Cigani so bili stalni obiskovalci kmetije. Večkrat je bilo treba tudi stražiti, da ne bi preveč pokradli. Med vsemi, ki so prihajali, sta bila Jerneju najbolj pri srcu cigan Pavlek in lepa temnolasa Urška.
Mrzlega januarskega večera, ko je sneg škripal pod nogami, je potrkalo na okno kuhinje.
»Kdo je?« je vprašala Urša, ki je pripravljala krompir v oblicah za večerjo.
»Pavlek in Urška.«
»A, vidva sta. Pridita, tudi za vaju se bo našlo kaj za pod zob.«
Jernej, ki je šel odpret vežna vrata, je takoj ugotovil, da je nekaj narobe. Urška se mu ni nasmejala, kot je to zmeraj storila.
»Dober večer vsem skupaj,« je glasno pozdravil Pavlek.
Urškin pozdrav je bil komaj slišen.
Pavlek je sedel na klop, proseče pogledal Uršo in zavzdihnil. »Lahko prespiva na seniku?«
»Seveda lahko, saj sta zmeraj prespala.«
»Moji prijatelji so se mi pritožili, da jih je Jernej tako dolgo škropil, da so morali oditi.«
»Seveda, saj so nas okradli. Na voz so nalagali vse, kar jim je prišlo pod roke. Ostali pa so nas hoteli zamotiti, ker so mislili, da ne bo nihče ničesar opazil. Naš pob pa vse vidi. Vesta, vse nahranim: berače, cigane, vandrovce… A da nekdo krade, tega pa ne maram. Takega bi z gorjačo. Dobro, da jih je pob poškropil, jih vsaj nekaj časa ne bo k nam… Kam pa sta se vidva odpravila v tem mrazu?«
»Otroka krstit.«
»Otroka? Kje ga pa imata?«
»Bog nama ga je vzel.«
»Kako?«
»V cekarju sva imela majhnega sinka, starega dva tedna. Pred cerkvijo sem srečal organista, ki mi je rekel, da je župnik v župnišču. Cekar sem obesil na kljuko cerkvenih vrat in šel iskat župnika. Urška me je čakala pri peku. Pred župniščem sem dolgo stal, ker se sprva na moje trkanje nihče ni oglasil. Ko sem še enkrat močno potrkal, so se vrata odprla. Gospodinja, ki je odprla vrata, me je grdo pogledala in me je hotela nagnati. Medtem je prišel pogledat tudi župnik in me vprašal:
‘Kaj bi rad?'
‘Otroka bi rad krstil.'
‘Kje pa ga imaš?'
‘V cekarju, cekar pa visi na cerkvenih vratih.'
‘No, pa greva, samo plašč še ogrnem,' je zagodrnjal župnik.
Ko sva prišla pred cerkvena vrata, sem pogledal v cekar in videl, da je otrok čisto miren. Ko sem ga v cerkvi vzel iz cekarja, je bil ledeno mrzel. Župnik je pogledal otroka, ga otipal in zakričal:
‘Otrok ti je zmrznil!'
‘Na vaših vratih je zmrznil, na božjih, ne kričite na mene, bog ga je pred božjim hramom vzel k sebi.'«
»Pavlek, Pavlek, to si si pa namislil,« je Urša, ki je sicer napeto poslušala, zmajala z glavo.
»Čista resnica je, Urša.,« je potrdila lepa Urška.
Jernej je prisedel k Urši, da je začutil njeno toploto in varnost. Urša že ne bi nikoli dovolila, da bi on zmznil.
Naslednje jutro, ko sta Pavlek in Urška že zgodaj odšla, je Pavlekovo zgodbo potrdil grobar, ki je prišel k Urši na vroč čaj.
Jernej še dolgo ni mogel razumeti lepe črnolase in črnooke Urške, da je pustila, da je otrok zmrznil. Kaj so vse mame takšne? Moja Urša je drugačna.
Iz knjige Borice Vičar KRANČEV POB, ki je izšla pri Mariborski literarni družbi.
Cigani so bili stalni obiskovalci kmetije. Večkrat je bilo treba tudi stražiti, da ne bi preveč pokradli. Med vsemi, ki so prihajali, sta bila Jerneju najbolj pri srcu cigan Pavlek in lepa temnolasa Urška.
Mrzlega januarskega večera, ko je sneg škripal pod nogami, je potrkalo na okno kuhinje.
»Kdo je?« je vprašala Urša, ki je pripravljala krompir v oblicah za večerjo.
»Pavlek in Urška.«
»A, vidva sta. Pridita, tudi za vaju se bo našlo kaj za pod zob.«
Jernej, ki je šel odpret vežna vrata, je takoj ugotovil, da je nekaj narobe. Urška se mu ni nasmejala, kot je to zmeraj storila.
»Dober večer vsem skupaj,« je glasno pozdravil Pavlek.
Urškin pozdrav je bil komaj slišen.
Pavlek je sedel na klop, proseče pogledal Uršo in zavzdihnil. »Lahko prespiva na seniku?«
»Seveda lahko, saj sta zmeraj prespala.«
»Moji prijatelji so se mi pritožili, da jih je Jernej tako dolgo škropil, da so morali oditi.«
»Seveda, saj so nas okradli. Na voz so nalagali vse, kar jim je prišlo pod roke. Ostali pa so nas hoteli zamotiti, ker so mislili, da ne bo nihče ničesar opazil. Naš pob pa vse vidi. Vesta, vse nahranim: berače, cigane, vandrovce… A da nekdo krade, tega pa ne maram. Takega bi z gorjačo. Dobro, da jih je pob poškropil, jih vsaj nekaj časa ne bo k nam… Kam pa sta se vidva odpravila v tem mrazu?«
»Otroka krstit.«
»Otroka? Kje ga pa imata?«
»Bog nama ga je vzel.«
»Kako?«
»V cekarju sva imela majhnega sinka, starega dva tedna. Pred cerkvijo sem srečal organista, ki mi je rekel, da je župnik v župnišču. Cekar sem obesil na kljuko cerkvenih vrat in šel iskat župnika. Urška me je čakala pri peku. Pred župniščem sem dolgo stal, ker se sprva na moje trkanje nihče ni oglasil. Ko sem še enkrat močno potrkal, so se vrata odprla. Gospodinja, ki je odprla vrata, me je grdo pogledala in me je hotela nagnati. Medtem je prišel pogledat tudi župnik in me vprašal:
‘Kaj bi rad?'
‘Otroka bi rad krstil.'
‘Kje pa ga imaš?'
‘V cekarju, cekar pa visi na cerkvenih vratih.'
‘No, pa greva, samo plašč še ogrnem,' je zagodrnjal župnik.
Ko sva prišla pred cerkvena vrata, sem pogledal v cekar in videl, da je otrok čisto miren. Ko sem ga v cerkvi vzel iz cekarja, je bil ledeno mrzel. Župnik je pogledal otroka, ga otipal in zakričal:
‘Otrok ti je zmrznil!'
‘Na vaših vratih je zmrznil, na božjih, ne kričite na mene, bog ga je pred božjim hramom vzel k sebi.'«
»Pavlek, Pavlek, to si si pa namislil,« je Urša, ki je sicer napeto poslušala, zmajala z glavo.
»Čista resnica je, Urša.,« je potrdila lepa Urška.
Jernej je prisedel k Urši, da je začutil njeno toploto in varnost. Urša že ne bi nikoli dovolila, da bi on zmznil.
Naslednje jutro, ko sta Pavlek in Urška že zgodaj odšla, je Pavlekovo zgodbo potrdil grobar, ki je prišel k Urši na vroč čaj.
Jernej še dolgo ni mogel razumeti lepe črnolase in črnooke Urške, da je pustila, da je otrok zmrznil. Kaj so vse mame takšne? Moja Urša je drugačna.
Iz knjige Borice Vičar KRANČEV POB, ki je izšla pri Mariborski literarni družbi.
