samo si čut, mehak pogled, čist naklon bivanju,
raste posvečenost časa, veduta iz pozabljenega
zdaj, krila iz ustnic se dvigajo do Jezika – obstoje
slediti, slediti z bližati nič
ne vem, ne vem,
šepeče, ne bolj od nekod, skozi kosti,
vleče
magnetni fluks, vokal ječanja, brezkončni
z ognjenim te navznoter razcveta, z mraznim
po hrbtu navzgor, gor, gor, hropeš, saj te že
scela prežema krokus, zrak- glasba, ta okus,
to opojno jutranje stanje stvari in nestvari
v zastalem gibu le típ zraka, jezik je plazma,
v prsih zev, zvezde vriskajo zamanskost,
nemost postaja agregatno stanje – tu
se vdira čas, vate, ves, po licih se cedi
sentiment, sam si s svetom in nihče ne ve za ta kres
globoko, še globlje v modro, v črno, od teže senc neumljivo,
z zrakom zvezano, medzvezdnemu zavezano, z lokom pogleda
v žametnem, v mraku, v ledenem, po brisu lastnem sega, ta hip
večeri se, megla lega v nižave, srhljiva nedolžnost snega, kdo ne bi z blesticami
oplemenitil oko, ob tej uri, tu nekje že spijo breje srne, medlo trepajo
vaške laterne, toplo ledene (v tem stišju bo srež izmil, kar bo zaman klicala bleščava dneva)
to hkratno znotraj in zunaj, ko tvegaš glas in Vse je slutnja na blazinicah prstov,
žalobni čut podrsava do skrajnih meja prisotnosti, do vzvišene norosti pristnosti,
srh, tako dobro je poseči v metabolizem neskončnosti, ta omamni hip čarovnije biti,
odprta tišina dehti dotik, zasaja svoje v tvoje in že ji slediš, beseda
(prek roba kipi vztrepetalo obzorje, ko sanje pretakaš, Počasnež, vzemi me s seboj)
