Korak je že zamrl. Le moj glas
v srca globini tiho izgovorjeni
se čul menda bo na stezici njeni,
ko tiho bo stopical k dragi v vas.
Pri Tebi se bo ustavil za ves čas,
odkril prepade duše globočine:
tja žar oči naj Tvojih dragih sine,
poglôbi vanjo ljubi svoj obraz!
Šel bom na pot: morda povratka ni.
Čim bolj med nama dalja se razpenja,
tem bolj drug k drugemu si vsak želi...
In nikdar težka želja ne prejenja,
srce pa srcu stalno govori:
Najtežja pot je cesta hrepenenja!...
24. 8. 1960
SONET
Ti davno veš, da nežno ljubim Te.
Podobo drago v svojem srcu nosim,
na Tvojo pot rdeče rože trosim:
Naj se še Tebi razcveti srce!
Kako Ti, draga, ljubo je ime?
Nekoč sem srečal - pomniš? - Te na poti
zamišljena si mi prišla naproti.
Odtlej le k Tebi moja misel gre.
Daj mi roko - in Te popeljem v svet,
predte lepoto Zemlje bom položil,
na vrh zasadil svoje duše cvet!
A Ti si daleč, daleč proč od mene:
za vedno bom pozabljen - Tvoj poet...
V pozabi pesem moja naj ovene!
Na Kalvariji, 28.7.1960
NE, NISEM BOG
Ne, nisem bog in nisem ne hudič,
le parkelj ubog slovenski:
jezik kažem in tuintam se za spremembo zlažem,
idejno nisem pa ne miš ne ptič.
Zares nikdar pomenil nisem nič,
iz zmede kake vendarle se zmažem,
v intrigah vedno se precéj izkažem,
v potrebi služim tudi kot birič.
Uboštvo je poklic pohlevnih duš,
nikdar si ne privoščijo pečenke,
obirajo kosti le suhih buš.
Le za veselje se ga iz zelenke
nažro pač nenasitno kakor uš;
potem pojo: vendar so pesmi grenke.
17. I. 1960
NOVEMBRSKI SONET
(M. N. R.)
V poljubu sladkem bolečino potopiva.
Umrl svet je. Midva le živiva.
Ti v meni vsa si, v Tebi, draga jaz,
in moj je Tvoj in Tvoj zdaj moj je glas.
Kramljam s Teboj in božam Ti obraz,
v objemu mojem močnem je Tvoj sladki stas:
drug k drugemu ljubeče le teživa,
v plamenu da mogočnem zagoriva.
Vendar: bojim se časa, ko mi daš rokó,
nožica Tvoja z moje bo poti krenila;
takrat - verjemi - res mi bo hudó!
Ko bova drug od drugega se oddaljila
in v srcih najinih bo vladalo slovo:
v spominih daljnih bova govorila...
SONET
Kako bi rad pozdravil Tvoj T. R.,
ki bi se z njim vsaj enkrat podpisala;
morda takrat bi iz srca mi dala,
kar Tvoj poet Ti piše venomer.
Glej, čas beži in bliža se večer,
a v dušah najinih bo luč sijala:
beseda moja Tvojo bo iskala,
odgovor Tvoj vsadil bo vame mir.
Tako v neskončnost daljnjo bova šla
kot eno bitje združeno v ljubezni
in srečna, srečna bodeva oba.
Pozdrav pošiljam lep Ti iz daljin,
po kterih blodim sam v samoti jezni,
in ljubim Te prisrčno T. A.
MIKLAVŽEVSKA
Vem, misliš, da sem parkelj, črn grdavš,
ki bom pobasal Te v peklá plamovje;
obhaja pa me skoraj le smehovje,
ker sem pri vsem le ubog hudič - Miklavž.
Doma brezposeln revež sem, brez kruha,
predse le beden prazno dlan molim
in lačen si čedalje bolj želim,
da v sili padla v golt mi vsaj bi muha.
Minil je lepi čas, ko brado sem imel,
nihče pred mano ne kleči več, moli;
saj drug modernejši je vlogo mi prevzel!
Kaj hočem? Smejem se usode smoli,
po sili z vsakim dnem sem bolj vesel:
zdaj Dedek v belem kaže se okoli...
1960
KAR JO POZNAM
Kar jo poznam, biló dekle je mično,
prej kite - zdaj pa nosi lepe kodre,
lepó so zrle me nje očke modre,
ko sem zapisoval ji red odlično.
Po letih srečam drago gospodično,
potapljam v njene se poglede bodre,
na vsak vprašaj dobim besede modre,
zadevava na mnogo točko stično.
Navajena prejemati prej petko,
podobna jo radost razveseljuje:
za vsak izpit dobiva zdaj desetko.
Ko si tako bodočnost lepo kuje,
nekdo za drago njo še bolj je vnet,
ko ob teh uspehih spet se z njo raduje.
29. 11. 1959
SPOMINČEK
Obiskal sem prelepe Studenice,
Dravinjsko polje, Makole in grad,
prišel mogočni Boč občudovat
poljčanske nepozabne sem gorice.
Ko v Tvoje drage ljubljene ročice
nabiral Cvetu sem za cvetom cvet
in ko motril sem Tvoj prelestni svet,
najbolj sem moral zreti v Tvoje lice.
Kako minil je nama sreče čas!
Besede mnoge sva spregovorila.
Še v duši mi zveni Tvoj ńežni glas.
Prelepih ur ne bova pozabila.
In ko sva se zvečer težko ločila,
ves živ ostal je v meni Tvoj obraz.
3. 8. 1959
DROBNI SONET
Ko Te pritisnem nežno na srce
in ko začutim nežne, sladke grudi,
ljubezni vroči se nikar ne čudi:
ob mojem Tvoje bije srčece.
Da večno bi držal tako v objemu,
čuj željo to! - Tvoj dragi, nežni stas,
poljubljal tople očke, Tvoj obraz:
predajva se oba trenutku temu!
Ker vse je le trenutek. Dolga pot
konča se; in ko bova se ozrla,
lepota se krog naju bo razstrla
in midva bova v krogu mala,
srečna držala za roke se in iz oči
sijala nama bo ljubezen, sreča večna.
PRELEP JE KRAJ
Prelep je kraj, kjer draga, Ti živiš,
od Tebe so še lepše lepe gore,
daj mi roko, z menoj da pohitiš
vesela tja med smreke, tihe bore.
Enkrat želel spet tja bi potovati,
ljubko pogledati Te, oj dekle,
in s Tabo dolgo, dolgo v noč kramljati...
13. 3. 1971
Z MENOJ
Z menoj
zreš
čudovit koroški svet...
Ubog sem sam
kot vsakojak
slovenski naš poet.
O, glej,
še todi našel nisem nič
navdiha!...
Pač čudno ni!
Saj zdi se mi,
da od Tebé
nevarna burja
piha!
Podvelka, 27. 7. 1967
SONET
Brez Tebe dolge, dolge bodo nočke,
kdo zrl medtem bo Tvoje ljube, drage očke?
Oblakom dovolim, sinjini modri,
valovi morja modrega še smejo kodri.
Glej, Tvoji glasi v meni ljubko bodri:
že govore o dežju, toči, sodri;
zdaj šele vem, odkod vse slabe točke,
ko dvigati želel sem tega speva ročke.
Sam govoril sem sam s seboj besede
in nisem doumel, da Ti nekje
zares za mene čuvaš srčece...
Zapel bom v noč; če vendar čuješ me,
tak spev naj ne povzroči v srcu zmede...
In grem naprej... Z menoj Tvoj srček gre...
17. 10. 1967
LJUBIM
Ljubim
Tvoj korak na mostiču
in Tvoje vesele kretnje
z zibajočimi se boki
in nepoznan mi še
smehljaj -
todá
že prej
sem pod nébesa oboki
skrivaj -
že prej -
kot si se zazrla
jemal
srce - o Tvoje drago srčece
v svoj zagrljaj! . . .
Podvelka, 27. 7. 1967
MED TABO IN MENOJ
Med Tabo in
menoj
ni mej:
rahló
mi se nasmej
in déj:
Če bodeš moj, bom Tvoja jaz,
Tvoj je že od nekdaj
mi drag
obraz!...
Podvelka, 27. 7. 1967
VODA
Ta duša je kot divja voda:
ta moja duša je kot voda ta,
ki skoz vekove skoz dolino isto
si tiri pota svojega srca.
In tu sem jaz z obrazom Njenim
in vsa ljubezen v meni zavrvi:
potujeva naprej nemirna, divja,
vendar spomin na Njo živi, živi!. .
Podvelka, 19. 7. 1967
POLETNO SLOVO
Ne moreš mi dati
roké,
saj ni te, saj ni te
doma,
pri meni je tvoje
srcé,
ki vpije, da me rada
imaš.
Grem mimo zastrtih
oken
in vem, da za njimi
stojiš...
Vse sanje so, prazen le
sen
in v srcu je žalosten
križ.
13. 7. 1970
PROTI NOVEMBRU
hodi misel
in vsepovsod srečuje
nežno pesem listopada.
Usoda
si sposoja te zapoznele
sape
in vrtinči list za listom
ob rosnem popoldnevu
k zadnjemu počitku...
Pride razkroj
in kemik kraka izza
oglov
in gleda formule raziskovanj
k rasti novega
rodu.
Zamišljen
grem naprej
za mislijo
in čutim
konec...
25. 10. 1969
NOVO LETO
trka
na Tvoje mehko
srce
in sprašuje o sreči
lanskega leta
in včerajšnjega dne.
No,
Ti se zaziraš
v pretekle
dni
in veš
in govoriš:
O, vsi
so res
srečni bili.
Potem pa molčiš...
4. l. 1971
ZADNJI DNEVI
hodijo v svate
našopirjeni v novoletni
direndaj,
ko se jemljeta konec
in začetek
in je konca
kraj.
In bo tisti začetek
kmalu kmalu
vzel slovo,
ko se mu bo zgodilo
zgodilo
zgodilo
prav tako.
Jaz
pa ostanem pri Tebi
vse dni,
ker mojih misli
nate
nate
nikoli konca
ni.
27. 12. 1969
ODGOVOR TVOJ
Odgovor Tvoj
je sladki Tvoj smehljaj:
saj
v srcih najinih
že zdaj
je maj..
Povsodi snežne
so poljane,
pred nama nežne
misli zbrane:
ne bova, draga,
se nikdar ločila,
beseda blaga
naju bo družila...
27. 3. 1969
MORDA ZAHREPENELA BOŠ
Morda zahrepenela boš
mi nežno malo misel sporočiti
takrat spregovori srce
in mora mi naproti priti
in brez besed si govorila bova dolge dolge ure
drug drugega poslušala z večera in do zore.
Tvoj govor bo presrčno šepetanje
odgovori presladke nežne sanje
o Tebi, ki si - nisi mojega življenja moč
in dan zato nikdar ne bo prehodil v noč.
TI BOŠ NA GAVDI
Ti boš na gavdi dobro se imela,
plesala in pela,
žvrgolela in kramljala,
tuintam se nasmehljala.
Jaz pa tule bom sameval,
Tebi drobno pesem peval,
o - da bi lahkó jo čula
v mislih name sladko usnula...
11. 6. 1966
O, KDO LEPE DNEVE DA NAM
O, kdo lepe dneve da nam,
one dneve prve ljubezni!
O, kdo da nam uro eno
lepih časov spet nazaj!
Tudi s to bo obnovljeno
lek ne pride k srčnim ranam.
Žal mi je za srečo zdaj.
O, kdo da nam uro eno
lepih časov spet nazaj!
1. 9. 1962
LEPA POMLAD
Lepa Pomlad k nam prišla je v deželo,
v Veliko noč je srcé zagorelo:
naj se v veselju razjasni Ti lice:
v mislih pošiljam Ti vsaj pisanice!
1961
PESEM
Kaj
vse bi dal,
da kakor včasih spet
s Teboj bi, draga,
kaj
kramljal...
KODERKOLI HODIM
Koderkoli hodim - Te pogrešam!
Nešteto spominnov je z menoj.
Odtod zrem po zamegleni Ljubljani
in pogovarjam se s seboj
o Tebi!
Nebotičnik
MISLIM NA DRAVO
Mislim na Dravo in ob Dravi mehko travo
in mogočne gozdove nad zeleno planjavo.
Tam nekje deklica draga prebiva,
zadnjih dni šolskih veselje uživa.
Včasih pogled prek Pohorja zaide,
meni v naročje nasmehne se, pride.
S tihim šepetom se poigrava
v dalji pa teče, šumi, šumi Drava.
K sebi privil bi Te, deklica draga,
spremil Te rad preko Tvojega praga
in Ti v smehljaj prekoval liček resni,
ko bi prebiral Ti smešne še pesmi...
IZ NEKEGA SONETA:
Sem srečen že, če slutim Tvoj šepet,
že, če Te iz daljave čutim priti,
in blagoslov je meni Tvoj pogled.
In blagoslov je meni Tvoj pogled,
tih govor, da imaš me malo rada:
takrat vsa teža z moje duše pada,
v trenutkih takih bi objel ves svet.
18. 12. 1959
SVETLI SO DNEVI OB SONCU
Svetli so dnevi ob soncu
a so še svetlejši
v sijaju
srca
srca
srca
in se zdi pesem
nežnih ptičic na cvetočem drevju
v sladki pomladi
sladka
slajša
najslajša.
Popotnik
Tvoj
prihaja mimo Tvojega okenca
od daleč donijo trdni
koraki
in čuti Tvoj
smehljaj
in mu je
Tvoj smehljaj
več kot sončni žarki
in petje nežnih ptic
in čudoviti cvetovi dreves
so mu le daljnji spomini
saj tu je
sreča
Tvoj nepozabni
smehljaj.
29. 6. 1968
Faksimile rokopisa Albina Podjavorška
KORAK JE ŽE ZAMRL
Korak je že zamrl. Le moj glas
v srca globini tiho izgovorjeni
se čul menda bo na stezici njeni,
ko tiho bo stopical k dragi v vas.
Pri Tebi se bo ustavil za ves čas,
odkril prepade duše globočine:
tja žar oči naj Tvojih dragih sine,
poglôbi vanjo ljubi svoj obraz!
Šel bom na pot: morda povratka ni.
Čim bolj med nama dalja se razpenja,
tem bolj drug k drugemu si vsak želi...
In nikdar težka želja ne prejenja,
srce pa srcu stalno govori:
Najtežja pot je cesta hrepenenja!...
24. 8. 1960
SONET
Ti davno veš, da nežno ljubim Te.
Podobo drago v svojem srcu nosim,
na Tvojo pot rdeče rože trosim:
Naj se še Tebi razcveti srce!
Kako Ti, draga, ljubo je ime?
Nekoč sem srečal - pomniš? - Te na poti
zamišljena si mi prišla naproti.
Odtlej le k Tebi moja misel gre.
Daj mi roko - in Te popeljem v svet,
predte lepoto Zemlje bom položil,
na vrh zasadil svoje duše cvet!
A Ti si daleč, daleč proč od mene:
za vedno bom pozabljen - Tvoj poet...
V pozabi pesem moja naj ovene!
Na Kalvariji, 28.7.1960
NE, NISEM BOG
Ne, nisem bog in nisem ne hudič,
le parkelj ubog slovenski:
jezik kažem in tuintam se za spremembo zlažem,
idejno nisem pa ne miš ne ptič.
Zares nikdar pomenil nisem nič,
iz zmede kake vendarle se zmažem,
v intrigah vedno se precéj izkažem,
v potrebi služim tudi kot birič.
Uboštvo je poklic pohlevnih duš,
nikdar si ne privoščijo pečenke,
obirajo kosti le suhih buš.
Le za veselje se ga iz zelenke
nažro pač nenasitno kakor uš;
potem pojo: vendar so pesmi grenke.
17. I. 1960
NOVEMBRSKI SONET
(M. N. R.)
V poljubu sladkem bolečino potopiva.
Umrl svet je. Midva le živiva.
Ti v meni vsa si, v Tebi, draga jaz,
in moj je Tvoj in Tvoj zdaj moj je glas.
Kramljam s Teboj in božam Ti obraz,
v objemu mojem močnem je Tvoj sladki stas:
drug k drugemu ljubeče le teživa,
v plamenu da mogočnem zagoriva.
Vendar: bojim se časa, ko mi daš rokó,
nožica Tvoja z moje bo poti krenila;
takrat - verjemi - res mi bo hudó!
Ko bova drug od drugega se oddaljila
in v srcih najinih bo vladalo slovo:
v spominih daljnih bova govorila...
SONET
Kako bi rad pozdravil Tvoj T. R.,
ki bi se z njim vsaj enkrat podpisala;
morda takrat bi iz srca mi dala,
kar Tvoj poet Ti piše venomer.
Glej, čas beži in bliža se večer,
a v dušah najinih bo luč sijala:
beseda moja Tvojo bo iskala,
odgovor Tvoj vsadil bo vame mir.
Tako v neskončnost daljnjo bova šla
kot eno bitje združeno v ljubezni
in srečna, srečna bodeva oba.
Pozdrav pošiljam lep Ti iz daljin,
po kterih blodim sam v samoti jezni,
in ljubim Te prisrčno T. A.
MIKLAVŽEVSKA
Vem, misliš, da sem parkelj, črn grdavš,
ki bom pobasal Te v peklá plamovje;
obhaja pa me skoraj le smehovje,
ker sem pri vsem le ubog hudič - Miklavž.
Doma brezposeln revež sem, brez kruha,
predse le beden prazno dlan molim
in lačen si čedalje bolj želim,
da v sili padla v golt mi vsaj bi muha.
Minil je lepi čas, ko brado sem imel,
nihče pred mano ne kleči več, moli;
saj drug modernejši je vlogo mi prevzel!
Kaj hočem? Smejem se usode smoli,
po sili z vsakim dnem sem bolj vesel:
zdaj Dedek v belem kaže se okoli...
1960
KAR JO POZNAM
Kar jo poznam, biló dekle je mično,
prej kite - zdaj pa nosi lepe kodre,
lepó so zrle me nje očke modre,
ko sem zapisoval ji red odlično.
Po letih srečam drago gospodično,
potapljam v njene se poglede bodre,
na vsak vprašaj dobim besede modre,
zadevava na mnogo točko stično.
Navajena prejemati prej petko,
podobna jo radost razveseljuje:
za vsak izpit dobiva zdaj desetko.
Ko si tako bodočnost lepo kuje,
nekdo za drago njo še bolj je vnet,
ko ob teh uspehih spet se z njo raduje.
29. 11. 1959
SPOMINČEK
Obiskal sem prelepe Studenice,
Dravinjsko polje, Makole in grad,
prišel mogočni Boč občudovat
poljčanske nepozabne sem gorice.
Ko v Tvoje drage ljubljene ročice
nabiral Cvetu sem za cvetom cvet
in ko motril sem Tvoj prelestni svet,
najbolj sem moral zreti v Tvoje lice.
Kako minil je nama sreče čas!
Besede mnoge sva spregovorila.
Še v duši mi zveni Tvoj ńežni glas.
Prelepih ur ne bova pozabila.
In ko sva se zvečer težko ločila,
ves živ ostal je v meni Tvoj obraz.
3. 8. 1959
DROBNI SONET
Ko Te pritisnem nežno na srce
in ko začutim nežne, sladke grudi,
ljubezni vroči se nikar ne čudi:
ob mojem Tvoje bije srčece.
Da večno bi držal tako v objemu,
čuj željo to! - Tvoj dragi, nežni stas,
poljubljal tople očke, Tvoj obraz:
predajva se oba trenutku temu!
Ker vse je le trenutek. Dolga pot
konča se; in ko bova se ozrla,
lepota se krog naju bo razstrla
in midva bova v krogu mala,
srečna držala za roke se in iz oči
sijala nama bo ljubezen, sreča večna.
PRELEP JE KRAJ
Prelep je kraj, kjer draga, Ti živiš,
od Tebe so še lepše lepe gore,
daj mi roko, z menoj da pohitiš
vesela tja med smreke, tihe bore.
Enkrat želel spet tja bi potovati,
ljubko pogledati Te, oj dekle,
in s Tabo dolgo, dolgo v noč kramljati...
13. 3. 1971
Z MENOJ
Z menoj
zreš
čudovit koroški svet...
Ubog sem sam
kot vsakojak
slovenski naš poet.
O, glej,
še todi našel nisem nič
navdiha!...
Pač čudno ni!
Saj zdi se mi,
da od Tebé
nevarna burja
piha!
Podvelka, 27. 7. 1967
SONET
Brez Tebe dolge, dolge bodo nočke,
kdo zrl medtem bo Tvoje ljube, drage očke?
Oblakom dovolim, sinjini modri,
valovi morja modrega še smejo kodri.
Glej, Tvoji glasi v meni ljubko bodri:
že govore o dežju, toči, sodri;
zdaj šele vem, odkod vse slabe točke,
ko dvigati želel sem tega speva ročke.
Sam govoril sem sam s seboj besede
in nisem doumel, da Ti nekje
zares za mene čuvaš srčece...
Zapel bom v noč; če vendar čuješ me,
tak spev naj ne povzroči v srcu zmede...
In grem naprej... Z menoj Tvoj srček gre...
17. 10. 1967
LJUBIM
Ljubim
Tvoj korak na mostiču
in Tvoje vesele kretnje
z zibajočimi se boki
in nepoznan mi še
smehljaj -
todá
že prej
sem pod nébesa oboki
skrivaj -
že prej -
kot si se zazrla
jemal
srce - o Tvoje drago srčece
v svoj zagrljaj! . . .
Podvelka, 27. 7. 1967
MED TABO IN MENOJ
Med Tabo in
menoj
ni mej:
rahló
mi se nasmej
in déj:
Če bodeš moj, bom Tvoja jaz,
Tvoj je že od nekdaj
mi drag
obraz!...
Podvelka, 27. 7. 1967
VODA
Ta duša je kot divja voda:
ta moja duša je kot voda ta,
ki skoz vekove skoz dolino isto
si tiri pota svojega srca.
In tu sem jaz z obrazom Njenim
in vsa ljubezen v meni zavrvi:
potujeva naprej nemirna, divja,
vendar spomin na Njo živi, živi!. .
Podvelka, 19. 7. 1967
POLETNO SLOVO
Ne moreš mi dati
roké,
saj ni te, saj ni te
doma,
pri meni je tvoje
srcé,
ki vpije, da me rada
imaš.
Grem mimo zastrtih
oken
in vem, da za njimi
stojiš...
Vse sanje so, prazen le
sen
in v srcu je žalosten
križ.
13. 7. 1970
PROTI NOVEMBRU
hodi misel
in vsepovsod srečuje
nežno pesem listopada.
Usoda
si sposoja te zapoznele
sape
in vrtinči list za listom
ob rosnem popoldnevu
k zadnjemu počitku...
Pride razkroj
in kemik kraka izza
oglov
in gleda formule raziskovanj
k rasti novega
rodu.
Zamišljen
grem naprej
za mislijo
in čutim
konec...
25. 10. 1969
NOVO LETO
trka
na Tvoje mehko
srce
in sprašuje o sreči
lanskega leta
in včerajšnjega dne.
No,
Ti se zaziraš
v pretekle
dni
in veš
in govoriš:
O, vsi
so res
srečni bili.
Potem pa molčiš...
4. l. 1971
ZADNJI DNEVI
hodijo v svate
našopirjeni v novoletni
direndaj,
ko se jemljeta konec
in začetek
in je konca
kraj.
In bo tisti začetek
kmalu kmalu
vzel slovo,
ko se mu bo zgodilo
zgodilo
zgodilo
prav tako.
Jaz
pa ostanem pri Tebi
vse dni,
ker mojih misli
nate
nate
nikoli konca
ni.
27. 12. 1969
ODGOVOR TVOJ
Odgovor Tvoj
je sladki Tvoj smehljaj:
saj
v srcih najinih
že zdaj
je maj..
Povsodi snežne
so poljane,
pred nama nežne
misli zbrane:
ne bova, draga,
se nikdar ločila,
beseda blaga
naju bo družila...
27. 3. 1969
MORDA ZAHREPENELA BOŠ
Morda zahrepenela boš
mi nežno malo misel sporočiti
takrat spregovori srce
in mora mi naproti priti
in brez besed si govorila bova dolge dolge ure
drug drugega poslušala z večera in do zore.
Tvoj govor bo presrčno šepetanje
odgovori presladke nežne sanje
o Tebi, ki si - nisi mojega življenja moč
in dan zato nikdar ne bo prehodil v noč.
TI BOŠ NA GAVDI
Ti boš na gavdi dobro se imela,
plesala in pela,
žvrgolela in kramljala,
tuintam se nasmehljala.
Jaz pa tule bom sameval,
Tebi drobno pesem peval,
o - da bi lahkó jo čula
v mislih name sladko usnula...
11. 6. 1966
O, KDO LEPE DNEVE DA NAM
O, kdo lepe dneve da nam,
one dneve prve ljubezni!
O, kdo da nam uro eno
lepih časov spet nazaj!
Tudi s to bo obnovljeno
lek ne pride k srčnim ranam.
Žal mi je za srečo zdaj.
O, kdo da nam uro eno
lepih časov spet nazaj!
1. 9. 1962
LEPA POMLAD
Lepa Pomlad k nam prišla je v deželo,
v Veliko noč je srcé zagorelo:
naj se v veselju razjasni Ti lice:
v mislih pošiljam Ti vsaj pisanice!
1961
PESEM
Kaj
vse bi dal,
da kakor včasih spet
s Teboj bi, draga,
kaj
kramljal...
KODERKOLI HODIM
Koderkoli hodim - Te pogrešam!
Nešteto spominnov je z menoj.
Odtod zrem po zamegleni Ljubljani
in pogovarjam se s seboj
o Tebi!
Nebotičnik
MISLIM NA DRAVO
Mislim na Dravo in ob Dravi mehko travo
in mogočne gozdove nad zeleno planjavo.
Tam nekje deklica draga prebiva,
zadnjih dni šolskih veselje uživa.
Včasih pogled prek Pohorja zaide,
meni v naročje nasmehne se, pride.
S tihim šepetom se poigrava
v dalji pa teče, šumi, šumi Drava.
K sebi privil bi Te, deklica draga,
spremil Te rad preko Tvojega praga
in Ti v smehljaj prekoval liček resni,
ko bi prebiral Ti smešne še pesmi...
IZ NEKEGA SONETA:
Sem srečen že, če slutim Tvoj šepet,
že, če Te iz daljave čutim priti,
in blagoslov je meni Tvoj pogled.
In blagoslov je meni Tvoj pogled,
tih govor, da imaš me malo rada:
takrat vsa teža z moje duše pada,
v trenutkih takih bi objel ves svet.
18. 12. 1959
SVETLI SO DNEVI OB SONCU
Svetli so dnevi ob soncu
a so še svetlejši
v sijaju
srca
srca
srca
in se zdi pesem
nežnih ptičic na cvetočem drevju
v sladki pomladi
sladka
slajša
najslajša.
Popotnik
Tvoj
prihaja mimo Tvojega okenca
od daleč donijo trdni
koraki
in čuti Tvoj
smehljaj
in mu je
Tvoj smehljaj
več kot sončni žarki
in petje nežnih ptic
in čudoviti cvetovi dreves
so mu le daljnji spomini
saj tu je
sreča
Tvoj nepozabni
smehljaj.
