Malo jih je bilo v mojem življenju, ki bi jih bil res praznoval. Moja božična drevesa so bila zelo redka. Prvo sem videl, ko sem hodil v prvi razred ljudske šole. Človekoljubne trške dame so priredile božičnico revnim šolskim otrokom. To pot sem se je mogel tudi jaz udeležiti. V dvorani je žarelo drevo in jaz sem strmel vanj kakor v nebeško čudo in prav nič ne vem, kedaj mi je bila potisnjena v roke nova kosmata kapa, polna keksov. Pojedel sem jih med potjo domov pet, ostale sem nesel materi. Drugo leto so priredili zopet božičnico, ki se je pa nisem mogel udeležiti, ker nisem imel spodobne obleke. Pač pa so mi pozneje dali v šoli nov topel suknjič. Še danes se hvaležno spominjam nadučitelja Četinata in Krenerjevih gospodičen. Potem so se božičnice nehale. Ko sem bil star deset let, mi je dal boter za »Kristkindl« desetico. Ker sem vsak božič sanjal o jaslicah in božičnem drevesu, sem hotel s tem bogastvom svoje sanje uresničiti. Kupil sem za 4 krajcarje pastirčkov, za 4 krajcarje bonbončkov, zavitih v papir, in za 2 krajcarja drobnih svečic, dve za 1 krajcar. Odrezal sem v gozdu majhno smrečico in nabral mahu in se doma ves navdušen skrivaj spravil na delo. Hotel sem mlajša brata in sestrico presenetiti. Ali mati je koj opazila. Začelo se je zasliševanje: Kje sem dobil te stvari? Kdo mi je dal denar? Torej tako že znaš sedaj zapravljati denar! Mesto da daš denar meni, da kupim za praznike vsaj četrt kile sladkorja, pa ga zapraviš za take prismodarije! Štirinajst dni že pijemo grenko kavo in jo bomo radi tebe morali še čez praznike!
In neusmiljeno me je našeškala. Ena najlepših mojih iluzij je bila ubita. To je vzbudilo takrat v meni sila trpek občutek. Ko sem odrastel in znal ceniti vse mučeništvo svoje matere, ji tega nisem več mogel šteti v zlo. Trpki so moji spomini na božiče moje otroške dobe. Dostikrat smo za praznike komaj zmogli skledo nezabeljenega močnika. In v postelji je ležala bolna mati in si želela skledice mleka, ki ga nihče ni dal zastonj.
Kmalu sem moral na kmete služit. Spočetka za pastirja, pozneje za malega hlapca. Nikjer ni bilo tiste kmečke božične poezije, o kateri toliko pišejo. Na božični dan je razdelil gospodar služinčadi vsakemu svoj delež kolača in prekajenega mesa za cele praznike. Odnesel sem ga v hlev in ga spravil pod zglavje svoje slamnjače. Popoldne pa, ko sem bil prost, sem nesel svoj delež daleč domov svoji materi. In ko so potem prigrizovali drugi svoje deleže k zelju, sem jaz jedel samo zelje. Božično drevo sem pa videl edinole v cerkvi.
Ko sem služil vojake, je zopet zagorela ena svečka na božičnem drevesu tudi meni. Naš stotnik Echer je bil dober mož. Celo leto je opominjal kuharja, naj štedi, da prihrani pri menaži za božični priboljšek. To je bila umetnost. Erar je plačeval za prehrano samo 3 krajcarje na dan za moža. In vendar je bilo vsak božič par kronic na strani. Naročili so pri peku za vsakega moža stotnije eno masleno štruco, kupili za vsakega dve cigari, par litrov ruma, čaja in sladkorja. Iz ene sobe smo odstranili posteljnjake, postavili po sredi mize in jih pregrnili z rjuhami, na sredino pa postavili smreko. Kuhar je skuhal čaj, opasal svež bel predpasnik in dal zanesti cel kotel v našo slavnostno dvorano. Tam smo nadzorovali, da se je zlil ves rum in vsul ves sladkor v kotel, kajti vedeli smo, da pije kuhar tudi ob drugih prilikah rad čaj. Prišel je stotnik in lastnoročno prižgal svečice na drevesu, nato pa nam držal ginljiv nagovor, da naj ne bomo žalostni, da smo morali ostati v vojašnici in nismo mogli iti z drugimi na dopust, ker s tem baje služimo domovini. Mi smo bili seve vsi ginjeni; marsikateri si je še z rokavom potegnil preko oči in našega stotnika bi najraje kar drug za drugim začeli poljubljati. Ni bilo pri vseh stotnijah tako, ker naš stotnik je bil dober mož. Povedal nam je še, da nam dovoljuje za ta večer celo noč prost izhod, voščil nam je vesele praznike in je odšel. Tedaj se je naše pirovanje začelo. Tudi harmoniko smo imeli in pri plesu je zdaj eden zdaj drugi markiral damo. A prav vesel le nisem mogel biti: vedel sem, da moja mati doma bolna leži in da najbrž niti mleka nima. Ko sem praznoval pri vojakih drugi božič, je bila moja mati že pokopana.
En božični večer sem praznoval tudi pod zemljo. Delal sem v rudniku in sem bil ta večer določen za varstveno službo. Podzemlje se mi je zdelo ta večer posebej skrivnostno. Povsod se mi je zdelo, da se pregibljejo neke sence in šepečejo.
Potem so se vrstili razni božiči: praznoval sem jih v hiši bogatih aristokratov, kjer sem kot sluga moral prirejati in kititi božična drevesa drugim, razvrščati pod drevo dragocena darila za druge in prižigati na drevesu svečke, ki ni nobena meni gorela. In praznoval sem božič v podstrešni sobici velemesta, sam, zapuščen, brez luči, pri mrzli peči, že več tednov brez zaslužka, ne da bi vedel, kaj bom drugi dan jedel. In ta zapuščenost na božični večer, ko si vsak poišče svoj dom, čeprav ga je poprej celo leto lahko pogrešal, ko vsak človek zahrepeni po ljubezni, ko največji zakrknjenec začuti potrebo storiti nekomu nekaj dobrega, na ta prastari praznik družinske sreče me je začelo vznemirjati in dušiti; zbežal sem ven na ulice in se zavidljivo oziral v razsvetljena okna, kjer se je za zavesami skrivala svetloba, toplota, ljubezen in sreča.
In prišla so težka leta svetovne vojne. Že pol zime smo bili zakopani v karpatskem snegu. Ozebel sem v noge in v obraz. Drugim so noge popolnoma zmrznile, da so jim jih morali odrezati, zopet drugi so popolnoma zmrznili. Bili so popolnoma trdi in krhki; če si katerega prijel za roko, se mu je odlomila. Naš vod je ležal na prednji straži. Tisti dan pred prvim vojnim božičem so se nam v jutranjem mrazu začele bližati z leve in desne temne postave. Mislili smo, da prihajajo naši, da nas zamenjajo. Šele od blizu vidimo v nas namerjene puške in slišimo klic: »Ruki u vis!« Bili so Rusi. Vsako zoperstavljanje bi bilo bezuspešno. Bili smo v hipu obkoljeni in razoroženi. Gnali so nas cel dan brez jesti. Na božični večer, ob 10. uri ponoči smo dospeli v Rzeszow. Zaprli so nas v dragonsko konjušnico. Popadali smo po gnoju in slami na smrt utrujeni s praznimi želodci. In v zaledju se je tisti večer pelo po cerkvah: »Mir ljudem na zemlji!« In drugi dan so nas razgnali Rusi po mestu, veleč, naj si sami poiščemo hrano, kakor vemo in znamo. Prebivalstvo je že poznalo take prizore več kot preveč. Mnogo vrat je bilo zapahnjenih. A ne vsa. V tistih ozkih, umazanih ulicah z regastimi podboji in s cunjami zamašenimi okni se nas niso bali. Pri neki revni židovski rodbini sem našel prijazen sprejem. Dali so mi olupljenega krompirja in me napojili s čajem. In grel sem se pri njih celo dopoldne, dokler nas niso začeli izganjati, da gremo naprej. Bili so Židje in niso praznovali božiča.
V Rusiji smo delali v rudnikih. V našem jih je bilo do tisoč. Vsaka narodnost je imela ločene barake. Petdeset Slovencev nas je bilo skupaj v eni baraki. Prva dva božiča smo prebili zelo skromno. Kolikor nas ni bilo pri delu, smo presedeli skupaj cel večer, pili čaj in obujali spomine. Trda skorja krog src se je začela tajati in mrki obrazi so postali prijazni in zaupljivi. Ob teh večerih sem bil natančno poučen o vseh družinskih razmerah vsakega posameznega. Straža je ta večer tudi dovolila obisk nočne liturgije v pravoslavni cerkvi. Več iz radovednosti ko iz pobožnosti so to dovoljenje mnogi izkoristili.
Po revoluciji smo tam praznovali še dva božiča. Bila sta pa mnogo bolj slovesna. Bili smo prosti in prejemali iste plače kot domačini. Denarja ni manjkalo. Hoteli smo imeti božično drevo, a kje ga dobiti. Smreke tamošnji prebivalci še nikdar niso videli. Šli smo v bližnje mesto. Tam so prodajali na trgu borove veje kakor pri nas oljke na cvetno nedeljo. A vsaka veja je stala najmanj 5 rubljev. Če bi jih hotel kupiti za eno drevo, bi stalo premoženje. Kupili smo zelenega papirja in si napravili umetno drevo. Bilo je zelo lepo, z mnogimi svečami. Napekli smo krapov in napravili pojedino. Povabili smo s sosednjega rudnika ujetnike-Dunajčane, s katerimi smo se posebno dobro razumeli. Ti so bili dobri muzikanti na godalih lastnega izdelka in so na svoj način prispevali, da bi nam spomin na božič ne bil pregrenak.
Čez par dni so pa Dunajčani praznovali svojo božičnico in so v zameno povabili nas. Ti so se še prav posebno izkazali. Dunajčan tudi v najtežjih položajih ne izgubi svojega humorja, ljubi dobrovoljnost, petje, godbo in umetnost. Seveda pri njih na ta slavnostni večer ni smel manjkati »teater«. Igrali so neko komično satiro na kozake, ruske uši in rusko vodko. Navzoči Rusi so se sami kar za trebuhe držali, pri oknih je pa gledala cela ruska kolonija v barako kakor pri nas voglarji na »ohceti«. Nazadnje so prižgali improvizirano božično drevo, violinski tercet je zaigral »Stille Nacht, heilige Nacht« in vsa baraka je pela enoglasno ono v srce segajočo melodijo, katere čarobni moči se ta večer zaman upira še tako zakrknjeno srce. Glasovi so drhteli v pritajeni žalosti in hrepenenju. Še ko je bila pesem odpeta, se dolgo ni vrnila več tista razposajenost, ki je še malo prej vladala v baraki.
Kdo ve, kje vsi oni danes praznujejo svoj božič? Koliko jih že krije hladna zemlja?
Zadnja leta jaz svojih božičev tako rekoč več ne praznujem. Če bi mi perica, ki mi prinese perilo, ne voščila veselih praznikov, zato da ji kaj več v roko stisnem, bi menda niti ne vedel, kedaj je božič. Jaz pa tiste njene vesele praznike kar nazaj na koledar obesim. A kljub temu še nisem popolnoma utrjen. Prošlo soboto sem prisostvoval božičnici naših »Detoljubov«. Samo kot poročevalec. Bila je polna dvorana radovednih in hrepenečih malih obrazkov. Najprej so pokazali, kaj vsega so se tekom leta naučili; lepo so deklamirali, predvajali malo igrico in poslušali godbo. Ko pa so prižgali božično drevo in so otroci s spremljanjem violin kakor iz enega čistega in nedolžnega grla zapeli zopet tisto prelepo »Tiha noč, blažena noč«, se mi je začelo v grlu nekaj trgati, nekaj me je v grlu dušilo, v očeh mi je začelo migljati in moral sem potegniti z roko preko trepalnic. Ne vem, kaj me je bolj ganilo: vzneseni obrazi otrok, v katerih se zrcali naša nada in naša bodočnost, ali žalost nad lastnim zgrešenim detinstvom. Vem samo, da je to povzročila v tej situaciji in v tem trenutku ta predivna melodija, peta ob gorečem sijaju božičnega drevesa, kot simbola novorojenega življenja. Peli so drugačno besedilo, vendar tekst ne igra tu vloge, melodija je pa polna čarov. Za tistega preprostega organista, Franza Grugerja iz Arnsdorfa, bi oprostil celo Torquemada.
Na božični večer pa sedim v svoji kamri sam pri svojem gašperčku, si kurim in srebljem čaj. Da pa preženem nadležne spomine, ki se mi ravno ta večer tako trdovratno vsiljujejo, sem sklenil na vsak božični večer prečitati eno knjigo. Par let že čitam Cankarja; predlanskim sem čital njegovo »Moje življenje«, lani »Hišo Marije Pomočnice«, za letos sem si pa izbral »Podobe iz sanj«. A ko se svojih spominov otresem, me pa Cankarjevi primejo za grlo –.
Malo jih je bilo v mojem življenju, ki bi jih bil res praznoval. Moja božična drevesa so bila zelo redka. Prvo sem videl, ko sem hodil v prvi razred ljudske šole. Človekoljubne trške dame so priredile božičnico revnim šolskim otrokom. To pot sem se je mogel tudi jaz udeležiti. V dvorani je žarelo drevo in jaz sem strmel vanj kakor v nebeško čudo in prav nič ne vem, kedaj mi je bila potisnjena v roke nova kosmata kapa, polna keksov. Pojedel sem jih med potjo domov pet, ostale sem nesel materi. Drugo leto so priredili zopet božičnico, ki se je pa nisem mogel udeležiti, ker nisem imel spodobne obleke. Pač pa so mi pozneje dali v šoli nov topel suknjič. Še danes se hvaležno spominjam nadučitelja Četinata in Krenerjevih gospodičen. Potem so se božičnice nehale. Ko sem bil star deset let, mi je dal boter za »Kristkindl« desetico. Ker sem vsak božič sanjal o jaslicah in božičnem drevesu, sem hotel s tem bogastvom svoje sanje uresničiti. Kupil sem za 4 krajcarje pastirčkov, za 4 krajcarje bonbončkov, zavitih v papir, in za 2 krajcarja drobnih svečic, dve za 1 krajcar. Odrezal sem v gozdu majhno smrečico in nabral mahu in se doma ves navdušen skrivaj spravil na delo. Hotel sem mlajša brata in sestrico presenetiti. Ali mati je koj opazila. Začelo se je zasliševanje: Kje sem dobil te stvari? Kdo mi je dal denar? Torej tako že znaš sedaj zapravljati denar! Mesto da daš denar meni, da kupim za praznike vsaj četrt kile sladkorja, pa ga zapraviš za take prismodarije! Štirinajst dni že pijemo grenko kavo in jo bomo radi tebe morali še čez praznike!
In neusmiljeno me je našeškala. Ena najlepših mojih iluzij je bila ubita. To je vzbudilo takrat v meni sila trpek občutek. Ko sem odrastel in znal ceniti vse mučeništvo svoje matere, ji tega nisem več mogel šteti v zlo. Trpki so moji spomini na božiče moje otroške dobe. Dostikrat smo za praznike komaj zmogli skledo nezabeljenega močnika. In v postelji je ležala bolna mati in si želela skledice mleka, ki ga nihče ni dal zastonj.
Kmalu sem moral na kmete služit. Spočetka za pastirja, pozneje za malega hlapca. Nikjer ni bilo tiste kmečke božične poezije, o kateri toliko pišejo. Na božični dan je razdelil gospodar služinčadi vsakemu svoj delež kolača in prekajenega mesa za cele praznike. Odnesel sem ga v hlev in ga spravil pod zglavje svoje slamnjače. Popoldne pa, ko sem bil prost, sem nesel svoj delež daleč domov svoji materi. In ko so potem prigrizovali drugi svoje deleže k zelju, sem jaz jedel samo zelje. Božično drevo sem pa videl edinole v cerkvi.
Ko sem služil vojake, je zopet zagorela ena svečka na božičnem drevesu tudi meni. Naš stotnik Echer je bil dober mož. Celo leto je opominjal kuharja, naj štedi, da prihrani pri menaži za božični priboljšek. To je bila umetnost. Erar je plačeval za prehrano samo 3 krajcarje na dan za moža. In vendar je bilo vsak božič par kronic na strani. Naročili so pri peku za vsakega moža stotnije eno masleno štruco, kupili za vsakega dve cigari, par litrov ruma, čaja in sladkorja. Iz ene sobe smo odstranili posteljnjake, postavili po sredi mize in jih pregrnili z rjuhami, na sredino pa postavili smreko. Kuhar je skuhal čaj, opasal svež bel predpasnik in dal zanesti cel kotel v našo slavnostno dvorano. Tam smo nadzorovali, da se je zlil ves rum in vsul ves sladkor v kotel, kajti vedeli smo, da pije kuhar tudi ob drugih prilikah rad čaj. Prišel je stotnik in lastnoročno prižgal svečice na drevesu, nato pa nam držal ginljiv nagovor, da naj ne bomo žalostni, da smo morali ostati v vojašnici in nismo mogli iti z drugimi na dopust, ker s tem baje služimo domovini. Mi smo bili seve vsi ginjeni; marsikateri si je še z rokavom potegnil preko oči in našega stotnika bi najraje kar drug za drugim začeli poljubljati. Ni bilo pri vseh stotnijah tako, ker naš stotnik je bil dober mož. Povedal nam je še, da nam dovoljuje za ta večer celo noč prost izhod, voščil nam je vesele praznike in je odšel. Tedaj se je naše pirovanje začelo. Tudi harmoniko smo imeli in pri plesu je zdaj eden zdaj drugi markiral damo. A prav vesel le nisem mogel biti: vedel sem, da moja mati doma bolna leži in da najbrž niti mleka nima. Ko sem praznoval pri vojakih drugi božič, je bila moja mati že pokopana.
En božični večer sem praznoval tudi pod zemljo. Delal sem v rudniku in sem bil ta večer določen za varstveno službo. Podzemlje se mi je zdelo ta večer posebej skrivnostno. Povsod se mi je zdelo, da se pregibljejo neke sence in šepečejo.
Potem so se vrstili razni božiči: praznoval sem jih v hiši bogatih aristokratov, kjer sem kot sluga moral prirejati in kititi božična drevesa drugim, razvrščati pod drevo dragocena darila za druge in prižigati na drevesu svečke, ki ni nobena meni gorela. In praznoval sem božič v podstrešni sobici velemesta, sam, zapuščen, brez luči, pri mrzli peči, že več tednov brez zaslužka, ne da bi vedel, kaj bom drugi dan jedel. In ta zapuščenost na božični večer, ko si vsak poišče svoj dom, čeprav ga je poprej celo leto lahko pogrešal, ko vsak človek zahrepeni po ljubezni, ko največji zakrknjenec začuti potrebo storiti nekomu nekaj dobrega, na ta prastari praznik družinske sreče me je začelo vznemirjati in dušiti; zbežal sem ven na ulice in se zavidljivo oziral v razsvetljena okna, kjer se je za zavesami skrivala svetloba, toplota, ljubezen in sreča.
In prišla so težka leta svetovne vojne. Že pol zime smo bili zakopani v karpatskem snegu. Ozebel sem v noge in v obraz. Drugim so noge popolnoma zmrznile, da so jim jih morali odrezati, zopet drugi so popolnoma zmrznili. Bili so popolnoma trdi in krhki; če si katerega prijel za roko, se mu je odlomila. Naš vod je ležal na prednji straži. Tisti dan pred prvim vojnim božičem so se nam v jutranjem mrazu začele bližati z leve in desne temne postave. Mislili smo, da prihajajo naši, da nas zamenjajo. Šele od blizu vidimo v nas namerjene puške in slišimo klic: »Ruki u vis!« Bili so Rusi. Vsako zoperstavljanje bi bilo bezuspešno. Bili smo v hipu obkoljeni in razoroženi. Gnali so nas cel dan brez jesti. Na božični večer, ob 10. uri ponoči smo dospeli v Rzeszow. Zaprli so nas v dragonsko konjušnico. Popadali smo po gnoju in slami na smrt utrujeni s praznimi želodci. In v zaledju se je tisti večer pelo po cerkvah: »Mir ljudem na zemlji!« In drugi dan so nas razgnali Rusi po mestu, veleč, naj si sami poiščemo hrano, kakor vemo in znamo. Prebivalstvo je že poznalo take prizore več kot preveč. Mnogo vrat je bilo zapahnjenih. A ne vsa. V tistih ozkih, umazanih ulicah z regastimi podboji in s cunjami zamašenimi okni se nas niso bali. Pri neki revni židovski rodbini sem našel prijazen sprejem. Dali so mi olupljenega krompirja in me napojili s čajem. In grel sem se pri njih celo dopoldne, dokler nas niso začeli izganjati, da gremo naprej. Bili so Židje in niso praznovali božiča.
V Rusiji smo delali v rudnikih. V našem jih je bilo do tisoč. Vsaka narodnost je imela ločene barake. Petdeset Slovencev nas je bilo skupaj v eni baraki. Prva dva božiča smo prebili zelo skromno. Kolikor nas ni bilo pri delu, smo presedeli skupaj cel večer, pili čaj in obujali spomine. Trda skorja krog src se je začela tajati in mrki obrazi so postali prijazni in zaupljivi. Ob teh večerih sem bil natančno poučen o vseh družinskih razmerah vsakega posameznega. Straža je ta večer tudi dovolila obisk nočne liturgije v pravoslavni cerkvi. Več iz radovednosti ko iz pobožnosti so to dovoljenje mnogi izkoristili.
Po revoluciji smo tam praznovali še dva božiča. Bila sta pa mnogo bolj slovesna. Bili smo prosti in prejemali iste plače kot domačini. Denarja ni manjkalo. Hoteli smo imeti božično drevo, a kje ga dobiti. Smreke tamošnji prebivalci še nikdar niso videli. Šli smo v bližnje mesto. Tam so prodajali na trgu borove veje kakor pri nas oljke na cvetno nedeljo. A vsaka veja je stala najmanj 5 rubljev. Če bi jih hotel kupiti za eno drevo, bi stalo premoženje. Kupili smo zelenega papirja in si napravili umetno drevo. Bilo je zelo lepo, z mnogimi svečami. Napekli smo krapov in napravili pojedino. Povabili smo s sosednjega rudnika ujetnike-Dunajčane, s katerimi smo se posebno dobro razumeli. Ti so bili dobri muzikanti na godalih lastnega izdelka in so na svoj način prispevali, da bi nam spomin na božič ne bil pregrenak.
Čez par dni so pa Dunajčani praznovali svojo božičnico in so v zameno povabili nas. Ti so se še prav posebno izkazali. Dunajčan tudi v najtežjih položajih ne izgubi svojega humorja, ljubi dobrovoljnost, petje, godbo in umetnost. Seveda pri njih na ta slavnostni večer ni smel manjkati »teater«. Igrali so neko komično satiro na kozake, ruske uši in rusko vodko. Navzoči Rusi so se sami kar za trebuhe držali, pri oknih je pa gledala cela ruska kolonija v barako kakor pri nas voglarji na »ohceti«. Nazadnje so prižgali improvizirano božično drevo, violinski tercet je zaigral »Stille Nacht, heilige Nacht« in vsa baraka je pela enoglasno ono v srce segajočo melodijo, katere čarobni moči se ta večer zaman upira še tako zakrknjeno srce. Glasovi so drhteli v pritajeni žalosti in hrepenenju. Še ko je bila pesem odpeta, se dolgo ni vrnila več tista razposajenost, ki je še malo prej vladala v baraki.
Kdo ve, kje vsi oni danes praznujejo svoj božič? Koliko jih že krije hladna zemlja?
Zadnja leta jaz svojih božičev tako rekoč več ne praznujem. Če bi mi perica, ki mi prinese perilo, ne voščila veselih praznikov, zato da ji kaj več v roko stisnem, bi menda niti ne vedel, kedaj je božič. Jaz pa tiste njene vesele praznike kar nazaj na koledar obesim. A kljub temu še nisem popolnoma utrjen. Prošlo soboto sem prisostvoval božičnici naših »Detoljubov«. Samo kot poročevalec. Bila je polna dvorana radovednih in hrepenečih malih obrazkov. Najprej so pokazali, kaj vsega so se tekom leta naučili; lepo so deklamirali, predvajali malo igrico in poslušali godbo. Ko pa so prižgali božično drevo in so otroci s spremljanjem violin kakor iz enega čistega in nedolžnega grla zapeli zopet tisto prelepo »Tiha noč, blažena noč«, se mi je začelo v grlu nekaj trgati, nekaj me je v grlu dušilo, v očeh mi je začelo migljati in moral sem potegniti z roko preko trepalnic. Ne vem, kaj me je bolj ganilo: vzneseni obrazi otrok, v katerih se zrcali naša nada in naša bodočnost, ali žalost nad lastnim zgrešenim detinstvom. Vem samo, da je to povzročila v tej situaciji in v tem trenutku ta predivna melodija, peta ob gorečem sijaju božičnega drevesa, kot simbola novorojenega življenja. Peli so drugačno besedilo, vendar tekst ne igra tu vloge, melodija je pa polna čarov. Za tistega preprostega organista, Franza Grugerja iz Arnsdorfa, bi oprostil celo Torquemada.
Na božični večer pa sedim v svoji kamri sam pri svojem gašperčku, si kurim in srebljem čaj. Da pa preženem nadležne spomine, ki se mi ravno ta večer tako trdovratno vsiljujejo, sem sklenil na vsak božični večer prečitati eno knjigo. Par let že čitam Cankarja; predlanskim sem čital njegovo »Moje življenje«, lani »Hišo Marije Pomočnice«, za letos sem si pa izbral »Podobe iz sanj«. A ko se svojih spominov otresem, me pa Cankarjevi primejo za grlo –.
