MAGIJA NABORA RESNIČNOSTI
baržunasto
na nič oprijet
se sprehajaš
po blodnjavi očetnjavi,
tihi pogled
upogne kolena
ko steguješ prste
ven
v njen zakrament
tu in tam sprašujoč
ali ve zate
in za tvoje
zoglenelo
darilo
jutro,
hmm, kako občutljiva
popolnost kamnitega bistva
odločilni so trenutki,
ko hočeš iz-ljubiti
vsako zrno peska,
preden se izgubi-ššš
v svetlobi,
rosa
golook
prisluhujem
in res
je, včasih
le za hip
razgaljenim očem
zapoje
zamolčina
zalizujem
pesmi prostorja,
od s(i)line
srhekstaza,
smeh nem-oči
jutro brey
puščam da me boli-
ššš,
nedotakljivsti je,
da vsa koža, da brezkoža
da z očmi brezoči
da vsenog, da breznog
da s prsti brezprst
da ne pozabljam
da se nasla(n)jam
da vseusto, da brezusto
da (s)polno prazni-
ššš,
jutro je
v-peti
živce v prostor
sleherni foton
v verz
tako biti
klorofil,
neločljivo
koža-zrak
v laseh meglé
zaznaš zvezdo
potem
si
prekleto prostovoljen,
pa lahko
zasaja
svoje v tvoje
in obema
je malo mar
ko te slepca
žre
radioaktivno obzorje
MAGIJA NABORA RESNIČNOSTI
med mehkimi trenutki
nihaš raztopljene, vmes
rase, tako rase
poldan,
razmočiš razmočeno
troho tihote,
ki sanje pretakaš,
Počasnež,
vzemi me s seboj
razpršeni mojosti
pustí
ššš, čipkaste sledi
v-stopim
čez
tišina
medi
praatomske kolorature,
razpočena barvna jedra
kipé v praspomin,
v slapovih rojeva
Iskana,
mišljena nemisleč
igrivi zrak-o-zrak,
časteč slutena jutra
ko je bilo, ko bom
res
rei
opoldne
spet je bít
mehka,
otipljiv čas
preizkuša
tihi jaz(z),
če lahko
v samoti
raz:krije
in v-zdrži
vsaj košček miru
smisla
dnevi onemeli
v mavrični zvestobi
samo-
zaprisežena tišina
je edino
očem odprte
pisane koncentričnosti
tudi slučajne
romboidne sence
pa ne veš
ali je led
ali so res žive
sanje
pred večer
se grem
s sencami,
a samo ena
ostane, zagrizujoč
veter ne-časa
zatrgava
vanjo
rotitve, zaklinjanja
molitve:
o, sveti smisel,
o srce sveta
čas šepeta
ne ihti
ne ihti
le v dihu
ujetem v stihu
zadrhti
Niku Grafenauerju
v vsem
prede
tiha maternica zaznav
in samovšečen trenutek
lahko prestopa-
ššš
na meji vezi
daljav