Z Božidarjem sva se na predstavitvi njegove druge pesniške zbirke dogovorila, da pridem k njemu na dom, kjer bova naredila intervju. Potem sem v zgodnjem sobotnem jutru — tako je želel on— prišel k njemu, mi je njegova mati dejala, da bi bilo Božidarju ljubše, če bi ga intevjuval sredi Glavnega trga, kjer da me že čaka. Kajpak sem oddrvel nazaj v mesto in na Glavni trg, kjer o Božidarju seveda ni bilo ne duha ne sluha. Odtaval sem v množico, mimo Štajerca, gor proti »Kojaku«. In tam ga zagledam. Prilastil si je stojnico in deklamiral svoje pesmi. Tako namreč Božidar prodaja svoje knjige. Ko sem mu omenil intervju, ga je najprej zanimalo, če sem kupil njegovo knjigo. Odgovoril sem, da ja, pa me je še povprašal, če se kaj spoznam na računalnike. Ko sem tudi temu pritrdil, je končno pristal na intervju.
Si pesnik zato, ker si žalosten, ali si žalosten zato, ker si pesnik?
Jaz sem visoki pesnik. Moja poezija je visoka, pesmi pa so vesele. Zakaj bi bil žalosten? Ni nujno, da je vsak pesnik žalosten. Tudi dober ni vsak pesnik.
Po tvoji prvi zbirki »Prah molčanja — Slap besed« bi sodil, da ti ljudem oz. družbi daješ slap besed, oni pa tebi prah molčanja.
Vsak človek ima v sebi določen slap besed, vprašanje je samo, ali ga spusti, da steče navzven ali ne. Tudi prah molčanja je v vsakem človeku. Ko greš denimo po cesti, vidiš, kako se za ljudmi, ki hitijo sem in tja, dviguje prah molčanja. Potem pa še malo zapiha veter in ta prah se težko poleže. Ustaviš ga lahko le s slapom besed. Vidiš, tako je to.
Pred kratkim je izšla tvoja nova zbirka »Pesmi iz vrtinca«, za katero lahko rečem, da je trkanje na vest družbi. Kaj bi sam dejal o tej zbirki?
No, tisti, ki so jo kupili in prebrali, vedo, da je ta zbirka dobra. To pa zato, ker sem s to zbirko sam sebe potegnil iz vrtinca. Ljudi imam pa drugače rad. Spremna beseda je pa dobra, kaj? Upam, da se bom lahko še kje predstavil, da jo bodo ljudje še bolj spoznali. Težko bi sedaj govoril o njej.
Zaradi tvoje prva zbirke so te proglasili za »legendo mariborskih ulic«. Zakaj?
Zato, ker sem to zbirko prodajal po mariborskih ulicah tako, da sem jih deklamiral. Tudi ko sem šel na avtobus, sem deklamiral svoje pesmi. Potem so me začele boleti glasilke in sem jih posnel na kaseto in jih predvajal, največkrat tukaj, pri »Kojaku«. Samo potem je nastal problem, ker je moja mati podivjala. Podivjala pa je zato, ker ji to ni bilo všeč. Ampak takrat je bila že večina knjig prodanih. Od 500 izvodov sta mi ostali samo še dve. Jo že imaš? Mojo prvo zbirko?
Ni skrivnost, da si bil zadnjih nekaj mesecev na psihiatriji. Si tja odšel sam, ali pa te je kdo odpeljal?
Na psihiatriji na Pohorju sem bil devet mesecev. Tja pa nisem odšel sam, pač pa me je tja peljala sestra, češ da greva samo na pregled. Potem me je pa Dr. Fickova, ki je bila takrat dežurna, kar obdržala tam. Mislim, da tja ne spadam. Vsaj za devet mesecev ne.
Ali je v tem času nastajala ta zbirka?
Ne, zbirka »Pesmi iz vrtinca« je že bila narejena, samo Marjan Pungartnik je čakal, da pridem za vedno ven. Ves čas mi je obljubljal, da bova naredila zbirko, samo ni šlo, ker sem bil takrat na Pohorju. So pa tam nastale druge pesmi... in sicer natanko 87, toliko sem jih napisal. Te bodo tvorile tretjo zbirko. Naslova pa še ne povem.
Koliko izvodov druge zbirke si že prodal?
Ne ravno veliko, ampak bom že. Podarjam pa jih ne, in sicer zato, ker ljudje ne cenijo knjig, če jih dobe zastonj. Vržejo jih na police in jih prepustijo prahu. Tudi profesorici Glazerjevi, ki mi je naredila veliko uslug, je nisem podaril. Če jo je torej kupila ona, jo bodo tudi drugi. Gospa Maroltova pa je kupila mojo knjigo in jo tudi že prebrala. Danes mi je dejala, da bi moja mati morala biti več kot ponosna na takšnega sina, kot sem jaz.
Pa misliš, da je?
Malo je že, ne vem pa, če je več kot ponosna. Tako bi namreč bi morala biti.
Ali svoji materi karkoli zameriš?
Ničesar. Morda ji malo zamerim to, da je vrgla sekiro med naju. Včasih se mi zdi, da bi rada, da grem od hiše. Da bi se postavil na lastne noge in si ustvaril svojo družino.
Pa se bo to kdaj uresničilo?
Kar se tiče tega, da bi se postavil na lastne noge, je problem v človeku, ki se piše Papič.
Papič?
Papič je pristojni za upokojenska stanovanja. Jaz sem namreč že upokojen. In če bi hotel na lastne noge, bi moral najprej dobiti stanovanje, ne? Kar se pa tiče družine, je pa problem v tem, da vsaki ženski povem, da imam epilepsijo in se ustraši. Sam se ne bojim te bolezni. Ni nič posebnega. Ko sem nekoč poskusil kar tako oditi od hiše, sem dobil epileptični napad. Tako da zdaj verjetno ne bom več šel. Razen če me bo Papič malo bolj upošteval.
No, pa se vrniva k literaturi. Ali se kot pesnik težko uveljavljaš?
Meni se to ne zdi tak problem. Problem je le v tem, da ljudje ne kupijo moje knjige. Poglej stojnico nasproti naju! Ljudje kupujejo kič in so zadovoljni. Za duhovno hrano pa nimajo denarja.
Si razen z Marjanom Pungartnikom stopil v stik še s kakim drugim literatom?
Najprej sem pesmi objavljal po revijah in sicer v Locutiu in Dialogih. Svojo prvo zbirko sem nesel Brvarju, ki je dejal, da je totalno zanič. Tudi Grafenauer je dejal, da so moje pesmi zanič. Ampak to je že druga zgodba.
Bi nam jo zaupal?
Pri Mladinski knjigi, kjer je Grafenauer doma, je nekoč izšla zbirka nekih mladih pesnikov, ki so pisali o pičkinem dimu. Jaz pa mislim, da pičkin dim in podobne besede niso poezija in to sem tudi napisal v pesmi z naslovom Karierist. Ko je Grafenauer to pesem prebral, je čisto podivjal, ker je pač ta pesem na nek način kritika tudi njemu. Zato mi je torej zavrnil zbirko.
Kaj pa za naprej?
Knjigo sem poslal profesorju Čaru v Slovensko Bistrico in sicer poštno ležeče. Nameravam jo poslati še Cirilu Zlobcu in upam, da mi bo poslal mnenje. Morda bi se včlanil v društvo slovenskih pisateljev, čeprav sem pesnik, želim si tudi, da bi se predstavil v Ljubljani ali pa v Celju. Upam, da mi bo Marjan oz. Zveza kulturnih organizacij Maribor pomagal. Rad bi še objavil pesmi v reviji »Jezik in slovstvo«, samo ne vem, če še izhaja. Toliko si zaenkrat želim.
Računalnik zna biti čudna zadeva. Te je kdaj prešinilo, da bi se stepel z njim?
Ravno danes. In sicer zato, ker mi nagaja pri tiskanju. Kar naprej tiska prazne liste. Tudi snemanje (shranjevanje, op. ur.) mi ni čisto jasno. Ampak računalnik potrebujem, če bi na primer kdo hotel kupiti mojo zbirko, le ta pa bi pošla. Tako bi mu lahko izpisal kar rokopis. Pa tudi pisanje je lažje če se kaj spoznaš na te stvari, bi te prosil, če lahko prideš do mene in mi pomagaš. Lahko kar danes.
Kaj počneš, kadar ne pesniš?
Nič, ker sem upokojen. Rad poslušam glasbo na kasete, ko pa dobim navdih, pa pišem. Mislim, da me to osrečuje.
Še tisto popoldne sem pri Božidarju doma reševal uganke iz računalništva. Zdelo se je, da sva odpravila vse probleme, a glej ga, zlomka, ko sem odšel domov, so se spet pojavili. In potem spet in spet. V nedeljo zjutraj sem bil že četrtič pri Božidarju. Tako je to z računalniki; ko misliš, da si rešil vse probleme, se ti komajda začnejo.
Z Božidarjem sva se na predstavitvi njegove druge pesniške zbirke dogovorila, da pridem k njemu na dom, kjer bova naredila intervju. Potem sem v zgodnjem sobotnem jutru — tako je želel on— prišel k njemu, mi je njegova mati dejala, da bi bilo Božidarju ljubše, če bi ga intevjuval sredi Glavnega trga, kjer da me že čaka. Kajpak sem oddrvel nazaj v mesto in na Glavni trg, kjer o Božidarju seveda ni bilo ne duha ne sluha. Odtaval sem v množico, mimo Štajerca, gor proti »Kojaku«. In tam ga zagledam. Prilastil si je stojnico in deklamiral svoje pesmi. Tako namreč Božidar prodaja svoje knjige. Ko sem mu omenil intervju, ga je najprej zanimalo, če sem kupil njegovo knjigo. Odgovoril sem, da ja, pa me je še povprašal, če se kaj spoznam na računalnike. Ko sem tudi temu pritrdil, je končno pristal na intervju.
Si pesnik zato, ker si žalosten, ali si žalosten zato, ker si pesnik?
Jaz sem visoki pesnik. Moja poezija je visoka, pesmi pa so vesele. Zakaj bi bil žalosten? Ni nujno, da je vsak pesnik žalosten. Tudi dober ni vsak pesnik.
Po tvoji prvi zbirki »Prah molčanja — Slap besed« bi sodil, da ti ljudem oz. družbi daješ slap besed, oni pa tebi prah molčanja.
Vsak človek ima v sebi določen slap besed, vprašanje je samo, ali ga spusti, da steče navzven ali ne. Tudi prah molčanja je v vsakem človeku. Ko greš denimo po cesti, vidiš, kako se za ljudmi, ki hitijo sem in tja, dviguje prah molčanja. Potem pa še malo zapiha veter in ta prah se težko poleže. Ustaviš ga lahko le s slapom besed. Vidiš, tako je to.
Pred kratkim je izšla tvoja nova zbirka »Pesmi iz vrtinca«, za katero lahko rečem, da je trkanje na vest družbi. Kaj bi sam dejal o tej zbirki?
No, tisti, ki so jo kupili in prebrali, vedo, da je ta zbirka dobra. To pa zato, ker sem s to zbirko sam sebe potegnil iz vrtinca. Ljudi imam pa drugače rad. Spremna beseda je pa dobra, kaj? Upam, da se bom lahko še kje predstavil, da jo bodo ljudje še bolj spoznali. Težko bi sedaj govoril o njej.
Zaradi tvoje prva zbirke so te proglasili za »legendo mariborskih ulic«. Zakaj?
Zato, ker sem to zbirko prodajal po mariborskih ulicah tako, da sem jih deklamiral. Tudi ko sem šel na avtobus, sem deklamiral svoje pesmi. Potem so me začele boleti glasilke in sem jih posnel na kaseto in jih predvajal, največkrat tukaj, pri »Kojaku«. Samo potem je nastal problem, ker je moja mati podivjala. Podivjala pa je zato, ker ji to ni bilo všeč. Ampak takrat je bila že večina knjig prodanih. Od 500 izvodov sta mi ostali samo še dve. Jo že imaš? Mojo prvo zbirko?
Ni skrivnost, da si bil zadnjih nekaj mesecev na psihiatriji. Si tja odšel sam, ali pa te je kdo odpeljal?
Na psihiatriji na Pohorju sem bil devet mesecev. Tja pa nisem odšel sam, pač pa me je tja peljala sestra, češ da greva samo na pregled. Potem me je pa Dr. Fickova, ki je bila takrat dežurna, kar obdržala tam. Mislim, da tja ne spadam. Vsaj za devet mesecev ne.
Ali je v tem času nastajala ta zbirka?
Ne, zbirka »Pesmi iz vrtinca« je že bila narejena, samo Marjan Pungartnik je čakal, da pridem za vedno ven. Ves čas mi je obljubljal, da bova naredila zbirko, samo ni šlo, ker sem bil takrat na Pohorju. So pa tam nastale druge pesmi... in sicer natanko 87, toliko sem jih napisal. Te bodo tvorile tretjo zbirko. Naslova pa še ne povem.
Koliko izvodov druge zbirke si že prodal?
Ne ravno veliko, ampak bom že. Podarjam pa jih ne, in sicer zato, ker ljudje ne cenijo knjig, če jih dobe zastonj. Vržejo jih na police in jih prepustijo prahu. Tudi profesorici Glazerjevi, ki mi je naredila veliko uslug, je nisem podaril. Če jo je torej kupila ona, jo bodo tudi drugi. Gospa Maroltova pa je kupila mojo knjigo in jo tudi že prebrala. Danes mi je dejala, da bi moja mati morala biti več kot ponosna na takšnega sina, kot sem jaz.
Pa misliš, da je?
Malo je že, ne vem pa, če je več kot ponosna. Tako bi namreč bi morala biti.
Ali svoji materi karkoli zameriš?
Ničesar. Morda ji malo zamerim to, da je vrgla sekiro med naju. Včasih se mi zdi, da bi rada, da grem od hiše. Da bi se postavil na lastne noge in si ustvaril svojo družino.
Pa se bo to kdaj uresničilo?
Kar se tiče tega, da bi se postavil na lastne noge, je problem v človeku, ki se piše Papič.
Papič?
Papič je pristojni za upokojenska stanovanja. Jaz sem namreč že upokojen. In če bi hotel na lastne noge, bi moral najprej dobiti stanovanje, ne? Kar se pa tiče družine, je pa problem v tem, da vsaki ženski povem, da imam epilepsijo in se ustraši. Sam se ne bojim te bolezni. Ni nič posebnega. Ko sem nekoč poskusil kar tako oditi od hiše, sem dobil epileptični napad. Tako da zdaj verjetno ne bom več šel. Razen če me bo Papič malo bolj upošteval.
No, pa se vrniva k literaturi. Ali se kot pesnik težko uveljavljaš?
Meni se to ne zdi tak problem. Problem je le v tem, da ljudje ne kupijo moje knjige. Poglej stojnico nasproti naju! Ljudje kupujejo kič in so zadovoljni. Za duhovno hrano pa nimajo denarja.
Si razen z Marjanom Pungartnikom stopil v stik še s kakim drugim literatom?
Najprej sem pesmi objavljal po revijah in sicer v Locutiu in Dialogih. Svojo prvo zbirko sem nesel Brvarju, ki je dejal, da je totalno zanič. Tudi Grafenauer je dejal, da so moje pesmi zanič. Ampak to je že druga zgodba.
Bi nam jo zaupal?
Pri Mladinski knjigi, kjer je Grafenauer doma, je nekoč izšla zbirka nekih mladih pesnikov, ki so pisali o pičkinem dimu. Jaz pa mislim, da pičkin dim in podobne besede niso poezija in to sem tudi napisal v pesmi z naslovom Karierist. Ko je Grafenauer to pesem prebral, je čisto podivjal, ker je pač ta pesem na nek način kritika tudi njemu. Zato mi je torej zavrnil zbirko.
Kaj pa za naprej?
Knjigo sem poslal profesorju Čaru v Slovensko Bistrico in sicer poštno ležeče. Nameravam jo poslati še Cirilu Zlobcu in upam, da mi bo poslal mnenje. Morda bi se včlanil v društvo slovenskih pisateljev, čeprav sem pesnik, želim si tudi, da bi se predstavil v Ljubljani ali pa v Celju. Upam, da mi bo Marjan oz. Zveza kulturnih organizacij Maribor pomagal. Rad bi še objavil pesmi v reviji »Jezik in slovstvo«, samo ne vem, če še izhaja. Toliko si zaenkrat želim.
Računalnik zna biti čudna zadeva. Te je kdaj prešinilo, da bi se stepel z njim?
Ravno danes. In sicer zato, ker mi nagaja pri tiskanju. Kar naprej tiska prazne liste. Tudi snemanje (shranjevanje, op. ur.) mi ni čisto jasno. Ampak računalnik potrebujem, če bi na primer kdo hotel kupiti mojo zbirko, le ta pa bi pošla. Tako bi mu lahko izpisal kar rokopis. Pa tudi pisanje je lažje če se kaj spoznaš na te stvari, bi te prosil, če lahko prideš do mene in mi pomagaš. Lahko kar danes.
Kaj počneš, kadar ne pesniš?
Nič, ker sem upokojen. Rad poslušam glasbo na kasete, ko pa dobim navdih, pa pišem. Mislim, da me to osrečuje.
Še tisto popoldne sem pri Božidarju doma reševal uganke iz računalništva. Zdelo se je, da sva odpravila vse probleme, a glej ga, zlomka, ko sem odšel domov, so se spet pojavili. In potem spet in spet. V nedeljo zjutraj sem bil že četrtič pri Božidarju. Tako je to z računalniki; ko misliš, da si rešil vse probleme, se ti komajda začnejo.
