KONTEKSTI IN OSEBNE REFLEKSIJE O »LIBERALNEM« IN »SVINČENEM« ČASU: 1966-1972

Študij: VŠPV, predhodnica FSPN in FDV

V šolskem letu 1963/64 sem se po zaključeni maturi na mariborski Drugi gimnaziji vpisal na Visoko šolo za politične vede (VŠPV), ki jo je partija (Zveza komunistov Slovenije) ustanovila komaj dve leti prej in takrat še ni bila članica ljubljanske univerze. Njeno ustanovitev so prej kot znanstveni narekovali predvsem pragmatični ideološki razlogi, tj., kako njene člane na vodstvenih mestih usposobiti za spopadanje s partiji ter do njenega razumevanja družbe in politike nenaklonjenim meščanskim, sovražnim idejam.

Po tistem, ko je konec leta 1958 oblast (beri: partija) zaplenila in prepovedala peto in šesto številko Revije 57, ki sta ji bili usojeni komaj dve leti življenja, je enako usodo doživela revija Perspektive, njeno življenje pa se je tudi hitro izteklo po štirih letih – leta 1964. Jugoslovanska partija je svoj »deficit« na področju »idejnega boja« zaznala že deset let prej ob izbruhu Djilasove afere, ko se njegovim zamislim o demokratizaciji ni zmogla ali znala zoperstaviti drugače, kot da ga je za dolga leta, tako kot tudi slovenska v primeru Jožeta Pučnika, oba poslala v zapor, moj poznejši dolgoletni prijatelj in Titov biograf Vladimir Dedijer, ki je kot edini med več sto člani CK ZKJ zagovarjal pravico Djilasa, da svobodno izraža svoje misli, pa je do konca svojega življenja ostal brez službe. Prvi dve leti študija omenjenega konteksta (še) nisem poznal, tudi nisem pričakoval, da bom med študijem – tam so me najbolj pritegnile mednarodne teme in že prej v času gimnazijskega študija udejstvovanje v Klubih OZN - in pozneje pri iskanju službe tudi sam padel v kake politične težave ¹.

V tretjem letu obstoja VŠPV je ta odprla svoja vrata tudi večjemu številu tistih, ki smo prišli tja direktno z gimnazij ali drugih zaključenih srednjih šol, medtem ko so se prvi dve leti lahko na njo vpisovali izključno (starejši) kadri, ki so zadržali svoje plače na izpostavljenih funkcionarskih mestih, npr. partijski sekretarji ali funkcionarji iz Socialistične zveze delovnih ljudi (SZDL), ti so lahko računali s tem, da se bodo lahko po študiju vrnili na svoja prejšnja mesta in napredovali. Med nami je obstajal viden generacijski prepad, ki se ga je politično opravičevalo s tem, da bodo mlajši poleg sicer teoretičnega znanja pridobili tudi potrebne (politične) izkušnje in se na ta način otresli nepraktičnega »filozofiranja« ali da bi zašli na idejno sporna pota.

VŠPV so takrat na univerzi in nasploh v javnem mnenju imeli za »rdeči lemenat«, kar je po namerah ustanoviteljev tudi bil ali bi vsaj moral biti, če se pozneje ta visokošolska ustanova ne bi izneverila pričakovanjem njenih političnih »ustanoviteljev«, kakor se je to zgodilo sicer tudi na nekaterih drugih podobnih »partijskih šolah« po Jugoslaviji. Da je to tega moralo slej ali prej priti, je bilo mogoče pričakovati glede na študijsko še kar pluralno zastavljen kurikulum, ki je poleg »pravovernih« (marksističnih) predmetov vseboval tudi take, ki so posredovali spoznanja iz družbenih ved drugod po svetu, predvsem seveda na Zahodu.

Pri gostujočem profesorju Jožetu Goričarju, ki je sicer redno predaval na Pravni fakulteti, smo npr. spozna(va)li sociološke teorije od behaviorizma, sistemsko teorijo, (neo)funkcionalizma in druge; pri nestorju slovenske politologije Adolfu Bibiču, ki me je pozneje vzel za asistenta pri Zgodovini politične misli smo se seznanili s sodobnimi politološkimi idejami; pri Niku Tošu z najnovejšimi metodološkimi znanji in pristopi, ki bi jih našli na zahodnih univerzah; Zvone Dintinjana je v predaval tedaj v ZDA uveljavljeno politično ekonomijo, ki se je opirala na Samuelsona in Keynesa; prav tako so bila na enako zavidni mednarodni ravni tudi predavanja Vlada Benka in Ernesta Petriča s področja mednarodnih odnosov, verjetno pa sem še koga izpustil.

V resnici »rdeči lemenat« ni bil tako »rdeč«, kot se je govorilo, v kar sem se prepričal nekaj let pozneje, ko sem vpisal doktorski študij sociologije na Harvardu, kjer moje znanje s področja družbene teorije in političnih znanosti ni zaostajalo za ameriškimi in sošolci iz drugih držav. To mi je že prvo leto študija odprlo vrata do asistentskih (teaching-fellow) mest pri dveh renomiranih ameriških in mednarodnih sociologih Seymourju Martinu Lipsetu, ki se je izmenjal na predsedniškem mesti tako ameriške sociološke kot politološke asociacije, in Danielu Bellu, enemu od socioloških pionirjev na področju postindustrijske (informacijske) družbe, z asistentskim mestom sem se tudi izognil plačilu visoke šolnine na tej univerzi, ki bi jo sicer težko zmogel.

Mednarodni odbor in Tribuna

V drugem letu (1965/66) študija sem v Tribuni objavil več člankov o mednarodnih temah (vzemimo o državljanski vojni v Španiji) in tudi na druge, ki so imeli za posledico, da so me v univerzitetni študentski organizaciji, ne glede na to, da VPŠV takrat še ni bila članica univerze, izbrali najprej za predsednika mednarodnega odbora, eno leto pozneje pa še za odgovornega urednika Tribune. Leta 1966 je Univerza v Ljubljani, najverjetneje takrat edina med državami iz »komunističnega sveta«, sklenila sporazum o izmenjavi študentk in študentov z Združenjem kolidžev z Velikih jezer (Great Lakes Colleges Association - GLCA). V okviru te izmenjave je osem študentov in ena študentka ² Univerze v Ljubljani za dva meseca odpotovalo v ZDA, kjer smo nekaj tednov poslušali predavanja na njihovih kolidžih, preostali čas pa so nam organizatorji omogočili, da smo obiskali več ameriških mest, na koncu pa je organizator v Washingtonu poskrbel še za srečanja s člani Kongresa in voditelji različnih študentskih in črnopoltih gibanj, med njimi Študenti za demokratično družbo (SDS) in Črni panterji (Black Panthers).

Večina teh srečanj ni mogla mimo krvave ameriške vojne v Vietnamu, ki je takrat polarizirala ameriško družbo. Ameriški politiki, s katerimi smo se srečali, so jo večinoma opravičevali, ne pa tudi vsi, medtem, ko so ji študentska in druga protivojna gibanja ostro nasprotovala. Ameriški pobudniki izmenjave med študenti iz obeh držav, ene kapitalistične in druge socialistične, so se nadejali, da bomo študenti iz zadnje države odnesli domov predvsem pozitivna mnenja o njihovi državi, ki bodo podprla demokratični razvoj po ameriškem oziroma zahodnem zgledu. Seveda smo v Ameriki videli in spoznali veliko zanimivega in koristnega, vendar je po naši vrnitvi domov vseeno ostal grenak vtis o nesrečni in tragični vojni v Vietnamu, za katero ni imela ameriškega vlada nobenega mednarodno pravnega ali moralnega opravičila. Vojna je namreč za seboj pustila najmanj tri milijone vietnamskih življenj, ki nimajo imen in preko 55 tisoč življenj mladih Američanov, katerih imena so izpisana na spomeniku v Washingtonu. Te vojne, kakor tudi drugih ameriških vojn, za razliko od druge svetovne vojne, tako v preteklosti kot pozneje (Irak, Afganistan, Libija, itd.) namreč ni bilo mogoče opravičiti kot »pravične«.

Russellovo sodišče

V študentski organizaciji ljubljanske univerze se je v tem času uveljavilo zavzemanje, da mora proces demokratizacije slovenske politike in družbe vključiti tudi področje zunanje politike oziroma mednarodnih odnosov, kar je pomenilo, da ne misli(mo) nekritično sprejemati državne politike na tem področju, sploh pa ne za naš okus njenega ne dovolj prepričljivega nasprotovanja vojni v Vietnamu. Prva priložnost se je pojavila, ko je poleti leta 1966 v tistem času največji živeči filozof Zahoda in Nobelovec Bertrand Russell napovedal, da bo zaradi »zarote molka« mednarodnih pravnih institucij in Organizacije združenih narodov (OZN) o ameriških vojnih zločinih v Vietnamu, neodvisno od držav in kot vest človeštva po zgledu nürnberškega ustanovil Mednarodno sodišče za vojne zločine (znano kot Russellovo sodišče), ki bo podalo na podlagi veljavnega mednarodnega prava pravično sodbo o tej vojni.

Kmalu zatem so se 15. novembra leta 1966 na delovnem sestanku pri Russellu v Londonu sestali prvi člani sodišča, med njimi Jean-Paul Sartre, Vladimir Dedijer in drugi ter se dogovorili o širšem sestavu sodišča, njegovih ciljih, pravilih in mestu zasedanj. Mene sta na sestanek povabila jugoslovanski disident Vladimir Dedijer, zahvaljujoč javnemu angažiranju študentske organizacije in Tribune pri podpori Russellovi pobudi ter zaradi mojega prejšnjega sodelovanja z Bertrand Russell Peace Foundation, na kateri sem se zadrževal eno leto prej na povabilo njenega predsednika Ralpha Milibanda ³. Ker sta Russell in Sartre visoko cenila jugoslovanski odpor nacizmu in fašizmu, sta Dedijerju prelagala, da poleg njega povabi v sodišče še koga od uglednih Jugoslovanov. Po vrnitvi iz Londona je Dedijer javno napovedal, da bo povabil Josipa Vidmarja, enega od soustanoviteljev Osvobodilne fronte (OF), ki se je tako kot vietnamska uprla okupatorju.

Na Dedijerjevo in razočaranje Univerzitetnega odbora Zveze študentov skupaj z uredništvom Tribune je Vidmar povabilo zavrnil z argumenti, ki so se nam zdeli nesprejemljivi in smo podali skupno Izjavo ⁴, ki je odmevala v širši slovenski in jugoslovanski javnosti. V njej smo zapisali, »da pravična vojna vietnamskega ljudstva zoper ameriško agresijo ne more vzbujati le simpatije, temveč tudi nesebična prizadevanja posameznikov, da bi z močjo argumentov in z moralnim pritiskom pomagali končati vojno«, in nadaljevali, da je »Boj posameznikov zoper prekleti zakon človeške zgodovine sicer počasen in subtilen, kljub temu pa vztrajen«.

Izjavo so omenjen akterji zaključili z ustanovitvijo Odbora za podporo Russellovemu sodišču za vojne zločine, ki smo jo v angleškem prevodu tudi posredovali njegovemu pobudniku Bertrandu Russellu. Ta se je kmalu zatem s posebnim pismom, ki ga je Tribuna objavila (14. 11. 1966) na prvi strani, zahvalil za podporo, pozdravil slovenske študente in preko njih tudi jugoslovanske; šlo je za edini tak primer podpore študentov Russellovi zamisli v svetu, v pismu je Russell zapisal, da se mu zdi slovenska podpora vietnamskemu odporu logična, ker ve, da ima majhen slovenski narod za seboj podobne zgodovinske izkušnje kot vietnamski pri njegovem dolgotrajnem boju za neodvisnost. Pozneje se je za podporo ljubljanskih študentov Russellovemu sodišču »oddolžil« tudi njegov izvršni predsednik Jean-Paul Sartre, ki je 15. aprila 1968 na srečanje z njim v Dubrovniku povabil štiričlansko študentsko delegacijo, ki s(m)o jo sestavljali Pavla Zupanc, Peter Vodopivec, Dimitrij Rupel in Rudi Rizman.

V vojni v Vietnamu, ki jo je vodila velika in močna država proti majhni, smo študentke in študenti prepoznali tudi potencialno grožnjo za našo svobodo, v Russellovi pobudi pa plod racionalnega spoznanja te resnice, ki sicer ne razpolaga z aparatom fizične prisile, temveč mobilizacijsko in moralno moč proti vsakršni agresiji v mednarodnih odnosih. Vidmar je resnici na ljubo sicer obsojal »divjaštvo ameriške soldateske v tej nesrečni deželi«, vendar je istočasno tudi menil, da obsojanje ameriških zločinov in protest zoper nje zadevajo predvsem »naše množične organizacije, npr. Zvezo borcev ali SZDLJ po svojih organih« in ne od države ločene in avtonomne skupine državljanov.

Ob Dnevu človekovih pravic 10. decembra je v istem letu Tribuna izdala posebno prilogo o ciljih Mednarodnega sodišča za vojne zločine v njej pa smo objavili še izjavo, ki jo je pripravil Marko Kerševan, z naslovom »Podpiramo vietnamsko ljudstvo v boju zoper agresijo«, pod katero so se podpisala številna vidna slovenska imena iz sveta znanosti, kulture in (liberalnega pola) politike ⁵. Podpise sva zbirala z Marjanom Svetličičem, v nadaljevanju pa so se pri pisanju in podpori Russellovemu sodišču angažirali Zofka Klemen, Franc Hrastar, Mitja Jermol in drugi študenti.

Po Vidmarjevi zavrnitvi članstva v Russellovem sodišču, se je Dedijer s soglasjem Russella in Sartra obrnil še na Nobelovca Iva Andrića in mednarodno uglednega beograjskega mednarodnega pravnika Milana Šahovića, vendar sta povabilo vljudno zavrnila. Prvemu se je zdelo neprimerno, da bi se pridružil kritiki Amerike, ta je obsojala Russellovo pobudo, ki je pri podelitvi Nobelove nagrade leta 1961 odigrala pomembno vlogo, medtem ko bi se moral drugi s sprejemom povabila odreči v istem času podeljeni ameriški Fulbrightovi štipendiji. Zanimivo je, da je ameriški senator William Fulbright v letih 1966-71 ostro nasprotoval vietnamski vojni in sploh ameriškemu militarizmu ter njegovi »aroganci moči«. Naj spomnim, da je leta 1971, v času mojega študija v njegovi državi, Fulbright na povabilo Staneta Dolanca obiskal VŠPV in imel tam odmevno predavanje.

Dedijer je po tistem člane Russellovega razsodišča obvestil, da mu ni uspelo pridobiti iz Jugoslavije nobenega od zgoraj omenjenih kandidatov. Ne da bi mi prej to povedal, je enostavno predlagal mene, najprej za svojega namestnika in pozneje za rednega člana, češ da si glede na podporo slovenskih študentov po njegovem »zaslužim«. Sam sem temu predlogu oporekal, češ da za to kot študent nimam potrebnih znanj, vendar so me drugi člani prepričevali in nazadnje tudi prepričali, da tudi sami niso izvedenci iz mednarodnega (vojnega) prava, temveč v bistvu porotniki, medtem ko bodo kompetentne analize in dokazni material o njegovem kršenju podali povabljeni vrhunski strokovnjaki. V resnici je bil edini član sodišča, ki je imel za to akademske kvalifikacije Vladimir Dedijer, ki je doktoriral iz mednarodnega vojnega prava. Iz tega naslova mu je tudi pripadla vloga delovnega predsednika ob Russellu kot častnemu in Sartru kot izvršnemu predsedniku. Sam sem mojo izbiro članov sodišča razumel predvsem kot priznanje študentski organizaciji in Tribuni, ki sta med prvimi podprli Russellovo pobudo.

Vest in zločin

Russell je na prvem sestanku predlagal, da bi se zasedanja sodišča odvijala v Parizu, vendar so se kmalu zatem začele zadeve zapletati. Francoska vlada je namreč zavrnila vizo delovnemu predsedniku sodišča Vladimirju Dedijerju, da bi tam s pomočjo francoskih podpornikov pripravil vse potrebno za njegovo delo. V istem času se je oglasil tudi Predsednik general Charles de Gaulle, ki je sodišču prepovedal, da bi zasedalo v Parizu ali kje drugje v Franciji. De Gaulle in Sartre sta v zvezi s tem vprašanjem izmenjala javni pismi, v katerem je prvi spoštljivo govoril o drugem za razliko od ameriškega državnega sekretarja Deana Ruska, ki je Russellovo pobudo grobo zavrnil češ, da se »ne bo igračkal s 94. letnim starčkom«. De Gaulle je sicer pokazal določeno razumevanje za Sartrova stališča do vojne v Vietnamu, vendar ga je na koncu vseeno vprašal, od kod so si ugledni intelektualci vzeli pravico, ki jo lahko podeli samo, da so se sami razglasili za »sodišče«?

Sartru na to vprašanje ni bilo težko odgovoriti ob dejstvu, da države, tudi Francija skupaj z drugimi v svetu in na čelu z Organizacijo združenih narodov niso prej »izkoristile« te pravice, da bi obsodile ameriške kršitve mednarodnega (vojnega) prava v očitno nepravični vojni v Vietnamu, in so nasprotno raje molčale. In to niti ne tako dolgo po tistem, ko so zmagovalci 2. svetovne vojne v Nürnbergu vojno, ki so jo zagrešili nacistični voditelji, obsodili za največji zločin proti človeštvu. Na koncu je Sartre generala vprašal generala, od kod izvira njegova pravica, da si je kot vojaški poveljnik francoskega garnizona v Alžiriji vzel pravico, in se uprl vichyjski, od nacistične Nemčije okupirani, državi?

V nadaljevanju so se člani sodišča odločili za Stockholm. Privrženost Švedov njihovim demokratičnim načelom in ustanovam je omogočila, da se je prvo zasedanje sodišča 2. maja 1967 v tem mestu odvijalo brez ovir. Pred tem me je Dedijer na povabilo švedskega predsednika Taga Erlanderja vzel s seboj v Stockholm, ko ta, pa tudi sekretar Olof Palme, ki je prisostvoval pogovoru, nista skrivala svoje naklonjenosti Russellovi pobudi. Na zasedanju v Stockholmu, o katerem je Tribuna pisala že naslednji teden 10. maja, 24. maja ⁶ pa smo tudi objavili dokumente z zasedanja. Na njih je Sartre še obširneje odgovoril de Gaullu in tistim, ki so dvomili v legitimnost Russellovega razsodišča, prav tako pa je tam ponovno podprl legitimni upor generala de Gaulla, ki se je v Alžiriji uprl svoji »državi«.

Naj povzamem njegov argument, ki je danes, ko zgroženi spremljamo množične umore (beri: genocid) nad palestinskim ljudstvom, ponovno aktualen: »Dejansko obstajata dva vira moči. Prvi je država s svojimi institucijami. Vendar pa bi se v današnjem času nasilja večina vlad bala, da bi se po sodnem uveljavljanju mednarodnega prava moglo tako sodišče nekega dne obrniti proti njim samim in bi se znašle na zatožni klopi. Nadalje, ZDA so za večino vlad preveč močen zaveznik. Katera od njih bi si prva upala zahtevati obnovo (nürnberškega, ki je bil zgodovinski precedens!) ponovna oživitev sodišča, katerega prvi izziv bi bil nujni nalog za proučitev vietnamskega konflikta?«. Po Sartrovem mnenju se je Russellovo sodišče rodilo iz spoznanja o potrebi po obstoju institucije za ugotavljanje in, kjer bi bilo to primerno, za obsojanje storjenih vojnih zločinov, vendar danes vlade niso podpirati take institucije. Sartre se je tudi dobro zavedal, da ni nobena država dala Russellovemu sodišču mandata in da je ta nastal iz mednarodnopravne praznine ter kot odgovor na klic svetovne civilne družbe ter vesti.

Če sklenem ta del, neposredno povezan z angažiranjem študentske organizacije in Tribune, z omembo, da se je Russellovo sodišče v različnih sestavah odvijalo tudi v naslednjih letih. Na primer, ko je leta 1974 v Linzu s podporo takratnega avstrijskega kanclerja Bruna Kreiskega obravnavalo in obsodilo politiko velikih držav o delitvi interesnih sfer leta, leta 1979 pa obsodilo agresijo Sovjetske zveze na Afganistan. Pri svojem delu je Russellovo sodišče zasledovalo univerzalne vrednote in se dosledno zavzemalo, da države spoštujejo mednarodne pravne norme in človekove pravic, pod katere so se podpisale. Kako na trhlih tleh so bile propagandistične kritike iz »obravnavanih« držav, najbolje dokazujejo njihove obtožbe, da so v primeru razkrivanja ameriških vojnih zločinov med vojno v Vietnamu Russellovo sodišče obtoževale za »protiameriško« delovanje, v primeru nasprotovanja vojni v Afganistanu pa druga stran za »protisovjetsko«.

O tem, da je bilo delovanje Russellovega sodišča trn v peti obeh oziroma vseh agresorjev in da so ga redno spremljale obveščevalne službe obeh omenjenih držav dokazujejo dokumenti ameriške CIE, s katerih je ameriška vlada po petdesetih letih umaknila oznako tajnosti, s sovjetskih oziroma ruskih pa bo na to treba dolgo čakati. Najbolj prepričljivo dokazilo o zgodovinski legitimnosti sodišča je zagotovo dejstvo, da je zadnji predsednik »nedržavnega« Russellovega sodišča Antonio Cassese pozneje postal tudi prvi predsednik meddržavnega sodišča, ki je sodilo za vojne zločine v Jugoslaviji. Gre za spodbuden in pozitiven primer, ko se je neka mednarodno civilna družbena pobuda razvila v meddržavno, čeprav nas danes, kot vidimo v primeru izraelsko-palestinske vojne, tu še čaka dolga pot. ZDA so namreč pripravljene uporabljati mednarodno pravo v primeru, ko gre za njihove sovražnike (Rusija, Kitajska), ne pa tudi v primeru, ko gre za njihove prijatelje (Netanjahu – Izrael) še manj pa seveda v primeru, ko gre za njene kršitve mednarodnega (vojnega) prava zločine. Enako seveda velja za drugo velesilo - Rusijo, kjer se ta zrcalna slika obrne.

Post scriptum

V pričujočem prispevku sem se omejil na en vidik, čeprav sem, tako kot drugi kolegi(ce) na straneh tega zbornika, pisal tudi o notranjepolitičnih temah ⁷, ki so se posredno ali neposredno povezovale z mednarodnimi. Vse to je okrepilo siceršnje logično zavzemanje študentske organizacije v obravnavanem času tako za demokratizacijo svoje organizacije (skupnosti), kot tudi za podporo napredovanju demokracije v širši družbi. Vse to so občasno spremljala javno izražena študentska nezadovoljstva, o katerih smo pisali v Tribuni, ne nazadnje pa tudi osebna tveganja ⁸.

Glede prvega se lahko strinjamo z družboslovnimi spoznanji na tem področju, ki ne pretiravajo, da so se študenti zgodovinsko in komparativno gledano, redkokdaj zmotili. Kljub temu, da se praviloma nihalo zgodovine na neki točki demokratičnega razvoja ustavi in obrne v nasprotno avtoritarno (»svinčeno«) smer, kot smo to v našem prostoru doživeli na začetku sedemdesetih let v prejšnjem stoletju, ostajajo v družbenem humusu semena upora ali odpora, ki pozneje, pri nas v drugi polovici osemdesetih let, ponovno vzklijejo, nenazadnje, kot smo že videli v času prejšnje avtoritarne vlade, tj. tudi v družbi, ki je pred tem verjela v ireverzibilnost demokracije.

Opombe

¹ Leta 1967 sem se prijavil na Tanjugov razpis za novinarja, vendar sem bil zavrnjen; njegov urednik v Sloveniji mi je pozneje zaupal, da v Beogradu niso bili navdušeni nad mojo kandidaturo zaradi mojega prijateljevanja z »djilasovcem« Vladimirom Dedijerjem in mednarodnih zvez, pri čemer je bilo mišljeno delovanje v omenjenem Russellovem razsodišču, mednarodni študentski kontakti v času, ko sem predsedoval mednarodnemu odboru in študijski obiski na tujih, pretežno zahodnih univerzah, nadalje, udeleževanje na Poletni šoli na Korčuli (Praxis), ki ji politika ni bila naklonjena in jo je pozneje prepovedala. Vseeno mi je pozneje, kot sem že omenikl, prof. Adolf Bibič ponudil mesto asistenta za Zgodovino politične misli na takratni VŠPV (današnji FDV), kar je utrlo pot moji akademski karieri, najprej na VŠPV/FSPN in v nadaljevanju na Oddelku za sociologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

² Mitja Meršol, Jaro Mihelač, Rastko Močnik, Franci Pivec, Marjan Svetličič, Milica Trebše, Alfred Železnik in Rudi Rizman

³ Ralph Miliband je v tistem času predaval politologijo na London School Economics and Political Science (LSE), na njegovem domu sem se večkrat mudil in tam družil z njegovima takrat še ne polnoletnima sinovoma Davidom in Edwardom; prvi je pozneje opravljal vlogo zunanjega ministra – med zadnjim obiskom kraljice Elizabete v Sloveniji, ko jo je spremljal sva se tudi srečala, drugi pa je bivši predsednik Laburistične stranke.

⁴ Tribuna, 26. oktobra 1966.

⁵ Dr. Aleksander Bajt, prof. na pravni fakulteti, dr. Mara Bešter, prof. na Ekonomski fakulteti, Peter Božič, književnik, dr. Bogdan Brecelj, prof. na Medicinski fakulteti, inž. Marko Bulc, politični delavec, dr. Franc Černe, prof. na Ekonomski fakulteti, Stane Dolanc, predavatelj političnih ved, dr. Franjo Dominko, prof. astronomije, dr. Jože Goričar, prof. sociologije na Pravni fakulteti, dr. Peter Kobe, prof. na Pravni fakulteti, Boris Majer, predavatelj filozofije, Ivo Marenk, študent agronomije, France Mihelič, akademski slikar, dr. Janez Milčinski, prof. na Medicinski fakulteti, Roman Modic, prof. kemije, Milan Osredkar, prof. fizike, Vladimir Pavšič – Matej Bor, književnik, dr. Stanko Peterin, prof. mednarodnega prava, dipl. iur. Krešo Petrovič, politični delavec na univerzi, Slavko Podmenik, predavatelj filozofije, ing. arh. Edvard Ravnikar, prof. arhitekture, Mitja Ribičič, politični delavec, Rudi Rizman, študent političnih ved, Branko Rudolf, kulturni delavec, dr. Rus Vojan, prof. filozofije, ing. Lojze Skok, politični delavec na univerzi, dr. Albert Struna, prof. na Strojni fakulteti, Marjan Svetličič, študent političnih ved, Bojan Štih, kulturni delavec, Rudi Turk, prof. na Biotehnični fakulteti.

⁶ Rudi Rizman, »Ius contra bellum«, Tribuna, 10. maja 1967. Tribuna se je istočasno z vietnamsko morijo s komentarjem na prvi strani pozneje odzvala tudi na avgustovsko vojno leta 1967 na Bližnjem vzhodu. Glej: Rudi Rizman. »Bližnji vzhod in mi«, 16. junija 1967.

⁷ V Tribuni npr.: »Ali je profesorjem kaj do študentov?« (22. marca 1967), »Tribuna in uporništvo« (4. 6. 1969) in v isti številki v zvezi z (p)odpiranjem dialoga s študenti teologije intervju s Francom Križnikom (4. 6. 1969); v Problemih pa »Študentski protest« (1969, št. 75) in »Intelektualci v politiki« (1969, št. 77).

⁸ Teh je bilo kar nekaj, naj omenim samo en primer: na začetku leta 1967 sem se kot odgovorni urednik Tribune moral zagovarjati pred osnovno organizacijo Zveze komunistov tretjega letnika VŠPV, ki jo je sklical prof. Ernest Petrič, ker sem v njej objavil zapis Hermana Vogla. Vogel je namreč povzel pisanje Borisa Pahorja v Sloveniji prepovedani tržaški reviji Zaliv o tem, da so slovenski komunisti »hote ali nehote izdali slovenski narod« in slovenske žrtve med vojno, ki niso padle za socializem, kot se je ta »razodel v taki obliki«, itd. Več starejših članov partije tretjega letnika je zahtevalo, da se me izključi z visokošolske ustanove in vzame Kidričevo štipendijo, zaradi česar bi se seveda moral posloviti od študija. Po burni »inkvizicijskem« sestanku se je prof. Petrič odločil »samo« za zadnji opomin. Naj v tem zvezi omenim še pogosto diskreditacijo, da je nekdo, ki se vključuje v mednarodne aktivnosti, praviloma »sumljiv«. Lahko bi navedel še več drugih primerov, vendar se bom omenil samo na naslednje. Ko sem sodeloval z Russellovim sodiščem so me prav tako poklicali na zagovor s pristojnim za mednarodne odnose na CK ZKS, kjer so mi »svetovali«, da bi prenehal s to aktivnostjo. To so »utemeljili« s tem, da stoji za Russellom v bistvu britanska obveščevalna služba z namenom, da si njihova politika zaradi podpore Ameriki pri njeni vojni v Vietnamu »opere roke«(!?). Seveda je šlo za izmišljeno trditev, za katero se do današnjega dne ni našlo nobenih dokazov. Russell je bil vseskozi in do konca svojega življenja upornik, to tudi, ko se je pri 94. letih odločil za pobudo o raziskovanju ameriških (vojnih) zločinov v Vietnamu. V prejšnjem režimu sem bil prav tako s številnimi drugimi družbeno aktivnimi državljani osumljen oziroma uvrščen med »anarholiberalce«, ki jih je spremljala Udba, kar je dokumentiral Igor Omerza v knjigi o Kocbeku. Naivno sem verjel sem, da bo z nastopom demokracije te prakse za vedno konec, vendar sem se uštel. Naj omenim samo dva primera: prvi se nanaša na tako zvano »pisemsko afero« iz leta 1994, ko sta v Oddaji »Utrip« takratni obrambni minister Janez Janša in Vida Petrovčič komentirala moje zasebno pismo akademskemu naslovniku v tujini, v katerem sem omenil »nikoli pojasnjeno trgovino z orožjem«. Ko sem ta primer prijavil Temeljnemu javnemu tožilstvu, je to od VO MO na Ministrstvu za obrambo zahtevalo, da se tam oglasim zaradi razgovora o »sumu storitve kaznivega dejanja izdaje uradne skrivnosti«, nadalje, »napeljevanju k temu kaznivemu dejanju« in »kaznivega dejanja vohunstva« (!?). Na vabilo se kot civilni državljan in kljub zapletenim grožnjam nisem odzval ali pustil preplašiti, kar je bil očiten namen odgovorne osebe, ki je »narekovala« ta poziv. Okrožna javna tožilka Barbara Brezigar, poznejša kandidatka Janševe stranke za Predsednico republike(!), je, kar sem lahko pričakoval, obe prijavi »uravnoteženo« zavrnila. V moji knjigi Izzivi odprte družbe sem objavil dokumente, med njimi tudi forenzično raziskavo strokovne službe Ministrstva za notranje zadeve, ki je potrdila sume o fizičnem odpiranju moje zasebne pošte. Nekaj let pozneje me je presenetil še moj prijatelj Dimitrij Rupel v času urednikovanja na Tribuni in tudi med študijem v ZDA, ko sva mu z Vladimirjem Dedijerjem, v tistem času je predaval na Univerzi Brandeis, pomagala pri vpisu na njen doktorski študij. V intervjuju za strankarski časopis 4000 omenil, da se je Rudi Rizman na Zahodu povezoval s »sumljivimi levičarji«. Seveda je bilo težko ostati ravnodušen do take trditve, ki je prišla iz ust tedanjega visokega funkcionarja v slovenski politiki.

Študij: VŠPV, predhodnica FSPN in FDV

V šolskem letu 1963/64 sem se po zaključeni maturi na mariborski Drugi gimnaziji vpisal na Visoko šolo za politične vede (VŠPV), ki jo je partija (Zveza komunistov Slovenije) ustanovila komaj dve leti prej in takrat še ni bila članica ljubljanske univerze. Njeno ustanovitev so prej kot znanstveni narekovali predvsem pragmatični ideološki razlogi, tj., kako njene člane na vodstvenih mestih usposobiti za spopadanje s partiji ter do njenega razumevanja družbe in politike nenaklonjenim meščanskim, sovražnim idejam.

Po tistem, ko je konec leta 1958 oblast (beri: partija) zaplenila in prepovedala peto in šesto številko Revije 57, ki sta ji bili usojeni komaj dve leti življenja, je enako usodo doživela revija Perspektive, njeno življenje pa se je tudi hitro izteklo po štirih letih – leta 1964. Jugoslovanska partija je svoj »deficit« na področju »idejnega boja« zaznala že deset let prej ob izbruhu Djilasove afere, ko se njegovim zamislim o demokratizaciji ni zmogla ali znala zoperstaviti drugače, kot da ga je za dolga leta, tako kot tudi slovenska v primeru Jožeta Pučnika, oba poslala v zapor, moj poznejši dolgoletni prijatelj in Titov biograf Vladimir Dedijer, ki je kot edini med več sto člani CK ZKJ zagovarjal pravico Djilasa, da svobodno izraža svoje misli, pa je do konca svojega življenja ostal brez službe. Prvi dve leti študija omenjenega konteksta (še) nisem poznal, tudi nisem pričakoval, da bom med študijem – tam so me najbolj pritegnile mednarodne teme in že prej v času gimnazijskega študija udejstvovanje v Klubih OZN - in pozneje pri iskanju službe tudi sam padel v kake politične težave ¹.

V tretjem letu obstoja VŠPV je ta odprla svoja vrata tudi večjemu številu tistih, ki smo prišli tja direktno z gimnazij ali drugih zaključenih srednjih šol, medtem ko so se prvi dve leti lahko na njo vpisovali izključno (starejši) kadri, ki so zadržali svoje plače na izpostavljenih funkcionarskih mestih, npr. partijski sekretarji ali funkcionarji iz Socialistične zveze delovnih ljudi (SZDL), ti so lahko računali s tem, da se bodo lahko po študiju vrnili na svoja prejšnja mesta in napredovali. Med nami je obstajal viden generacijski prepad, ki se ga je politično opravičevalo s tem, da bodo mlajši poleg sicer teoretičnega znanja pridobili tudi potrebne (politične) izkušnje in se na ta način otresli nepraktičnega »filozofiranja« ali da bi zašli na idejno sporna pota.

VŠPV so takrat na univerzi in nasploh v javnem mnenju imeli za »rdeči lemenat«, kar je po namerah ustanoviteljev tudi bil ali bi vsaj moral biti, če se pozneje ta visokošolska ustanova ne bi izneverila pričakovanjem njenih političnih »ustanoviteljev«, kakor se je to zgodilo sicer tudi na nekaterih drugih podobnih »partijskih šolah« po Jugoslaviji. Da je to tega moralo slej ali prej priti, je bilo mogoče pričakovati glede na študijsko še kar pluralno zastavljen kurikulum, ki je poleg »pravovernih« (marksističnih) predmetov vseboval tudi take, ki so posredovali spoznanja iz družbenih ved drugod po svetu, predvsem seveda na Zahodu.

Pri gostujočem profesorju Jožetu Goričarju, ki je sicer redno predaval na Pravni fakulteti, smo npr. spozna(va)li sociološke teorije od behaviorizma, sistemsko teorijo, (neo)funkcionalizma in druge; pri nestorju slovenske politologije Adolfu Bibiču, ki me je pozneje vzel za asistenta pri Zgodovini politične misli smo se seznanili s sodobnimi politološkimi idejami; pri Niku Tošu z najnovejšimi metodološkimi znanji in pristopi, ki bi jih našli na zahodnih univerzah; Zvone Dintinjana je v predaval tedaj v ZDA uveljavljeno politično ekonomijo, ki se je opirala na Samuelsona in Keynesa; prav tako so bila na enako zavidni mednarodni ravni tudi predavanja Vlada Benka in Ernesta Petriča s področja mednarodnih odnosov, verjetno pa sem še koga izpustil.

V resnici »rdeči lemenat« ni bil tako »rdeč«, kot se je govorilo, v kar sem se prepričal nekaj let pozneje, ko sem vpisal doktorski študij sociologije na Harvardu, kjer moje znanje s področja družbene teorije in političnih znanosti ni zaostajalo za ameriškimi in sošolci iz drugih držav. To mi je že prvo leto študija odprlo vrata do asistentskih (teaching-fellow) mest pri dveh renomiranih ameriških in mednarodnih sociologih Seymourju Martinu Lipsetu, ki se je izmenjal na predsedniškem mesti tako ameriške sociološke kot politološke asociacije, in Danielu Bellu, enemu od socioloških pionirjev na področju postindustrijske (informacijske) družbe, z asistentskim mestom sem se tudi izognil plačilu visoke šolnine na tej univerzi, ki bi jo sicer težko zmogel.

Mednarodni odbor in Tribuna

V drugem letu (1965/66) študija sem v Tribuni objavil več člankov o mednarodnih temah (vzemimo o državljanski vojni v Španiji) in tudi na druge, ki so imeli za posledico, da so me v univerzitetni študentski organizaciji, ne glede na to, da VPŠV takrat še ni bila članica univerze, izbrali najprej za predsednika mednarodnega odbora, eno leto pozneje pa še za odgovornega urednika Tribune. Leta 1966 je Univerza v Ljubljani, najverjetneje takrat edina med državami iz »komunističnega sveta«, sklenila sporazum o izmenjavi študentk in študentov z Združenjem kolidžev z Velikih jezer (Great Lakes Colleges Association - GLCA). V okviru te izmenjave je osem študentov in ena študentka ² Univerze v Ljubljani za dva meseca odpotovalo v ZDA, kjer smo nekaj tednov poslušali predavanja na njihovih kolidžih, preostali čas pa so nam organizatorji omogočili, da smo obiskali več ameriških mest, na koncu pa je organizator v Washingtonu poskrbel še za srečanja s člani Kongresa in voditelji različnih študentskih in črnopoltih gibanj, med njimi Študenti za demokratično družbo (SDS) in Črni panterji (Black Panthers).

Večina teh srečanj ni mogla mimo krvave ameriške vojne v Vietnamu, ki je takrat polarizirala ameriško družbo. Ameriški politiki, s katerimi smo se srečali, so jo večinoma opravičevali, ne pa tudi vsi, medtem, ko so ji študentska in druga protivojna gibanja ostro nasprotovala. Ameriški pobudniki izmenjave med študenti iz obeh držav, ene kapitalistične in druge socialistične, so se nadejali, da bomo študenti iz zadnje države odnesli domov predvsem pozitivna mnenja o njihovi državi, ki bodo podprla demokratični razvoj po ameriškem oziroma zahodnem zgledu. Seveda smo v Ameriki videli in spoznali veliko zanimivega in koristnega, vendar je po naši vrnitvi domov vseeno ostal grenak vtis o nesrečni in tragični vojni v Vietnamu, za katero ni imela ameriškega vlada nobenega mednarodno pravnega ali moralnega opravičila. Vojna je namreč za seboj pustila najmanj tri milijone vietnamskih življenj, ki nimajo imen in preko 55 tisoč življenj mladih Američanov, katerih imena so izpisana na spomeniku v Washingtonu. Te vojne, kakor tudi drugih ameriških vojn, za razliko od druge svetovne vojne, tako v preteklosti kot pozneje (Irak, Afganistan, Libija, itd.) namreč ni bilo mogoče opravičiti kot »pravične«.

Russellovo sodišče

V študentski organizaciji ljubljanske univerze se je v tem času uveljavilo zavzemanje, da mora proces demokratizacije slovenske politike in družbe vključiti tudi področje zunanje politike oziroma mednarodnih odnosov, kar je pomenilo, da ne misli(mo) nekritično sprejemati državne politike na tem področju, sploh pa ne za naš okus njenega ne dovolj prepričljivega nasprotovanja vojni v Vietnamu. Prva priložnost se je pojavila, ko je poleti leta 1966 v tistem času največji živeči filozof Zahoda in Nobelovec Bertrand Russell napovedal, da bo zaradi »zarote molka« mednarodnih pravnih institucij in Organizacije združenih narodov (OZN) o ameriških vojnih zločinih v Vietnamu, neodvisno od držav in kot vest človeštva po zgledu nürnberškega ustanovil Mednarodno sodišče za vojne zločine (znano kot Russellovo sodišče), ki bo podalo na podlagi veljavnega mednarodnega prava pravično sodbo o tej vojni.

Kmalu zatem so se 15. novembra leta 1966 na delovnem sestanku pri Russellu v Londonu sestali prvi člani sodišča, med njimi Jean-Paul Sartre, Vladimir Dedijer in drugi ter se dogovorili o širšem sestavu sodišča, njegovih ciljih, pravilih in mestu zasedanj. Mene sta na sestanek povabila jugoslovanski disident Vladimir Dedijer, zahvaljujoč javnemu angažiranju študentske organizacije in Tribune pri podpori Russellovi pobudi ter zaradi mojega prejšnjega sodelovanja z Bertrand Russell Peace Foundation, na kateri sem se zadrževal eno leto prej na povabilo njenega predsednika Ralpha Milibanda ³. Ker sta Russell in Sartre visoko cenila jugoslovanski odpor nacizmu in fašizmu, sta Dedijerju prelagala, da poleg njega povabi v sodišče še koga od uglednih Jugoslovanov. Po vrnitvi iz Londona je Dedijer javno napovedal, da bo povabil Josipa Vidmarja, enega od soustanoviteljev Osvobodilne fronte (OF), ki se je tako kot vietnamska uprla okupatorju.

Na Dedijerjevo in razočaranje Univerzitetnega odbora Zveze študentov skupaj z uredništvom Tribune je Vidmar povabilo zavrnil z argumenti, ki so se nam zdeli nesprejemljivi in smo podali skupno Izjavo ⁴, ki je odmevala v širši slovenski in jugoslovanski javnosti. V njej smo zapisali, »da pravična vojna vietnamskega ljudstva zoper ameriško agresijo ne more vzbujati le simpatije, temveč tudi nesebična prizadevanja posameznikov, da bi z močjo argumentov in z moralnim pritiskom pomagali končati vojno«, in nadaljevali, da je »Boj posameznikov zoper prekleti zakon človeške zgodovine sicer počasen in subtilen, kljub temu pa vztrajen«.

Izjavo so omenjen akterji zaključili z ustanovitvijo Odbora za podporo Russellovemu sodišču za vojne zločine, ki smo jo v angleškem prevodu tudi posredovali njegovemu pobudniku Bertrandu Russellu. Ta se je kmalu zatem s posebnim pismom, ki ga je Tribuna objavila (14. 11. 1966) na prvi strani, zahvalil za podporo, pozdravil slovenske študente in preko njih tudi jugoslovanske; šlo je za edini tak primer podpore študentov Russellovi zamisli v svetu, v pismu je Russell zapisal, da se mu zdi slovenska podpora vietnamskemu odporu logična, ker ve, da ima majhen slovenski narod za seboj podobne zgodovinske izkušnje kot vietnamski pri njegovem dolgotrajnem boju za neodvisnost. Pozneje se je za podporo ljubljanskih študentov Russellovemu sodišču »oddolžil« tudi njegov izvršni predsednik Jean-Paul Sartre, ki je 15. aprila 1968 na srečanje z njim v Dubrovniku povabil štiričlansko študentsko delegacijo, ki s(m)o jo sestavljali Pavla Zupanc, Peter Vodopivec, Dimitrij Rupel in Rudi Rizman.

V vojni v Vietnamu, ki jo je vodila velika in močna država proti majhni, smo študentke in študenti prepoznali tudi potencialno grožnjo za našo svobodo, v Russellovi pobudi pa plod racionalnega spoznanja te resnice, ki sicer ne razpolaga z aparatom fizične prisile, temveč mobilizacijsko in moralno moč proti vsakršni agresiji v mednarodnih odnosih. Vidmar je resnici na ljubo sicer obsojal »divjaštvo ameriške soldateske v tej nesrečni deželi«, vendar je istočasno tudi menil, da obsojanje ameriških zločinov in protest zoper nje zadevajo predvsem »naše množične organizacije, npr. Zvezo borcev ali SZDLJ po svojih organih« in ne od države ločene in avtonomne skupine državljanov.

Ob Dnevu človekovih pravic 10. decembra je v istem letu Tribuna izdala posebno prilogo o ciljih Mednarodnega sodišča za vojne zločine v njej pa smo objavili še izjavo, ki jo je pripravil Marko Kerševan, z naslovom »Podpiramo vietnamsko ljudstvo v boju zoper agresijo«, pod katero so se podpisala številna vidna slovenska imena iz sveta znanosti, kulture in (liberalnega pola) politike ⁵. Podpise sva zbirala z Marjanom Svetličičem, v nadaljevanju pa so se pri pisanju in podpori Russellovemu sodišču angažirali Zofka Klemen, Franc Hrastar, Mitja Jermol in drugi študenti.

Po Vidmarjevi zavrnitvi članstva v Russellovem sodišču, se je Dedijer s soglasjem Russella in Sartra obrnil še na Nobelovca Iva Andrića in mednarodno uglednega beograjskega mednarodnega pravnika Milana Šahovića, vendar sta povabilo vljudno zavrnila. Prvemu se je zdelo neprimerno, da bi se pridružil kritiki Amerike, ta je obsojala Russellovo pobudo, ki je pri podelitvi Nobelove nagrade leta 1961 odigrala pomembno vlogo, medtem ko bi se moral drugi s sprejemom povabila odreči v istem času podeljeni ameriški Fulbrightovi štipendiji. Zanimivo je, da je ameriški senator William Fulbright v letih 1966-71 ostro nasprotoval vietnamski vojni in sploh ameriškemu militarizmu ter njegovi »aroganci moči«. Naj spomnim, da je leta 1971, v času mojega študija v njegovi državi, Fulbright na povabilo Staneta Dolanca obiskal VŠPV in imel tam odmevno predavanje.

Dedijer je po tistem člane Russellovega razsodišča obvestil, da mu ni uspelo pridobiti iz Jugoslavije nobenega od zgoraj omenjenih kandidatov. Ne da bi mi prej to povedal, je enostavno predlagal mene, najprej za svojega namestnika in pozneje za rednega člana, češ da si glede na podporo slovenskih študentov po njegovem »zaslužim«. Sam sem temu predlogu oporekal, češ da za to kot študent nimam potrebnih znanj, vendar so me drugi člani prepričevali in nazadnje tudi prepričali, da tudi sami niso izvedenci iz mednarodnega (vojnega) prava, temveč v bistvu porotniki, medtem ko bodo kompetentne analize in dokazni material o njegovem kršenju podali povabljeni vrhunski strokovnjaki. V resnici je bil edini član sodišča, ki je imel za to akademske kvalifikacije Vladimir Dedijer, ki je doktoriral iz mednarodnega vojnega prava. Iz tega naslova mu je tudi pripadla vloga delovnega predsednika ob Russellu kot častnemu in Sartru kot izvršnemu predsedniku. Sam sem mojo izbiro članov sodišča razumel predvsem kot priznanje študentski organizaciji in Tribuni, ki sta med prvimi podprli Russellovo pobudo.

Vest in zločin

Russell je na prvem sestanku predlagal, da bi se zasedanja sodišča odvijala v Parizu, vendar so se kmalu zatem začele zadeve zapletati. Francoska vlada je namreč zavrnila vizo delovnemu predsedniku sodišča Vladimirju Dedijerju, da bi tam s pomočjo francoskih podpornikov pripravil vse potrebno za njegovo delo. V istem času se je oglasil tudi Predsednik general Charles de Gaulle, ki je sodišču prepovedal, da bi zasedalo v Parizu ali kje drugje v Franciji. De Gaulle in Sartre sta v zvezi s tem vprašanjem izmenjala javni pismi, v katerem je prvi spoštljivo govoril o drugem za razliko od ameriškega državnega sekretarja Deana Ruska, ki je Russellovo pobudo grobo zavrnil češ, da se »ne bo igračkal s 94. letnim starčkom«. De Gaulle je sicer pokazal določeno razumevanje za Sartrova stališča do vojne v Vietnamu, vendar ga je na koncu vseeno vprašal, od kod so si ugledni intelektualci vzeli pravico, ki jo lahko podeli samo, da so se sami razglasili za »sodišče«?

Sartru na to vprašanje ni bilo težko odgovoriti ob dejstvu, da države, tudi Francija skupaj z drugimi v svetu in na čelu z Organizacijo združenih narodov niso prej »izkoristile« te pravice, da bi obsodile ameriške kršitve mednarodnega (vojnega) prava v očitno nepravični vojni v Vietnamu, in so nasprotno raje molčale. In to niti ne tako dolgo po tistem, ko so zmagovalci 2. svetovne vojne v Nürnbergu vojno, ki so jo zagrešili nacistični voditelji, obsodili za največji zločin proti človeštvu. Na koncu je Sartre generala vprašal generala, od kod izvira njegova pravica, da si je kot vojaški poveljnik francoskega garnizona v Alžiriji vzel pravico, in se uprl vichyjski, od nacistične Nemčije okupirani, državi?

V nadaljevanju so se člani sodišča odločili za Stockholm. Privrženost Švedov njihovim demokratičnim načelom in ustanovam je omogočila, da se je prvo zasedanje sodišča 2. maja 1967 v tem mestu odvijalo brez ovir. Pred tem me je Dedijer na povabilo švedskega predsednika Taga Erlanderja vzel s seboj v Stockholm, ko ta, pa tudi sekretar Olof Palme, ki je prisostvoval pogovoru, nista skrivala svoje naklonjenosti Russellovi pobudi. Na zasedanju v Stockholmu, o katerem je Tribuna pisala že naslednji teden 10. maja, 24. maja ⁶ pa smo tudi objavili dokumente z zasedanja. Na njih je Sartre še obširneje odgovoril de Gaullu in tistim, ki so dvomili v legitimnost Russellovega razsodišča, prav tako pa je tam ponovno podprl legitimni upor generala de Gaulla, ki se je v Alžiriji uprl svoji »državi«.

Naj povzamem njegov argument, ki je danes, ko zgroženi spremljamo množične umore (beri: genocid) nad palestinskim ljudstvom, ponovno aktualen: »Dejansko obstajata dva vira moči. Prvi je država s svojimi institucijami. Vendar pa bi se v današnjem času nasilja večina vlad bala, da bi se po sodnem uveljavljanju mednarodnega prava moglo tako sodišče nekega dne obrniti proti njim samim in bi se znašle na zatožni klopi. Nadalje, ZDA so za večino vlad preveč močen zaveznik. Katera od njih bi si prva upala zahtevati obnovo (nürnberškega, ki je bil zgodovinski precedens!) ponovna oživitev sodišča, katerega prvi izziv bi bil nujni nalog za proučitev vietnamskega konflikta?«. Po Sartrovem mnenju se je Russellovo sodišče rodilo iz spoznanja o potrebi po obstoju institucije za ugotavljanje in, kjer bi bilo to primerno, za obsojanje storjenih vojnih zločinov, vendar danes vlade niso podpirati take institucije. Sartre se je tudi dobro zavedal, da ni nobena država dala Russellovemu sodišču mandata in da je ta nastal iz mednarodnopravne praznine ter kot odgovor na klic svetovne civilne družbe ter vesti.

Če sklenem ta del, neposredno povezan z angažiranjem študentske organizacije in Tribune, z omembo, da se je Russellovo sodišče v različnih sestavah odvijalo tudi v naslednjih letih. Na primer, ko je leta 1974 v Linzu s podporo takratnega avstrijskega kanclerja Bruna Kreiskega obravnavalo in obsodilo politiko velikih držav o delitvi interesnih sfer leta, leta 1979 pa obsodilo agresijo Sovjetske zveze na Afganistan. Pri svojem delu je Russellovo sodišče zasledovalo univerzalne vrednote in se dosledno zavzemalo, da države spoštujejo mednarodne pravne norme in človekove pravic, pod katere so se podpisale. Kako na trhlih tleh so bile propagandistične kritike iz »obravnavanih« držav, najbolje dokazujejo njihove obtožbe, da so v primeru razkrivanja ameriških vojnih zločinov med vojno v Vietnamu Russellovo sodišče obtoževale za »protiameriško« delovanje, v primeru nasprotovanja vojni v Afganistanu pa druga stran za »protisovjetsko«.

O tem, da je bilo delovanje Russellovega sodišča trn v peti obeh oziroma vseh agresorjev in da so ga redno spremljale obveščevalne službe obeh omenjenih držav dokazujejo dokumenti ameriške CIE, s katerih je ameriška vlada po petdesetih letih umaknila oznako tajnosti, s sovjetskih oziroma ruskih pa bo na to treba dolgo čakati. Najbolj prepričljivo dokazilo o zgodovinski legitimnosti sodišča je zagotovo dejstvo, da je zadnji predsednik »nedržavnega« Russellovega sodišča Antonio Cassese pozneje postal tudi prvi predsednik meddržavnega sodišča, ki je sodilo za vojne zločine v Jugoslaviji. Gre za spodbuden in pozitiven primer, ko se je neka mednarodno civilna družbena pobuda razvila v meddržavno, čeprav nas danes, kot vidimo v primeru izraelsko-palestinske vojne, tu še čaka dolga pot. ZDA so namreč pripravljene uporabljati mednarodno pravo v primeru, ko gre za njihove sovražnike (Rusija, Kitajska), ne pa tudi v primeru, ko gre za njihove prijatelje (Netanjahu – Izrael) še manj pa seveda v primeru, ko gre za njene kršitve mednarodnega (vojnega) prava zločine. Enako seveda velja za drugo velesilo - Rusijo, kjer se ta zrcalna slika obrne.

Post scriptum

V pričujočem prispevku sem se omejil na en vidik, čeprav sem, tako kot drugi kolegi(ce) na straneh tega zbornika, pisal tudi o notranjepolitičnih temah ⁷, ki so se posredno ali neposredno povezovale z mednarodnimi. Vse to je okrepilo siceršnje logično zavzemanje študentske organizacije v obravnavanem času tako za demokratizacijo svoje organizacije (skupnosti), kot tudi za podporo napredovanju demokracije v širši družbi. Vse to so občasno spremljala javno izražena študentska nezadovoljstva, o katerih smo pisali v Tribuni, ne nazadnje pa tudi osebna tveganja ⁸.

Glede prvega se lahko strinjamo z družboslovnimi spoznanji na tem področju, ki ne pretiravajo, da so se študenti zgodovinsko in komparativno gledano, redkokdaj zmotili. Kljub temu, da se praviloma nihalo zgodovine na neki točki demokratičnega razvoja ustavi in obrne v nasprotno avtoritarno (»svinčeno«) smer, kot smo to v našem prostoru doživeli na začetku sedemdesetih let v prejšnjem stoletju, ostajajo v družbenem humusu semena upora ali odpora, ki pozneje, pri nas v drugi polovici osemdesetih let, ponovno vzklijejo, nenazadnje, kot smo že videli v času prejšnje avtoritarne vlade, tj. tudi v družbi, ki je pred tem verjela v ireverzibilnost demokracije.

Opombe

¹ Leta 1967 sem se prijavil na Tanjugov razpis za novinarja, vendar sem bil zavrnjen; njegov urednik v Sloveniji mi je pozneje zaupal, da v Beogradu niso bili navdušeni nad mojo kandidaturo zaradi mojega prijateljevanja z »djilasovcem« Vladimirom Dedijerjem in mednarodnih zvez, pri čemer je bilo mišljeno delovanje v omenjenem Russellovem razsodišču, mednarodni študentski kontakti v času, ko sem predsedoval mednarodnemu odboru in študijski obiski na tujih, pretežno zahodnih univerzah, nadalje, udeleževanje na Poletni šoli na Korčuli (Praxis), ki ji politika ni bila naklonjena in jo je pozneje prepovedala. Vseeno mi je pozneje, kot sem že omenikl, prof. Adolf Bibič ponudil mesto asistenta za Zgodovino politične misli na takratni VŠPV (današnji FDV), kar je utrlo pot moji akademski karieri, najprej na VŠPV/FSPN in v nadaljevanju na Oddelku za sociologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

² Mitja Meršol, Jaro Mihelač, Rastko Močnik, Franci Pivec, Marjan Svetličič, Milica Trebše, Alfred Železnik in Rudi Rizman

³ Ralph Miliband je v tistem času predaval politologijo na London School Economics and Political Science (LSE), na njegovem domu sem se večkrat mudil in tam družil z njegovima takrat še ne polnoletnima sinovoma Davidom in Edwardom; prvi je pozneje opravljal vlogo zunanjega ministra – med zadnjim obiskom kraljice Elizabete v Sloveniji, ko jo je spremljal sva se tudi srečala, drugi pa je bivši predsednik Laburistične stranke.

⁴ Tribuna, 26. oktobra 1966.

⁵ Dr. Aleksander Bajt, prof. na pravni fakulteti, dr. Mara Bešter, prof. na Ekonomski fakulteti, Peter Božič, književnik, dr. Bogdan Brecelj, prof. na Medicinski fakulteti, inž. Marko Bulc, politični delavec, dr. Franc Černe, prof. na Ekonomski fakulteti, Stane Dolanc, predavatelj političnih ved, dr. Franjo Dominko, prof. astronomije, dr. Jože Goričar, prof. sociologije na Pravni fakulteti, dr. Peter Kobe, prof. na Pravni fakulteti, Boris Majer, predavatelj filozofije, Ivo Marenk, študent agronomije, France Mihelič, akademski slikar, dr. Janez Milčinski, prof. na Medicinski fakulteti, Roman Modic, prof. kemije, Milan Osredkar, prof. fizike, Vladimir Pavšič – Matej Bor, književnik, dr. Stanko Peterin, prof. mednarodnega prava, dipl. iur. Krešo Petrovič, politični delavec na univerzi, Slavko Podmenik, predavatelj filozofije, ing. arh. Edvard Ravnikar, prof. arhitekture, Mitja Ribičič, politični delavec, Rudi Rizman, študent političnih ved, Branko Rudolf, kulturni delavec, dr. Rus Vojan, prof. filozofije, ing. Lojze Skok, politični delavec na univerzi, dr. Albert Struna, prof. na Strojni fakulteti, Marjan Svetličič, študent političnih ved, Bojan Štih, kulturni delavec, Rudi Turk, prof. na Biotehnični fakulteti.

⁶ Rudi Rizman, »Ius contra bellum«, Tribuna, 10. maja 1967. Tribuna se je istočasno z vietnamsko morijo s komentarjem na prvi strani pozneje odzvala tudi na avgustovsko vojno leta 1967 na Bližnjem vzhodu. Glej: Rudi Rizman. »Bližnji vzhod in mi«, 16. junija 1967.

⁷ V Tribuni npr.: »Ali je profesorjem kaj do študentov?« (22. marca 1967), »Tribuna in uporništvo« (4. 6. 1969) in v isti številki v zvezi z (p)odpiranjem dialoga s študenti teologije intervju s Francom Križnikom (4. 6. 1969); v Problemih pa »Študentski protest« (1969, št. 75) in »Intelektualci v politiki« (1969, št. 77).

⁸ Teh je bilo kar nekaj, naj omenim samo en primer: na začetku leta 1967 sem se kot odgovorni urednik Tribune moral zagovarjati pred osnovno organizacijo Zveze komunistov tretjega letnika VŠPV, ki jo je sklical prof. Ernest Petrič, ker sem v njej objavil zapis Hermana Vogla. Vogel je namreč povzel pisanje Borisa Pahorja v Sloveniji prepovedani tržaški reviji Zaliv o tem, da so slovenski komunisti »hote ali nehote izdali slovenski narod« in slovenske žrtve med vojno, ki niso padle za socializem, kot se je ta »razodel v taki obliki«, itd. Več starejših članov partije tretjega letnika je zahtevalo, da se me izključi z visokošolske ustanove in vzame Kidričevo štipendijo, zaradi česar bi se seveda moral posloviti od študija. Po burni »inkvizicijskem« sestanku se je prof. Petrič odločil »samo« za zadnji opomin. Naj v tem zvezi omenim še pogosto diskreditacijo, da je nekdo, ki se vključuje v mednarodne aktivnosti, praviloma »sumljiv«. Lahko bi navedel še več drugih primerov, vendar se bom omenil samo na naslednje. Ko sem sodeloval z Russellovim sodiščem so me prav tako poklicali na zagovor s pristojnim za mednarodne odnose na CK ZKS, kjer so mi »svetovali«, da bi prenehal s to aktivnostjo. To so »utemeljili« s tem, da stoji za Russellom v bistvu britanska obveščevalna služba z namenom, da si njihova politika zaradi podpore Ameriki pri njeni vojni v Vietnamu »opere roke«(!?). Seveda je šlo za izmišljeno trditev, za katero se do današnjega dne ni našlo nobenih dokazov. Russell je bil vseskozi in do konca svojega življenja upornik, to tudi, ko se je pri 94. letih odločil za pobudo o raziskovanju ameriških (vojnih) zločinov v Vietnamu. V prejšnjem režimu sem bil prav tako s številnimi drugimi družbeno aktivnimi državljani osumljen oziroma uvrščen med »anarholiberalce«, ki jih je spremljala Udba, kar je dokumentiral Igor Omerza v knjigi o Kocbeku. Naivno sem verjel sem, da bo z nastopom demokracije te prakse za vedno konec, vendar sem se uštel. Naj omenim samo dva primera: prvi se nanaša na tako zvano »pisemsko afero« iz leta 1994, ko sta v Oddaji »Utrip« takratni obrambni minister Janez Janša in Vida Petrovčič komentirala moje zasebno pismo akademskemu naslovniku v tujini, v katerem sem omenil »nikoli pojasnjeno trgovino z orožjem«. Ko sem ta primer prijavil Temeljnemu javnemu tožilstvu, je to od VO MO na Ministrstvu za obrambo zahtevalo, da se tam oglasim zaradi razgovora o »sumu storitve kaznivega dejanja izdaje uradne skrivnosti«, nadalje, »napeljevanju k temu kaznivemu dejanju« in »kaznivega dejanja vohunstva« (!?). Na vabilo se kot civilni državljan in kljub zapletenim grožnjam nisem odzval ali pustil preplašiti, kar je bil očiten namen odgovorne osebe, ki je »narekovala« ta poziv. Okrožna javna tožilka Barbara Brezigar, poznejša kandidatka Janševe stranke za Predsednico republike(!), je, kar sem lahko pričakoval, obe prijavi »uravnoteženo« zavrnila. V moji knjigi Izzivi odprte družbe sem objavil dokumente, med njimi tudi forenzično raziskavo strokovne službe Ministrstva za notranje zadeve, ki je potrdila sume o fizičnem odpiranju moje zasebne pošte. Nekaj let pozneje me je presenetil še moj prijatelj Dimitrij Rupel v času urednikovanja na Tribuni in tudi med študijem v ZDA, ko sva mu z Vladimirjem Dedijerjem, v tistem času je predaval na Univerzi Brandeis, pomagala pri vpisu na njen doktorski študij. V intervjuju za strankarski časopis 4000 omenil, da se je Rudi Rizman na Zahodu povezoval s »sumljivimi levičarji«. Seveda je bilo težko ostati ravnodušen do take trditve, ki je prišla iz ust tedanjega visokega funkcionarja v slovenski politiki.