S Tonetom Stojkom naju druži veliko skupnega, pri čemer mislim na najine biografske in sociološke okoliščine delovanja v času in prostoru. Do najinega občasnega srečevanja je prišlo v drugi polovici šestdesetih let v prejšnjem stoletju, ko sva študirala na Visoki šoli za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN), Tone novinarstvo in jaz politologijo. Pravo sodelovanje pa sva vzpostavila v letih 1968/69, ko sva se (z)našla skupaj v uredništvu študentske Tribune, eden v vlogi odgovornega urednika in drugi urednika fotografije. Skupen nama je bil navsezadnje tudi Hum pri Ormožu, kjer je Tone preživel prvih deset let pri stari mami, mene pa so starši v tistem času med poletnimi počitnicami, kar je bilo takrat običajno za otroke iz delavskih družin, prav tako poslali na Hum k teti, ki se je preživljala s kmečkimi deli. Mogoče je, da sva se že takrat kdaj videla ali se celo skupaj igrala.
Čas, v katerem sva urednikovala na Tribuni, je bil turbulenten tako v pogledu domačih kot tudi mednarodnih dogajanj. Prvega je zaznamovalo nezadovoljstvo mlade (naše) generacije nad čedalje večjim socialnim razslojevanjem v družbi, ko so se močno poslabševale materialne razmere študentk in študentov, poleg tega pa so se vedno bolj oddaljevale možnosti, da bi na univerzo prihajali mladi iz delavskih in kmečkih slojev. V okviru svoje organizacije in tudi z demonstracijami s(m)o zahtevali, da s(m)o ustrezno zastopani v zakonodajnih telesih na republiški ravni. V tem smislu je šlo po daljšem času za prve poskuse pluralizacije političnega prostora, pri čemer je Tribuna skupaj s podobnimi intelektualnimi pobudami v revijah igrala vidno vlogo političnega katalizatorja demokratizacije tako na republiški kot tudi na zvezni ravni. Takratna vladajoča politična (partijska) elita se je sicer z odmerjenim sprejemanjem zahodnega potrošništva in mehčanjem avtoritarne oblasti opazno razlikovala od trdih komunističnih režimov v Vzhodni Evropi, vseeno pa je vztrajala pri ohranjanju enopartijskega režima. Zato ne preseneča, da sta bila kak članek in tudi fotografija v Tribuni, ki sta vznemirila politične monopole, predmet razprav na Centralnem komiteju Zveze komunistov Slovenije in drugod po Jugoslaviji, njegovi pisci in uredniki pa s(m)o se morali zagovarjati pri različnih organih oblasti.
Na drugi strani je mednarodni vidik omenjenih turbulenc, ki so našle svoj prostor v Tribuni, zadeval (ameriško) vojno v Vietnamu in agresijo Sovjetske zveze oziroma Varšavskega pakta leta 1968 na Češkoslovaško. S kritiko prve vojne je bila Tribuna deležna kritik, da s svojim »protiamerikanizmom« posega na področje uradne zunanje politike, na katerem nimajo državljani oziroma civilna družba kaj iskati, in da tudi ogroža meddržavne odnose. V drugem primeru smo bili, nasprotno, pogosto obtoženi »protisovjetizma« in prav tako nepooblaščenega vmešavanja v zunanjo politiko države. Vladajočo politiko je tudi vznemirjalo, da se je Tribuna pri tem povezovala s kritičnimi intelektualci in študentskimi gibanji na Zahodu in v Vzhodni Evropi. Ko je jeseni leta 1968 na Tribuno pismo naslovil nobelovec in takrat največji živeči mislec Zahoda Bertrand Russell ter se v njem zahvalil za njeno podporo njegovi pobudi, da neodvisno mednarodno telo razišče morebitno ameriško kršenje mednarodnega prava in mednarodnih vojnih konvencij v Vietnamu – objavili smo ga na prvi strani –, sem moral na zagovor na več političnih instanc. Te so študentskemu časopisu očitale povezovanje z »meščanskimi« intelektualnimi krogi na Zahodu, namesto da bi bil lojalen političnim avtoritetam v lastni državi.
Sodelovanje s Tribuno leta 1968 je gotovo (od)igralo formativno vlogo pri Tonetovi tematski fotografski osredotočenosti na (študentske) demonstracije. To mu je skupaj s socialno izkušnjo iz mladosti in z empatijo do človekovih ter nacionalnih pravic v nadaljevanju in vse do današnjih dni pomagalo, da se, kot o tem priča njegov enormni fotografski opus, ob prelomnih zgodovinskih dogajanjih v Sloveniji, nekdanji skupni državi in tudi v svetu ni znašel nepripravljen. Ne bom veliko pretiraval, če uporabim besede, da je bil Tone Stojko velikokrat tam, kjer ga je zgodovina potrebovala; kot sem se lahko o tem tudi sam prepričal, je bil pri tem pripravljen tvegati tudi svoje življenje.
Naj razložim. Leta 1966 sem ob podpori uredništva Tribune poslal Bertrandu Russllu pismo podpore njegovi zamisli o ustanovitvi mednarodnega razsodišča, ki bi raziskalo odgovornost ameriške vlade za kršitve mednarodnega in vojnega prava za vojno v Vietnamu. Kmalu zatem me je predsednik zasedanj in jugoslovanski oporečnik, zgodovinar Vladimir Dedijer, skupaj z Jean-Paulom Sartrom predlagal za polnopravnega člana Russllovega razsodišča na njegovem zasedanju v Stockholmu. Spomladi leta 1968 me je Tone presenetil s prošnjo, če mu lahko uredim, da bi odšel v Vietnam in tam fotografsko dokumentiral vojna dogajanja. Obljubil sem mu, da se bom potrudil, čeprav sem se hkrati zavedal, da gre pri tem za mnogo večje tveganje, kot je fotografiranje še tako nasilnih demonstracij doma ali v svetu. Poleg tega se je v (t)istem času v (Južnem) Vietnamu odvijala zgodovinsko prelomna in tudi najbolj krvava etapa vojne, ofenziva pod imenom Tet, ki je v nadaljevanju pripeljala do konca vojne in združitve Vietnama.
Pri reševanju Tonetove prošnje mi je bil najbolj v pomoč Russllov osebni tajnik Ralph Schoenman, ki mi je kmalu zatem posredoval vse potrebne informacije za Tonetov odhod preko Londona in New Delhija na osvobojeno ozemlje v Vietnamu. O tem sem obvestil tudi Vladimirja Dedijerja, ki pa je bil nad Tonetovim odhodom manj navdušen kot jaz. Pustil mi je, da se sam odločim, ali to novico sporočim Tonetu ali pa jo enostavno zamolčim. Po mojem premisleku in po tistem, ko mi je Dedijer zaupal svojo tragično izkušnjo iz naše narodnoosvobodilne vojne, nisem mogel drugače, kot da sem se Tonetu zlagal, da sem bil neuspešen. Nisem bil prepričan, da bi se Tone iz Vietnama vrnil živ in da bi moja vest prenesla tako veliko odgovornost. Upam, da mi bosta to morda večjo laž v mojem življenju slovenska zgodovina, če uporabim patetični besedi, v kateri je Tone pozneje sodeloval, predvsem pa njegova družina, zlahka oprostili. Dedijer mi je namreč omenil, da se ni mogel nikoli v življenju osvoboditi travme in osebne krivde, ker je v partizane s seboj pripeljal svojo ženo, zdravnico dr. Olgo Popović Dedijer. Na Sutjeski je bila namreč leta 1943 smrtno ranjena in je bil med njenim umiranjem ob njej polnih enajst dni.
S svojim zavidljivim fotografskim opusom se je Tone Stojko gotovo trajno vpisal v dokumentirano slovensko zgodovino. V tem smislu je upravičen do samozavedanja, da z opusom podpira spoznanje Williama Faulknerja, če parafraziram, »o preteklosti, ki ni nikoli dokončno mrtva«.
S Tonetom Stojkom naju druži veliko skupnega, pri čemer mislim na najine biografske in sociološke okoliščine delovanja v času in prostoru. Do najinega občasnega srečevanja je prišlo v drugi polovici šestdesetih let v prejšnjem stoletju, ko sva študirala na Visoki šoli za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN), Tone novinarstvo in jaz politologijo. Pravo sodelovanje pa sva vzpostavila v letih 1968/69, ko sva se (z)našla skupaj v uredništvu študentske Tribune, eden v vlogi odgovornega urednika in drugi urednika fotografije. Skupen nama je bil navsezadnje tudi Hum pri Ormožu, kjer je Tone preživel prvih deset let pri stari mami, mene pa so starši v tistem času med poletnimi počitnicami, kar je bilo takrat običajno za otroke iz delavskih družin, prav tako poslali na Hum k teti, ki se je preživljala s kmečkimi deli. Mogoče je, da sva se že takrat kdaj videla ali se celo skupaj igrala.
Čas, v katerem sva urednikovala na Tribuni, je bil turbulenten tako v pogledu domačih kot tudi mednarodnih dogajanj. Prvega je zaznamovalo nezadovoljstvo mlade (naše) generacije nad čedalje večjim socialnim razslojevanjem v družbi, ko so se močno poslabševale materialne razmere študentk in študentov, poleg tega pa so se vedno bolj oddaljevale možnosti, da bi na univerzo prihajali mladi iz delavskih in kmečkih slojev. V okviru svoje organizacije in tudi z demonstracijami s(m)o zahtevali, da s(m)o ustrezno zastopani v zakonodajnih telesih na republiški ravni. V tem smislu je šlo po daljšem času za prve poskuse pluralizacije političnega prostora, pri čemer je Tribuna skupaj s podobnimi intelektualnimi pobudami v revijah igrala vidno vlogo političnega katalizatorja demokratizacije tako na republiški kot tudi na zvezni ravni. Takratna vladajoča politična (partijska) elita se je sicer z odmerjenim sprejemanjem zahodnega potrošništva in mehčanjem avtoritarne oblasti opazno razlikovala od trdih komunističnih režimov v Vzhodni Evropi, vseeno pa je vztrajala pri ohranjanju enopartijskega režima. Zato ne preseneča, da sta bila kak članek in tudi fotografija v Tribuni, ki sta vznemirila politične monopole, predmet razprav na Centralnem komiteju Zveze komunistov Slovenije in drugod po Jugoslaviji, njegovi pisci in uredniki pa s(m)o se morali zagovarjati pri različnih organih oblasti.
Na drugi strani je mednarodni vidik omenjenih turbulenc, ki so našle svoj prostor v Tribuni, zadeval (ameriško) vojno v Vietnamu in agresijo Sovjetske zveze oziroma Varšavskega pakta leta 1968 na Češkoslovaško. S kritiko prve vojne je bila Tribuna deležna kritik, da s svojim »protiamerikanizmom« posega na področje uradne zunanje politike, na katerem nimajo državljani oziroma civilna družba kaj iskati, in da tudi ogroža meddržavne odnose. V drugem primeru smo bili, nasprotno, pogosto obtoženi »protisovjetizma« in prav tako nepooblaščenega vmešavanja v zunanjo politiko države. Vladajočo politiko je tudi vznemirjalo, da se je Tribuna pri tem povezovala s kritičnimi intelektualci in študentskimi gibanji na Zahodu in v Vzhodni Evropi. Ko je jeseni leta 1968 na Tribuno pismo naslovil nobelovec in takrat največji živeči mislec Zahoda Bertrand Russell ter se v njem zahvalil za njeno podporo njegovi pobudi, da neodvisno mednarodno telo razišče morebitno ameriško kršenje mednarodnega prava in mednarodnih vojnih konvencij v Vietnamu – objavili smo ga na prvi strani –, sem moral na zagovor na več političnih instanc. Te so študentskemu časopisu očitale povezovanje z »meščanskimi« intelektualnimi krogi na Zahodu, namesto da bi bil lojalen političnim avtoritetam v lastni državi.
Sodelovanje s Tribuno leta 1968 je gotovo (od)igralo formativno vlogo pri Tonetovi tematski fotografski osredotočenosti na (študentske) demonstracije. To mu je skupaj s socialno izkušnjo iz mladosti in z empatijo do človekovih ter nacionalnih pravic v nadaljevanju in vse do današnjih dni pomagalo, da se, kot o tem priča njegov enormni fotografski opus, ob prelomnih zgodovinskih dogajanjih v Sloveniji, nekdanji skupni državi in tudi v svetu ni znašel nepripravljen. Ne bom veliko pretiraval, če uporabim besede, da je bil Tone Stojko velikokrat tam, kjer ga je zgodovina potrebovala; kot sem se lahko o tem tudi sam prepričal, je bil pri tem pripravljen tvegati tudi svoje življenje.
Naj razložim. Leta 1966 sem ob podpori uredništva Tribune poslal Bertrandu Russllu pismo podpore njegovi zamisli o ustanovitvi mednarodnega razsodišča, ki bi raziskalo odgovornost ameriške vlade za kršitve mednarodnega in vojnega prava za vojno v Vietnamu. Kmalu zatem me je predsednik zasedanj in jugoslovanski oporečnik, zgodovinar Vladimir Dedijer, skupaj z Jean-Paulom Sartrom predlagal za polnopravnega člana Russllovega razsodišča na njegovem zasedanju v Stockholmu. Spomladi leta 1968 me je Tone presenetil s prošnjo, če mu lahko uredim, da bi odšel v Vietnam in tam fotografsko dokumentiral vojna dogajanja. Obljubil sem mu, da se bom potrudil, čeprav sem se hkrati zavedal, da gre pri tem za mnogo večje tveganje, kot je fotografiranje še tako nasilnih demonstracij doma ali v svetu. Poleg tega se je v (t)istem času v (Južnem) Vietnamu odvijala zgodovinsko prelomna in tudi najbolj krvava etapa vojne, ofenziva pod imenom Tet, ki je v nadaljevanju pripeljala do konca vojne in združitve Vietnama.
Pri reševanju Tonetove prošnje mi je bil najbolj v pomoč Russllov osebni tajnik Ralph Schoenman, ki mi je kmalu zatem posredoval vse potrebne informacije za Tonetov odhod preko Londona in New Delhija na osvobojeno ozemlje v Vietnamu. O tem sem obvestil tudi Vladimirja Dedijerja, ki pa je bil nad Tonetovim odhodom manj navdušen kot jaz. Pustil mi je, da se sam odločim, ali to novico sporočim Tonetu ali pa jo enostavno zamolčim. Po mojem premisleku in po tistem, ko mi je Dedijer zaupal svojo tragično izkušnjo iz naše narodnoosvobodilne vojne, nisem mogel drugače, kot da sem se Tonetu zlagal, da sem bil neuspešen. Nisem bil prepričan, da bi se Tone iz Vietnama vrnil živ in da bi moja vest prenesla tako veliko odgovornost. Upam, da mi bosta to morda večjo laž v mojem življenju slovenska zgodovina, če uporabim patetični besedi, v kateri je Tone pozneje sodeloval, predvsem pa njegova družina, zlahka oprostili. Dedijer mi je namreč omenil, da se ni mogel nikoli v življenju osvoboditi travme in osebne krivde, ker je v partizane s seboj pripeljal svojo ženo, zdravnico dr. Olgo Popović Dedijer. Na Sutjeski je bila namreč leta 1943 smrtno ranjena in je bil med njenim umiranjem ob njej polnih enajst dni.
S svojim zavidljivim fotografskim opusom se je Tone Stojko gotovo trajno vpisal v dokumentirano slovensko zgodovino. V tem smislu je upravičen do samozavedanja, da z opusom podpira spoznanje Williama Faulknerja, če parafraziram, »o preteklosti, ki ni nikoli dokončno mrtva«.
