Pesem je zame šola poguma nikoli ni prava ljudem želijo je ne
šola poguma je otrok vseh nas pogumnejši boš laže boš pisal
slon tiger panter srna so v telesih naših preveč različni smo slon nikoli ne postane srna to so zakoni ne znamo jih razvozlati
vsak po svoje jih razume to je dano že ob rojstvu ukazuje sila ki ukleščena je v nas
zvoki kitare poslušam jih poslušam klavir brez njih ne bi znal pisati samo sanjal bi
daljava se šri krči in oži napetost na nitki me zmerom prebuja tišina moreča je sladka rolada
življenje je šahovska plošča čas je boleč vse bolj me preganja spominjam se dni ki večno bedijo greje me misel da napolnim praznino
blodnje so majhne vrzeli padam ob njih
v skalovju se skiva majhna votlina tja se zatečem pred požari neurji
požar rad uniči nahrbtnik moj prazen postanem ne gre več naprej
sem in tja hodim nemiren osamljen iščem v sanjah v ogledalu
res je samota lomi srce raztrgan v hipu še zavem se ne kdaj
