V mislih izgubljen, spokojen ob pozni nočni uri. Me misli vodijo okrog — tja v svet nevidnosti. Kot negotov dotik drsi korak prek mosta večnosti.
Zibel pozabljene mladosti, vasica mojih otroških dni, gozd zeleni samotni, le kje vse to še živi!
Brezskrbno list obračam, podobe davnih svetlih dni. Otroška duša me iz njih vpraša: Le kam so časi mladosti odšli?
Preroški up in lepe sanje, kot svet iz časa Biblije. Odprta so na široko vrata in otroške sanje izsanjane.
