pridi ker ni s kom delit
pijač iz avtomatov šumenja dežja
molčanja ko ni nič za dodat
kraji o katerih sem sanjal obstajajo zares
cheese! kako lepo potem pot naprej
lahko je odpotovat poskusit se zgubit
stopat v temo
tujih mest tujih ljudi
na okinavi smo plesali na strehi hostla
ko bi kdo rekel ko boš pokadil bo konec sveta
bi odgovoril v redu vse je popolno
fizična nezmožnost smrti v umu živega bitja
zdelo se je da je ljubezen poslušanje glasbe
ob enem paru slušalk danes ne bom šel ven
tebe ne bo sledim skozi okno
plesu mestnih svetilk
strgam ostanke z noči brišem poteze
in vsi imamo isti obraz
gledam naravnost v oči
oblika je praznina ljubezni
ljubezen je praznina oblike
praznina je oblika ljubezni
tam tvam asi
Mandarina, ki jo jem – je jaz. Thich Nhất Hạnh
ti si ta
silent disco na postaji
rdeči sij nad drevoredom
nekje padajo bombe
sneži samo na naju
(mislim na doi toshitsuro
daimyõja iz devetnajstega stoletja
znanega iz atlasa snežink)
ti si ta
zaprte glavice regrata
šum kril netopirjev
spletena z živcem sveta
ti si ta
čimbolj se potrebujemo
tembolj ranimo
torej zato ranimo
da bi naprej potrebovali
imela sva čas nimava ga več
ko ena plus ena daje ena
minus ena daje ničlo
samarkanda dreamin’
puščava prerezana z brazgotino ceste
monotona kot igra endless run
baktrijani pokriti z belim lakom se pozibavajo
ob črpalkah prodajalci limon
melone lubenice sok iz granatnih jabolk
zaris jezerskega trupla vdrte žile rek
na bombažnih poljih otroci
zgrbljene starke prisilno delo
ročno zbiranje
* * *
tako dolgo hotet bit kdo drug
prit kam drugam
da se vse možnosti razblinijo
ne zaradi izbire ampak opustitve
vsaka opustitev je izbira
ni važno koliko si jih namlatil(a) koliko pogovorov
za delo si imel(a) koliko na računu koliko bucik
zataknjenih v zemljevid dokler ne zaslišiš
vibrirajoče praznine se je ne naučiš tiho pet
veliko zelenje kričanje otrok za oknom
premor med mislimi si preblisk
čistega uzrtja nekega dne boš umrl(a)
vse druge dni pa ostani nesmrten(a).
* * *
svet je ta dan ko greva na široko
goltava sonce pes maha z repom
slišim tvoja pretekla imena vsi koraki
se stikajo v enem vodijo sem
zaradi tebe se dogaja zares in ko izginjava v sebi
se v najini odsotnosti zgodi življenje
tako popolno da nobeno drugo ne pride v poštev
* * *
večer je žalosten
kot šotorišče dan po festivalu
čeprav je vse še pred nami
odit iz korporacije zagnat lasten biznis
it na pot okrog sveta
zarit se v budističen samostan
napisat priročnik
kako doseči razsvetljenje
ne da bi nehali biti lažnivi
ponavljat asane
kuhat bob
poslušat kako se derejo škorci
fana
Jaz sem ta, ki ljubi, in ta, ki ljubi, je jaz. Bayazìd Bisţàmì
ženska pes pogreznjena v sen počasi umirajoči dan
je nasipal snega svetloba je padla v sobo kot da bi mesec
obvisel tik nad glavo na soundtracku lofi bernie sanders
ana al-haqq jaz sem resnica ti si njen vir
meljem zelišče in kavo potapljam se čez rob zemljevida
življenje nikoli ni bilo nekje drugje nikoli tako čisto
jaz-in-ti presvetljena kot film premor v dihanju
zamegljenost od jasnine
pridi ker ni s kom delit
pijač iz avtomatov šumenja dežja
molčanja ko ni nič za dodat
kraji o katerih sem sanjal obstajajo zares
cheese! kako lepo potem pot naprej
lahko je odpotovat poskusit se zgubit
stopat v temo
tujih mest tujih ljudi
na okinavi smo plesali na strehi hostla
ko bi kdo rekel ko boš pokadil bo konec sveta
bi odgovoril v redu vse je popolno
fizična nezmožnost smrti v umu živega bitja
zdelo se je da je ljubezen poslušanje glasbe
ob enem paru slušalk danes ne bom šel ven
tebe ne bo sledim skozi okno
plesu mestnih svetilk
strgam ostanke z noči brišem poteze
in vsi imamo isti obraz
gledam naravnost v oči
oblika je praznina ljubezni
ljubezen je praznina oblike
praznina je oblika ljubezni
tam tvam asi
Mandarina, ki jo jem – je jaz. Thich Nhất Hạnh
ti si ta
silent disco na postaji
rdeči sij nad drevoredom
nekje padajo bombe
sneži samo na naju
(mislim na doi toshitsuro
daimyõja iz devetnajstega stoletja
znanega iz atlasa snežink)
ti si ta
zaprte glavice regrata
šum kril netopirjev
spletena z živcem sveta
ti si ta
čimbolj se potrebujemo
tembolj ranimo
torej zato ranimo
da bi naprej potrebovali
imela sva čas nimava ga več
ko ena plus ena daje ena
minus ena daje ničlo
samarkanda dreamin’
puščava prerezana z brazgotino ceste
monotona kot igra endless run
baktrijani pokriti z belim lakom se pozibavajo
ob črpalkah prodajalci limon
melone lubenice sok iz granatnih jabolk
zaris jezerskega trupla vdrte žile rek
na bombažnih poljih otroci
zgrbljene starke prisilno delo
ročno zbiranje
* * *
tako dolgo hotet bit kdo drug
prit kam drugam
da se vse možnosti razblinijo
ne zaradi izbire ampak opustitve
vsaka opustitev je izbira
ni važno koliko si jih namlatil(a) koliko pogovorov
za delo si imel(a) koliko na računu koliko bucik
zataknjenih v zemljevid dokler ne zaslišiš
vibrirajoče praznine se je ne naučiš tiho pet
veliko zelenje kričanje otrok za oknom
premor med mislimi si preblisk
čistega uzrtja nekega dne boš umrl(a)
vse druge dni pa ostani nesmrten(a).
* * *
svet je ta dan ko greva na široko
goltava sonce pes maha z repom
slišim tvoja pretekla imena vsi koraki
se stikajo v enem vodijo sem
zaradi tebe se dogaja zares in ko izginjava v sebi
se v najini odsotnosti zgodi življenje
tako popolno da nobeno drugo ne pride v poštev
* * *
večer je žalosten
kot šotorišče dan po festivalu
čeprav je vse še pred nami
odit iz korporacije zagnat lasten biznis
it na pot okrog sveta
zarit se v budističen samostan
napisat priročnik
kako doseči razsvetljenje
ne da bi nehali biti lažnivi
ponavljat asane
kuhat bob
poslušat kako se derejo škorci
fana
Jaz sem ta, ki ljubi, in ta, ki ljubi, je jaz. Bayazìd Bisţàmì
ženska pes pogreznjena v sen počasi umirajoči dan
je nasipal snega svetloba je padla v sobo kot da bi mesec
obvisel tik nad glavo na soundtracku lofi bernie sanders
ana al-haqq jaz sem resnica ti si njen vir
meljem zelišče in kavo potapljam se čez rob zemljevida
življenje nikoli ni bilo nekje drugje nikoli tako čisto
jaz-in-ti presvetljena kot film premor v dihanju
zamegljenost od jasnine
