»Luča, pridi sem in poglej, kaj sem narisal!« je Rok z žarečimi lici zaklical preko mize.
»Zdaj ne morem! Bizgec, ne vidiš, da tudi jaz rišem!« mu je odvrnila ne da bi dvignila pogled s papirja. Ker Luča pri priči ni pritekla gledat risbe, si je Rok z rokami leno podprl glavo in se zagledal v sestro:
»Si pa res važna s temi svinčniki v glavi!«
Sestra se mu je zdela malo čez les, ker si je pri risanju zmiraj vtikala v lase barvice, da so ji štrlele v zrak kot
ježeve bo dice.
Luča je s pogledom ošvrknila brata:
»Rok, jaz nimam barvic v glavi ampak na glavi, pravzaprav jih imam vtaknjene v laseh in zataknjene za useši!« mu je takoj popravila napačne besede. »Vidi se, da ne hodiš v šolo, še govoriti ne znaš prav!« je rekla odraslo, čeprav je sama končala šele tretji razred.
»Zdaj pa me pusti na miru in me ne moti več s svojo čečkarijo!« namenila še bežen pogled na njegov konec mize in risala dalje. Naveličan čakanja na gospodično Ježevko je Rok pričel spet sitnariti:
»Luča, pridi in poglej, kaj sem narisal!«
»Uh, siten si kot osa!« je Luča jezno prhnila predse, barvico, s katero je pravkar barvala, si je zataknila za desno uho in stopila k njemu. Kot v razredu učiteljica, je sklenila roke na hrbtu in se ocenjujoče zagledala v porisan papir pred seboj.
Roka so bile same oči in usta, ali bo Luča pokazala navdušenje nad risbo. Kar hlepel je po sestrini pohvali. Z iskricami v očeh jo je vprašal:
»Luča, nisem narisal lep avto?«
»Kaj, to da je avto? Ha, ha, to se je najbolj podobno majskemu hrošču!« se je zasmejala in se med smehom udarjala po kolenih. Sestrin porogljiv smeh, je Roku v hipu napolnil oči s solzami.
»Luča, ti si nesramna! Nikoli ti ni všeč, kar narišem!« ji je hlipaje očital. Jezen, da bi se razpočil, je skočil s stola, da se je ta prekucnil, odsunil sestro in se pognal mimo nje na njen konec mize. Ne da bi sploh pogledal risbo, je zavpil:
»Tvoja risba je tudi zanič!«
Vzel je popisan papir, ga zmečkal, vrgel na tla in ga v strašnem besu pohodil.
Ko je Luča videla klavrn ostanek svoje risbe, je ogorčeno vzkliknila:
»Joj, uničil si mi ladjo!«
Obupana, kakor kapetan, ko mu sovražnik torpedira ladjo, se je divje zapodila v Roka, ga čvrsto zagrabila za lase, mu z vso silo tiščala glavo k tlom in vreščala kot sraka:
»Takoj poberi risbo! Takoj! Si slišal?!«
»Ne bom je pobral, ne bom!« je Rok ponavljal kot navit. Ker pa se je strašno zbal za svoj skalp, je z vso močjo kolikor je je premogel, brcnil Lučo v nogo, v golen.
»Au!« je Luča izpustila bojni krik, že v naslednjem hipu si je tudi Rokova glava izborila prostost. Zdaj je prešel v napad Rok. Zagrabil je Lučo okrog pasu, ji spretno podstavil nogo in poskušal Lučo položiti na tla. Tega ga je natreniral Miha. Toda smola, na tleh ni obležala le Luča, ampak tudi on sam. Na tleh sta se mikastila naprej, da so frčale po zraku barvice in lasje.
Vrišč in trušč sta iz prijetnega dremeža prebudila papagaja Rikija. Stoje na eni nogi, tako je Riki najslajše spal, je prestrašen odprl oči in osupel strmel v pretepača na tleh. In kot se spodobi za pravega prijatelja, posebej še za pametnega papagaja, je pričel vreščati tudi on:
»Mirr, mirr! Luča - buča, ti si nora! Ti si nora! Rokec, pokec,fij, fij!«
Od razburjenja ni mogel reči besede »fuj«. Ker se je zbal za svoja prijatelja, da se bosta zmikastila do smrti, je začel ponavljati kot stara pokvarjena plošča:
»Riki, priden ptiček, Luča, buča, ti si nora, nora, nora, fij, fij, fij!«
Toda kakšna predrznost, prijatelja na tleh se sploh nista zmenila zanj, kar naprej sta se ravsala, po vrhu pa še obkladala z živalskimi imeni:
»Izpusti me, koza!«
» Ti si začel, osel!«
»Jaz, jaz že ne, ti si začela, opica, ker ti nikoli ni všeč, kar narišem!«
Nihče ne ve, kako bi se vse skupaj končalo, če ju ne bi zmotil predirljiv glas zvonca pri vratih. Luča in Rok sta v hipu skočila vsaksebi. Rok si je gladil skeleč nos, na katerem so ostale dobro vidne sledi Lučinih nohtov, Luča pa si je popravila sračje gnezdo in si vanj spet zataknila barvice. Potem sta si podala roke in kot že ničkolikokrat sklenila premirje.
Ker je v hiši spet zavladal mir, se je Riki, zadovoljen pognal na gugalnico in stoje na eni nogi v hipu zadremal.
»Luča, pridi sem in poglej, kaj sem narisal!« je Rok z žarečimi lici zaklical preko mize.
»Zdaj ne morem! Bizgec, ne vidiš, da tudi jaz rišem!« mu je odvrnila ne da bi dvignila pogled s papirja. Ker Luča pri priči ni pritekla gledat risbe, si je Rok z rokami leno podprl glavo in se zagledal v sestro:
»Si pa res važna s temi svinčniki v glavi!«
Sestra se mu je zdela malo čez les, ker si je pri risanju zmiraj vtikala v lase barvice, da so ji štrlele v zrak kot
ježeve bo dice.
Luča je s pogledom ošvrknila brata:
»Rok, jaz nimam barvic v glavi ampak na glavi, pravzaprav jih imam vtaknjene v laseh in zataknjene za useši!« mu je takoj popravila napačne besede. »Vidi se, da ne hodiš v šolo, še govoriti ne znaš prav!« je rekla odraslo, čeprav je sama končala šele tretji razred.
»Zdaj pa me pusti na miru in me ne moti več s svojo čečkarijo!« namenila še bežen pogled na njegov konec mize in risala dalje. Naveličan čakanja na gospodično Ježevko je Rok pričel spet sitnariti:
»Luča, pridi in poglej, kaj sem narisal!«
»Uh, siten si kot osa!« je Luča jezno prhnila predse, barvico, s katero je pravkar barvala, si je zataknila za desno uho in stopila k njemu. Kot v razredu učiteljica, je sklenila roke na hrbtu in se ocenjujoče zagledala v porisan papir pred seboj.
Roka so bile same oči in usta, ali bo Luča pokazala navdušenje nad risbo. Kar hlepel je po sestrini pohvali. Z iskricami v očeh jo je vprašal:
»Luča, nisem narisal lep avto?«
»Kaj, to da je avto? Ha, ha, to se je najbolj podobno majskemu hrošču!« se je zasmejala in se med smehom udarjala po kolenih. Sestrin porogljiv smeh, je Roku v hipu napolnil oči s solzami.
»Luča, ti si nesramna! Nikoli ti ni všeč, kar narišem!« ji je hlipaje očital. Jezen, da bi se razpočil, je skočil s stola, da se je ta prekucnil, odsunil sestro in se pognal mimo nje na njen konec mize. Ne da bi sploh pogledal risbo, je zavpil:
»Tvoja risba je tudi zanič!«
Vzel je popisan papir, ga zmečkal, vrgel na tla in ga v strašnem besu pohodil.
Ko je Luča videla klavrn ostanek svoje risbe, je ogorčeno vzkliknila:
»Joj, uničil si mi ladjo!«
Obupana, kakor kapetan, ko mu sovražnik torpedira ladjo, se je divje zapodila v Roka, ga čvrsto zagrabila za lase, mu z vso silo tiščala glavo k tlom in vreščala kot sraka:
»Takoj poberi risbo! Takoj! Si slišal?!«
»Ne bom je pobral, ne bom!« je Rok ponavljal kot navit. Ker pa se je strašno zbal za svoj skalp, je z vso močjo kolikor je je premogel, brcnil Lučo v nogo, v golen.
»Au!« je Luča izpustila bojni krik, že v naslednjem hipu si je tudi Rokova glava izborila prostost. Zdaj je prešel v napad Rok. Zagrabil je Lučo okrog pasu, ji spretno podstavil nogo in poskušal Lučo položiti na tla. Tega ga je natreniral Miha. Toda smola, na tleh ni obležala le Luča, ampak tudi on sam. Na tleh sta se mikastila naprej, da so frčale po zraku barvice in lasje.
Vrišč in trušč sta iz prijetnega dremeža prebudila papagaja Rikija. Stoje na eni nogi, tako je Riki najslajše spal, je prestrašen odprl oči in osupel strmel v pretepača na tleh. In kot se spodobi za pravega prijatelja, posebej še za pametnega papagaja, je pričel vreščati tudi on:
»Mirr, mirr! Luča - buča, ti si nora! Ti si nora! Rokec, pokec,fij, fij!«
Od razburjenja ni mogel reči besede »fuj«. Ker se je zbal za svoja prijatelja, da se bosta zmikastila do smrti, je začel ponavljati kot stara pokvarjena plošča:
»Riki, priden ptiček, Luča, buča, ti si nora, nora, nora, fij, fij, fij!«
Toda kakšna predrznost, prijatelja na tleh se sploh nista zmenila zanj, kar naprej sta se ravsala, po vrhu pa še obkladala z živalskimi imeni:
»Izpusti me, koza!«
» Ti si začel, osel!«
»Jaz, jaz že ne, ti si začela, opica, ker ti nikoli ni všeč, kar narišem!«
Nihče ne ve, kako bi se vse skupaj končalo, če ju ne bi zmotil predirljiv glas zvonca pri vratih. Luča in Rok sta v hipu skočila vsaksebi. Rok si je gladil skeleč nos, na katerem so ostale dobro vidne sledi Lučinih nohtov, Luča pa si je popravila sračje gnezdo in si vanj spet zataknila barvice. Potem sta si podala roke in kot že ničkolikokrat sklenila premirje.
Ker je v hiši spet zavladal mir, se je Riki, zadovoljen pognal na gugalnico in stoje na eni nogi v hipu zadremal.
