Skoraj vsak dan ga srečujem. Na cesti. Je redkobeseden, živčen in raztresen. Malokdo ga zanima, malokaj ga pritegne. Nikoli ne poydravi, tudi če ga nagovorim.
Vendr spregovori, če mu ponudim cigareto ali ga povabim na kavo v bližnji bar. V nekaj mesecih najinih pogovorov mi je razložil svoje življenje. Bil je — nekoč — povsem normalen človek, s svojim delom se je prežviljal in imel je tudi družino. Nekega dne ga je prijatelj napadel zaradi nepomembne malenkosti in to ga je spravilo s tira. Ga je pač prizadelo. Tako je postal čudak.
»Kaj hočeš!« reče vedno, »nismo vsi enaki. Eden je ubijalec, drugi pije in tretji je čudak. To je splošno znano.«
Mislim, da se je zato vdal v usodo, saj kot čudak nikogar ne nadleguje in niti ne napade. Le center pozornosti je postal v našem predmestju, kamor zahaja često.
Takole sva se večkrat kratkočasila, ne da bi si prišla kaj navzkriž. Mislil je, da me bo prepričal s svojimi teorijami, pa sem ga zavrnil, tudi če sem se z marsičem strinjal.
Otožno me je pogledal. No, zdaj sva si bila enaka in prijateljstvo je bilo med nama.
Naslednjega dne ga ni bilo. Premišljeval sem še naprej o njegovi usodi, ki res ni bila lahka. Bil je pač stalno v krizi in potreboval je nekoga, da ga reši. Čeprav nisem bil jaz tista oseba, ki bi mu znala pomagati, sem ga še vedno rad spremljal na njegovi poti psihe absurdov. Moral sem tudi priznati, da se je včasih njegova misel razvijala korektno in častno, čeprav ji nikoli ni našel ne konca ne kraja. Bil je pač bolni filozof, za katerega se družba sploh zmenila ni. A treba bi bilo najti rešitev tudi zanj...
Ko se je čez nekaj dni znova pojavil na cesti, sva spregovorila. Rekel sem mu, da bi lahko ozdravel, da pač ne bi bil več bolni filozof, ki trpi za človeštvo zaman. Lahko bi videl situacijo drugače, zreleje in bolj rožnato. Odvrnil mi je, da mu po njegovem ni več poti nazaj. Vidi se že kot izkoreninjenega misleca brez perspektiv za kakršno koli bodočnbost, njegov konec je zaznamovan vse od takrat, ko je začel misliti bolno in nihče več ga ne ozdravi. Rekel je, da človeštvo premalo skrbi za take, kot je on, da sploh razume on bolje druge ljudi kot oni njega in da je njegovo življenje zato enkratno v bolnem trpljenju njegove duše. Sicer bi se bil že zdavnaj spreobrnil v kakšno novo vero, ki bi mu pokazala novo, srečno pot.
Skratka dozorel bo šele malo pred smrtjo; če pa se bo spreobrnil v normalnega človeka, bo imel zadoščenje, da je premostil vse zapreke prejšnjega turobnega življenja. Vendar ima le malo možnosti za to.
Njegova bolna filozofija ga dela tako rekoč za svetnika, ki trpi zaman. Srečal ga bom, nekega dne, popolnoma spremenjenega in nič več otožnega, pokopanega v svojih bolnih mislih in nič več trpečega zaradi obrobnosti.
Povedal mi bo, da je dozorel v zdravega filozofa, da ne misli več kot prej, ko je bolehal. Končno srečen, poplačan za vse trpljenje in razumen kot pravi filozof, me bo poslej pozdravljal z občutkom, da veva isto.
Skoraj vsak dan ga srečujem. Na cesti. Je redkobeseden, živčen in raztresen. Malokdo ga zanima, malokaj ga pritegne. Nikoli ne poydravi, tudi če ga nagovorim.
Vendr spregovori, če mu ponudim cigareto ali ga povabim na kavo v bližnji bar. V nekaj mesecih najinih pogovorov mi je razložil svoje življenje. Bil je — nekoč — povsem normalen človek, s svojim delom se je prežviljal in imel je tudi družino. Nekega dne ga je prijatelj napadel zaradi nepomembne malenkosti in to ga je spravilo s tira. Ga je pač prizadelo. Tako je postal čudak.
»Kaj hočeš!« reče vedno, »nismo vsi enaki. Eden je ubijalec, drugi pije in tretji je čudak. To je splošno znano.«
Mislim, da se je zato vdal v usodo, saj kot čudak nikogar ne nadleguje in niti ne napade. Le center pozornosti je postal v našem predmestju, kamor zahaja često.
Takole sva se večkrat kratkočasila, ne da bi si prišla kaj navzkriž. Mislil je, da me bo prepričal s svojimi teorijami, pa sem ga zavrnil, tudi če sem se z marsičem strinjal.
Otožno me je pogledal. No, zdaj sva si bila enaka in prijateljstvo je bilo med nama.
Naslednjega dne ga ni bilo. Premišljeval sem še naprej o njegovi usodi, ki res ni bila lahka. Bil je pač stalno v krizi in potreboval je nekoga, da ga reši. Čeprav nisem bil jaz tista oseba, ki bi mu znala pomagati, sem ga še vedno rad spremljal na njegovi poti psihe absurdov. Moral sem tudi priznati, da se je včasih njegova misel razvijala korektno in častno, čeprav ji nikoli ni našel ne konca ne kraja. Bil je pač bolni filozof, za katerega se družba sploh zmenila ni. A treba bi bilo najti rešitev tudi zanj...
Ko se je čez nekaj dni znova pojavil na cesti, sva spregovorila. Rekel sem mu, da bi lahko ozdravel, da pač ne bi bil več bolni filozof, ki trpi za človeštvo zaman. Lahko bi videl situacijo drugače, zreleje in bolj rožnato. Odvrnil mi je, da mu po njegovem ni več poti nazaj. Vidi se že kot izkoreninjenega misleca brez perspektiv za kakršno koli bodočnbost, njegov konec je zaznamovan vse od takrat, ko je začel misliti bolno in nihče več ga ne ozdravi. Rekel je, da človeštvo premalo skrbi za take, kot je on, da sploh razume on bolje druge ljudi kot oni njega in da je njegovo življenje zato enkratno v bolnem trpljenju njegove duše. Sicer bi se bil že zdavnaj spreobrnil v kakšno novo vero, ki bi mu pokazala novo, srečno pot.
Skratka dozorel bo šele malo pred smrtjo; če pa se bo spreobrnil v normalnega človeka, bo imel zadoščenje, da je premostil vse zapreke prejšnjega turobnega življenja. Vendar ima le malo možnosti za to.
Njegova bolna filozofija ga dela tako rekoč za svetnika, ki trpi zaman. Srečal ga bom, nekega dne, popolnoma spremenjenega in nič več otožnega, pokopanega v svojih bolnih mislih in nič več trpečega zaradi obrobnosti.
Povedal mi bo, da je dozorel v zdravega filozofa, da ne misli več kot prej, ko je bolehal. Končno srečen, poplačan za vse trpljenje in razumen kot pravi filozof, me bo poslej pozdravljal z občutkom, da veva isto.
