Tisto opoldne, v začetku avgusta, ko je velika oranžna krogla neusmiljeno pošiljala ognjene žarke na zemljo in je ta od izsušenosti kar pokala, se je Neli polagoma vzpenjala po blago položnem gričku, ki se je dvigal nekaj deset metrov nad njeno domačijo. Oborožena z lesenim slikarskim stojalom, s sliko - portretom dvorca v zlatem okvirju, paleto z barvami in niz čopičev raznih velikosti, ji hoja navkreber kljub pohabljenosti ni povzročala posebnih težav. Njeno levo nogo, močno zaostalo v rasti, je namreč varno objemala kovinska opornica. Travnat griček, posut z belimi zvezdicami - marjeticami, rdečim makom in plavicami, se je zdel kot mehka preproga, ki se je brez upiranja nalahno vdajala njenim drsečim korakom.
Prispela je na vrh grička in za to je bila bogato poplačana. Na vse štiri strani neba se ji je na široko odprl razgled na nazobčane vrhove gora, oblite z rožnatim sončnim prelivom. Rahlo zasopla je odložila tovor poleg sebe in se prevzeta od nepopisne lepote zagledala v venec gora, ki se je raztezal na vse strani neba. Kot vsakokrat, ko je strmela vanje, si je tudi zdaj obljubila, da bo to nazobčano čipko nekoč prenesla na platno in slika gora bo krasila steno njene sobe.
Na hitro je z očmi preletela okolico, iskala je delček ravnine, kamor bi postavila slikarsko stojalo. ne da bi se prekucnilo. Že dober meter od sebe je zagledala delček ravnine in nanjo postavila leseno ogrodje. Ko se je prepričala, da trdno stoji, je nanj položila platno, paleto s čopiči pa odložila poleg sebe na travo, da so pri roki, če bodo potrebni morebitni manjši popravki.
S kritičnim očesom slikarke se je zagledala v sliko, v svojo priljubljeno, večmesečno garanje. Še poslednjič se je želela nagledati prenovljene podobe na platnu, preden bo krasila steno širokega stopnišča njenega doma. Dolgo je ogledovala dvorec, svoj novi dom, ki je spominjal na otok sredi skrbno izrisanih travnatih bilk in natanko opazovala delček za delčkom slike in kritično ocenjevala svojo stvaritev, polno neizmerne ljubezni. Njene velike zasanjane oči so nemirno potovale od portreta do originala - razkošnega poslopja, in spet nazaj k platnu na stojalu. Posebno pozornost je namenila okencu, pregrajenem z železnimi križi, nameščenem v zgornjem nadstropju, v levem krilu stavbe, kajti natanko v tem času, bilo je točno opoldne, se je okence kopalo v razkošni kopeli sončnih opilkov. Ko ga je primerjala z upodobitvijo na stojalu, je njen, še malo prej resen in napet obraz, obarval nasmeh. Oddahnila se je. Z neverjetno natančnostjo ji je uspelo na platno prenesti popolno sliko odbleska sonca. Original in portret sta se ujemala do najmanjše podrobnosti. V Neli je sreča rasla in se širila kakor velik napihljiv balon in v glavi ji je zaigralo:
»Darilo za očetov rojstni dan bo zadetek v polno!«
Ogenj sreče ni dolgo gorel. Gladek obraz še je iznenada prekrila senca žalosti. Bila je kot sonce, ki ga v hipu prekrije temen oblak in mu ukrade svetlobo, ko se je ji v mislih prikazal očetov obraz. Obraz, v katerega je velikokrat strmela ure in ure in si ob tem neštetokrat zastavljala vprašanja: »Zakaj vsakokrat, ko me pogleda in se ustavi na moji pohabljeni nogi, začutim, kako se vame upira hladna, siva luč njegovih oči? Kakor da bi se sramoval moje pohabljenosti. Ali pa mi nekaj prikriva?« Kot ogenj jo je zapeklo nekje globoko v prsih in njeno lepo čelo so prekrile črtice.
»Morda pa je on kriv za mojo invalidnost?« je tolikokrat potlačen sum ponovno udaril na dan. »Vsa ta leta se že izgubljam v labirintu zakajev. ko v tekmi z drugimi iščem pot do njegovega srca. Kaj če bo Maksima s svojim darilom in narejenim dobrikanjem ubrala bližnjico in kot običajno mi zaprla vrata njegovega srca?«
Črv temne slutnje je grobo izpodjedal komaj vzbrsteli popek sreče.
Z Maksimo, bratovo ženo, sta se krčevito potegovali za očetovo oziroma tastovo naklonjenost. Vendar je dobrikanje veliko bolj uspevalo lepi in zapeljivi Maksimi kot ljubeča vdanost hčerke.
Neli je pretrgala nit razglabljanja. Tega lepega sončnega dne se ne bo trapila z vsakdanjostmi in več kot zadovoljna s svojim izdelkom je snela sliko, pospravila risarski pribor in se odpravila nazaj proti hiši.
LEONIDA HORS KAKOR DA JE …
Počasi je stopala pod listnato streho drevoreda divjih kostanjev ki jih je dal nasaditi še njen ded Edvard Hors. Rada je imela ta stara drevesa, rja na listih je že kazala na neko nepoznano bolezen, ki bi večino dreves posušila, a njen oče, Viktor Hors mlajši, jih je dal nekaj posekati in zamenjati z novimi, mladimi drevesi. Kostanje je dal zasaditi precej narazen, zato je širok in zračen drevored bil videti razkošen.
Lagodno se je povzpela po širokem, kamnitem stopnišču do vrha, vendar ni takoj vstopila. Kakor da je še ne mika v hišo, se je ozrla nazaj v svetlobo dneva, na pomirjajoče zelenilo trave in bogastvo cvetja. Na kamnitih stopnicah so ležala težka korita z rožnimi grmiči, bogato posutimi s cvetovi, v nizkih okroglih koritih pa so sanjale rdeče begonije in pisane zvončnice. Še enkrat je vdihnila njihov opojni vonj in končno pritisnila na kljuko težkih vhodnih vrat, obdelanih s kovanim železom.
Vstopila je v široko razsvetljeno vežo, v katero je prihajala svetloba izza steklenih vrat, nad katerimi se je stikalo dvoje stopnišč. Eno je prihajalo z leve in drugo z desne. Vodili sta v vzhodni in zahodni krili dvorca. Neli se je zvito nasmihala. Posrečilo se ji je neopazno priti skozi vhodna vrata. Ni hotela, da bi kdo videl njeno darilo prej, preden ga bo podarila očetu. Načrt, ki ga je ves čas nosila v glavi, se ne sme izjaloviti.
Že je hotela zaviti v levo krilo stavbe, kjer je imela svojo sobo, ko je iz desnega krila stopnišča zaslišala mamin nekoliko vzvišen ukazujoči glas:
»Mimi, si pogrnila mizo v zahodni sprejemnici? Kosilo mora biti natanko ob trinajsti uri!«
Nizek grgrajoč glas gospodinje je odločno odgovarjal:
»Ja, gospa Leonida, vse bo tako, kot ste naročili!«
»Kosilo naj bo takšno, kot sva se dogovorili! Goveja in zelenjavna juha, polnjene telečje prsi, ocvrti svinjski zrezki, sladica pa …«
Med naštevanjem maminih kulinaričnih dobrot se je Neli pognala, kolikor ji je dovoljevala njena pohabljena noga, po stopnišču navzgor, a še preden jo je uspel pogoltniti ovinek levega krila, jo je že prestregel Leonidin očitajoči glas:
»Kornelija, spet se potepaš! Mimi pa ima polne roke dela!«
Takoj za glasom se je na vrhu stopnišča pojavila tudi Leonida Hors. Neli jo je nejevoljno pogledala, ostra navpična črta, je razdelila lepo, še skoraj gladko čelo, in kazala njeno trenutno razpoloženje.
Za Neli je bila Leonida Hors še zmeraj lepa ženska. Pri skoraj šestdesetih je še vedno pokončno in ponosno držala glavo, zato je bila videti višja kot v resnici. imela je še vitko in čvrsto telo, ker je še redno telovadila, se ve, kadar ni imela slabih dni. Ta praznični dan je imela na sebi indigo moder kostim z ozko, tesno prilegajočim se krilom, ki je poudarjalo njena lepo oblikovana meča, še ne poslikana z drobnimi kapilarami, jezo in žalost mnogih, mlajših žensk.
Leonida Hors je gibko kakor mlado dekle stopila k Neli. Z nespremenjenim izrazom v očeh je obvisela na hčerki in iz nje je privrela neustavljiva ploha besed:
»Kje si spet bila? Na griču si spet pacala, ne? Rekla sem ti, da pomagaš Mimi, pripraviti mize!«
Pred strogo materjo se je Neli počutila kot jetnica pred paznico. Z občutkom krivde je položila stojalo na tla in nanj položila sliko. Pogledala je mamo in veselo rekla:
»Moje darilo za očeta! Pravkar sem jo dokončala!«
Leonidine sive oči, so se razširile, brado je potisnila naprej in osupla nad tem, kar je pravkar slišala, s pogledom obstala na sliki. Dolgo si je ogledovala platno in ocenjevala motiv, medtem ko je Neli vsa na trnih, čakala njeno kritiko. Mamino mnenje ji je namreč veliko pomenilo, še zdaj, ko ni bila več prisebna kot nekoč, je znala dobro oceniti njena dela, saj je pred leti tudi sama slikala. Zaradi moža in družine pa se je odpovedala ustvarjanju .
Končno je mama s tihim glasom spregovorila:
»Neli, zelo dobro ti je uspelo. Res, prelep je naš dvorec.«
Leonida ni niti najmanj poskušala prikriti, kako ponosna je nad pristnim umetniškim delom in kar prekipevala je od navdušenja, kako nadarjeno hčerko ima.
»Mama, se bo očka razveselil mojega darila?« je Neli vprašala Leonido, medtem ko je nemirno pogledovala naokrog in iskale primeren prostor, kam bi lahko obesila sliko.
Kakor da bi brala hčerine misli, jo je Leonida zbodla:
»Kam boš pa obesila sliko?« »Tukaj, v glavni veži, kjer visi slika konja!« je Neli s prstom pokazala na široko steno pred seboj.
Leonida si je podrgnila nos.
»Ne verjamem, da bo očka dovolil sneti to sliko. Konji so bili zmeraj in bodo še vnaprej njegova največja ljubezen.«
»Mogoče se motiš, mami. Ta slika visi že toliko let na tej steni. Že kdaj sem jo narisala!«
Odkrito prizadeta ji je oporekla, malodušno snela sliko s stojala in se počasi kot od dela zgarana starka namerila po stopnišču navzgor, v svojo sobo.
… IN JE NI
Ni še prispela do vrha stopnic, ko jo je prestregel mamin preplašen glas:
»Neli, poglej, kaj sem našla na očetovi pisalni mizi!«
Leonida Hors je skoraj šepetala.
Neli se je obrnila, presenečena, zakaj spet obtožuje očeta. Vrnila se je do nje in osupla strmela v njeno široko razprto dlan, na kateri so se bleščali risalni žebljički.
»S temi žeblji me bo pribil na križ! Vem, da se bo to kmalu pripetilo!« je Leonida Hors zgrožena šepetala in z izrazom nepopisnega strahu si je z roko prekrila usta. Iz njenih besed je bilo razbrati resničen in globok strah.
Mamina nenadna preobrazba je nepričakovano udarila v najbolj neprimernem času, v času očetovega pomembnega praznovanja.
»Danes res ni primeren čas za njene bolezenske izpade!« je Neli zarezalo skozi glavo. Ker je poznala mamino bolezen in je vedela, da po krivem obtožuje očeta, je s svojimi toplimi dlani sočutno zaobjela njene trepetajoče dlani in jo poskušala
»Mami, prosim, umiri se! Ne boj se! Očka ti nič noče! Saj veš, da te ima še zmeraj rad!« »Lažeš! Vem, da me bo ubil!«
Leonida je v svojem obupu, da ji mož Viktor streže po življenju, bruhnila v silovit jok in hlipala:
»Neli, zopet sem slišala tisti grozni jok.«
Obupana nad maminim trmastim vztrajanjem pri svojem je nehote zvišala ton:
»Mami, dovolj mi je tvojih nenehnih halucinacij! Prosim te, obvladaj se! Pri vseh pripravah za očetov rojstni dan si res ne moreva privoščiti živčnosti. Poskusi se zbrati! Vsak čas bodo naši tukaj! Nihče ti ne želi nič slabega!«
Trudila se je, da bi pomirila prestrašeno mater.
Leonido je pred vsakim praznovanjem zagrabila neznosna panika Naj je šlo za nedeljska kosila ali praznovanja rojstnih dni družinskih članov se je panično izgubljala v nepomembnih stvareh. Kakor slepa kokoš je brezglavo tekala sem in tja po hiši in nenehno sebe in vse v hiši spravljala ob živce. Odkar je zbolela za to duševno boleznijo, se je njeno stanje še nenehno slabšalo.
Neli je z grozo spremljala mamin počasni duševni propad, a ji razen z zdravili, ki jih je predpisal zdravnik, ni mogla z ničemer pomagati. Bolezen jo je nezadržno pehala v vedno globlji prepad pozabljanja in ob napadih demence, ki jo je vodila v nenehno sumničenje, se je Leonida Hors panično bala, da ji mož streže po življenju. Kakor da se ji je iznenada ustavil razum, so se ji v glavi pojavljale vsiljene misli, kot bi jih v njen duh vrinil nekdo drug. Leonida je pričela verjeti, da njene misli slišijo in jih kradejo. Pogosto je slišala glasove, seveda navadno sovražne.
Da bi mamino nemirno reko misli speljala v mirnejšo strugo, ji je Neli zarotniško prigovarjala:
»Mama, o tvojem napadu niti besedice očetu! Razumeš! Veš, kaj ti je očka zagrozil, če ne boš pridna, torej če boš preveč panična, te bo poslal v hišo za norce. Jaz pa nočem da gre v dom.«
Nežno je objela mamo okoli ramen kakor da je njen otrok, ki je potreben tolažbe, Leonida pa je kot prestrašeno dekletce, ki ji grozi nevarnost, naivno vprašala:
»Misliš, da mi res ne bo nič storil?«
»Mami, nikar se ga ne boj. Očka te ima rad. Jezen je samo na tvojo bolezen, ki gradi visok in trden zid med vama.«
Hčerine besede so jo potolažile. Leonidi je čez tanke ustnice šel nasmeh in kot po čudežu se je zopet znašla v koži Leonide Hors, ki zna ukazovati. Kakor hitro se je Leonida iztrgala iz krempljev bolestne domišljije in pristala v realnem svetu je kot ponavadi že priganjala k delu:
»Neli, pojdi takoj k Mimi! Pomagaj ji pripraviti mizo v velikem salonu! Ona že ve, s katerimi prti bodo pogrnjene!«
»Ja, mami! Takoj grem v kuhinjo, samo rekvizite nesem v svojo sobo,« je Neli z veseljem sprejela mamin ukaz, samo da je ženska spet tukaj in zdaj.
KONJ Z ŽALOSTNIMI OČMI
Neverjetno hitro se je pognala po stopnišču navzgor. Nepregibno koleno leve noge je čudežno ni več oviralo. V trdni opornici je z lahkoto premagovala stopnico za stopnico.
Na vrhu stopnišča je obstala pred sliko, očetovim najljubšim portretom konja, ki ga je naslikala pred leti in se zagledala vanjo. Ta plemenita žival, s ponosno držo in prekrasno grivo, očetov najljubši konj Blisk, jo je neverjetno pritegnil, čeprav se je konjev bolestno bala: Govorili so ji, da brez razloga. Velike rjave oči konja na podobi so se ji zdele neskončno nesrečne.
»Trapa, le zakaj vidim v njih nesrečo?« je pomislila in obrnila glavo na drugo stran stopnišča, kjer jo je na steni pričakal portret prababice Agate, očetove babice.
Stara gospa, v črni krinolini, je držala ponosno dvignjeno glavo. Spletena kita temnih las ji je krasila široko obraz, ki ga je popestril igriv pogled, s katerim se je Neli tako rada spogledovala. Vselej ko se je vzpenjala po stopnišču, je dobila občutek, da jo prababičine velike svetle oči ljubeznivo pozdravljajo. Zazdelo se ji je, da je prababica živa oseba, ki bi ji rada nekaj povedala, seveda, gotovo nekaj lepega, nekaj vzpodbudnega. Posebej lepo naslikane so se ji zdele njene oči. Ni se mogla iznebiti občutka, da njene živahne oči gledajo in strmijo za njo, še dolgo za tem, ko odhaja od nje.
Obstala je pred sliko in znova občudovala stvaritev neznanega slikarja. Neznanec, kateremu je prababica ponosno pozirala, se ji je zdel odličen umetnik. Znal je ujeti sence in luči, kar marsikateremu akademiku včasih ne uspe dobro. Namuznila se je. Dobro je vedela, kako s preprostim trikom na portretu dosežeš popoln učinek. Spomnila se je šole in besed priznanega predavatelja:
»Obraza ne naslikaš direktno od spredaj, ampak ga obrneš nekoliko v desno, pogled pa mora biti usmerjen v levo. Potem se zdi gledalcu, da slika povsod gleda za njim!«
Neli se je nasmehnila in nagajivo pomahala stari gospe v pozdrav. Ko je odhajala od nje je vedela, da jo spremlja s pogledom, zato se je obrnila in še enkrat pomahala, preden jo je pogoltnil ovinek levega krila stopnišča.
V sobi je takoj odgrnila zaveso in na stežaj odprla okno. Zunaj jo je pozdravil star oreh in skozi njegove goste veje je v sobico pronicala pridušena zelenozlata svetloba. Rada je imela zlato svetlobo. Soba je žarela v rumeni barvi, da se je zdelo kakor da se sobica koplje v zlatu. Stene in tla sobe so še dodatno popestrili njeni portreti, ki jih je že končala, ali so bili še v delu. Pripravljala se je na svojo prvo razstavo in prostor je spominjal na galerijo.
MIMI IMA VSE POD NADZOROM
Neli je brez naglice odložila stvari na tla in kot ji je naročila mama, je takoj odšla nazaj h gospodinji Mimi.
Že s praga kuhinje je zaklicala:
»Mimi, mama mi je naročila, naj ti pomagam pri ureditvi velike jedilnice!«
»Neli, nikar se ne naprezaj! Vse je že nared! Rekla sem gospe Leonidi, da zmorem vse sama! Lahko greš!« je Mimi povedala z glasom, rahlo pojočim in enoličnim, brez visokih ali nizkih tonov.
Mimi, dolgoletna gospodinja pri hiši, je v veliki kuhinji, obloženi z belo rjavimi ploščicami, že vse pripravila za svečano kosilo. Kakor v kuhinji velikega hotela se je na električnem štedilniku s stekleno ploščo in pod njo nevidnimi grelci že cvrlo in peklo. Na dolgem pultu so bile naložene jedi na velikih pladnjih. Mimi je žarel obraz in podobna je bila loncu, v katerem je para dosegla najvišji nivo pritiska. Opoldne, v času kosila, jo je zagrabila delovna mrzlica in kakor navita je neprestano sukala kuhalnico kot po ritmu vseh mogočih brnečih gospodinjskih pripomočkov. Bila je okrogla ženska, vendar ne debela, kakor da je izklesana iz enega samega kosa. Nikjer ni bilo videti pasu ne vitkih gležnjev, bila je kakor valj. Oblečena je bila praznično, temnomodro dolgočasno obleko, ki jo je popestril bel predpasnik, dovolj širok, da je zaobjel celotno postavo. Njene kratko pristrižene, skoraj bele lase, pa je skrbno, da ne bi izpadel kak las, prekrivala tanka mrežica.
Neli je pogledala Mimi in preblisnila jo je misel – ženska je v tej predpotopni preobleki kot valjar, oblit z belo glazuro – na glas pa je rekla:
»Mimi, me res ne potrebuješ? Je pripravljeno za sprejem gostov?«
Z vprašanji je rinila vanjo, da bi se prepričala, če je vse nared.
»Pojdi tja in si stvar oglej!« ji je Mimi užaljena zabrusila in drobne temne oči, globoko zasidrane na širokem obrazu, zabodla v mlado tečnobo.
»Uh, danes si pa res prešerne volje!« jo je Neli zafrknila in zapustila nasršeno žensko.
V veliki jedilnici v salonu, ta naziv je bil Leonidi Hors bolj všeč, slišalo se je bolj fino, so se na dolgi raztegljivi mizi slovesno bleščali beli damastni prti, skrbno pogrnjeni, in v trebušastih vazah s kitajskimi motivi so bile rože, bele in rdeče gladiole. Deviško beli prtički iz blaga so tičali v zloščenih obročkih iz srebra, ki jih je hiša podedovala po očetovi babici. Vse je bilo na moč dekorativno, Leonida je namreč fanatično ljubila razkošje nekega prejšnjega časa.
Sonce je lilo zlato reko žarkov skozi odprta okna na stene salona, katere so krasile slike slavnih prednikov, okvirjene s težkimi, zlatimi okvirji, tako da je ves prostor dihal odličnost in prestižnost.
»Mama bo srečna!« je Neli pomislila in zadovoljna, zaprla vrata za seboj.
* Odlomek iz romana.
PODOBA DVORCA IN UGIBANJA O OČETU
Tisto opoldne, v začetku avgusta, ko je velika oranžna krogla neusmiljeno pošiljala ognjene žarke na zemljo in je ta od izsušenosti kar pokala, se je Neli polagoma vzpenjala po blago položnem gričku, ki se je dvigal nekaj deset metrov nad njeno domačijo. Oborožena z lesenim slikarskim stojalom, s sliko - portretom dvorca v zlatem okvirju, paleto z barvami in niz čopičev raznih velikosti, ji hoja navkreber kljub pohabljenosti ni povzročala posebnih težav. Njeno levo nogo, močno zaostalo v rasti, je namreč varno objemala kovinska opornica. Travnat griček, posut z belimi zvezdicami - marjeticami, rdečim makom in plavicami, se je zdel kot mehka preproga, ki se je brez upiranja nalahno vdajala njenim drsečim korakom.
Prispela je na vrh grička in za to je bila bogato poplačana. Na vse štiri strani neba se ji je na široko odprl razgled na nazobčane vrhove gora, oblite z rožnatim sončnim prelivom. Rahlo zasopla je odložila tovor poleg sebe in se prevzeta od nepopisne lepote zagledala v venec gora, ki se je raztezal na vse strani neba. Kot vsakokrat, ko je strmela vanje, si je tudi zdaj obljubila, da bo to nazobčano čipko nekoč prenesla na platno in slika gora bo krasila steno njene sobe.
Na hitro je z očmi preletela okolico, iskala je delček ravnine, kamor bi postavila slikarsko stojalo. ne da bi se prekucnilo. Že dober meter od sebe je zagledala delček ravnine in nanjo postavila leseno ogrodje. Ko se je prepričala, da trdno stoji, je nanj položila platno, paleto s čopiči pa odložila poleg sebe na travo, da so pri roki, če bodo potrebni morebitni manjši popravki.
S kritičnim očesom slikarke se je zagledala v sliko, v svojo priljubljeno, večmesečno garanje. Še poslednjič se je želela nagledati prenovljene podobe na platnu, preden bo krasila steno širokega stopnišča njenega doma. Dolgo je ogledovala dvorec, svoj novi dom, ki je spominjal na otok sredi skrbno izrisanih travnatih bilk in natanko opazovala delček za delčkom slike in kritično ocenjevala svojo stvaritev, polno neizmerne ljubezni. Njene velike zasanjane oči so nemirno potovale od portreta do originala - razkošnega poslopja, in spet nazaj k platnu na stojalu. Posebno pozornost je namenila okencu, pregrajenem z železnimi križi, nameščenem v zgornjem nadstropju, v levem krilu stavbe, kajti natanko v tem času, bilo je točno opoldne, se je okence kopalo v razkošni kopeli sončnih opilkov. Ko ga je primerjala z upodobitvijo na stojalu, je njen, še malo prej resen in napet obraz, obarval nasmeh. Oddahnila se je. Z neverjetno natančnostjo ji je uspelo na platno prenesti popolno sliko odbleska sonca. Original in portret sta se ujemala do najmanjše podrobnosti. V Neli je sreča rasla in se širila kakor velik napihljiv balon in v glavi ji je zaigralo:
»Darilo za očetov rojstni dan bo zadetek v polno!«
Ogenj sreče ni dolgo gorel. Gladek obraz še je iznenada prekrila senca žalosti. Bila je kot sonce, ki ga v hipu prekrije temen oblak in mu ukrade svetlobo, ko se je ji v mislih prikazal očetov obraz. Obraz, v katerega je velikokrat strmela ure in ure in si ob tem neštetokrat zastavljala vprašanja: »Zakaj vsakokrat, ko me pogleda in se ustavi na moji pohabljeni nogi, začutim, kako se vame upira hladna, siva luč njegovih oči? Kakor da bi se sramoval moje pohabljenosti. Ali pa mi nekaj prikriva?« Kot ogenj jo je zapeklo nekje globoko v prsih in njeno lepo čelo so prekrile črtice.
»Morda pa je on kriv za mojo invalidnost?« je tolikokrat potlačen sum ponovno udaril na dan. »Vsa ta leta se že izgubljam v labirintu zakajev. ko v tekmi z drugimi iščem pot do njegovega srca. Kaj če bo Maksima s svojim darilom in narejenim dobrikanjem ubrala bližnjico in kot običajno mi zaprla vrata njegovega srca?«
Črv temne slutnje je grobo izpodjedal komaj vzbrsteli popek sreče.
Z Maksimo, bratovo ženo, sta se krčevito potegovali za očetovo oziroma tastovo naklonjenost. Vendar je dobrikanje veliko bolj uspevalo lepi in zapeljivi Maksimi kot ljubeča vdanost hčerke.
Neli je pretrgala nit razglabljanja. Tega lepega sončnega dne se ne bo trapila z vsakdanjostmi in več kot zadovoljna s svojim izdelkom je snela sliko, pospravila risarski pribor in se odpravila nazaj proti hiši.
LEONIDA HORS KAKOR DA JE …
Počasi je stopala pod listnato streho drevoreda divjih kostanjev ki jih je dal nasaditi še njen ded Edvard Hors. Rada je imela ta stara drevesa, rja na listih je že kazala na neko nepoznano bolezen, ki bi večino dreves posušila, a njen oče, Viktor Hors mlajši, jih je dal nekaj posekati in zamenjati z novimi, mladimi drevesi. Kostanje je dal zasaditi precej narazen, zato je širok in zračen drevored bil videti razkošen.
Lagodno se je povzpela po širokem, kamnitem stopnišču do vrha, vendar ni takoj vstopila. Kakor da je še ne mika v hišo, se je ozrla nazaj v svetlobo dneva, na pomirjajoče zelenilo trave in bogastvo cvetja. Na kamnitih stopnicah so ležala težka korita z rožnimi grmiči, bogato posutimi s cvetovi, v nizkih okroglih koritih pa so sanjale rdeče begonije in pisane zvončnice. Še enkrat je vdihnila njihov opojni vonj in končno pritisnila na kljuko težkih vhodnih vrat, obdelanih s kovanim železom.
Vstopila je v široko razsvetljeno vežo, v katero je prihajala svetloba izza steklenih vrat, nad katerimi se je stikalo dvoje stopnišč. Eno je prihajalo z leve in drugo z desne. Vodili sta v vzhodni in zahodni krili dvorca. Neli se je zvito nasmihala. Posrečilo se ji je neopazno priti skozi vhodna vrata. Ni hotela, da bi kdo videl njeno darilo prej, preden ga bo podarila očetu. Načrt, ki ga je ves čas nosila v glavi, se ne sme izjaloviti.
Že je hotela zaviti v levo krilo stavbe, kjer je imela svojo sobo, ko je iz desnega krila stopnišča zaslišala mamin nekoliko vzvišen ukazujoči glas:
»Mimi, si pogrnila mizo v zahodni sprejemnici? Kosilo mora biti natanko ob trinajsti uri!«
Nizek grgrajoč glas gospodinje je odločno odgovarjal:
»Ja, gospa Leonida, vse bo tako, kot ste naročili!«
»Kosilo naj bo takšno, kot sva se dogovorili! Goveja in zelenjavna juha, polnjene telečje prsi, ocvrti svinjski zrezki, sladica pa …«
Med naštevanjem maminih kulinaričnih dobrot se je Neli pognala, kolikor ji je dovoljevala njena pohabljena noga, po stopnišču navzgor, a še preden jo je uspel pogoltniti ovinek levega krila, jo je že prestregel Leonidin očitajoči glas:
»Kornelija, spet se potepaš! Mimi pa ima polne roke dela!«
Takoj za glasom se je na vrhu stopnišča pojavila tudi Leonida Hors. Neli jo je nejevoljno pogledala, ostra navpična črta, je razdelila lepo, še skoraj gladko čelo, in kazala njeno trenutno razpoloženje.
Za Neli je bila Leonida Hors še zmeraj lepa ženska. Pri skoraj šestdesetih je še vedno pokončno in ponosno držala glavo, zato je bila videti višja kot v resnici. imela je še vitko in čvrsto telo, ker je še redno telovadila, se ve, kadar ni imela slabih dni. Ta praznični dan je imela na sebi indigo moder kostim z ozko, tesno prilegajočim se krilom, ki je poudarjalo njena lepo oblikovana meča, še ne poslikana z drobnimi kapilarami, jezo in žalost mnogih, mlajših žensk.
Leonida Hors je gibko kakor mlado dekle stopila k Neli. Z nespremenjenim izrazom v očeh je obvisela na hčerki in iz nje je privrela neustavljiva ploha besed:
»Kje si spet bila? Na griču si spet pacala, ne? Rekla sem ti, da pomagaš Mimi, pripraviti mize!«
Pred strogo materjo se je Neli počutila kot jetnica pred paznico. Z občutkom krivde je položila stojalo na tla in nanj položila sliko. Pogledala je mamo in veselo rekla:
»Moje darilo za očeta! Pravkar sem jo dokončala!«
Leonidine sive oči, so se razširile, brado je potisnila naprej in osupla nad tem, kar je pravkar slišala, s pogledom obstala na sliki. Dolgo si je ogledovala platno in ocenjevala motiv, medtem ko je Neli vsa na trnih, čakala njeno kritiko. Mamino mnenje ji je namreč veliko pomenilo, še zdaj, ko ni bila več prisebna kot nekoč, je znala dobro oceniti njena dela, saj je pred leti tudi sama slikala. Zaradi moža in družine pa se je odpovedala ustvarjanju .
Končno je mama s tihim glasom spregovorila:
»Neli, zelo dobro ti je uspelo. Res, prelep je naš dvorec.«
Leonida ni niti najmanj poskušala prikriti, kako ponosna je nad pristnim umetniškim delom in kar prekipevala je od navdušenja, kako nadarjeno hčerko ima.
»Mama, se bo očka razveselil mojega darila?« je Neli vprašala Leonido, medtem ko je nemirno pogledovala naokrog in iskale primeren prostor, kam bi lahko obesila sliko.
Kakor da bi brala hčerine misli, jo je Leonida zbodla:
»Kam boš pa obesila sliko?« »Tukaj, v glavni veži, kjer visi slika konja!« je Neli s prstom pokazala na široko steno pred seboj.
Leonida si je podrgnila nos.
»Ne verjamem, da bo očka dovolil sneti to sliko. Konji so bili zmeraj in bodo še vnaprej njegova največja ljubezen.«
»Mogoče se motiš, mami. Ta slika visi že toliko let na tej steni. Že kdaj sem jo narisala!«
Odkrito prizadeta ji je oporekla, malodušno snela sliko s stojala in se počasi kot od dela zgarana starka namerila po stopnišču navzgor, v svojo sobo.
… IN JE NI
Ni še prispela do vrha stopnic, ko jo je prestregel mamin preplašen glas:
»Neli, poglej, kaj sem našla na očetovi pisalni mizi!«
Leonida Hors je skoraj šepetala.
Neli se je obrnila, presenečena, zakaj spet obtožuje očeta. Vrnila se je do nje in osupla strmela v njeno široko razprto dlan, na kateri so se bleščali risalni žebljički.
»S temi žeblji me bo pribil na križ! Vem, da se bo to kmalu pripetilo!« je Leonida Hors zgrožena šepetala in z izrazom nepopisnega strahu si je z roko prekrila usta. Iz njenih besed je bilo razbrati resničen in globok strah.
Mamina nenadna preobrazba je nepričakovano udarila v najbolj neprimernem času, v času očetovega pomembnega praznovanja.
»Danes res ni primeren čas za njene bolezenske izpade!« je Neli zarezalo skozi glavo. Ker je poznala mamino bolezen in je vedela, da po krivem obtožuje očeta, je s svojimi toplimi dlani sočutno zaobjela njene trepetajoče dlani in jo poskušala
»Mami, prosim, umiri se! Ne boj se! Očka ti nič noče! Saj veš, da te ima še zmeraj rad!« »Lažeš! Vem, da me bo ubil!«
Leonida je v svojem obupu, da ji mož Viktor streže po življenju, bruhnila v silovit jok in hlipala:
»Neli, zopet sem slišala tisti grozni jok.«
Obupana nad maminim trmastim vztrajanjem pri svojem je nehote zvišala ton:
»Mami, dovolj mi je tvojih nenehnih halucinacij! Prosim te, obvladaj se! Pri vseh pripravah za očetov rojstni dan si res ne moreva privoščiti živčnosti. Poskusi se zbrati! Vsak čas bodo naši tukaj! Nihče ti ne želi nič slabega!«
Trudila se je, da bi pomirila prestrašeno mater.
Leonido je pred vsakim praznovanjem zagrabila neznosna panika Naj je šlo za nedeljska kosila ali praznovanja rojstnih dni družinskih članov se je panično izgubljala v nepomembnih stvareh. Kakor slepa kokoš je brezglavo tekala sem in tja po hiši in nenehno sebe in vse v hiši spravljala ob živce. Odkar je zbolela za to duševno boleznijo, se je njeno stanje še nenehno slabšalo.
Neli je z grozo spremljala mamin počasni duševni propad, a ji razen z zdravili, ki jih je predpisal zdravnik, ni mogla z ničemer pomagati. Bolezen jo je nezadržno pehala v vedno globlji prepad pozabljanja in ob napadih demence, ki jo je vodila v nenehno sumničenje, se je Leonida Hors panično bala, da ji mož streže po življenju. Kakor da se ji je iznenada ustavil razum, so se ji v glavi pojavljale vsiljene misli, kot bi jih v njen duh vrinil nekdo drug. Leonida je pričela verjeti, da njene misli slišijo in jih kradejo. Pogosto je slišala glasove, seveda navadno sovražne.
Da bi mamino nemirno reko misli speljala v mirnejšo strugo, ji je Neli zarotniško prigovarjala:
»Mama, o tvojem napadu niti besedice očetu! Razumeš! Veš, kaj ti je očka zagrozil, če ne boš pridna, torej če boš preveč panična, te bo poslal v hišo za norce. Jaz pa nočem da gre v dom.«
Nežno je objela mamo okoli ramen kakor da je njen otrok, ki je potreben tolažbe, Leonida pa je kot prestrašeno dekletce, ki ji grozi nevarnost, naivno vprašala:
»Misliš, da mi res ne bo nič storil?«
»Mami, nikar se ga ne boj. Očka te ima rad. Jezen je samo na tvojo bolezen, ki gradi visok in trden zid med vama.«
Hčerine besede so jo potolažile. Leonidi je čez tanke ustnice šel nasmeh in kot po čudežu se je zopet znašla v koži Leonide Hors, ki zna ukazovati. Kakor hitro se je Leonida iztrgala iz krempljev bolestne domišljije in pristala v realnem svetu je kot ponavadi že priganjala k delu:
»Neli, pojdi takoj k Mimi! Pomagaj ji pripraviti mizo v velikem salonu! Ona že ve, s katerimi prti bodo pogrnjene!«
»Ja, mami! Takoj grem v kuhinjo, samo rekvizite nesem v svojo sobo,« je Neli z veseljem sprejela mamin ukaz, samo da je ženska spet tukaj in zdaj.
KONJ Z ŽALOSTNIMI OČMI
Neverjetno hitro se je pognala po stopnišču navzgor. Nepregibno koleno leve noge je čudežno ni več oviralo. V trdni opornici je z lahkoto premagovala stopnico za stopnico.
Na vrhu stopnišča je obstala pred sliko, očetovim najljubšim portretom konja, ki ga je naslikala pred leti in se zagledala vanjo. Ta plemenita žival, s ponosno držo in prekrasno grivo, očetov najljubši konj Blisk, jo je neverjetno pritegnil, čeprav se je konjev bolestno bala: Govorili so ji, da brez razloga. Velike rjave oči konja na podobi so se ji zdele neskončno nesrečne.
»Trapa, le zakaj vidim v njih nesrečo?« je pomislila in obrnila glavo na drugo stran stopnišča, kjer jo je na steni pričakal portret prababice Agate, očetove babice.
Stara gospa, v črni krinolini, je držala ponosno dvignjeno glavo. Spletena kita temnih las ji je krasila široko obraz, ki ga je popestril igriv pogled, s katerim se je Neli tako rada spogledovala. Vselej ko se je vzpenjala po stopnišču, je dobila občutek, da jo prababičine velike svetle oči ljubeznivo pozdravljajo. Zazdelo se ji je, da je prababica živa oseba, ki bi ji rada nekaj povedala, seveda, gotovo nekaj lepega, nekaj vzpodbudnega. Posebej lepo naslikane so se ji zdele njene oči. Ni se mogla iznebiti občutka, da njene živahne oči gledajo in strmijo za njo, še dolgo za tem, ko odhaja od nje.
Obstala je pred sliko in znova občudovala stvaritev neznanega slikarja. Neznanec, kateremu je prababica ponosno pozirala, se ji je zdel odličen umetnik. Znal je ujeti sence in luči, kar marsikateremu akademiku včasih ne uspe dobro. Namuznila se je. Dobro je vedela, kako s preprostim trikom na portretu dosežeš popoln učinek. Spomnila se je šole in besed priznanega predavatelja:
»Obraza ne naslikaš direktno od spredaj, ampak ga obrneš nekoliko v desno, pogled pa mora biti usmerjen v levo. Potem se zdi gledalcu, da slika povsod gleda za njim!«
Neli se je nasmehnila in nagajivo pomahala stari gospe v pozdrav. Ko je odhajala od nje je vedela, da jo spremlja s pogledom, zato se je obrnila in še enkrat pomahala, preden jo je pogoltnil ovinek levega krila stopnišča.
V sobi je takoj odgrnila zaveso in na stežaj odprla okno. Zunaj jo je pozdravil star oreh in skozi njegove goste veje je v sobico pronicala pridušena zelenozlata svetloba. Rada je imela zlato svetlobo. Soba je žarela v rumeni barvi, da se je zdelo kakor da se sobica koplje v zlatu. Stene in tla sobe so še dodatno popestrili njeni portreti, ki jih je že končala, ali so bili še v delu. Pripravljala se je na svojo prvo razstavo in prostor je spominjal na galerijo.
MIMI IMA VSE POD NADZOROM
Neli je brez naglice odložila stvari na tla in kot ji je naročila mama, je takoj odšla nazaj h gospodinji Mimi.
Že s praga kuhinje je zaklicala:
»Mimi, mama mi je naročila, naj ti pomagam pri ureditvi velike jedilnice!«
»Neli, nikar se ne naprezaj! Vse je že nared! Rekla sem gospe Leonidi, da zmorem vse sama! Lahko greš!« je Mimi povedala z glasom, rahlo pojočim in enoličnim, brez visokih ali nizkih tonov.
Mimi, dolgoletna gospodinja pri hiši, je v veliki kuhinji, obloženi z belo rjavimi ploščicami, že vse pripravila za svečano kosilo. Kakor v kuhinji velikega hotela se je na električnem štedilniku s stekleno ploščo in pod njo nevidnimi grelci že cvrlo in peklo. Na dolgem pultu so bile naložene jedi na velikih pladnjih. Mimi je žarel obraz in podobna je bila loncu, v katerem je para dosegla najvišji nivo pritiska. Opoldne, v času kosila, jo je zagrabila delovna mrzlica in kakor navita je neprestano sukala kuhalnico kot po ritmu vseh mogočih brnečih gospodinjskih pripomočkov. Bila je okrogla ženska, vendar ne debela, kakor da je izklesana iz enega samega kosa. Nikjer ni bilo videti pasu ne vitkih gležnjev, bila je kakor valj. Oblečena je bila praznično, temnomodro dolgočasno obleko, ki jo je popestril bel predpasnik, dovolj širok, da je zaobjel celotno postavo. Njene kratko pristrižene, skoraj bele lase, pa je skrbno, da ne bi izpadel kak las, prekrivala tanka mrežica.
Neli je pogledala Mimi in preblisnila jo je misel – ženska je v tej predpotopni preobleki kot valjar, oblit z belo glazuro – na glas pa je rekla:
»Mimi, me res ne potrebuješ? Je pripravljeno za sprejem gostov?«
Z vprašanji je rinila vanjo, da bi se prepričala, če je vse nared.
»Pojdi tja in si stvar oglej!« ji je Mimi užaljena zabrusila in drobne temne oči, globoko zasidrane na širokem obrazu, zabodla v mlado tečnobo.
»Uh, danes si pa res prešerne volje!« jo je Neli zafrknila in zapustila nasršeno žensko.
V veliki jedilnici v salonu, ta naziv je bil Leonidi Hors bolj všeč, slišalo se je bolj fino, so se na dolgi raztegljivi mizi slovesno bleščali beli damastni prti, skrbno pogrnjeni, in v trebušastih vazah s kitajskimi motivi so bile rože, bele in rdeče gladiole. Deviško beli prtički iz blaga so tičali v zloščenih obročkih iz srebra, ki jih je hiša podedovala po očetovi babici. Vse je bilo na moč dekorativno, Leonida je namreč fanatično ljubila razkošje nekega prejšnjega časa.
Sonce je lilo zlato reko žarkov skozi odprta okna na stene salona, katere so krasile slike slavnih prednikov, okvirjene s težkimi, zlatimi okvirji, tako da je ves prostor dihal odličnost in prestižnost.
»Mama bo srečna!« je Neli pomislila in zadovoljna, zaprla vrata za seboj.
