Dozorela so leta.
Obsedi in gleda prijazne obraze,
omamljena od prijaznosti vseh,
ponavlja zahvalo življenju,
ki po njeni poti nasuje
drobtine ljubezni
in trosi nevsakdanje čare.
So stvari,
ki se dogajajo vsak dan,
v sobi, v vrtu in na cesti.
Dež naplavlja predmete,
iz življenja,
ki se v večnost izteka.
Govorica z ulice,
ritem nog počasnih,
hitečih in tistih v plesnem koraku.
In posebno govorica rok,
večno lačnih dotikov,
a včasih usoda podari dobroto,
ki razsipno trosi smeh.
Razkošje trenutne sreče.
Cvetje in objem radostno sprejema,
gleda, se smehlja,
pot njena se iz dneva v dan krajša,
pa vendar je ta pot vsak dan slajša.
VSE VIDIM LEPŠE
Vroč soparen dan, moram ven v naravo.
Zbežim pred zadušljivim pritiskom tesnobe,
ki se vedno hitreje plazi vame.
V naravi najdem stik s travo, cvetjem,
drevjem in sama s seboj.
Moč, ki kipi iz listja in se bohoti
v poletni eksploziji zelenine,
to je moč, ki jo potrebujem,
za boj, za življenje.
Sem v naročju gozda,
bolj ko hodim, bolj postaja gozd
pravljično lep in mirno zavetišče.
Pred menoj se odpre gozdna jasa.
Sedim na velikem štoru,
priložnost za igro z zaprtimi očmi:
Čutim kako mir prihaja vame.
Veter šumi v vejah, listje blago šelesti,
tam daleč se oglasi ptica.
Sončni žarki pronicajo na mlado zelenje.
Veličastne lepote, ki sem jih danes doživela,
so pregnale bolečine in utrujenost,
spremljajo me še ure in ure.
Ne vidim več jasne poti,
po kateri hiti senca tvoja.
Vidim le svojo senco
in pot, ki sem jo izbrala.
Ta je vijugasta, temna
In samotna,
zame ni prava.
Če tisoč potk imela bi na izbiro
in eno le izbrati smela,
bila bi pot, ki k tebi bi hitela.
PTICA
Le poleti ptica,
kroži po nebu,
vse više in više,
vetru pesem zapoj
in poišči naše sanje.
Življenje, trnova pot,
trne je zbrusila starost,
s cvetjem pot posula,
čas in modrost sta solze otrla..
UPANJE
Res, vse gre narobe,
ne bom se zlomila,
tudi ko stojim v temi,
čutim v sebi moč.
Verjamem, da gre na bolje,
ne bom se vdala,
pomembno je upanje,
nekdo nad mano bedi.
PRIJAZEN DAN
Sonce žari iz vsakega cveta.
Podoba iz ogledala se mi smehlja.
Pojdem na vrt,
prijazno pozdravim vrtnice roza in rdeče
Vsako posebej ljubkujem,
pobožam, toplo besedo jim dam.
Čarobna je nit od cveta do cveta.
Posedim v družbi,
modre babice modrujejo,
se modro držijo in tu in tam
tudi smejijo.
Zvečer, ko sem sama
se spomini prebudijo,
oživijo
modrosti, šale in koristne novice.
Duša mi zapoje, nisi sama!
Jutri bo gotovo zopet lep dan.
POGREŠAM
Pogrešam tisti čas.
Dišal je na poseben način.
Sedeli ste pri mizi,
vaš glas in smeh
se je širil
v vse kote prodiral.
Pogrešam vas!
Kakor zvezde
ste okrog mene krožili,
jaz pa bila sem
vaša zemlja.
Svetloba je z vami odšla,
k zvezdam ste odhiteli,
v temi sama ostala sem,
tako sama brez moči.
Pogrešam čas,
ko sem vam zmogla nekaj dati,
takrat srečna sem bila,
počutila sem se vedno
kot vaša dobra mati.
VEDNO KRAJŠA POT
Dozorela so leta.
Obsedi in gleda prijazne obraze,
omamljena od prijaznosti vseh,
ponavlja zahvalo življenju,
ki po njeni poti nasuje
drobtine ljubezni
in trosi nevsakdanje čare.
So stvari,
ki se dogajajo vsak dan,
v sobi, v vrtu in na cesti.
Dež naplavlja predmete,
iz življenja,
ki se v večnost izteka.
Govorica z ulice,
ritem nog počasnih,
hitečih in tistih v plesnem koraku.
In posebno govorica rok,
večno lačnih dotikov,
a včasih usoda podari dobroto,
ki razsipno trosi smeh.
Razkošje trenutne sreče.
Cvetje in objem radostno sprejema,
gleda, se smehlja,
pot njena se iz dneva v dan krajša,
pa vendar je ta pot vsak dan slajša.
VSE VIDIM LEPŠE
Vroč soparen dan, moram ven v naravo.
Zbežim pred zadušljivim pritiskom tesnobe,
ki se vedno hitreje plazi vame.
V naravi najdem stik s travo, cvetjem,
drevjem in sama s seboj.
Moč, ki kipi iz listja in se bohoti
v poletni eksploziji zelenine,
to je moč, ki jo potrebujem,
za boj, za življenje.
Sem v naročju gozda,
bolj ko hodim, bolj postaja gozd
pravljično lep in mirno zavetišče.
Pred menoj se odpre gozdna jasa.
Sedim na velikem štoru,
priložnost za igro z zaprtimi očmi:
Čutim kako mir prihaja vame.
Veter šumi v vejah, listje blago šelesti,
tam daleč se oglasi ptica.
Sončni žarki pronicajo na mlado zelenje.
Veličastne lepote, ki sem jih danes doživela,
so pregnale bolečine in utrujenost,
spremljajo me še ure in ure.
Ne vidim več jasne poti,
po kateri hiti senca tvoja.
Vidim le svojo senco
in pot, ki sem jo izbrala.
Ta je vijugasta, temna
In samotna,
zame ni prava.
Če tisoč potk imela bi na izbiro
in eno le izbrati smela,
bila bi pot, ki k tebi bi hitela.
PTICA
Le poleti ptica,
kroži po nebu,
vse više in više,
vetru pesem zapoj
in poišči naše sanje.
Življenje, trnova pot,
trne je zbrusila starost,
s cvetjem pot posula,
čas in modrost sta solze otrla..
UPANJE
Res, vse gre narobe,
ne bom se zlomila,
tudi ko stojim v temi,
čutim v sebi moč.
Verjamem, da gre na bolje,
ne bom se vdala,
pomembno je upanje,
nekdo nad mano bedi.
PRIJAZEN DAN
Sonce žari iz vsakega cveta.
Podoba iz ogledala se mi smehlja.
Pojdem na vrt,
prijazno pozdravim vrtnice roza in rdeče
Vsako posebej ljubkujem,
pobožam, toplo besedo jim dam.
Čarobna je nit od cveta do cveta.
Posedim v družbi,
modre babice modrujejo,
se modro držijo in tu in tam
tudi smejijo.
Zvečer, ko sem sama
se spomini prebudijo,
oživijo
modrosti, šale in koristne novice.
Duša mi zapoje, nisi sama!
Jutri bo gotovo zopet lep dan.
POGREŠAM
Pogrešam tisti čas.
Dišal je na poseben način.
Sedeli ste pri mizi,
vaš glas in smeh
se je širil
v vse kote prodiral.
Pogrešam vas!
Kakor zvezde
ste okrog mene krožili,
jaz pa bila sem
vaša zemlja.
Svetloba je z vami odšla,
k zvezdam ste odhiteli,
v temi sama ostala sem,
tako sama brez moči.
Pogrešam čas,
ko sem vam zmogla nekaj dati,
takrat srečna sem bila,
počutila sem se vedno
kot vaša dobra mati.
