Od Zavrča
šez Belški Vrh
do Svete Barbare
in v Gruškovcu, v Okiču,
v Leskovcu,
Vareji,
v Podlehniku, tja do Žetal
so brentarji
orjaki,
pritlikavci
in okostnjaki:
vsi
brente enake nosijo,
enake šale
trosijo.
Obračajo
kozarce radi,
tako je pač v navadi.
Po čelih
znoj
cedi se,
curlja
po hrbtih in po trticah,
z nosov,
z obrazov jim kaplja.
Močno
po znoju zaudarjajo,
še več jim grozdja
natovarjajo;
ga v brente tlačijo,
še vrhove do vratu
nasujejo.
Brentar, moškosti simbol,
znosi grozdja
na grmade.
Ženskam moškost se dopade...
Trgalke
Stare, zvite in prikrite,
mlade neizkušene,
odkrite.
Se z brentarjem
katera
več peča,
ze zdi se vsem,
da se prehitro vda.
Zatorej brentar urno jo zagrabi,
lahko za hec,
lahko za stalno jo pograbi.
JANŽ
Dolgi, suhi
Janž.
Tesen suknjič,
hlačnice
prekratke,
rumena brada, brki
gor zaviti,
kot klovn imel rdeč je nos.
Pod nosom cigareta mu žari
pa tu in tam
kak dim spusti.
Dolgi, suhi
Janž.
Na brhtu ga brez sedla brenta jaha.
Na kolu
je zarez že sto.
Sto brent je znosil
dolgi, suhi Janž.
Prijazen, nasmejan,
se zdel je vedno
razigran.
Dolgi, suhi Janz.
Prišel ni več
Nihče pogledal ni:
zakaj!
BOŠTJAN
Prosjačil je, zato so mislili ljudje,
da je berač,
so mislili ljudje,
da je Boštjan
cigan;
nikomur ni bil prav poznan,
vedeli so le,
da je Boštjan.
Pri Svetem Mohorju je bival.
Je hodil daleč naokrog.
Pri Martinu v Mali vasi
je počival.
Po polju žita je, koruze prosil,
po korpah si v jeseni repe
in krompirja je nanosil :
v zameno za kostanje,
za vino in za žganje,
Za delo ni jemal plačila.
Drvar je bil s »cukžago«
in macelj je imel,
drvnico pravo.
V Halozah je redno bil brentač,
v družbi
pa razvpit kričač
Nosil
je klobuk postrani,
Molčal
ob šali je neslani.
Poznal
je dobre haloške kleti,
bili
prijatelji so mu kletarji.
Popil
nikdar ni mošta,
ne svetega Martina »trošta«,
le dobro odležana vina je cenil,
počasi jih po grlu
je cedil.
Živela z ženo sta pod bregom
- menda bolj za bregom.
Sta sina si želela,
bi hčere ne hotela.
Da bi deklina ne uspela,
sta raje
osamela.
Je mož brentač,
Boštjan kričač,
nekje zaspal,
je obležal,
ne ve se,
kje je pot končal.
ŠIMA
Še poldrugi ducat let ni štel,
ko služit je prišel.
S seboj ni prinesel ničesar,
le kletvic sto!
Je včasih
žrebec podivjal, mu Šima
brzda je zategnil,
ga skoraj nase je potegnil.
Res bil je svete jeze,
jezil se je brez veze.
Na travniku, na polju,
v gorici v Belskem Vrhu
čezmerno
se je gnal. K tlom
tiščal ga je rahitis,
ob sapo spravljal ga bronhitis.
Sicer je voljo žebljasto imel...
Se v vsako je trgatev spravil
in se med brentarje postavil.
Mu brenta
segala je pod sedalo,
pripomnil kdo je: »Glej budalo!«
Težko je dihal, bolj sopihal,
med sem in nisem nihal.
Res,
k brentarjem ga moramo prišteti,
čeprav ga je pobralo
že pred leti.
RUDA
I.
Mesar je bil.
Velikega
imel je psa.
Bolj pasji
naj bi Ruda bil dvonožec,
kot njegov
prijatelj štirinožec.
Bil je včasih dobrotljiv,
bil je včasih zabavljiv.
Nekoč je Leniki, siroti,
kravjo rit
v papir zavil.
»Dobro skuhaj!«
je za njo zavpil.
Že drugo je soboto
spet Lenika prišla,
prosit
zalogaj mesa.
Jo Ruda občuduje,
ker nič se ne huduje,
začudena sprašuje:
»Kakšno ste meso
mi dali,
se je nakuhalo tako,
da je pokrovko dvignilo?«
Do solz se Ruda nareži.
Ji svinjsko pleče pomoli.
To zgrabila je kot lisica,
odpihala pa kot tatica.
II.
Si Ruda debeljak na pleča
brento je nadel,
po gorici
je navzdol prišel.
So plaho mu, gospodu,
nasule zenske
grozdja
močno pod rob.
Ga v prešo je odnesel,
vso pot pa ni razklenil zob.
Ob vsaki brenti v klet
debele je uprl oči.
Že roka gospodarja
mu poln kozarec pomoli.
Ga vase vsuje brez nagiba,
požirka sploh čutiti ni.
odide,
zopet pride,
enako ponovi.
V trgatve je prihajal,
k prijateljem je rad zahajal.
Se je redno dela oprijel,
rad dobre kapljice je žel.
III.
So vojne se končali časi,
divjale čistke še na vasi,
morda osebni obračuni,
drugi šunkarji, kračuni.
So Ruda kot žival odgnali,
pod hribom ga zaklali,
tam ga zakopali.
Je pes sledil sprevodu?
Je sam izvohal svojega lastnika?
Ne ve se.
Odhajal je na grob,
komaj nekaj dni.
Še njega od nikoder ni!
HALOŠKI BRENTARJI
Od Zavrča
šez Belški Vrh
do Svete Barbare
in v Gruškovcu, v Okiču,
v Leskovcu,
Vareji,
v Podlehniku, tja do Žetal
so brentarji
orjaki,
pritlikavci
in okostnjaki:
vsi
brente enake nosijo,
enake šale
trosijo.
Obračajo
kozarce radi,
tako je pač v navadi.
Po čelih
znoj
cedi se,
curlja
po hrbtih in po trticah,
z nosov,
z obrazov jim kaplja.
Močno
po znoju zaudarjajo,
še več jim grozdja
natovarjajo;
ga v brente tlačijo,
še vrhove do vratu
nasujejo.
Brentar, moškosti simbol,
znosi grozdja
na grmade.
Ženskam moškost se dopade...
Trgalke
Stare, zvite in prikrite,
mlade neizkušene,
odkrite.
Se z brentarjem
katera
več peča,
ze zdi se vsem,
da se prehitro vda.
Zatorej brentar urno jo zagrabi,
lahko za hec,
lahko za stalno jo pograbi.
JANŽ
Dolgi, suhi
Janž.
Tesen suknjič,
hlačnice
prekratke,
rumena brada, brki
gor zaviti,
kot klovn imel rdeč je nos.
Pod nosom cigareta mu žari
pa tu in tam
kak dim spusti.
Dolgi, suhi
Janž.
Na brhtu ga brez sedla brenta jaha.
Na kolu
je zarez že sto.
Sto brent je znosil
dolgi, suhi Janž.
Prijazen, nasmejan,
se zdel je vedno
razigran.
Dolgi, suhi Janz.
Prišel ni več
Nihče pogledal ni:
zakaj!
BOŠTJAN
Prosjačil je, zato so mislili ljudje,
da je berač,
so mislili ljudje,
da je Boštjan
cigan;
nikomur ni bil prav poznan,
vedeli so le,
da je Boštjan.
Pri Svetem Mohorju je bival.
Je hodil daleč naokrog.
Pri Martinu v Mali vasi
je počival.
Po polju žita je, koruze prosil,
po korpah si v jeseni repe
in krompirja je nanosil :
v zameno za kostanje,
za vino in za žganje,
Za delo ni jemal plačila.
Drvar je bil s »cukžago«
in macelj je imel,
drvnico pravo.
V Halozah je redno bil brentač,
v družbi
pa razvpit kričač
Nosil
je klobuk postrani,
Molčal
ob šali je neslani.
Poznal
je dobre haloške kleti,
bili
prijatelji so mu kletarji.
Popil
nikdar ni mošta,
ne svetega Martina »trošta«,
le dobro odležana vina je cenil,
počasi jih po grlu
je cedil.
Živela z ženo sta pod bregom
- menda bolj za bregom.
Sta sina si želela,
bi hčere ne hotela.
Da bi deklina ne uspela,
sta raje
osamela.
Je mož brentač,
Boštjan kričač,
nekje zaspal,
je obležal,
ne ve se,
kje je pot končal.
ŠIMA
Še poldrugi ducat let ni štel,
ko služit je prišel.
S seboj ni prinesel ničesar,
le kletvic sto!
Je včasih
žrebec podivjal, mu Šima
brzda je zategnil,
ga skoraj nase je potegnil.
Res bil je svete jeze,
jezil se je brez veze.
Na travniku, na polju,
v gorici v Belskem Vrhu
čezmerno
se je gnal. K tlom
tiščal ga je rahitis,
ob sapo spravljal ga bronhitis.
Sicer je voljo žebljasto imel...
Se v vsako je trgatev spravil
in se med brentarje postavil.
Mu brenta
segala je pod sedalo,
pripomnil kdo je: »Glej budalo!«
Težko je dihal, bolj sopihal,
med sem in nisem nihal.
Res,
k brentarjem ga moramo prišteti,
čeprav ga je pobralo
že pred leti.
RUDA
I.
Mesar je bil.
Velikega
imel je psa.
Bolj pasji
naj bi Ruda bil dvonožec,
kot njegov
prijatelj štirinožec.
Bil je včasih dobrotljiv,
bil je včasih zabavljiv.
Nekoč je Leniki, siroti,
kravjo rit
v papir zavil.
»Dobro skuhaj!«
je za njo zavpil.
Že drugo je soboto
spet Lenika prišla,
prosit
zalogaj mesa.
Jo Ruda občuduje,
ker nič se ne huduje,
začudena sprašuje:
»Kakšno ste meso
mi dali,
se je nakuhalo tako,
da je pokrovko dvignilo?«
Do solz se Ruda nareži.
Ji svinjsko pleče pomoli.
To zgrabila je kot lisica,
odpihala pa kot tatica.
II.
Si Ruda debeljak na pleča
brento je nadel,
po gorici
je navzdol prišel.
So plaho mu, gospodu,
nasule zenske
grozdja
močno pod rob.
Ga v prešo je odnesel,
vso pot pa ni razklenil zob.
Ob vsaki brenti v klet
debele je uprl oči.
Že roka gospodarja
mu poln kozarec pomoli.
Ga vase vsuje brez nagiba,
požirka sploh čutiti ni.
odide,
zopet pride,
enako ponovi.
V trgatve je prihajal,
k prijateljem je rad zahajal.
Se je redno dela oprijel,
rad dobre kapljice je žel.
III.
So vojne se končali časi,
divjale čistke še na vasi,
morda osebni obračuni,
drugi šunkarji, kračuni.
So Ruda kot žival odgnali,
pod hribom ga zaklali,
tam ga zakopali.
Je pes sledil sprevodu?
Je sam izvohal svojega lastnika?
Ne ve se.
Odhajal je na grob,
komaj nekaj dni.
Še njega od nikoder ni!
