Igrajo: MAJA LUTAR, MARINKA JERIČ, TOMAŽ ONIČ, BOŠTJAN SLOKAN, JAN KMETIČ, TOMAŽ OZIMIČ, SIMON ZUPAN, režija: MAJA LUTAR, scena: ANDREJA OZEBEK, ANDREJA BLIMEN, KATJA ŠTOJS
Da je pisanje dramatike med študenti (vsaj mariborske univerze) precej velika redkost, kaže dejstvo, da je bilo zadnje delo uprizorjeno na Štuku pred dobrimi desetimi leti. Marjan Šenet, študent četrtega letnika na PeF in stalni član literarne delavnice ZKO Maribor, je lepa izjema, ki potrjuje pravilo.
Študentski vsak dan, kot nam ga kaže avtor, se že spričo podnaslova zdi nekoliko dolgočasen, a odlična interpretacija igralcev nam o njem pove še veliko več.
Komedija sama po sebi ni pretirano zahtevna, celo amaterska, kar tako avtor kot igralska zasedba niti malo ne skrivajo. In ravno iz tega razloga, ker je amaterska, lahko rečemo, da je bila izvedba precej dobra, saj je precej obogatila in hkrati očistila tekst.
Predvsem gre za zgodbo štirih prijateljev, v študentskeih letih in v študentskem okolju, morda nekakšnih iskalcev smisla v ljubezni. Zdi pa se, da avtor to ljubezen nekoliko humorno obarva in nam jo prikaže na precej komičen način.
Scena je postavljena domiselno, na eni strani študentska soba, na drugi strani, v bližnji okolici seveda, pa gostilna, kjer se študentje radi zadržujejo, v ozadju pa so — kar je nekoliko začudujoče — nebesa. Kakšno zvezo sploh imajo študentje z nebesi, bi se človek vprašal. Videli bomo, da jo imajo!
Tako imamo na eni strani Tomaža (Boštjan Slokan), namišljenega umetnika, ki piše poezijo predvsem iz tega razloga, ker je zabavljač žensk, kot je sam predstavili svojo vlogo, in na drugi strani Andreja (Tomaž Onič), iskrenega čustvenega, nekoliko naivnega fanta, navdušenega nogometaša, ki hkrati ljubi in sovraži, lahko iz srca zajoče, v istem hipu pa se do solz nasmeji. Na tem mestu se seveda lahko vprašamo, kdo izmed njiju je pravi umetnik. Med njiju sta seveda postavljeni dve brhki deklici, Nina (Marinka Jerič), precej v knjige zagledana, samozavestna in hkrati oklevajoče čustvena lastnica Andrejevega srca in Maja (Maja Lutar), ki predstavlja nekakšno nenasitnico mesenih užitkov, ki jih s seboj prinaša takšna ali drugačna ljubezen, in kljub temu, da je Tomaževo dekle, pogleduje še po Andreju, za nameček pa se spusti še v metafizično avanturo z nezemeljskim bitjem — Amorjem.
Sprožilec dogajanja je Andrejevo prepevanje navijaške pesmi;"moje dekle je pa kurba ja, ja, saj iz Ljubljane je doma". Zadnjega dela te "pesmi" njegovo dekle Nina ne ujame in to precej zaplete dogajanje. Njuno malo vojno seveda izkoristi zabavljač ženskih src, Tomaž in poskuša z "umetnišikim" izjavami osvojit omahujočo Nino. Nekoliko odrinjena se seveda počuti Maja, zato se iz golega maščevanja ponudi Andreju, ki precej zmeden in pretresen pred njo pobegne...
Zelo domiselno vlečeta rdečo nit dve nezemeljski bitji — dva Amorja, ki vse čas opazujeta te smešne kreature — ljudi. Na izvrsten, nebeški način se seveda zabavata in se norčujeta iz ljubezni. Kakor avtor na zemlji, tako tudi ona dva v nebesih!
Igranje samo je zelo dinamično, morda celo nekoliko preveč, igralci namreč ves čas hodijo iz odra; med ljudi, iz dvorane... Sprva to gledalcem povzroča rahle težave, saj se ves čas ozirajo naokrog po igralcih, a se sčasoma navadijo in to sprejmejo kot nekaj samoumevnega. Še iz enega razloga je ta igra zanimiva. Gre namreč za v igro vključen izjemen pevski nastop Maje in enega izmed Amorjev. Temu pravimo "postavljanje odra na odru", kar je bilo v teatru vedno problematično, zdi pa se,da je v tem primeru je ta oder na odru vzpostavil še večjo komunikacijo med gledalci in igralci. Na koncu igre gledalcem avtor da odvezo; Nina in Andrej, ki morda čutita pravo ljubezen sta sprejeta v nebesa, Maji in Tomažu pa oba Amorja odločno zapreta vrata.
Morda nas je, mlade ljudi, avtor s tem hotel prisiliti, da se vprašamo, ali sploh vemo, kaj je to ljubezen, ali pa bomo morda morali počakati, da mine čas "razmnoževalnega obdobja", da bi potem lahko odkrivali prave čare tega čustva.
Ne, temu zagotovo ne moremo reči "teater", lahko pa temu rečemo "študentsko ljubiteljsko gledališče", saj ne smemo pozabiti, da je avtor študent, da so igralci študentje, eden izmed njih je celo prevzel režisersko nalogo, in nenazadnje, tudi scenaristi so študentje. Takšen entuziazem v mariborskem študentskem kulturnem prostoru lahko veselo pozdravimo in si ga želimo še več.
Z literarne plati je igra "Prijatelji" Marjana Šeneta tekst, ki morda potrebuje nekaj korektur in dodelav, je pa vsekakor obetajoč. Zagotovo pa je to dober začetek morda (in upajmo) nekoč resnega pisca dramskih besedil. Enako seveda velja za igralsko zasedbo, ki je kljub dejstvu, da je velika večina njih prvič stopila na oder, pokazala dovolj dobro interpretacijo.
Orlando Uršič
(dolgočasen vsakdan ali kaj takega)
Igrajo: MAJA LUTAR, MARINKA JERIČ, TOMAŽ ONIČ, BOŠTJAN SLOKAN, JAN KMETIČ, TOMAŽ OZIMIČ, SIMON ZUPAN, režija: MAJA LUTAR, scena: ANDREJA OZEBEK, ANDREJA BLIMEN, KATJA ŠTOJS
Da je pisanje dramatike med študenti (vsaj mariborske univerze) precej velika redkost, kaže dejstvo, da je bilo zadnje delo uprizorjeno na Štuku pred dobrimi desetimi leti. Marjan Šenet, študent četrtega letnika na PeF in stalni član literarne delavnice ZKO Maribor, je lepa izjema, ki potrjuje pravilo.
Študentski vsak dan, kot nam ga kaže avtor, se že spričo podnaslova zdi nekoliko dolgočasen, a odlična interpretacija igralcev nam o njem pove še veliko več.
Komedija sama po sebi ni pretirano zahtevna, celo amaterska, kar tako avtor kot igralska zasedba niti malo ne skrivajo. In ravno iz tega razloga, ker je amaterska, lahko rečemo, da je bila izvedba precej dobra, saj je precej obogatila in hkrati očistila tekst.
Predvsem gre za zgodbo štirih prijateljev, v študentskeih letih in v študentskem okolju, morda nekakšnih iskalcev smisla v ljubezni. Zdi pa se, da avtor to ljubezen nekoliko humorno obarva in nam jo prikaže na precej komičen način.
Scena je postavljena domiselno, na eni strani študentska soba, na drugi strani, v bližnji okolici seveda, pa gostilna, kjer se študentje radi zadržujejo, v ozadju pa so — kar je nekoliko začudujoče — nebesa. Kakšno zvezo sploh imajo študentje z nebesi, bi se človek vprašal. Videli bomo, da jo imajo!
Tako imamo na eni strani Tomaža (Boštjan Slokan), namišljenega umetnika, ki piše poezijo predvsem iz tega razloga, ker je zabavljač žensk, kot je sam predstavili svojo vlogo, in na drugi strani Andreja (Tomaž Onič), iskrenega čustvenega, nekoliko naivnega fanta, navdušenega nogometaša, ki hkrati ljubi in sovraži, lahko iz srca zajoče, v istem hipu pa se do solz nasmeji. Na tem mestu se seveda lahko vprašamo, kdo izmed njiju je pravi umetnik. Med njiju sta seveda postavljeni dve brhki deklici, Nina (Marinka Jerič), precej v knjige zagledana, samozavestna in hkrati oklevajoče čustvena lastnica Andrejevega srca in Maja (Maja Lutar), ki predstavlja nekakšno nenasitnico mesenih užitkov, ki jih s seboj prinaša takšna ali drugačna ljubezen, in kljub temu, da je Tomaževo dekle, pogleduje še po Andreju, za nameček pa se spusti še v metafizično avanturo z nezemeljskim bitjem — Amorjem.
Sprožilec dogajanja je Andrejevo prepevanje navijaške pesmi;"moje dekle je pa kurba ja, ja, saj iz Ljubljane je doma". Zadnjega dela te "pesmi" njegovo dekle Nina ne ujame in to precej zaplete dogajanje. Njuno malo vojno seveda izkoristi zabavljač ženskih src, Tomaž in poskuša z "umetnišikim" izjavami osvojit omahujočo Nino. Nekoliko odrinjena se seveda počuti Maja, zato se iz golega maščevanja ponudi Andreju, ki precej zmeden in pretresen pred njo pobegne...
Zelo domiselno vlečeta rdečo nit dve nezemeljski bitji — dva Amorja, ki vse čas opazujeta te smešne kreature — ljudi. Na izvrsten, nebeški način se seveda zabavata in se norčujeta iz ljubezni. Kakor avtor na zemlji, tako tudi ona dva v nebesih!
Igranje samo je zelo dinamično, morda celo nekoliko preveč, igralci namreč ves čas hodijo iz odra; med ljudi, iz dvorane... Sprva to gledalcem povzroča rahle težave, saj se ves čas ozirajo naokrog po igralcih, a se sčasoma navadijo in to sprejmejo kot nekaj samoumevnega. Še iz enega razloga je ta igra zanimiva. Gre namreč za v igro vključen izjemen pevski nastop Maje in enega izmed Amorjev. Temu pravimo "postavljanje odra na odru", kar je bilo v teatru vedno problematično, zdi pa se,da je v tem primeru je ta oder na odru vzpostavil še večjo komunikacijo med gledalci in igralci. Na koncu igre gledalcem avtor da odvezo; Nina in Andrej, ki morda čutita pravo ljubezen sta sprejeta v nebesa, Maji in Tomažu pa oba Amorja odločno zapreta vrata.
Morda nas je, mlade ljudi, avtor s tem hotel prisiliti, da se vprašamo, ali sploh vemo, kaj je to ljubezen, ali pa bomo morda morali počakati, da mine čas "razmnoževalnega obdobja", da bi potem lahko odkrivali prave čare tega čustva.
Ne, temu zagotovo ne moremo reči "teater", lahko pa temu rečemo "študentsko ljubiteljsko gledališče", saj ne smemo pozabiti, da je avtor študent, da so igralci študentje, eden izmed njih je celo prevzel režisersko nalogo, in nenazadnje, tudi scenaristi so študentje. Takšen entuziazem v mariborskem študentskem kulturnem prostoru lahko veselo pozdravimo in si ga želimo še več.
Z literarne plati je igra "Prijatelji" Marjana Šeneta tekst, ki morda potrebuje nekaj korektur in dodelav, je pa vsekakor obetajoč. Zagotovo pa je to dober začetek morda (in upajmo) nekoč resnega pisca dramskih besedil. Enako seveda velja za igralsko zasedbo, ki je kljub dejstvu, da je velika večina njih prvič stopila na oder, pokazala dovolj dobro interpretacijo.
