Od daleč so stvari mikavne,
skrivnostne, so sanjave.
Od blizu so lahko ugodne,
nedostopne in usodne.
BOČ NA PRESTOLU
Globoko je zasidran
prestol
v zgodovino in v bajke.
V resničnost
in v čas
je zasidran
prestol,
na katerem vlada Boč.
Brez častne straže kerubov
varuje v nemotenosti
pripoved
šuštečega gozda.
Jamči livadam
svojo molčečnost
in rožam svoj dih
za obstoj.
Nas vabi k predstavi
molitev in petja,
cvetenja, zorenja,
k eteričnemu obredu
v opoj.
POGLED NA BOČ
V Muretincih me je
Barčina babica potegnila
krepkega dečka
k življenju.
Tam je kraj mojega rojstva.
Bil sem položen,
prvič položen
v materino naročje,
v delavne roke, ki so čakale,
da bo nekoč to dete
v pomoč.
Odraščal sem kot deca,
doživljal pa premalo heca.
Sem več resnosti,
pobožnosti poznal,
premajhen krave
sem na pašo gnal.
Česal sem se nazaj, čeprav
lasje so v svojo smer štrleli,
na vse strani
najraje bi viseli.Zato sem s fitom jih krotil,
jih z oljem še orehovim
mastil.
V Muretincih sem
spoznaval svet.
Je majhna vas, kjer daleč
sega dober glas,
kjer slab se glas razlije,
okolico prevpije.
Naštel sem nekaj let,
že pod nosom
moral vleči sem žilet.
Zgodaj sem se bril,
še prej sem se
življenja izučil.
Na Ptujskem polju
med vasmi,
lahko bi rekli za vasmi,
so polja preorana,
zdaj zelena, že cveteča,
v zadušljivosti zoreča,
znova preorana.
Od tam se vidi
ves svet. Res,
do hribov le
pogled dosega.
Pa se um zbistri,
se duh vznemiri,
sprosti se fantazija,
ko melodija odzveni,
ko čebela odbrenči.
Željni up ne vidi zlega,
že pol sveta oblega.
V resnici pa na polju
med njivami tiči,
med pšenico,
ržjo, koruzo,
cvetočo ajdo lepotico,
med česnom in čebulo
se solzi.
Med njivami
nanizanimi za vasjo
so travnate poti.
Po njih se gnoj
do njiv dovaža,
od tam pridelek
se odvaža.
Pomembna pa je paša.
Tam pasejo se krave,
pastirji stare slave
na vrvi jih drže
pripeti za roge.
Pasel sem
na polju, se sprehajal
po obzorju…
Na severu gričevje,
Slovenske gorice,
ne pokaže
hribčkaste kopice.
Zaprt je ta brežuljkast svet.
Le rahlo se nagiba,
žili odvodnici sledi,
Pesnici,
ki s pesmico brezbrižno
na vzhodu
v reko Dravo
se spusti.
Od ustja Pesnice in Drave
po južni strani naših polj
so Haloze
do sotočja
Drave, Dravinje in Polskave,
še dalje, do zahoda,
si hrbti grbasti sledijo,
drug ob drugem,
drug za drugim
se vrstijo.
Na zahodni strani ravnico
Pohorje meji,
vmes se proti Halozam
del zablodelih Karavank
blešči.
Se Boč je tam zasidral,
kopasti, zeleni Boč, očak,
ki je nekoč nadziral
Panonsko morje.
Doživeti ga,
njegov klobuk ujeti,
sem želel.
Njegove gozdove
bi rad obšel,
tihotne skrivnosti
dojel.
Zato so bili moji pogledi,
otroški pogledi,
preširoki razgledi
usmerjeni na Boč
že nekoč.
Pesmi so iz knjige UGLEDNI BOČ, ki je izšla pri Mariborski literarni družbi
Od daleč so stvari mikavne,
skrivnostne, so sanjave.
Od blizu so lahko ugodne,
nedostopne in usodne.
BOČ NA PRESTOLU
Globoko je zasidran
prestol
v zgodovino in v bajke.
V resničnost
in v čas
je zasidran
prestol,
na katerem vlada Boč.
Brez častne straže kerubov
varuje v nemotenosti
pripoved
šuštečega gozda.
Jamči livadam
svojo molčečnost
in rožam svoj dih
za obstoj.
Nas vabi k predstavi
molitev in petja,
cvetenja, zorenja,
k eteričnemu obredu
v opoj.
POGLED NA BOČ
V Muretincih me je
Barčina babica potegnila
krepkega dečka
k življenju.
Tam je kraj mojega rojstva.
Bil sem položen,
prvič položen
v materino naročje,
v delavne roke, ki so čakale,
da bo nekoč to dete
v pomoč.
Odraščal sem kot deca,
doživljal pa premalo heca.
Sem več resnosti,
pobožnosti poznal,
premajhen krave
sem na pašo gnal.
Česal sem se nazaj, čeprav
lasje so v svojo smer štrleli,
na vse strani
najraje bi viseli.Zato sem s fitom jih krotil,
jih z oljem še orehovim
mastil.
V Muretincih sem
spoznaval svet.
Je majhna vas, kjer daleč
sega dober glas,
kjer slab se glas razlije,
okolico prevpije.
Naštel sem nekaj let,
že pod nosom
moral vleči sem žilet.
Zgodaj sem se bril,
še prej sem se
življenja izučil.
Na Ptujskem polju
med vasmi,
lahko bi rekli za vasmi,
so polja preorana,
zdaj zelena, že cveteča,
v zadušljivosti zoreča,
znova preorana.
Od tam se vidi
ves svet. Res,
do hribov le
pogled dosega.
Pa se um zbistri,
se duh vznemiri,
sprosti se fantazija,
ko melodija odzveni,
ko čebela odbrenči.
Željni up ne vidi zlega,
že pol sveta oblega.
V resnici pa na polju
med njivami tiči,
med pšenico,
ržjo, koruzo,
cvetočo ajdo lepotico,
med česnom in čebulo
se solzi.
Med njivami
nanizanimi za vasjo
so travnate poti.
Po njih se gnoj
do njiv dovaža,
od tam pridelek
se odvaža.
Pomembna pa je paša.
Tam pasejo se krave,
pastirji stare slave
na vrvi jih drže
pripeti za roge.
Pasel sem
na polju, se sprehajal
po obzorju…
Na severu gričevje,
Slovenske gorice,
ne pokaže
hribčkaste kopice.
Zaprt je ta brežuljkast svet.
Le rahlo se nagiba,
žili odvodnici sledi,
Pesnici,
ki s pesmico brezbrižno
na vzhodu
v reko Dravo
se spusti.
Od ustja Pesnice in Drave
po južni strani naših polj
so Haloze
do sotočja
Drave, Dravinje in Polskave,
še dalje, do zahoda,
si hrbti grbasti sledijo,
drug ob drugem,
drug za drugim
se vrstijo.
Na zahodni strani ravnico
Pohorje meji,
vmes se proti Halozam
del zablodelih Karavank
blešči.
Se Boč je tam zasidral,
kopasti, zeleni Boč, očak,
ki je nekoč nadziral
Panonsko morje.
Doživeti ga,
njegov klobuk ujeti,
sem želel.
Njegove gozdove
bi rad obšel,
tihotne skrivnosti
dojel.
Zato so bili moji pogledi,
otroški pogledi,
preširoki razgledi
usmerjeni na Boč
že nekoč.
Pesmi so iz knjige UGLEDNI BOČ, ki je izšla pri Mariborski literarni družbi
