Topli veter morja,
ponesi me tja pod pečino,
kjer morje valovi
brez počitka in spanja.
III.
Vonj morja me uspava.
Koprenasto diha večer.
Valovi mrmrajo pesem ribičev,
ki utrujeni v morje
polagajo mreže.
IV.
Jutro me dvigne
na nevidna krila.
Zaplavam v neskončno
modrino.
Lahka kot pero
albatrosa,
ki kroži nad ladjo
in čaka svojo družico.
VIHAR, GOSPODAR MORJA
Ponesi me k izviru
čiste, kristalne vode,
da napojim žejno dušo.
Vonj sivke
ti jutranji veter
podarja zanjo.
Zarja,
razširi krila,
galebi,
zaplavajte nad modrino
morja,
mir, ljubezen, prijateljstvo
v kljunih ponesite.
STARO OTOŠKO SRCE
Z razkošno svetlobo svetiš nocoj,
se smehljaš zvezdam,
prijazen utripaš ljudem
tam daleč na morju.
Lesk večerne lepote.
Ogleduješ staro mesto,
svetiš belemu križu na hribčku
in mu uspavanko šepetaš.
Rumena tančica
ovija speči
Stari grad.
Prebujaš Grke
z otoka Pharosa?
Blodiš po ozkih
kamnitih ulicah,
spet svetiš ribiču,
ki na morje hiti.
V globokem zalivu
je mir, tišina.
Na valovih
se čudežno lesketaš.
Jutro te prežene.
Prebudi galebe.
Veter razžene vonj
po sivki
v igri z valovi.
CESTA
Gladka peščena cesta,
pogrešam te
od otroških let.
Regratov pelod
raznaša veter
v moje spomine.
Skozi tanke sončne proge
med vejami smrek
polzijo zlate sence.
IZGUBILA SE JE ŽALOST
Kar poprek
čez dišeče terase grem
skozi modro polje sivke.
Ponuja se mi
dišeči cvet,
utrgam ga, poljubim,
v šopek povežem.
Pozabim na čas,
ki sem ga v žalosti
izgubila.
BESEDE
Besede,
prebrane ali slišane z odra,
hodite za nami, za menoj.
Molčite,
a govorite toliko stvari.
Razprete se v tisočih stihih,
s čudenje grozo oznanjate,
nesrečo, veselje, srečo.
Besede,
izumirajoči jezik poezije,
žive, dostojanstvene, plemenite,
duše jezik govorite.
MODRO POLJE
Hvarski motiv
Lavendel cveti
preko hriba
do modrega morja.
Od tam po kanalu
veje veter
preko širnih mostov,
zaspan in pijan
od vonjav sivke
in morja.
Zaletava se v mimoidoče,
lasa cvetoče grmičke,
hiti hiti preko vitkih cipres.
Lavendel dehti, dehti.
Piš vetra se ustavi
in se z jadri poigra.
Lavendel dehti, dehti.
DOTIK TVOJE DUŠE
Stari grad na Hvaru, možu
I.
Želim se potopiti v morje,
s teboj,
preprosto brez časa,
brez radovednih obrazov.
Zapeti pesem o morju.
Potopiti se v razbrazdane valove,
obarvane belo in modro.
Želim se ljubiti -
z besedo, z valovi in s teboj.
Topli veter morja,
ponesi me tja pod pečino,
kjer morje valovi
brez počitka in spanja.
III.
Vonj morja me uspava.
Koprenasto diha večer.
Valovi mrmrajo pesem ribičev,
ki utrujeni v morje
polagajo mreže.
IV.
Jutro me dvigne
na nevidna krila.
Zaplavam v neskončno
modrino.
Lahka kot pero
albatrosa,
ki kroži nad ladjo
in čaka svojo družico.
VIHAR, GOSPODAR MORJA
Ponesi me k izviru
čiste, kristalne vode,
da napojim žejno dušo.
Vonj sivke
ti jutranji veter
podarja zanjo.
Zarja,
razširi krila,
galebi,
zaplavajte nad modrino
morja,
mir, ljubezen, prijateljstvo
v kljunih ponesite.
STARO OTOŠKO SRCE
Z razkošno svetlobo svetiš nocoj,
se smehljaš zvezdam,
prijazen utripaš ljudem
tam daleč na morju.
Lesk večerne lepote.
Ogleduješ staro mesto,
svetiš belemu križu na hribčku
in mu uspavanko šepetaš.
Rumena tančica
ovija speči
Stari grad.
Prebujaš Grke
z otoka Pharosa?
Blodiš po ozkih
kamnitih ulicah,
spet svetiš ribiču,
ki na morje hiti.
V globokem zalivu
je mir, tišina.
Na valovih
se čudežno lesketaš.
Jutro te prežene.
Prebudi galebe.
Veter razžene vonj
po sivki
v igri z valovi.
CESTA
Gladka peščena cesta,
pogrešam te
od otroških let.
Regratov pelod
raznaša veter
v moje spomine.
Skozi tanke sončne proge
med vejami smrek
polzijo zlate sence.
IZGUBILA SE JE ŽALOST
Kar poprek
čez dišeče terase grem
skozi modro polje sivke.
Ponuja se mi
dišeči cvet,
utrgam ga, poljubim,
v šopek povežem.
Pozabim na čas,
ki sem ga v žalosti
izgubila.
BESEDE
Besede,
prebrane ali slišane z odra,
hodite za nami, za menoj.
Molčite,
a govorite toliko stvari.
Razprete se v tisočih stihih,
s čudenje grozo oznanjate,
nesrečo, veselje, srečo.
Besede,
izumirajoči jezik poezije,
žive, dostojanstvene, plemenite,
duše jezik govorite.
