Utrinek tihega večera, v mlaki svetlobe stojiš. Kaj čakaš in se oziraš v dremotni ulici senc?
Dež rosi in ti polzi po obrazu, kot božajoča roka nežnosti. Senca nočnega sprehajalca se odraža na temni cesti.
Mirno stojiš v pričakovanju kot prIbit v trhli pod. Ura pozna je že odbila, in ulica v miru spi.
Preprosto besedo v slovo, korak preko praga, v svet tavam brez cilja, le kje misel je prava?
Na odru življenja obstanem, in potem ugasnejo luči. Zaslišim klic iz daljave, ujet v temo noči.
Prt kamniti je pogrnjen, vodni curek razpršen, klasje v vetru se priklanja, grom v blisku izguljen.
Skala razdrobljena, oblak v prahu skrit, struga izsušena, že pada, pada mrak.
