VEDUTA

samo si
čut, mehak pogled,
čist naklon bivanju,

raste
posvečenost časa,
veduta iz pozabljenega

zdaj, krila iz ustnic
se dvigajo do Jezika –
obstoje

ŠEPET

slediti, slediti z
bližati
nič

ne vem, ne vem,

šepeče, ne
bolj od nekod,
skozi kosti,

vleče

magnetni fluks,
vokal ječanja,
brezkončni

z ognjenim te
navznoter razcveta,
z mraznim

po hrbtu navzgor,
gor, gor, hropeš,
saj te že

scela prežema
krokus, zrak-
glasba, ta okus,

to opojno jutranje
stanje stvari
in nestvari

v zastalem gibu le
típ zraka, jezik je
plazma,

v prsih zev,
zvezde vriskajo
zamanskost,

nemost postaja
agregatno stanje –
tu

se vdira čas, vate,
ves,
po licih se cedi

sentiment, sam si
s svetom in
nihče ne ve za ta kres

globoko, še globlje
v modro, v črno,
od teže senc
neumljivo,

z zrakom zvezano,
medzvezdnemu
zavezano,
z lokom pogleda

v žametnem,
v mraku, v ledenem,
po brisu lastnem
sega, ta hip

Feriju Lainščku

večeri se, megla
lega v nižave,
srhljiva
nedolžnost snega,
kdo ne bi z blesticami

oplemenitil oko,
ob tej uri, tu nekje
že spijo
breje srne,
medlo trepajo

vaške laterne, toplo
ledene (v tem stišju
bo srež izmil,
kar bo zaman klicala
bleščava dneva)

to hkratno znotraj in zunaj,
ko tvegaš glas
in Vse je
slutnja na blazinicah prstov,

žalobni čut
podrsava do skrajnih meja
prisotnosti,
do vzvišene norosti
pristnosti,

srh,
tako dobro je
poseči v metabolizem neskončnosti,
ta omamni hip čarovnije
biti,

odprta tišina dehti
dotik,
zasaja svoje v tvoje
in že ji slediš,
beseda

(prek roba
kipi
vztrepetalo obzorje, ko sanje pretakaš,
Počasnež, vzemi me
s seboj)