S presenetljivo jasnostjo so mi člani družine aprilskega jutra, ko se je z zemlje umikal hlad, razložili, da se potovanju na Islandijo moram odreči.
»Tvoji zdravniški izvidi so slabi - holesterol, srce, ožilje..., « je zaskrbljeno ugotavljala hčerka, zet pa pripomnil:
»Potrebna bo stroga dieta. Potovanje z avtobusom bi te uničilo, da o ladji ne govorim. Tri dni bi omedlevala od slabosti.«
Pridružila se je tudi moja jezikava sestra, rekoč:
»Na avtobusu ne moreš sedeti na dveh sedežih, samo eden ti pripada. Kdo, misliš, se bo tiščal ob tebi?«
»Aha, to je torej srž vaše odklonilnosti do mojega potovanja?!«
Osupljena sem vstala in pogledala skozi okno na rahlo odpirajoče cvetove dreves. Pomagalo je. Zbrala sem se in odločno rekla:
»Če me moja debelost ni motila vse življenje, me tudi na Islandiji ne bo. In da veste: povzpela se bom na Vatnajökull - osvojila bom največji ledenik Evrope.«
Lahkotno sem stopila iz sobe in zaprla vrata. Postala sem in prisluhnila. Slišala sem cinično zetovo pripombo:
»Izpuhtevala bo vonj starega znoja in parfuma... «
Objel me je čuden občutek, začutila sem bolečino v dnu svojega telesa.
»Obvladaj se,« sem si rekla in zapustila teren smrdljivega vzdušja. Začela sem se pripravljati na pot, kjer bogovi plešejo z vetrom in živi mati narava.
Prijateljica, ki me je za pot na magični otok navdušila, ima na srečo deško postavo. S svojo obilnostjo je na sedežih v avtobusu nisem preveč motila. Sploh pa sva razumevajoči druga do druge. Ona do moje hrane, jaz do njenih cigaret. Večkrat reče:
»Uživam, ko te gledam, kako slastno spravljaš vase mastno pečenko, klobase, zaseko...«
Na poti je bila prepričana, da sem sproščena. A ni bilo tako. Moja sproščenost je bila samo navidezna. V ušesih mi je neprestano donelo - izpuhtevala bo vonj starega znoja.
V skupini, s katero sem potovala na Islandijo so bili sami resni ljudje. Dame iz »visoke« družbe so predvsem skrbele za svoj zunanji videz. Vitka blondinka, ki bi ji prisodila okoli petintrideset let, je sedela v moji bližini in mi ponujala usmiljene, narejene nasmehe. Ko sem iz svoje torbe, polne hrane, vzela sendvič in ga začela jesti, je pogledala skozi okno, češ, saj ne vidim, da ješ. Vsebina sendviča je bila domača klobasa, ki je zadiša1a po vsem avtobusu.
Vonj se je razširil do šoferja in le-ta je prišepnil vodiču:
»Nekdo se zopet baše s klobasami.«
Nekaj sedežev za menoj je dolgin, ki ga je mladost že zdavnaj zapustila in mu ohranila samo telo v obliki zobotrebca, poročal svojemu sopotniku:
»Debela zopet jé.«
»Kako žalostno,« sem premišljevala, da se ljudje toliko ukvarjamo z videzom. Mar ne bi bilo dolgočasno, če bi se po svetu sprehajali sami suhci?
»Nehaj!« sem si rekla in se zazrla na prekrasno pokrajino tundre, na modrino neba in belino oblakov.
Dan, ki mu je namenilo sonce ves svoj sij in ko se mi je zdelo da bi se z vrha cerkvenega zvonika v Bergenu lahko dotaknilo neba, je bil prekrasen za vkrcanje na ladjo.
Atlantik zna biti hinavski. Po uri mirne vožnje je vzvalovilo. V trenutku, ko sem stopila z zadnje stopnice, ki so vodile v nadstropje, kjer je bila restavracija, me je vrglo naravnost v naročje gospodu, ki se mu je posrečilo ujeti me.
»Malo je manjkalo, pa bi se oba znašla na tleh,« me je nasmejan ogovoril. Prijaznost gospoda, me je opogumila. Stopila sem v restavracijo, kjer sem lovila ravnotežje. Naenkrat sem začutila želodec čisto zgoraj; priplazila sem se do stranišča in začela bruhati. V glavi mi je razbijalo.
Slišala sem zetov glas:
»Opozoril sem te, ladja ni zate!«
Ko sem omotična iskala kabino. sem srečala vitko svetlolasko, brez usmiljenega nasmeha, z zeleno-rumeno barvo obraza, jokajočo:
»Ne bom vzdržala, umrla bom.«
»Ne boste umrli, na ledeniku se bomo še smejali,« sem jo potolažila in bila sama s sabo zadovoljna. Ko namje po dvanajstih urah Atlantik dokazal, daje gospodar naših življenj, se je odločil, da se umiri.
Pripluli smo na vzhodno obalo Islandije in se izkrcali. Pozdravil nas je mrzel veter. Sivo nebo, pokrajina podobna lunini površini in makadamske ceste. Nič preveč simpatičen vtis. A to je bil šele začetek. Neponovljivi slapovi in žveplovi izviri so nam nadaljevanje dneva popestrili, izstopanje in vstopanje v avtobus me je začčelo ovirati.
»Ali bom zmogla ledenik?« mi je rojilo po glavi do trenutka, ko se je barva pokrajine prelila iz rjave v zeleno in smo potniki živahno vzvalovali v šumu govoric. S pogledom sem se preselila na zelene travnike, na katerih so v raju uživale svoje življenje ovce. Po tri v skupini, daleč proč od sveta hudobij. Veter se je poigraval s snežno belo gosto dlako. Njihove otožne zvedave oči so pogledovale proti avtobusu, kije prekinil tišino pokrajine brez dreves. Stotine trojic ovac, ki so predstavljale kupčke beline na zeleni podlagi, mi je pomagalo, da se nisem obremenjevala z mislijo: ALI BOM ZMOGLA? Pomagali so mi tudi islandski lepotci - ponosne, dostojanstvene, aristokratske drže, ki jih potniki našega avtobusa sploh niso zanimali, saj je otok svetlobe samo njihov. Zavidala sem tem islandskim konjem njihovo svobodo in poskušala razumet tiste Slovence, ki so se umaknili na ta otok, ker želijo MIR
Prišel je dan vzpona. Pozdrav jutranjega sonca me je opogumil. Oblekla sem krilo, ki je segalo do planinskih čevljev, dva puloverja in bundo. Suhi kot zobotrebec me je ogovoril:
»Boste zmogli?«
»Upam.«
»Tako je prav, kar pogumno,« me je prijazno opogumil vodič. Čevlji so zarezali v rjavo vulkansko prašno pot, ki se je dvigovala in ob kateri ni bilo drevesa, ob katerega bi se lahko naslonila. Po slabi uri hoda mi je srce močno bilo. Ustavila sem se.
»Dobro hodiš, še dvakrat toliko, pa bomo na vrhu«, me je bodrila prijateljica.
»Počivala bom,« sem sopla, »tudi drugi se ustavljajo.«
Po kratkem počitku in zaužitju sveže limone sem nadaljevala vijugasto in dvigajočo se pot. Za strmim ovinkom nas je pozdravil veter, sonce nas je zapustilo, občutila sem mraz. Ustavila sem se, moje sopihanje je bilo naravnost pošastno.
»Ne bom uspela.«
Skoraj sem se sesedla.
»Več kot pol poti je za nami. Tudi drugo polovico boš zmogla. Moraš! Zmoreš!« me je zopet bodrila prijateljica.
»Čutim umazan znoj, smrdim in komaj diham!«
Vznemirila sem se ob svoji zaprašeni in zasopli podobi. Moj pogum je zvodenel. Počasi sem se začela premikati. Izzivalni temni oblaki so poslali drobne kaplje dežja. Zgrozila sem se - že imam privide. Na robu ledenika vidim kupček beline — tri ovce. Kaj bo z menoj? Za seboj slišim glas prijateljice:
»Je to mogoče, da so ovce prišle tako visoko pod ledenik, saj ni nobene hrane!«
Torej je res, ni privid. Naenkrat sem spoznala slast divjega naskoka. Če so one zmogle, bom tudi jaz. Ni bilo lahko, a ko sem zagledala kočo, mi je v ušesih zvenelo zmagoslovno vpitje:
»Osvojila sem Vatnajökull.«
S presenetljivo jasnostjo so mi člani družine aprilskega jutra, ko se je z zemlje umikal hlad, razložili, da se potovanju na Islandijo moram odreči.
»Tvoji zdravniški izvidi so slabi - holesterol, srce, ožilje..., « je zaskrbljeno ugotavljala hčerka, zet pa pripomnil:
»Potrebna bo stroga dieta. Potovanje z avtobusom bi te uničilo, da o ladji ne govorim. Tri dni bi omedlevala od slabosti.«
Pridružila se je tudi moja jezikava sestra, rekoč:
»Na avtobusu ne moreš sedeti na dveh sedežih, samo eden ti pripada. Kdo, misliš, se bo tiščal ob tebi?«
»Aha, to je torej srž vaše odklonilnosti do mojega potovanja?!«
Osupljena sem vstala in pogledala skozi okno na rahlo odpirajoče cvetove dreves. Pomagalo je. Zbrala sem se in odločno rekla:
»Če me moja debelost ni motila vse življenje, me tudi na Islandiji ne bo. In da veste: povzpela se bom na Vatnajökull - osvojila bom največji ledenik Evrope.«
Lahkotno sem stopila iz sobe in zaprla vrata. Postala sem in prisluhnila. Slišala sem cinično zetovo pripombo:
»Izpuhtevala bo vonj starega znoja in parfuma... «
Objel me je čuden občutek, začutila sem bolečino v dnu svojega telesa.
»Obvladaj se,« sem si rekla in zapustila teren smrdljivega vzdušja. Začela sem se pripravljati na pot, kjer bogovi plešejo z vetrom in živi mati narava.
Prijateljica, ki me je za pot na magični otok navdušila, ima na srečo deško postavo. S svojo obilnostjo je na sedežih v avtobusu nisem preveč motila. Sploh pa sva razumevajoči druga do druge. Ona do moje hrane, jaz do njenih cigaret. Večkrat reče:
»Uživam, ko te gledam, kako slastno spravljaš vase mastno pečenko, klobase, zaseko...«
Na poti je bila prepričana, da sem sproščena. A ni bilo tako. Moja sproščenost je bila samo navidezna. V ušesih mi je neprestano donelo - izpuhtevala bo vonj starega znoja.
V skupini, s katero sem potovala na Islandijo so bili sami resni ljudje. Dame iz »visoke« družbe so predvsem skrbele za svoj zunanji videz. Vitka blondinka, ki bi ji prisodila okoli petintrideset let, je sedela v moji bližini in mi ponujala usmiljene, narejene nasmehe. Ko sem iz svoje torbe, polne hrane, vzela sendvič in ga začela jesti, je pogledala skozi okno, češ, saj ne vidim, da ješ. Vsebina sendviča je bila domača klobasa, ki je zadiša1a po vsem avtobusu.
Vonj se je razširil do šoferja in le-ta je prišepnil vodiču:
»Nekdo se zopet baše s klobasami.«
Nekaj sedežev za menoj je dolgin, ki ga je mladost že zdavnaj zapustila in mu ohranila samo telo v obliki zobotrebca, poročal svojemu sopotniku:
»Debela zopet jé.«
»Kako žalostno,« sem premišljevala, da se ljudje toliko ukvarjamo z videzom. Mar ne bi bilo dolgočasno, če bi se po svetu sprehajali sami suhci?
»Nehaj!« sem si rekla in se zazrla na prekrasno pokrajino tundre, na modrino neba in belino oblakov.
Dan, ki mu je namenilo sonce ves svoj sij in ko se mi je zdelo da bi se z vrha cerkvenega zvonika v Bergenu lahko dotaknilo neba, je bil prekrasen za vkrcanje na ladjo.
Atlantik zna biti hinavski. Po uri mirne vožnje je vzvalovilo. V trenutku, ko sem stopila z zadnje stopnice, ki so vodile v nadstropje, kjer je bila restavracija, me je vrglo naravnost v naročje gospodu, ki se mu je posrečilo ujeti me.
»Malo je manjkalo, pa bi se oba znašla na tleh,« me je nasmejan ogovoril. Prijaznost gospoda, me je opogumila. Stopila sem v restavracijo, kjer sem lovila ravnotežje. Naenkrat sem začutila želodec čisto zgoraj; priplazila sem se do stranišča in začela bruhati. V glavi mi je razbijalo.
Slišala sem zetov glas:
»Opozoril sem te, ladja ni zate!«
Ko sem omotična iskala kabino. sem srečala vitko svetlolasko, brez usmiljenega nasmeha, z zeleno-rumeno barvo obraza, jokajočo:
»Ne bom vzdržala, umrla bom.«
»Ne boste umrli, na ledeniku se bomo še smejali,« sem jo potolažila in bila sama s sabo zadovoljna. Ko namje po dvanajstih urah Atlantik dokazal, daje gospodar naših življenj, se je odločil, da se umiri.
Pripluli smo na vzhodno obalo Islandije in se izkrcali. Pozdravil nas je mrzel veter. Sivo nebo, pokrajina podobna lunini površini in makadamske ceste. Nič preveč simpatičen vtis. A to je bil šele začetek. Neponovljivi slapovi in žveplovi izviri so nam nadaljevanje dneva popestrili, izstopanje in vstopanje v avtobus me je začčelo ovirati.
»Ali bom zmogla ledenik?« mi je rojilo po glavi do trenutka, ko se je barva pokrajine prelila iz rjave v zeleno in smo potniki živahno vzvalovali v šumu govoric. S pogledom sem se preselila na zelene travnike, na katerih so v raju uživale svoje življenje ovce. Po tri v skupini, daleč proč od sveta hudobij. Veter se je poigraval s snežno belo gosto dlako. Njihove otožne zvedave oči so pogledovale proti avtobusu, kije prekinil tišino pokrajine brez dreves. Stotine trojic ovac, ki so predstavljale kupčke beline na zeleni podlagi, mi je pomagalo, da se nisem obremenjevala z mislijo: ALI BOM ZMOGLA? Pomagali so mi tudi islandski lepotci - ponosne, dostojanstvene, aristokratske drže, ki jih potniki našega avtobusa sploh niso zanimali, saj je otok svetlobe samo njihov. Zavidala sem tem islandskim konjem njihovo svobodo in poskušala razumet tiste Slovence, ki so se umaknili na ta otok, ker želijo MIR
Prišel je dan vzpona. Pozdrav jutranjega sonca me je opogumil. Oblekla sem krilo, ki je segalo do planinskih čevljev, dva puloverja in bundo. Suhi kot zobotrebec me je ogovoril:
»Boste zmogli?«
»Upam.«
»Tako je prav, kar pogumno,« me je prijazno opogumil vodič. Čevlji so zarezali v rjavo vulkansko prašno pot, ki se je dvigovala in ob kateri ni bilo drevesa, ob katerega bi se lahko naslonila. Po slabi uri hoda mi je srce močno bilo. Ustavila sem se.
»Dobro hodiš, še dvakrat toliko, pa bomo na vrhu«, me je bodrila prijateljica.
»Počivala bom,« sem sopla, »tudi drugi se ustavljajo.«
Po kratkem počitku in zaužitju sveže limone sem nadaljevala vijugasto in dvigajočo se pot. Za strmim ovinkom nas je pozdravil veter, sonce nas je zapustilo, občutila sem mraz. Ustavila sem se, moje sopihanje je bilo naravnost pošastno.
»Ne bom uspela.«
Skoraj sem se sesedla.
»Več kot pol poti je za nami. Tudi drugo polovico boš zmogla. Moraš! Zmoreš!« me je zopet bodrila prijateljica.
»Čutim umazan znoj, smrdim in komaj diham!«
Vznemirila sem se ob svoji zaprašeni in zasopli podobi. Moj pogum je zvodenel. Počasi sem se začela premikati. Izzivalni temni oblaki so poslali drobne kaplje dežja. Zgrozila sem se - že imam privide. Na robu ledenika vidim kupček beline — tri ovce. Kaj bo z menoj? Za seboj slišim glas prijateljice:
»Je to mogoče, da so ovce prišle tako visoko pod ledenik, saj ni nobene hrane!«
Torej je res, ni privid. Naenkrat sem spoznala slast divjega naskoka. Če so one zmogle, bom tudi jaz. Ni bilo lahko, a ko sem zagledala kočo, mi je v ušesih zvenelo zmagoslovno vpitje:
