Po nekaj letih
sem se šel ostrič
sam.
Naša frizerka pravi
– meni se je zazdelo da ga pelješ
za roko in da bosta oba stopila
v delavnico.
Manjka, mar ne!?
– spraševaje trdi soseda,
ki je tudi sama pred kratkim
izgubila očeta.
Jaz pa resnično sem spet
nemočno dete
ki se je bilo nekje izgubilo
ko smo morali biti odrasli
v preteklih desetinah let
in skrbeti za očeta ki tega več
za nas ni mogel,
kakorkoli si je želel.
Minljivi kakor vsi in vse
je in smo
gremo naprej.
Do novega občutja smisla,
pa spet.
2. 2. 2021
ZAKON MURPHYJEVE NUJE
Murphyjevi zakoni
so bili nedvomno
popularnejši od Newtonovih
v dobi odraščanja.
V bistvu se jih ne
spominjam vseh,
samo dam, če
naj nekajnekje
krene, bo šlo
nalašč tam, kjer ni potrebno.
Zadnje mesece, ko hočem
biti v pomoč
vse bolj dementnemu
in bolj bolnem osamljenemu
preostalemu staršu,
sem osmislil novo pravilo,
naj mi Murphy oprosti.
Namreč ko je oče miren v svoji sobi
jaz pa v toaleti poskušam
opraviti to, kar se
lepo imenuje velika
in ne mala potreba,
nekdo zvoni
ali je sestrična prinesla pečeno bučko
ali je Bahra prinesla domače
mleko, jajca in sir
ali se je hišni telefon
oglasil enkrat na večnost
ali nekdo berači.
Že odkar, bi nekateri rekli, številke 2
imam travme.
Na zvonik, ki
na poslu prekinja,
ne morem ne zaropotati
»Je! Počakaj!«
Vsem, ki potrkajo
ali pozvonijo v takšnih trenutkih
vnaprej opravičilo.
Na drugi strani se
morda, ko nekaj hočemo,
mora spodbuditi posel, da krene.
27. 12. 2020
BRUSNICE
Tukaj je čaj iz brusnice, oče,
dal sem noter tudi kandirane,
da ti bo boljši
in bo bolje deloval
da te ne žuli
urino-kateter.
»Bruhal bom od njega,«
pravi namrgodeni Džemo.
»Dal te bom v dom
in tam nekoga drugega
ko ti prinese
jesti in piti
greš na wc in se kopaš
zafrkavaj.
Gleda reklame
na TV, pije čaj
in pomirljiveje reče: »Dosti ga je.«
13. 12. 2020
POGOJNA KAZEN
Obsojen na večji procent
virtualnega od pravega
življenja čutim,
kako mi vse gre na živce:
algoritem s 25 prijatelji na
družbeni mreži
moram kopirati, a niti po naključju
forvardirati podporo obolelim
za rakom in poudarjanje
da je neki kraj mesto
in napačno sdpreminjanje tega mesta
skozi sklone, kar samo dokazuje malenkost
razglašenega »mesta«.
Disciplino ostajanja v koži
lastni namesto
izskakovanja vadim dan in noč.
Brati knjige in vice, poslušati
glasbo, naleteti na kakšen dober film
kakor to jutro z Garyjem Cooperjem in Rito Hayworth, pomaga.
Morda se včasih tudi popeljeva,
oče in jaz, z motorizirano sestro,
s katero se najlažje sprem
in potem naprej in bliže
v dementno stvarnost
fašističnih izjav
tistih, ki se košatijo
da so antifašisti, in bebavih odgovorov
na enake izjave,
neumnosti vseprisotne v meni.
13. 12. 2020
ODHOD, SOLZE IN SPOMIN
Oče in mi se že dolgih osem let bojujemo ali živimo z njegovo in našo demenco. Strahovi, nervoze, pozabljanja, spomini, vprašanja, odgovori. A vendar je oče v glavnem tukaj z nami in z nekim delom svojih čudežnih možganov in energije še vedno spremlja stvarnost, informacije o veseljih in žalostih, uspehih in nevarnostih se še vedno shranjujejo in spremljajo. Danes smo šli na kavo v popularni kafič v naši zgradbi, »šestico«. Tukaj se spomnim, da očetu nisem rekel, da je njegov kolega profesor Husein Bakalović, s katerim smo ne tako davno popili kavo, umrl.
Oče, umrl je tvoj kolega Husein Bakalović.
Prosim, nisem razumel.
Tvoj prijatelj Husein, ki je z mamo delal na Ekonomski šoli nekaj časa, podaril pa ti je knjigo, ki jo je napisal, je mrl. Tukaj sva z njim popila kavo nedavno …
A, Huso?
Očetove oči so se napolnile s solzami za mlajšim prijateljem … Rekel bi kdo, da ne razume in se ne spominja. Vsak dan ob očetu me uči, da nič ne smem podcenjevati in domnevati. Fantastična kapaciteta se skriva v človeških možganih. V srcu še večja. Naš Džemo je najboljši primer.
6. 9. 2020
PRVO IZPUSTITEV IZ KORONA PRIPORA ZA STAREJŠE OD 65
Torej ne spremljaš facebook od devete zjutraj do triindvajsete ure, ker najprej nekaj delaš, potem pomagaš očetu, da se sprehodi do trinajste ure, ko je zanj fajramt, in da obidete grobove v Lipnici, kjer so ded, praded, pramama in prateta, potem obiščeš tetko, ki je nisi videl skoraj dva meseca, četrto se sprehodiš s prijateljico Almiro za uro po Dragodolu, peto bereš knjigo in poslušaš glasbo in dojameš ob triindvajseti, ko si se vrnil v virtualni svet, da nimaš pojma, kaj se dogaja – popadlo je nekega Vinka in se ga brani in napada, nekdo pripravlja nekakšne proteste, da bi spremenil svet in posebej BiH in ti je preprosto drago, da, glej, vsaj danes, nisi od tukaj iz virtualnosti.
9. 5. 2020
MISIJA
Danes nisem šel materi na grob,
a mislil sem nanjo.
Moram vsak dan misliti.
Tu je.
Danes nisem šel na tušanjsko pokopališče,
a mislil sem,
kako se mora samemu sebi
naročiti nagrobnik.
Nihče drug ga ne bo. Potem sem dojel,
da sem prvič pomislil na
pogreb, s katerega se ne bom vrnil
in kako je oče pametno
odkupil in rezerviral štiri grobna mesta
in je dal napraviti dva nagrobnika
pred petnajstimi leti.
Sestri in meni je pustil, da sama skrbiva zase.
Ni kar tako, za veliko je skrbel.
Lahko bi dal izklesati tudi dva druga nagrobnika.
Zdaj ko mu jih je petindevetdeset, se ne znajde najbolje.
Potem sem premišljeval, kako to
razmišljanje pretočim v humorističen
ali vsaj duhovit zapis.
Misija, da se življenje živi, se nadaljuje.
20. 2. 2020
DŽEMOV 33. DAN V PRIPORU
Kako se imenuje tvoja mati, oče?
Naša mati?
Nimava iste mame. Kako se imenuje tvoja mama?
Moja mama?
Da, tvoja mama!
Hanif.
Dobro, nisi pozabil!
A kako se imenuje moja mati?
Tvoja mati?
Da, moja mati.
Rukija!
Nisi zadel. Čigav sem?
Hmmm, Muhamed, si to ti?
Nisem Muhamed. Rahmeti Muhamed je bil tvoj brat.
Se lahko spomniš, kako se imenujem?
Ti si Hasan, Hafizin mož.
Nisem.
Hočeš čaja?
Stalno pijem čaj!
Moraš zaradi katetera.
Daj, če že hočeš. Ne vem, kako bom, dragi Nihad …
In tako teče 33. Džemov dan, na katerega mu oblasti ne pustijo, da se sprehodi. Trudim se, da prinašalcem takšnih odločitev ne zaželim podobno globoko starost.
18. 4. 2020
ČETRTEK ZVEČER
Nekatere stvari so
skoraj prisilno na umu.
V osmrtnici berem,
da je umrla gimnazijska
prijateljica moje mame Samije,
Mira Vidić, neke2007
sta bili edini iz generacije
tuzlanske gimnazije,
ki sta teoretično lahko
organizirali proslavo
šestdesetletnice, a nista.
Čutim, da je odšel nekdo bližnji,
čeprav se ne spominjam gospe Mire
razen iz tistega, kar sem mimogrede slišal
od mame.
Na TV je Paskaljevićev film
»Zemeljski dnevi tečejo«,
v sosednji sobi moj
oče že uro in pol predava
publiki, ki jo samo on vidi.
Nocoj sem manj nervozen
in mu ne govorim »molči!«.
Na filmu upokojenci
pripravljajo program za proslavo
novega leta, jaz pa mislim
o tem, kako bom čez dva meseca
malo pobegnil do Dubrovnika
medtem ko se v Domu upokojencev,
iz filma, posnetega 1979,
slišijo arije iz Traviate in slovenske
partizanske pesmi, pomešane
s sevdalinkami, spravljam se
za pot na Reko in Opatijo
na književni festival
do prijateljev s prijateljicami.
Na filmu je prišlo novo leto.
Spočiti se je potrebno za jutrišnjo pot.
Življenje ne čaka.
7. 11. 2019
IZGUBLJAJO SE NITKE
Hotel sem napisati pesem
»Izgubljajo se nitke«
v sobi, kjer prisluškujem,
če spi štiriindevetdesetletni
oče mirno ali pa prihajajo glasovi
od nekod iz soseščine
petdesetletne socialistične zgradbe.
Pozabil sem, kako se izgubljajo,
ko gledam novi intervju
s priljubljeno osemdesetletno pevko.
Izgubljajo se niti
ali so živci,
za katere nisem vedel, da jih imam,
zaigrali zumbo.
Izgubljajo se niti,
jaz pa se jih nikoli nisem naučil
dobro vdeti,
kakor se mora, v iglo.
Sicer pa, kdo še krpa nogavice?
1. 3. 2019
NE BERI, KO JEŠ!
Ko bi se sle lahko
vrnilo v čas,
ko je oče reševal
bistvena vprašanja in administrativne
posle sinu, in da bi on
začel nekaj delati.
Ko bi se lahko spet tekalo
za starejšo sestro,
pa veš, da je ne moreš
dohiteti, ker je večja in starejša
in teče hitreje, tebi pa je spet drago,
da ne zaostajaš dosti.
Ko bi se lahko bilo
gotov biti v sebe
tudi ta triinpetdesetletni otrok
morda bi nekoč
odrasel sebi in tudi drugim.
Nič naključnega, a niti nemogoče.
25. 6. 2018
PO ODHODU
Po nekaj letih
sem se šel ostrič
sam.
Naša frizerka pravi
– meni se je zazdelo da ga pelješ
za roko in da bosta oba stopila
v delavnico.
Manjka, mar ne!?
– spraševaje trdi soseda,
ki je tudi sama pred kratkim
izgubila očeta.
Jaz pa resnično sem spet
nemočno dete
ki se je bilo nekje izgubilo
ko smo morali biti odrasli
v preteklih desetinah let
in skrbeti za očeta ki tega več
za nas ni mogel,
kakorkoli si je želel.
Minljivi kakor vsi in vse
je in smo
gremo naprej.
Do novega občutja smisla,
pa spet.
2. 2. 2021
ZAKON MURPHYJEVE NUJE
Murphyjevi zakoni
so bili nedvomno
popularnejši od Newtonovih
v dobi odraščanja.
V bistvu se jih ne
spominjam vseh,
samo dam, če
naj nekajnekje
krene, bo šlo
nalašč tam, kjer ni potrebno.
Zadnje mesece, ko hočem
biti v pomoč
vse bolj dementnemu
in bolj bolnem osamljenemu
preostalemu staršu,
sem osmislil novo pravilo,
naj mi Murphy oprosti.
Namreč ko je oče miren v svoji sobi
jaz pa v toaleti poskušam
opraviti to, kar se
lepo imenuje velika
in ne mala potreba,
nekdo zvoni
ali je sestrična prinesla pečeno bučko
ali je Bahra prinesla domače
mleko, jajca in sir
ali se je hišni telefon
oglasil enkrat na večnost
ali nekdo berači.
Že odkar, bi nekateri rekli, številke 2
imam travme.
Na zvonik, ki
na poslu prekinja,
ne morem ne zaropotati
»Je! Počakaj!«
Vsem, ki potrkajo
ali pozvonijo v takšnih trenutkih
vnaprej opravičilo.
Na drugi strani se
morda, ko nekaj hočemo,
mora spodbuditi posel, da krene.
27. 12. 2020
BRUSNICE
Tukaj je čaj iz brusnice, oče,
dal sem noter tudi kandirane,
da ti bo boljši
in bo bolje deloval
da te ne žuli
urino-kateter.
»Bruhal bom od njega,«
pravi namrgodeni Džemo.
»Dal te bom v dom
in tam nekoga drugega
ko ti prinese
jesti in piti
greš na wc in se kopaš
zafrkavaj.
Gleda reklame
na TV, pije čaj
in pomirljiveje reče: »Dosti ga je.«
13. 12. 2020
POGOJNA KAZEN
Obsojen na večji procent
virtualnega od pravega
življenja čutim,
kako mi vse gre na živce:
algoritem s 25 prijatelji na
družbeni mreži
moram kopirati, a niti po naključju
forvardirati podporo obolelim
za rakom in poudarjanje
da je neki kraj mesto
in napačno sdpreminjanje tega mesta
skozi sklone, kar samo dokazuje malenkost
razglašenega »mesta«.
Disciplino ostajanja v koži
lastni namesto
izskakovanja vadim dan in noč.
Brati knjige in vice, poslušati
glasbo, naleteti na kakšen dober film
kakor to jutro z Garyjem Cooperjem in Rito Hayworth, pomaga.
Morda se včasih tudi popeljeva,
oče in jaz, z motorizirano sestro,
s katero se najlažje sprem
in potem naprej in bliže
v dementno stvarnost
fašističnih izjav
tistih, ki se košatijo
da so antifašisti, in bebavih odgovorov
na enake izjave,
neumnosti vseprisotne v meni.
13. 12. 2020
ODHOD, SOLZE IN SPOMIN
Oče in mi se že dolgih osem let bojujemo ali živimo z njegovo in našo demenco. Strahovi, nervoze, pozabljanja, spomini, vprašanja, odgovori. A vendar je oče v glavnem tukaj z nami in z nekim delom svojih čudežnih možganov in energije še vedno spremlja stvarnost, informacije o veseljih in žalostih, uspehih in nevarnostih se še vedno shranjujejo in spremljajo. Danes smo šli na kavo v popularni kafič v naši zgradbi, »šestico«. Tukaj se spomnim, da očetu nisem rekel, da je njegov kolega profesor Husein Bakalović, s katerim smo ne tako davno popili kavo, umrl.
Oče, umrl je tvoj kolega Husein Bakalović.
Prosim, nisem razumel.
Tvoj prijatelj Husein, ki je z mamo delal na Ekonomski šoli nekaj časa, podaril pa ti je knjigo, ki jo je napisal, je mrl. Tukaj sva z njim popila kavo nedavno …
A, Huso?
Očetove oči so se napolnile s solzami za mlajšim prijateljem … Rekel bi kdo, da ne razume in se ne spominja. Vsak dan ob očetu me uči, da nič ne smem podcenjevati in domnevati. Fantastična kapaciteta se skriva v človeških možganih. V srcu še večja. Naš Džemo je najboljši primer.
6. 9. 2020
PRVO IZPUSTITEV IZ KORONA PRIPORA ZA STAREJŠE OD 65
Torej ne spremljaš facebook od devete zjutraj do triindvajsete ure, ker najprej nekaj delaš, potem pomagaš očetu, da se sprehodi do trinajste ure, ko je zanj fajramt, in da obidete grobove v Lipnici, kjer so ded, praded, pramama in prateta, potem obiščeš tetko, ki je nisi videl skoraj dva meseca, četrto se sprehodiš s prijateljico Almiro za uro po Dragodolu, peto bereš knjigo in poslušaš glasbo in dojameš ob triindvajseti, ko si se vrnil v virtualni svet, da nimaš pojma, kaj se dogaja – popadlo je nekega Vinka in se ga brani in napada, nekdo pripravlja nekakšne proteste, da bi spremenil svet in posebej BiH in ti je preprosto drago, da, glej, vsaj danes, nisi od tukaj iz virtualnosti.
9. 5. 2020
MISIJA
Danes nisem šel materi na grob,
a mislil sem nanjo.
Moram vsak dan misliti.
Tu je.
Danes nisem šel na tušanjsko pokopališče,
a mislil sem,
kako se mora samemu sebi
naročiti nagrobnik.
Nihče drug ga ne bo. Potem sem dojel,
da sem prvič pomislil na
pogreb, s katerega se ne bom vrnil
in kako je oče pametno
odkupil in rezerviral štiri grobna mesta
in je dal napraviti dva nagrobnika
pred petnajstimi leti.
Sestri in meni je pustil, da sama skrbiva zase.
Ni kar tako, za veliko je skrbel.
Lahko bi dal izklesati tudi dva druga nagrobnika.
Zdaj ko mu jih je petindevetdeset, se ne znajde najbolje.
Potem sem premišljeval, kako to
razmišljanje pretočim v humorističen
ali vsaj duhovit zapis.
Misija, da se življenje živi, se nadaljuje.
20. 2. 2020
DŽEMOV 33. DAN V PRIPORU
Kako se imenuje tvoja mati, oče?
Naša mati?
Nimava iste mame. Kako se imenuje tvoja mama?
Moja mama?
Da, tvoja mama!
Hanif.
Dobro, nisi pozabil!
A kako se imenuje moja mati?
Tvoja mati?
Da, moja mati.
Rukija!
Nisi zadel. Čigav sem?
Hmmm, Muhamed, si to ti?
Nisem Muhamed. Rahmeti Muhamed je bil tvoj brat.
Se lahko spomniš, kako se imenujem?
Ti si Hasan, Hafizin mož.
Nisem.
Hočeš čaja?
Stalno pijem čaj!
Moraš zaradi katetera.
Daj, če že hočeš. Ne vem, kako bom, dragi Nihad …
In tako teče 33. Džemov dan, na katerega mu oblasti ne pustijo, da se sprehodi. Trudim se, da prinašalcem takšnih odločitev ne zaželim podobno globoko starost.
18. 4. 2020
ČETRTEK ZVEČER
Nekatere stvari so
skoraj prisilno na umu.
V osmrtnici berem,
da je umrla gimnazijska
prijateljica moje mame Samije,
Mira Vidić, neke2007
sta bili edini iz generacije
tuzlanske gimnazije,
ki sta teoretično lahko
organizirali proslavo
šestdesetletnice, a nista.
Čutim, da je odšel nekdo bližnji,
čeprav se ne spominjam gospe Mire
razen iz tistega, kar sem mimogrede slišal
od mame.
Na TV je Paskaljevićev film
»Zemeljski dnevi tečejo«,
v sosednji sobi moj
oče že uro in pol predava
publiki, ki jo samo on vidi.
Nocoj sem manj nervozen
in mu ne govorim »molči!«.
Na filmu upokojenci
pripravljajo program za proslavo
novega leta, jaz pa mislim
o tem, kako bom čez dva meseca
malo pobegnil do Dubrovnika
medtem ko se v Domu upokojencev,
iz filma, posnetega 1979,
slišijo arije iz Traviate in slovenske
partizanske pesmi, pomešane
s sevdalinkami, spravljam se
za pot na Reko in Opatijo
na književni festival
do prijateljev s prijateljicami.
Na filmu je prišlo novo leto.
Spočiti se je potrebno za jutrišnjo pot.
Življenje ne čaka.
7. 11. 2019
IZGUBLJAJO SE NITKE
Hotel sem napisati pesem
»Izgubljajo se nitke«
v sobi, kjer prisluškujem,
če spi štiriindevetdesetletni
oče mirno ali pa prihajajo glasovi
od nekod iz soseščine
petdesetletne socialistične zgradbe.
Pozabil sem, kako se izgubljajo,
ko gledam novi intervju
s priljubljeno osemdesetletno pevko.
Izgubljajo se niti
ali so živci,
za katere nisem vedel, da jih imam,
zaigrali zumbo.
Izgubljajo se niti,
jaz pa se jih nikoli nisem naučil
dobro vdeti,
kakor se mora, v iglo.
Sicer pa, kdo še krpa nogavice?
1. 3. 2019
NE BERI, KO JEŠ!
Ko bi se sle lahko
vrnilo v čas,
ko je oče reševal
bistvena vprašanja in administrativne
posle sinu, in da bi on
začel nekaj delati.
Ko bi se lahko spet tekalo
za starejšo sestro,
pa veš, da je ne moreš
dohiteti, ker je večja in starejša
in teče hitreje, tebi pa je spet drago,
da ne zaostajaš dosti.
Ko bi se lahko bilo
gotov biti v sebe
tudi ta triinpetdesetletni otrok
morda bi nekoč
odrasel sebi in tudi drugim.
