V poletje mesec zažari — svetlin svoj cvet odpre. Poteši se komaj v noči, ko se v polni sij razstre..
Z vso močjo že zdaj cveti, živeti hoče — biti živ! Z bolestjo silno pesem poje — vseh vrtnic vonj bi rad popil.
Svetlo pesem grenko prelije skozi nočni vrt. Čez cvetne čaše jo pretoči — a že ob sebi čuti smrt.
Izlije ob samotni uri življenje svoje v mesčev svit, toži za objemom sončnim, v klobčič bolečine zvit.
V srebrnih kapljah v noč polzi žalost, njen vrtinec tih — življenje skozi spev kopni, med molk razgubi se vzdih.
Jutri se bo sonce vzpelo najviše na nebeški obok. osut bo stal tam v sončnem krogu, s semenom mavričnih sanj.
Utihnila je slavčeva pesem. Pomlad rojeva v poletje, a zemlja je brezčutna za cvetje. Ugasnil je smeh, noč molči.
Zaman pravljični prividi stvarnost zastirajo, zaman luna seje ljubezen po vrtovih. Tišina. Globoka noč molči.
Globoka noč molči, molči. Tiho ziblje seme praprot. Bezeg dehti, a cvetna veja se ne zgane. Mrak leži vseokrog.
Tiho odstiram poti med nemirnimi vejami trsja. Temno se sklanjajo nad moje lase in brišejo z mojih lic sanje.
Luč jutra me slači. Valujoči nemir se me ovija, Na ustnice mi privre molitev, njen odmev se s spominom zliva.
Svetloba jutranja tke obrise, bliska z ogledalom. V očeh sončnih žarkov zagledam vrt, kjer sva se nekoč ljubila.
Žuborel si, žlahtni studenec. Vsak dan sem se iz njega napila za nove moči, vsako kapljo sem v svoje dlani ujela.
V tihi senci vrta si pretakal svoj nasmeh, v objemu rož vrel si, vrtinec čisti, napajal brstje mlado s srčnimi utripi.
A zdaj usahnilo je valovanja, brez krika žar odtekel je v neznano. Ugasnil je izvir. Zdaj le kot senca greš za mano.
Zatonil je svit obzorja, mesec je na svoji obali luč prižgal. K sebi je zvabil zdihljaje zemlje, sredi lepega večera se je v reko potopil.
