Po drugih domovih, tudi najrevnejših, kjer so imeli prvoobhajance, so se veselo in svečano pripravljali na prvo obhajilo. Pri nas pa je teta Ema vsa nejevoljna mrzlično brskala na podstrešju po starih, zaprašenih košarah in iskala obleko zame med starimi oblačili, ki sta jih imeli nekoč k obhajilu in birmi Ana in Iza. Trudila se je, je govorila, da iz spravljenih reči poišče najboljše.
- Koliko skrbi, koristi od tega pa nobene, je tarnala, ko je nestrpno premetavala obledele in ponošene obleke na levo in desno.
- Končno sem nekaj našla! Kar dobro bo! je čez čas olajšano vzkliknila. In kakor da hoče prepričati vse svet, je glasno dodala:
- Nobenega smisla nima, da kupujemo samo za en dan, za nekaj ur, novo obleko. Mislim, da bi se z menoj strinjali vsi pametni ljudje.
K Anini kratki beli obleki sem morala obuti še Izine stare čevlje. Grozno. Bili so trdi in razpokani in povrhu vsega še preveliki.
- Teh čevljev ne bom obula, saj so mi najmanj za pet številk preveliki, sem malo pretiravala.
- Ravno prosili te bomo, da jih obuješ, je teta omalovažujoče zamahnila za roko.
Poskusila sem še enkrat:
- Teh grdih čevljev ne bom obula! sem rekla počasi in odločno.
- O, bog, je teta obupano dvignila roke. - Pankrt bi mi rad zrasel čez glavo! Kaj šele bo! Gada sem si zredila v hiši, je tarnala.
S teto Emo se je bilo brezupno bojevati. Na tihem sem jo primerjala s hudobno čarovnico. Kakor da bi vedela, kaj se plete v moji glavi in bi čutila, s kom jo primerjam, mi je vrnila milo za drago.
- V klet, v klet jo bom dala, smrkljo. Tam se bo pošteno ohladila in ji bodo morda odpadli uporni rožički, je dejala v sveti jezi.
- V klet? Joj, ne v klet, teta, sem zakričala. Začelo me je dušiti. Naenkrat me je oblil mrzel znoj. Pred oči so mi stopili temni kletni prostori, ki si bili tudi poleti hladni kot mrzla studenčnica. Jeseni, ko me je Iza poslala v klet po korenje, se je mimo mojih nog zapodila ostudna in velika podgana s tako dolgim repom, da si tega ni mogoče predstavljati. Prepričana sem bila, da ni bila edina. Kjer vidiš eno, jih je navadno več. Morda kar cela družina. Nedavno sem slišala pripovedovati, stričevega znanca, da je podgana v bližnji vasi do kosti oglodala onemoglo starko.
Kač sem se bala in zato so me strašili z njimi, zdaj pa še podgane!
- Ne v klet, ne v klet, teta! sem vedno bolj prestrašeno branila.
- Ne boš šla v klet, če boš ubogala in boš lepo brez ugovora obula moje lepe čevlje, je posmehljivo rekla Iza. Nekoč sem jih, morala sem jih obuti tudi zdaj. Se imaš za kaj več od mene? je pomežiknila svoji materi. Likala je obleko, ki naj bi jo jaz oblekla za obhajilo. Imela je zardela lica in izpod rute z belimi pikami so ji silili škrlatno rdeči lasje. Bila je skoraj lepa.
Veter je zaloputnil z odprtim kuhinjskim oknom in kakor hudobni duh je skočila v kuhinjo Neža, bratrančeva mačka. Zamijavkala je in se zgrbila. Pred dobrim letom je bratranec Vili prinesel od nekod črno mačko. Nekajkrat sem se ji poskušala približati, a Vili je zbliževanje z Nežo vedno ljubosumno preprečil. Tako sva si ostali tujki. Celo več. Začela sem verjeti, da mi Vilijeva mačka prinaša nesrečo.
Ana je bila najbolj pobožna duša v naši družini. Spremljala me je v cerkev. Vsakih nekaj korakov sva se ustavili, da je na meni kaj popravila.
- Nekam preveč neumno ti štrli ta ovratnik, me je grajala.
- Nisem jaz kriva, sem ji uporniško govorila.
- Na tej strani obleko po šivih vleče. Čakaj, naj pogledam, kaj se da narediti. Zgrbančeno oblekco je po šivih še bolj vleklo, čeprav jo je Ana razvlačila v vse smeri. Ponekod so šivi popokali in nastale so luknje.
- Kako pa hodiš! Nemogoč otrok si. Doma je bilo videti čisto v redu, me je Ana prepadena ogledovala in videla sem, da ji je ob meni nerodno.
Počasi sva stopali proti cerkvi. V spremstvu domačij so okrog naju frfotale razkošno belo oblečene deklice. Matere so s šiviljami zbrale vso domišljijo, tako da so bile nekatere videti kakor kraljične.
Čez belo obleko iz dragih čipk in svile so nosile deklice pod venčki na glavi tančice, vlečke do pet. Žele so občudovanje vseh.
Deklice so se zavedale svoje očarljivosti in njihovi obrazi so bili v belih okvirih iz tančice resni, strogi in nedostopni.
Čeprav sem bila tudi po pameti še zelena, sem se vendarle čudila, odkod ljudem denar za vse to, saj sem vedela, da vsi niso tako bogati.
- Morda denar le ni vse, sem si mislila. Mogoče jih imajo tako radi, da si odtrgajo od ust in prihranijo denar za drage obleke.
Vso pot sem imela preglavice z obleko in čevlji. Čeprav so mi k prstom natlačili papir, so mi uhajali z nog in mi do krvi obdrgnili peto. A bolj kot krvave pete me je skelel sram. Počutila sem se grda, usmiljenja vredna. Počutila sem se strašno neumno in bedasto. Izginila mi je vsa samozavest.
Ljudje so me gledali začudeno, posmehljivo. Ničesar niso skrivali. Nisem vedela, kam naj pogledam, ko so matere, ki so ponosno stale ob svojih ljubljencih, pikro govorile:
- Poglejte no, kaj takega!
- Moj bog, čigava je?
- Otroka so naredili za ptiče strašiti!
Nisem več prenesla začudenih pogledov, skrivljenega usmiljenja, posmeha, ki me je spremljal na poti k obhajilu. Izvila sem se Ani iz rok in preden se je ovedla, kaj nameravam, sem se že izginila v množici. Skozi gnečo pred cerkvijo sem se pretihotapila v visok in gost cipresov drevored, ki je peljal k pokopališču.
Zdrsnila sem na pokopališkim zidom na tla in olajšano zadihala.
Cerkveni zvonovi so zadoneli, vabili so v cerkev. Doneli so svečano in veličastno, kakor ob vstajenju.
Jaz pa sem uprla pogled proti nebu in tam zgoraj iskala boga. Toliko sem mu imela potožiti, toliko povedati, toliko vprašati...
Bolj kot kdajkoli poprej sem pogrešala materino roko. Preplavilo me je grenko spoznanje, kako uboga sem pravzaprav, saj nimam nikogar, ki bi me imel rad. Razlilo se je čez rob. Zarila sem obraz v travo in grenko zajokala.
Zvonovi pa so zvonili.
Po drugih domovih, tudi najrevnejših, kjer so imeli prvoobhajance, so se veselo in svečano pripravljali na prvo obhajilo. Pri nas pa je teta Ema vsa nejevoljna mrzlično brskala na podstrešju po starih, zaprašenih košarah in iskala obleko zame med starimi oblačili, ki sta jih imeli nekoč k obhajilu in birmi Ana in Iza. Trudila se je, je govorila, da iz spravljenih reči poišče najboljše.
- Koliko skrbi, koristi od tega pa nobene, je tarnala, ko je nestrpno premetavala obledele in ponošene obleke na levo in desno.
- Končno sem nekaj našla! Kar dobro bo! je čez čas olajšano vzkliknila. In kakor da hoče prepričati vse svet, je glasno dodala:
- Nobenega smisla nima, da kupujemo samo za en dan, za nekaj ur, novo obleko. Mislim, da bi se z menoj strinjali vsi pametni ljudje.
K Anini kratki beli obleki sem morala obuti še Izine stare čevlje. Grozno. Bili so trdi in razpokani in povrhu vsega še preveliki.
- Teh čevljev ne bom obula, saj so mi najmanj za pet številk preveliki, sem malo pretiravala.
- Ravno prosili te bomo, da jih obuješ, je teta omalovažujoče zamahnila za roko.
Poskusila sem še enkrat:
- Teh grdih čevljev ne bom obula! sem rekla počasi in odločno.
- O, bog, je teta obupano dvignila roke. - Pankrt bi mi rad zrasel čez glavo! Kaj šele bo! Gada sem si zredila v hiši, je tarnala.
S teto Emo se je bilo brezupno bojevati. Na tihem sem jo primerjala s hudobno čarovnico. Kakor da bi vedela, kaj se plete v moji glavi in bi čutila, s kom jo primerjam, mi je vrnila milo za drago.
- V klet, v klet jo bom dala, smrkljo. Tam se bo pošteno ohladila in ji bodo morda odpadli uporni rožički, je dejala v sveti jezi.
- V klet? Joj, ne v klet, teta, sem zakričala. Začelo me je dušiti. Naenkrat me je oblil mrzel znoj. Pred oči so mi stopili temni kletni prostori, ki si bili tudi poleti hladni kot mrzla studenčnica. Jeseni, ko me je Iza poslala v klet po korenje, se je mimo mojih nog zapodila ostudna in velika podgana s tako dolgim repom, da si tega ni mogoče predstavljati. Prepričana sem bila, da ni bila edina. Kjer vidiš eno, jih je navadno več. Morda kar cela družina. Nedavno sem slišala pripovedovati, stričevega znanca, da je podgana v bližnji vasi do kosti oglodala onemoglo starko.
Kač sem se bala in zato so me strašili z njimi, zdaj pa še podgane!
- Ne v klet, ne v klet, teta! sem vedno bolj prestrašeno branila.
- Ne boš šla v klet, če boš ubogala in boš lepo brez ugovora obula moje lepe čevlje, je posmehljivo rekla Iza. Nekoč sem jih, morala sem jih obuti tudi zdaj. Se imaš za kaj več od mene? je pomežiknila svoji materi. Likala je obleko, ki naj bi jo jaz oblekla za obhajilo. Imela je zardela lica in izpod rute z belimi pikami so ji silili škrlatno rdeči lasje. Bila je skoraj lepa.
Veter je zaloputnil z odprtim kuhinjskim oknom in kakor hudobni duh je skočila v kuhinjo Neža, bratrančeva mačka. Zamijavkala je in se zgrbila. Pred dobrim letom je bratranec Vili prinesel od nekod črno mačko. Nekajkrat sem se ji poskušala približati, a Vili je zbliževanje z Nežo vedno ljubosumno preprečil. Tako sva si ostali tujki. Celo več. Začela sem verjeti, da mi Vilijeva mačka prinaša nesrečo.
Ana je bila najbolj pobožna duša v naši družini. Spremljala me je v cerkev. Vsakih nekaj korakov sva se ustavili, da je na meni kaj popravila.
- Nekam preveč neumno ti štrli ta ovratnik, me je grajala.
- Nisem jaz kriva, sem ji uporniško govorila.
- Na tej strani obleko po šivih vleče. Čakaj, naj pogledam, kaj se da narediti. Zgrbančeno oblekco je po šivih še bolj vleklo, čeprav jo je Ana razvlačila v vse smeri. Ponekod so šivi popokali in nastale so luknje.
- Kako pa hodiš! Nemogoč otrok si. Doma je bilo videti čisto v redu, me je Ana prepadena ogledovala in videla sem, da ji je ob meni nerodno.
Počasi sva stopali proti cerkvi. V spremstvu domačij so okrog naju frfotale razkošno belo oblečene deklice. Matere so s šiviljami zbrale vso domišljijo, tako da so bile nekatere videti kakor kraljične.
Čez belo obleko iz dragih čipk in svile so nosile deklice pod venčki na glavi tančice, vlečke do pet. Žele so občudovanje vseh.
Deklice so se zavedale svoje očarljivosti in njihovi obrazi so bili v belih okvirih iz tančice resni, strogi in nedostopni.
Čeprav sem bila tudi po pameti še zelena, sem se vendarle čudila, odkod ljudem denar za vse to, saj sem vedela, da vsi niso tako bogati.
- Morda denar le ni vse, sem si mislila. Mogoče jih imajo tako radi, da si odtrgajo od ust in prihranijo denar za drage obleke.
Vso pot sem imela preglavice z obleko in čevlji. Čeprav so mi k prstom natlačili papir, so mi uhajali z nog in mi do krvi obdrgnili peto. A bolj kot krvave pete me je skelel sram. Počutila sem se grda, usmiljenja vredna. Počutila sem se strašno neumno in bedasto. Izginila mi je vsa samozavest.
Ljudje so me gledali začudeno, posmehljivo. Ničesar niso skrivali. Nisem vedela, kam naj pogledam, ko so matere, ki so ponosno stale ob svojih ljubljencih, pikro govorile:
- Poglejte no, kaj takega!
- Moj bog, čigava je?
- Otroka so naredili za ptiče strašiti!
Nisem več prenesla začudenih pogledov, skrivljenega usmiljenja, posmeha, ki me je spremljal na poti k obhajilu. Izvila sem se Ani iz rok in preden se je ovedla, kaj nameravam, sem se že izginila v množici. Skozi gnečo pred cerkvijo sem se pretihotapila v visok in gost cipresov drevored, ki je peljal k pokopališču.
Zdrsnila sem na pokopališkim zidom na tla in olajšano zadihala.
Cerkveni zvonovi so zadoneli, vabili so v cerkev. Doneli so svečano in veličastno, kakor ob vstajenju.
Jaz pa sem uprla pogled proti nebu in tam zgoraj iskala boga. Toliko sem mu imela potožiti, toliko povedati, toliko vprašati...
Bolj kot kdajkoli poprej sem pogrešala materino roko. Preplavilo me je grenko spoznanje, kako uboga sem pravzaprav, saj nimam nikogar, ki bi me imel rad. Razlilo se je čez rob. Zarila sem obraz v travo in grenko zajokala.
