je zaudarjal po obljubi moči. Po zadahu prepričanja o smrti, sinhroni v svoji neizogibnosti in tišini. Živeti kadar koli, a umreti le enkrat, je pomenilo obljubo za neko novo večnost orožja.
V drugem očesu mu je steklenel spominček. Pod koščkom zrkla je razpadal posušen cvet in mlečni zob, zavit v papirček davno polizanega bombona. Pa saj še tega ni vedel, kaj pravzaprav sploh počne v svoji zgodbi.
V poteptani zavesti mu je dremala zloženka raznoraznih podob, nanizana v raztrgano, nesmiselno kompozicijo samote in ko je lebdel negiben, s telesom navzgor, je bila praznina okrog njega polnejša kot kdajkoli poprej življenje.
Sunki mrzlega vetra so se mu zaganjali v tisto, kar je ostalo od obraza. Bilo je grdo, toda ne dovolj grdo za nebo, ki se mu spogledljivo ogledovalo v osteklenelih očeh. Nobenih zrcalc ni bilo, sploh nikogar, ki bi sonce spet postavil na noge.
Verjel jim je, da lahko živi kadar koli, umre pa samo enkrat. V resnici je bilo prav nasprotno. Toda eno spoznanje še ne prinese resnice.
V vlažno, mastno zemljo se mu je odkotalila odtrgana glava. Dokaz absolutnega ravnovesja med materijo in univerzumom.
Preden je umrl, ji je pokazal sredinec.
Nekoč je živel vojak.
KONEC
BOŽJI MANDAT
Mojemu bogu se je danes zjutraj iztekel mandat. Dovolj dolgo sem prenašala njegovo odsotnost. Zato mi olika, ki predstavlja bistven razloček med razumom in bitjo, nalaga, da ga brez možnosti povračilnih ukrepov zabrišem skozi vrata. Tisti del mene, ki je kdaj pa kdaj zlezel vanj, se sicer upira nenadni deložaciji, a tudi tega bom naučila kozjih molitvic.
Sklenila sem namreč, da se zaradi ravnovesja med ponudbo in povpraševanjem dokončno poslovim od vere v boljši jutri. Nihče mi ne bo zapovedoval, kako naj životarim, da bom v onostranstvu smela nadaljevati s tem mučnim in neokusnim bivanjskim nesmislom. Celo sedaj, ko čakam na zadnjo odvezo, ki mi jo še dolguje, se mi nenehno vsiljujejo metafore o velikem kupu blata, imenovanem življenje, v katerem je toaletni papir edina svetla reč. In tole naj poistovetim z večnostjo? Lepo vas prosim!
Priznam, da ima moj bog vse, kar potrebuje dober stvarnik: medijsko pozornost in ustvarjalno domišljijo. Knjiga o njem še vedno sodi na prvo mesto najbolje prodajanih knjig v vsej zgodovini, toda jaz imam njegove sedemdnevne ustvarjalne revščine kljub vsemu poln kovček. Vse, za kar bi bilo vredno živeti, je skril v osmi dan. Za človeštvo je izposloval eno samo ničvredno simboliko konca, ker ta menda daje vsakemu obstoju edini smisel. Kje so alternative, hudiča?! No, slednji je že ena od njih. In zato ne bom dovolila, da me božje izginotje potre bolj, kot je nujno potrebno za moj ustroj! Človek sem in moja dolžnost je, da svet uničujem! Nekaj dela me vsekakor še čaka.
Pred menoj leži prihodnost, ki jo nameravam pokopati z vsemi častmi. Moj bog me je silil k spoznanju, kako zelo je izid moje subtilne biti odvisen od harmonije z njim, četudi je sam odmaknjeno ždel v tistem svojem priročnem raju in se vsake toliko odtočil name. In tako v neskočnost večnega! Toda zgolj od spoznanj in sponzorstva se ne da živeti!
Soočenje z železniško postajo, na katere tirih leži povožen smisel mojega življenja, me ni pretresel. Konec konec me dan za dnem povozi kdo, ki sploh ne verjame v železniški promet. Zato se sprašujem, kdo na tej stopnji planetarne zavesti si mi drzne kratiti pravico do novega postajnega načelnika?!
Nočem več posrednikov med svojimi lastnimi pregrehami in menoj! O trpljenju nočem več razglabljati z zanesenim navdušenjem! Nemara je prav zato napočil čas, da si priznam tistih sedem naglavnih grehov, tistih sedem znakov neadekvatne adaptacije, in zavrnem stvarjenje po tuji podobi. Napočil je čas za Pavlova in rutino kozmetičnih operacij! V tej rafinirani večnosti je še cel kup božanstev, ki čakajo, da pridejo na vrsto.
Kaj še reči, preden ga zavržem kot kup govna? Smrt je zmaga duha nad materijo in blablabla.
Zato naj obvelja prepričanje, da sem boga prodala na dražbi. Pardon, Boga! Nekdo ga je moral. Četudi me bo zapustil in zemljo vzel s seboj.
Bog je mrtev, naj žive bogovi! Mogoče bo kdo od njih človeštvu podaril celó kakšno boginjo, ki se razmnožuje z delitvijo.
MENTALNI PRECEDENS
Živel je gospod, ki je izgubil svojo podobo. Lepega dne, ko je sedel na straniščno školjko in se prepustil črevesni poeziji, je preprosto zdrknila z njega in pljusknila v odišavljeno vodo, zaradi dezinfekcijskega sredstva turkizno kot morje na turističnih prospektih. Plop, je naredilo, ko se je potopila na dno školjke. Gospod je seveda mislil, da je štrbunknilo nekaj drugega in si je globoko oddahnil, ker se je nenadoma počutil lažjega.
Vstal je, si skrbno obrisal odtis straniščne deske z aure in odšel ven. Med potjo se je dotikal svoje zadnje plati in premišljeval, kaj neki ga tako zelo veže in vleče k tlom. Natančneje, v greznico mestne kanalizacije. Svoje dni se je navduševal nad izkopavanjem elementarnih resnic, spoznal, zakaj je Diogen raje ostajal v sodu, z lastnim fenomenom superzavesti je celó pristal na mrtvi točki, toda sčasoma za svoje indice v zvezi z mislecem kot gibalom človeških odpadnih substanc ni več našel pravega veselja. In ker se je šele pred kratkim vrnil v devetdeseta, se mu niti sanjalo ni, kakšna pravila veljajo za lastno neprirejeno podobo.
Hodil je in hodil, dokler se ni znašel na obrežju reke, v katero se je iztekala mestna kanalizacija. Odišavljena voda, zaradi dezinfekcijskega sredstva turkizna kot morje na turističnih prospektih, se je zdela nekako čvrsta in steklena, kakor vrsta barvnih oken, položenih v umetelno izdelane okvire struge. Nagnil se je daleč nad steklo, čevlje je pustil za seboj. Za hip je ugledal svojo podobo, kristalno jasno obličje, toda rečni tok je bil močan, okna je odnesel s seboj. In tedajci ga je spet nekam pritisnilo. Če so reko sestavljala okna, nič večja od njegovih težav, je bila vsaj prezračitev v obratnem sorazmerju z velikostjo njegovega izvora smradu.
Pogledal je v okna in se takoj prepričal, da ni nobenega sveta v njem. Le tisto skrpucalo neba in zemlje okrog njega je štelo. Zatorej je sedel v reko, razbil nekaj oken v valove in se prepustil črevesni poeziji. V gibalo človeških odpadnih substanc ga je zarezal mraz. Toda podoba je bila tam in ko jo je zagledal, se je močno prestrašil. Človek gospod v razkuženi reki opravi svojo primarno človeško potrebo in pod površjem zagleda mrliča, to je bilo proti vsem pravilom!
Previdno se je razgledal okrog sebe. Je kdo opazil, da ga ni? Kako veliko škodo lahko utrpi človek zaradi izgube lastne podobe? Nikoli se ni kaj prida ubadal z njo. Že ob sami misli nanjo ga je v kosteh obšla slutnja nečesa mrzlega, brezkrvnega in odvratnega. Toda šele sedaj, v strugi te ledene steklene reke ga je zares nehalo zebsti.
Legel je vanjo in zaprl oknice. Po njem je zapljunkalo turkizno morje. Plop, je naredilo, ko je potonil na rečnato dno. Njegova podoba gospoda je poletela kvišku in zafrfotala nad odpadnimi življenskimi substancami.
Globoko si je oddahnil. Nenadoma se je počutil lažjega za celega gospoda.
