BILO JE NEKOČ ... V SKUPNOSTI ŠTUDENTOV ALI: »BEING THERE«*
Tako pravi oseben in škrbinast spomin: ob prihodu na študij v Ljubljano in poldrugo leto po zgodovinskem Dogodku – začetku študentskega gibanja kot dela jugoslovanskega in svetovnega vala, je Skupnost študentov(SŠ) že obstajala in delovala kot avtonomna in relativno neodvisna1 družbeno-politična organizacija študentov ljubljanske univerze. Pritegnili so me predvsem akcijski odbori, ki so nastajali »ad hoc« ob političnih dogodkih, o katerih sta vodstvo ali neka skupina presodila, da zahteva odziv - ne glede na opredelitev vladajoče politike. Bili so, kot pravi spomin, tudi bolj stalni odbori, ki so se ukvarjali s študentskimi temami- reformo univerze, socialnim položajem študentov, pomanjkanjem študentskih domov, prehrano ipd.2 Lastno redko in okorno sodelovanje v akcijskih odborih je bilo povsem epizodično in marginalno - dosti bolj pomembno za občutek, da sodelujem v nečem pomembnem za skupno in obče dobro, a izven uradne politike, kot pa za dejavnost odborov. Zato pa sem bil tam priča analizam in delovanju dosti bolj artikuliranih in ozaveščenih aktivistov, ki so vplivali name.
Kakorkoli- vrhunec in hkrati konec kratkega aktivizma se je zgodil pozno spomladi l. 1970, ko je prišlo na univerzi Kent v ameriški državi Ohio do streljanja nacionalne garde na študente, ki so demonstrirali proti širjenju vojne v Vietnamu s hudim ilegalnim ameriškim bombardiranjem miroljubne Kambodže. Ubiti so bili štirje študenti, in seveda se je bilo treba solidarno pridružiti študentskim protestom po vsem svetu. Bil pa je tudi čas izpitov, in tako akcijski odbor za ljubljanski protest ni našel boljšega priložnostnega govorca od podpisanega.
Pred menzo v študentskem naselju v Rožni dolini je zbralo malo študentov- skoraj več jih je v bližini poležavalo na soncu ali brcalo žogo. Najbolj organiziran del protesta je bila skupina Marjana Poljšaka iz 10.bloka, ki je prikorakala v koloni s slovensko zastavo na čelu. Po prebranem govoru smo se napotili v mesto, a že takoj po prihodi iz ŠN so pohod kakih sto petdesetih spredaj in zadaj »zavarovali« miličniški avtomobili. To se mi je zdelo -skupaj z majhno udeležbo- precej anti-klimaktično in protislovno, in sem predčasno odšel. Tako sem zamudil zgodovinski dogodek sežiga ameriške zastave pred Namo, ki jo je ovekovečila znana fotografija , objavljena celo v »režimskem« tisku.3
Z direktnim sodelovanjem v SŠ sem zaključil, študij politologije na FSPN sem nameraval vzeti resno, nisem pa hotel ostati povsem izven dogajanja, in tako sem se oglasil na leto dni starem Radiu Študent (vedel sem, da za Tribuno nisem dovolj dober), za katerega sem potem spremljal in poročal mdr. o odstavljanju Kavčiča, akciji 25 poslancev s Tonetom Remcem itd., pa tudi legendarno zasedbo Filozofske fakultete -- vse do ukinitve SŠ, »lustracije« z RŠ4 v odlični družbi Jaše Zlobca in Nikole Damjanića, in nato še izključitve iz Zveze komunistov, kar je v kali zatrlo možnost poklicne politološke kariere v kaki družbeno-politični organizaciji, vključno z Zvezo socialistične mladine, ki je po partijski direktivi »kooptirala« Skupnost Študentov - za razliko od nekaterih kolegov.
Radio Študent kot evropsko unikatna »institucionalna« pridobitev študentskega gibanja in Skupnosti študentov pa je -kljub »normalizaciji«- ostal, in odigral pionirsko vlogo v sedemdesetih in 80.letih prejšnjega stoletja - tako s podporo punku pri nastanku in razvoju v »gibanje«, torej precej čez okvire pod-žanra rokovske glasbe in subkulture - kot seveda tudi pri iniciranju in podpori drugih alter-kulturnih prodorov – novega jazza oz. «sodobne improvizirane glasbe«, kulta Butnskale, Druge godbe ipd.- da »novih družbenih gibanj« ne omenjam, saj so kasneje dobila večjo odmevnost in podporo v bolj odmevnem tiskanem mediju - oživeli Mladini.
Druga trajna »institucionalna« pridobitev Skupnosti študentov, ki je -tako kot Radio Študent - preživela njeno izginotje, je bil Študentski kulturni center- ŠKUC- ustanovljen l. 1972 na akcijski način, »od spodaj« - značilno za svobodo delovanja in avtonomijo znotraj SŠ. Ustanovili so ga kulturno in umetniško angažirani posamezniki, ki so hoteli, kot sporoča spomin, avtonomne kulturne prakse emancipirati od -zanje - stagnirajoče »političnosti« zasedbe FF, torej kot neke vrste notranja kritika iste. Tudi ŠKUC oz. njegova avtonomnost in svoboda delovanja tudi po koncu SŠ so imeli vidno vlogo v omenjenih kasnejših alter-kulturnih in širše družbeno in politično relevantnih praksah.5
Tako sta dve, na vrhuncu študentskega gibanja in Skupnosti študentov -po moje- relativno marginalni6 študentski »instituciji« - po njenem koncu obstali, a tudi ohranili dovolj duha SŠ- idejne neodvisnosti in ne-konformne ustvarjalnosti, da se je oboje leta kasneje lahko znova z njuno pomočjo pojavilo v drugačnih oblikah in vsebinah, v katerih sem deloval bolj artikulirano in efektno. Za to pa je nedvomno zaslužna tudi izkušnja svobodnosti, pluralizma idej, avtonomije in upiranja »sistemu« v Skupnosti študentov -torej -z današnjo frazo- izkušnja »aktivnega državljanstva«, vendar precej avant la lettre.
* Naslov filma s Petrom Sellersom in Shirley McLaine (United Artists 1979).
1 Znotraj nje je sicer obstajala in se občasno sestajala tudi osnovna organizacija Zveze komunistov, katere član sem bil od l. 1968
p>2 K SŠ me je vleklo tudi zaradi težkega začetka študija na EF oz. nezadovoljstva s študijskim procesom na stari lokaciji fakultete v centru, kjer so bili prostorski pogoji nemogoči, profesorji pa so nam takoj povedali, da nas bo tri četrt odpadlo po prvem letniku.
3 Dosti bolj množične -vsaj desetkrat – so bile študentske demonstracije jeseni istega leta v podporo uradni politiki Jugoslavije v pogajanjih z Italijo, ki so se kasneje končala z Osimskimi sporazumi - ko je prišlo do nekega zastoja in, kot pomnim, demonstrativnega Titovega umika s pogajanj.
4 Vzrok za lustracijsko intervencijo univerzitetnega komiteja ZK je bila kršitev partijskega embarga na medijsko poročanje o lustraciji oz. izločitvi štirih profesorjev FSPN iz študijskega procesa - Vladimirja Arzenška, Tineta Hribarja, Janeza Jerovška in Veljka Rusa. To je zbudilo med študenti FSPN -in večinoma samo med nami - proteste in razprave, v katerih je sodeloval tudi bruc novinarstva Peter Lovšin: še en trenutek »prešitja« s kasnejšim dogajanjem, ki bi ga vsaj delno lahko označil kot nadaljevanje SŠ z drugačnimi sredstvi.
5 Za nekakšen pozen odmev avtonomije in akcijske naravnanosti SŠ bi po mojem mnenju lahko imeli tudi premalo znan »dogodek v Operi«, ki ga je iniciral in organiziral- skupaj z ad hoc »akcijskim odborom« - pisatelj Emil Filipčič in ga nato opisal v romanu Problemi, za katerega je dobil nagrado Prešernovega sklada.).
6medijsko je bila za SŠ Tribuna pomembnejša kot RŠ , ŠKUC-ove knjižne in glasbene izdaje, ki so postale alternativna klasika - Blaža Ogorevca, Ivana Volariča-Fea, Milana Dekleve, Tomaža Pengova ..., pa so izhajale že proti koncu ere SŠ,
Tako pravi oseben in škrbinast spomin: ob prihodu na študij v Ljubljano in poldrugo leto po zgodovinskem Dogodku – začetku študentskega gibanja kot dela jugoslovanskega in svetovnega vala, je Skupnost študentov(SŠ) že obstajala in delovala kot avtonomna in relativno neodvisna1 družbeno-politična organizacija študentov ljubljanske univerze. Pritegnili so me predvsem akcijski odbori, ki so nastajali »ad hoc« ob političnih dogodkih, o katerih sta vodstvo ali neka skupina presodila, da zahteva odziv - ne glede na opredelitev vladajoče politike. Bili so, kot pravi spomin, tudi bolj stalni odbori, ki so se ukvarjali s študentskimi temami- reformo univerze, socialnim položajem študentov, pomanjkanjem študentskih domov, prehrano ipd.2 Lastno redko in okorno sodelovanje v akcijskih odborih je bilo povsem epizodično in marginalno - dosti bolj pomembno za občutek, da sodelujem v nečem pomembnem za skupno in obče dobro, a izven uradne politike, kot pa za dejavnost odborov. Zato pa sem bil tam priča analizam in delovanju dosti bolj artikuliranih in ozaveščenih aktivistov, ki so vplivali name.
Kakorkoli- vrhunec in hkrati konec kratkega aktivizma se je zgodil pozno spomladi l. 1970, ko je prišlo na univerzi Kent v ameriški državi Ohio do streljanja nacionalne garde na študente, ki so demonstrirali proti širjenju vojne v Vietnamu s hudim ilegalnim ameriškim bombardiranjem miroljubne Kambodže. Ubiti so bili štirje študenti, in seveda se je bilo treba solidarno pridružiti študentskim protestom po vsem svetu. Bil pa je tudi čas izpitov, in tako akcijski odbor za ljubljanski protest ni našel boljšega priložnostnega govorca od podpisanega.
Pred menzo v študentskem naselju v Rožni dolini je zbralo malo študentov- skoraj več jih je v bližini poležavalo na soncu ali brcalo žogo. Najbolj organiziran del protesta je bila skupina Marjana Poljšaka iz 10.bloka, ki je prikorakala v koloni s slovensko zastavo na čelu. Po prebranem govoru smo se napotili v mesto, a že takoj po prihodi iz ŠN so pohod kakih sto petdesetih spredaj in zadaj »zavarovali« miličniški avtomobili. To se mi je zdelo -skupaj z majhno udeležbo- precej anti-klimaktično in protislovno, in sem predčasno odšel. Tako sem zamudil zgodovinski dogodek sežiga ameriške zastave pred Namo, ki jo je ovekovečila znana fotografija , objavljena celo v »režimskem« tisku.3
Z direktnim sodelovanjem v SŠ sem zaključil, študij politologije na FSPN sem nameraval vzeti resno, nisem pa hotel ostati povsem izven dogajanja, in tako sem se oglasil na leto dni starem Radiu Študent (vedel sem, da za Tribuno nisem dovolj dober), za katerega sem potem spremljal in poročal mdr. o odstavljanju Kavčiča, akciji 25 poslancev s Tonetom Remcem itd., pa tudi legendarno zasedbo Filozofske fakultete -- vse do ukinitve SŠ, »lustracije« z RŠ4 v odlični družbi Jaše Zlobca in Nikole Damjanića, in nato še izključitve iz Zveze komunistov, kar je v kali zatrlo možnost poklicne politološke kariere v kaki družbeno-politični organizaciji, vključno z Zvezo socialistične mladine, ki je po partijski direktivi »kooptirala« Skupnost Študentov - za razliko od nekaterih kolegov.
Radio Študent kot evropsko unikatna »institucionalna« pridobitev študentskega gibanja in Skupnosti študentov pa je -kljub »normalizaciji«- ostal, in odigral pionirsko vlogo v sedemdesetih in 80.letih prejšnjega stoletja - tako s podporo punku pri nastanku in razvoju v »gibanje«, torej precej čez okvire pod-žanra rokovske glasbe in subkulture - kot seveda tudi pri iniciranju in podpori drugih alter-kulturnih prodorov – novega jazza oz. «sodobne improvizirane glasbe«, kulta Butnskale, Druge godbe ipd.- da »novih družbenih gibanj« ne omenjam, saj so kasneje dobila večjo odmevnost in podporo v bolj odmevnem tiskanem mediju - oživeli Mladini.
Druga trajna »institucionalna« pridobitev Skupnosti študentov, ki je -tako kot Radio Študent - preživela njeno izginotje, je bil Študentski kulturni center- ŠKUC- ustanovljen l. 1972 na akcijski način, »od spodaj« - značilno za svobodo delovanja in avtonomijo znotraj SŠ. Ustanovili so ga kulturno in umetniško angažirani posamezniki, ki so hoteli, kot sporoča spomin, avtonomne kulturne prakse emancipirati od -zanje - stagnirajoče »političnosti« zasedbe FF, torej kot neke vrste notranja kritika iste. Tudi ŠKUC oz. njegova avtonomnost in svoboda delovanja tudi po koncu SŠ so imeli vidno vlogo v omenjenih kasnejših alter-kulturnih in širše družbeno in politično relevantnih praksah.5
Tako sta dve, na vrhuncu študentskega gibanja in Skupnosti študentov -po moje- relativno marginalni6 študentski »instituciji« - po njenem koncu obstali, a tudi ohranili dovolj duha SŠ- idejne neodvisnosti in ne-konformne ustvarjalnosti, da se je oboje leta kasneje lahko znova z njuno pomočjo pojavilo v drugačnih oblikah in vsebinah, v katerih sem deloval bolj artikulirano in efektno. Za to pa je nedvomno zaslužna tudi izkušnja svobodnosti, pluralizma idej, avtonomije in upiranja »sistemu« v Skupnosti študentov -torej -z današnjo frazo- izkušnja »aktivnega državljanstva«, vendar precej avant la lettre.
* Naslov filma s Petrom Sellersom in Shirley McLaine (United Artists 1979).
1 Znotraj nje je sicer obstajala in se občasno sestajala tudi osnovna organizacija Zveze komunistov, katere član sem bil od l. 1968
p>2 K SŠ me je vleklo tudi zaradi težkega začetka študija na EF oz. nezadovoljstva s študijskim procesom na stari lokaciji fakultete v centru, kjer so bili prostorski pogoji nemogoči, profesorji pa so nam takoj povedali, da nas bo tri četrt odpadlo po prvem letniku.
3 Dosti bolj množične -vsaj desetkrat – so bile študentske demonstracije jeseni istega leta v podporo uradni politiki Jugoslavije v pogajanjih z Italijo, ki so se kasneje končala z Osimskimi sporazumi - ko je prišlo do nekega zastoja in, kot pomnim, demonstrativnega Titovega umika s pogajanj.
4 Vzrok za lustracijsko intervencijo univerzitetnega komiteja ZK je bila kršitev partijskega embarga na medijsko poročanje o lustraciji oz. izločitvi štirih profesorjev FSPN iz študijskega procesa - Vladimirja Arzenška, Tineta Hribarja, Janeza Jerovška in Veljka Rusa. To je zbudilo med študenti FSPN -in večinoma samo med nami - proteste in razprave, v katerih je sodeloval tudi bruc novinarstva Peter Lovšin: še en trenutek »prešitja« s kasnejšim dogajanjem, ki bi ga vsaj delno lahko označil kot nadaljevanje SŠ z drugačnimi sredstvi.
5 Za nekakšen pozen odmev avtonomije in akcijske naravnanosti SŠ bi po mojem mnenju lahko imeli tudi premalo znan »dogodek v Operi«, ki ga je iniciral in organiziral- skupaj z ad hoc »akcijskim odborom« - pisatelj Emil Filipčič in ga nato opisal v romanu Problemi, za katerega je dobil nagrado Prešernovega sklada.).
6medijsko je bila za SŠ Tribuna pomembnejša kot RŠ , ŠKUC-ove knjižne in glasbene izdaje, ki so postale alternativna klasika - Blaža Ogorevca, Ivana Volariča-Fea, Milana Dekleve, Tomaža Pengova ..., pa so izhajale že proti koncu ere SŠ,
